Javno zbiranje prepovedano. In kaznivo.

Od začetka ruske agresije na Ukrajino se tudi v Rusiji vrstijo javna zbiranja proti vojni in proti oblasti sami. Na njih je bilo aretiranih že skoraj 14 tisoč ljudi. Vse to v Rusiji ni nič novega. Odkar je pred dvema desetletjema Vladimir Putin prevzel oblast, se je ta na javna zbiranja, shode, proteste proti oblasti odzivala z aretacijami, sodnimi postopki ter denarnimi in zapornimi kaznimi za domnevne kolovodje teh zbiranj, predvsem vidnejše predstavnike opozicijskega gibanja. Najvidnejši predstavnik slovenskih protivladnih protestnikov zadnjih dveh let, Jaša Jenull, je prejšnji teden prejel kazen v višini 34 tisoč evrov za en sam javni shod.

Javno zbiranje je sicer po Evropi že desetletja, celo stoletja, osnovna, neodtujljiva človekova pravica posameznikov oziroma družbe za izraz nasprotovanja posameznim oblastnim potezam ali neki oblasti nasploh. Gre za edini način za javno izražanje javnega mnenja, ki včasih še preostane ljudem v stiski. Manjše ali večje skupine ljudi pred posameznimi simboli oblasti po Evropi, predvsem pred vladnimi in parlamentarnimi poslopji (tudi pred evropskim parlamentom v Bruslju) tako niso nič neobičajnega, prej stalnica. Ljudje popisujejo peticije, skandirajo različna gesla, izvajajo družbenokritične umetniške akcije ali pa zgolj protestno posedajo. Tako je bilo tudi v Sloveniji, pri čemer je tradicionalno stičišče za izražanje nasprotovanja oblastnim potezam Trg republike pred stavbo državnega zbora v Ljubljani, kjer že vse od nastopa trenutne vlade potekajo tudi redni »petkovi« protesti. Poleg tega so bila večja redna zbiranja v zadnjih letih tudi pred stavbo vrhovnega sodišča v Ljubljani, kjer so v času sodnega postopka v zadevi Patria več let redno protestirali podporniki Janeza Janše.

Ustavno sodišče je že lani poleti odločilo, da so tudi neorganizirani, neprijavljeni shodi zakoniti in da jih v popolnosti varuje ustava.

A vlada pod vodstvom tega istega Janeza Janše protivladna javna zbiranja ves čas omejuje. Najprej jih je omejevala in celo prepovedala, da bi »varovala« javno zdravje oziroma širjenje okužb z novim koronavirusom. Kadar ta izgovor zaradi ugodnih epidemioloških razmer ni bil uporabljiv, je prekomerno navzočnost policistov ter njihovo nesorazmerno represijo v obliki izvajanja postopkov ugotavljanja identitete in izdajanja kazni za te in one prekrške upravičevala s tem, da shodi niso bili prijavljeni na policiji. Predstavniki oblasti so shode javno označili za »ilegalne«, pri čemer je bilo jasno, da uradni organi ob prijavi javnega zbiranja z namenom izražanja kritične ali progresivne misli ne bi izdali dovoljenja zanj ali pa bi zahtevali vsaj nerazumne pogoje in omejitve.

Stvari so šle tako daleč, da so se posamezni predstavniki protestnega gibanja, ki jih je policija vzela na piko s kopičenjem denarnih kazni, obrnili na ustavno sodišče. To je presodilo, da morata biti celo v oteženih epidemioloških razmerah, razmeram primerno, dovoljeni javno zbiranje in izražanje kritične misli. Vlada je v nekem trenutku namreč z odlokom, torej mimo državnega zbora, enostavno v celoti prepovedala javno zbiranje na prostem. Prav izrecno je prepovedala shode.

Ko so ustavne sodnice in sodniki odločali o pravici do javnega zbiranja, zagotovljeni z ustavo, so eksplicitno odločali prav o prepovedi neorganiziranih, torej neprijavljenih shodov, ki jih vlada in (njeno) vodstvo policije označujeta za »ilegalne«. In ustavno sodišče je jasno povedalo, da so ti shodi legalni. »Prepoved neorganiziranih shodov je pomenila tudi hud poseg v pravico do mirnega zbiranja iz 42. člena ustave, saj ravno neorganizirani shodi najbolj omogočajo takojšen ter neposreden odziv posameznikov na aktualne dogodke,« so zapisali ustavni sodniki. In tudi: »Ustavno sodišče je pri presoji posegov v pravico do svobode izražanja mnenj iz 39. člena ustave že večkrat poudarilo, da je nepogrešljivi sestavni del svobodne demokratične družbe javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Tako kot je svoboda izražanja konstitutivni element svobodne demokratične družbe, ne velja to nič manj in nič drugače za pravico do mirnega zbiranja in javnih zborovanj kot obliko kolektivnega izražanja mnenj.«

»Včasih je javno zbiranje edini način, na katerega lahko kdo, ki ni zadovoljen s stanjem v družbi, to tudi sporoči drugim članom družbe. S tega vidika je izjemno pomembno, da je zdaj v odločbi ustavnega sodišča tudi črno na belem napisano to, kako velikega pomena za demokratično družbo je svoboda zbiranja,« je po odločbi ustavnega sodišča dejal dr. Samo Bardutzky, predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti.

Ustavno sodišče je to odločbo, s katero so prvič v zgodovini pravico do javnega zbiranja in izražanja javnega mnenja utrdili med najbolj osnovnimi in neodtujljivimi ustavnimi pravicami, sprejelo 17. junija lani. Kljub temu je ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Aleša Hojsa konec lanskega leta od državnega odvetništva zahtevalo, da zoper najvidnejšega predstavnika protestnega gibanja Jašo Jenulla začne vlagati zahtevke za povračilo stroškov policijskega dela na »petkovih« oziroma »kolesarskih«, neprijavljenih, neorganiziranih javnih zbiranjih. In to kljub temu, da zakonodaja tovrstnih zahtevkov za povračilo stroškov sploh ne predvideva za javne shode, pač pa le za prireditve.

Najprej je v začetku letošnjega leta Jenull prejel nekaj zahtevkov za povračilo stroškov za posamezen javni shod v višini nekaj tisoč evrov. Zdaj je prejel zahtevek za plačilo dobrih 34 tisoč evrov za shod 19. junija leta 2020, ko je policija ogradila celoten ljubljanski Trg republike in s tem preprečila javno zbiranje na tem kraju. Sedemindvajset udeležencev shoda se je na ograditev trga odzvalo tako, da so se posedli na njem in na glas brali ustavo, predvsem ustavne določbe, ki zagotavljajo pravico do zbiranja in združevanja ter javno izražanje mnenj.

Če prizor več tisoč ograjenih kvadratnih metrov javne površine, na kateri je nekaj deset posameznikov na glas bralo ustavo, ni bil dovolj neverjeten, so sledili še neverjetnejši. In sicer prizori policistov v polni bojni opremi, ki so omenjene posameznike na silo odstranili, odnesli iz ograjenega prostora, pri čemer je ena izmed udeleženk zaradi tega potrebovala zdravniško pomoč.

Vlada ljudem, družbi sporoča, da so javna zbiranja in javno izražanje mnenj na njih prepovedana, če oblast zanje ne izda dovoljenja.

Šlo je za ravnanje policije, ki so ga kot neprimernega, kot pretirano represijo, označili celo policijski sindikati, ki sicer združujejo skorajda vse policistke in policiste ter predstavljajo in zagovarjajo njihovo mnenje. »Drži, glede odnašanja bralcev ustave smo opozorili, da je najmanj, kar je, to glede na dosedanjo prakso policijskega delovanja precej nenavadno,« je pred časom dejal predsednik Policijskega sindikata Slovenije Rok Cvetko.

Eden izmed nasilno odstranjenih bralcev ustave, pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman Roza, se je odločil vložiti zahtevo za sodno varstvo in sodišče je novembra lani postopek zoper njega ustavilo, ker je šlo za prekršek neznatnega pomena. Saj, kot piše v sodni odločbi, je pravica do zbiranja in združevanja ena od temeljnih ustavnih pravic, ki jo je »storilec manifestiral na način, da je pred parlamentom mirno bral ustavo, s svojim ravnanjem pa parlamenta in drugih ljudi ni ogrožal«.

Notranji minister Aleš Hojs in njegov nekdanji državni sekretar, zdaj generalni direktor policije Anton Olaj, sta torej na državno odvetništvo naslovila zahtevo, da od domnevnih organizatorjev protivladnih protestov izterja povračilo stroškov policijskega dela po tem, ko je ustavno sodišče že posebej poudarilo, da neorganizirani in neprijavljeni shodi ne morejo biti nezakoniti in morajo biti dovoljeni v enaki meri kot organizirani, in celo po tem, ko je sodišče že ustavilo postopek zoper enega izmed bralcev ustave.

S tem oblast ljudem, družbi sporoča, da so javna zbiranja in javno izražanje mnenj na njih prepovedana, če oblast zanje ne izda dovoljenja. In to kljub temu, da je ustavno sodišče najostreje obsodilo to prakso. Vlada, notranji minister, generalni direktor policije in posledično tudi državno odvetništvo s tem neposredno kršijo odločbo ustavnega sodišča in ustavo samo.

Nesorazmerna represija

Sredstva, ki jih je policija uporabila, da je »zavarovala« javnost pred 27 bralci ustave

274 policistov
35 kombijev
3 intervencijska vozila
5 osebnih policijskih vozil
6 motornih koles
6 terenskih vozil
4 službeni psi
4 konji
230 varovalnih ograj

POVEZANI ČLANKI:

• Prepovedani in dovoljeni shodi