»Največje žrtve vojne so državljani Ukrajine, naslednje bodo državljani Rusije. In mi vsi skupaj z njimi.«

Miroslav Gregorič je bil dolga leta vodja slovenske uprave za jedrsko varnost, še prej, v času rajnke Jugoslavije, je sodeloval pri neuspešnem načrtovanju nikoli postavljene druge slovensko-hrvaške jedrske elektrarne, ki naj bi bila v Prevlaki. Ko se je zgodil Černobil, je delal na Institutu Jožef Stefan. Gregorič je verjetno najbolj znan po svoji funkciji izpred dvajsetih let, bil je direktor bagdadskega centra mednarodnih inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Iraku iskali orožje za množično uničevanje, a ga nikoli niso našli. Kasneje je delal tudi pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju. Napad na Rusijo je spremenil dojemanje sveta. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je denimo dejal, da je jedrski spopad zaradi vojne v Ukrajini znova »v okviru možnosti«, ni torej nepredstavljiv. Strah, ki se širi naokoli, je logičen. Putin je povečal pripravljenost svojih jedrskih enot, spopadi v Ukrajini potekajo v neposredni bližini jedrskih elektrarn, Rusi pa Ukrajino obtožujejo, da pripravlja napad s kemičnim ali biološkim orožjem. Pa so grožnje s stopnjevanjem nasilja res upravičene? Lahko Nato nad Ukrajino razglasi »območje prepovedi preletov«? Je ruska vojska res želela porušiti jedrsko elektrarno? Kako smo se znašli tu, kjer smo?

Je delujoča jedrska elektrarna legitimna vojaška tarča? 

Absolutno ne, nikoli in nikdar. Jedrska elektrarna ne more biti legitimna vojaška tarča, jedrske elektrarne so zaščitene z ženevskimi konvencijami. Hkrati nobena jedrska elektrarna ni projektirana za neposreden vojaški napad. Večina elektrarn v državah, ki imajo sklenjeno Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja (Nuclear Non-proliferation Treaty), je z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA) podpisala poseben sporazum o varovanju jedrskega materiala, po katerem IAEA preverja, ali država jedrski material uporablja v vojaške namene. Poleg tega vsaka elektrarna zagotavlja jedrsko varnost in fizično varovanje. A vse to fizično varovanje je načrtovano glede na neko projektno ogrožanje, načrti predvidevajo denimo ukrepe v primeru napada skupine teroristov, ki bi želeli prevzeti upravljanje elektrarne, ali kaj podobnega. Ti scenariji nikakor ne vključujejo resnih vojaških akcij. Pri teh se namreč ne uporablja samo pehotno orožje, lahko se uporabljajo tudi rakete večjega kalibra, balistični izstrelki, ki resno poškodujejo elektrarno. Četudi ima torej jedrska elektrarna izredno debele stene in dva zadrževalna hrama, bi jo lahko neposredni vojaški raketni napad zelo prizadel.

Izrael je leta 1981 napadel nastajajoči reaktor v Iraku, enako so Izraelci naredili leta 2007, ko naj bi napadli jedrski reaktor, ki je nastajal v Siriji. V teh primerih ni šlo za delujoča jedrska reaktorja, pri ruskem napadu na ukrajinsko elektrarno v Zaporožju pa je šlo za delujočo jedrsko elektrarno.

Raziskovalni jedrski reaktorji so nekaj drugega, njih ženevske konvencije ne ščitijo. Tako je Izrael, kot pravite, res bombardiral raziskovalna reaktorja, v Iraku so jih bombardirali tudi Američani in uničili vse, kar je od njih ostalo.

Kaj se je torej zgodilo v Zaporožju? Je požar, ki je nastal zaradi vojaškega spopada, pomenil resno grožnjo? Boj je potekal v neposredni bližini reaktorja. 

Dvomim  da bomo kadarkoli izvedeli vse, kar se je pred dnevi dogajalo v tej elektrarni. Ukrajinska stran trdi, da je prišlo do napada in požara v šolskem centru elektrarne. Območje zaporoške elektrarne, kjer je šest reaktorjev tipa VVER-1000, je zelo veliko, celotno območje je vsaj desetkrat večje kot območje krške nuklearke. Znotraj tega območja je veliko objektov, eden izmed njih je šolski center. Stavbe elektrarne torej, kot je znano, niso bile poškodovane, poškodovani niso bili niti transformatorji, ki elektrarno priključujejo na električno omrežje. Dva reaktorja v tej elektrarni še vedno delujeta. Ukrajina ima sicer 15 jedrskih reaktorjev na štirih lokacijah, po podatkih ukrajinske agencije za jedrsko varnost pa jih trenutno deluje osem. Ni najbolj jasno, zakaj so Rusi zasedli to elektrarno, tudi ni jasno, zakaj so zasedli Černobil. Pojavlja se več možnih razlag: ena je, da so želeli presenetiti ukrajinsko vojsko, ki ni predvidevala, da bo iz Belorusije ruska vojska prodirala proti Kijevu čez černobilsko zaprto območje in da se bo vojska premikala po kontaminirani zemlji. Druga razlaga je, da naj bi ruska vojska na tem območju iskala domnevna skladišča ukrajinske vojaške opreme, predvsem novo dobavljene protitankovske in protiletalske rakete. Tretja je, da so želeli zavarovati obstoječe jedrsko gorivo, da ne bi kdo iz tega jedrskega goriva naredil umazane bombe ali pa bi iz njega poskušal izločiti radioaktivni plutonij. Morda pa so želeli preprečiti sabotažo v bazenih, v katerih je shranjenih 20.000 gorivnih elementov starega sovjetskega vrelovodnega reaktorja RBMK-1000. Vse to so različna ugibanja.

Vrniva se v Zaporožje. Kaj bi se zgodilo, če bi bombni izstrelek zadel stavbo, v kateri je jedrski reaktor? 

Reaktorji v zaporoški elektrarni so obdani z debelimi sloji armiranega betona, in če bi v stavbo, kjer je reaktor, priletel manjši izstrelek, denimo protitankovska ali protiletalska raketa, večje škode ne bi bilo. Če pa bi v stavbo priletela močnejša raketa, če bi jih bilo več, bi se lahko zgodila jedrska katastrofa. A za to, da se elektrarna uniči, ni treba z raketami napasti zadrževalnega hrama, lahko se onesposobi več varnostnih sistemov in elektrarna se počasi uniči kar sama. Ruska vojska gotovo ni nameravala uničiti elektrarne.

Slovenija je v času Janševe vlade z ZDA podpisala strateški sporazum o jedrskem sodelovanju. Pri čemer je bil ta sporazum dolgo skrit pred javnostjo, v njem pa se dvakrat omenja Nato. Kakšen strateški sporazum, se sprašujem, kakšen Nato? Ali bomo gradili jedrsko elektrarno v korist Slovenije ali v korist Nata? Bo ta civilna ali vojaška?

Kaj bi bilo, če bi izvidniško letalo, ki je padlo na Zagreb, padlo na krško nuklearko? Julija 1991 je bilo Krško zaustavljeno, ker sta dve letali nizko preleteli zadrževalni hram. 

Uprava za jedrsko varnost je med osamosvojitveno vojno ustavila delovanje krške nuklearke, ki je do tedaj delovala s 75 odstotki moči. Nismo se bali trka letala, to bi elektrarna preživela, bolj nas je bilo strah bombardiranja. Če petstokilogramska bomba zadene zadrževalni hram, to ni dobro, če sta dve, je še slabše. Zato smo jo ustavili. Naj ponovim, nobena jedrska elektrarna na svetu ni projektirana za vojaški napad z raketami ali bombami. Brezpilotno letalo, ki je padlo v Zagrebu, naj bi bilo težko okoli šest ton, preden je padlo na tla, naj bi se mu odprli padali. Četudi bi po nekem naključju zadelo krško nuklearko z odprtima padaloma, to zanjo ne bi bila težava. Tudi če bi jo zadelo v letu, verjetno ne bi prišlo do večje nesreče. Večina mase letala je namreč v motorju, trup in krila pa ob udarcu razpadejo. Motor tega letala ne bi prebil debelih sten.

Po nekaterih podatkih naj bi ruski znanstveniki želeli prevzeti celotno operativno vodenje kompleksa v Zaporožju. Kakšen je njihov interes?

Ti reaktorji so ruskega izvora in povsem logično je, da si želijo imeti Rusi delovanje elektrarne, če so jo že zavzeli, pod nadzorom. Rusko podjetje Rosatom ima dovolj usposobljenih ljudi in morda ne zaupa ukrajinskim operaterjem. A vedeti moramo, da elektrarna trenutno deluje in da očitno ruski vojski ni v interesu, da jo ustavijo, niso je niti izklopili iz omrežja. Spomnite se leta 1999 in Natovega bombardiranja Beograda. Takrat je Nato velike razdelilne transformatorske postaje napadel s posebnimi bombami, v katerih so ogljikova vlakna. In ko so ta vlakna prišla v kontakt z električnim stikališčem, je nastal kratek stik, ki je povzročil sesutje celotnega električnega omrežja. Rusi vsaj za zdaj tega še niso naredili, lahko bi uničili ves daljnovodni sistem Ukrajine, a ga niso, prekinjajo ga le tam, kjer potekajo boji.

Veliko je poročil o tem, da ima černobilski kompleks včasih elektriko, včasih je nima, saj so zaradi bojev poškodovani daljnovodi. Zakaj je to pomembno? 

Vprašajmo se, zakaj je v Černobilu električni tok sploh pomemben, saj je tam vse pasivno, nič več ne obratuje. V ogromnih hladilnih bazenih so spravljeni gorilni elementi. V ukrajinskem poročilu o stresnih testih iz leta 2011 o Černobilu, ki je bilo že pred leti objavljeno na spletnih straneh ukrajinske agencije za jedrsko varnost, je zapisano, da v primeru, če ne delujejo črpalke za vodo – te pa se ustavijo, če nimajo električnega toka iz omrežja ali od pomožnih dizelskih generatorjev –, potem se voda v bazenih ne segreje več kot na 70 stopinj Celzija. Torej niti ne vre, morda le malo bolj hlapi. Hkrati v bazene lahko vodo dodajo kakšne druge, recimo gasilske črpalke. Ti bazeni lahko torej brez zunanjih črpalk svojo nalogo hlajenja jedrskega goriva opravljajo zelo dolgo. Naj povzamem, Ukrajinci sami trdijo, da izpadi električnega toka v Černobilu z vidika jedrske varnosti niso problematični. Enako trdi tudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Res pa je, da ukrajinska uprava nima več prenosa podatkov iz zunanjih merilnikov sevanja, IAEA pa prenosa slik o shranjenem gorivu iz svojih kamer.

Ukrajinski minister za energijo Galušenko predlaga, naj se vzpostavijo 30-kilometrska demilitarizirana območja v okolici jedrskih elektrarn. Bi bilo to smiselno? 

Seveda bi bilo. Ampak demilitarizacija pomeni tudi to, da se z območja jedrske elektrarne umaknejo ukrajinska vojska ter domači in mednarodni prostovoljci. Vprašanje pa, ali se bodo s tem strinjali. Ukrajinska vojska se bori proti ruski, uspešna je, zato Rusi zdaj bombardirajo celotna mesta. Nad tem se lahko upravičeno zgražamo. V vojni so vedno najbolj prizadeti civilisti. Vsaka vojna je nedojemljiv zločin. A spomnite se, kaj so delale koalicijske sile, ko so bombardirale iraški Mosul, v katerem je bil takrat ISIS. Nič boljši niso bili, tudi ta je bil porušen do tal. Vsaka vojna je tragedija, upam, da se čim prej konča.

Na začetku agresije na Ukrajino je Putin povečal pripravljenost ruskih odvračilnih jedrskih sil. Razširil se je strah, da pripravlja jedrski napad s taktičnimi jedrskimi bombami. Je ta možnost realna? Smo blizu jedrske vojne? 

Vse te Putinove izjave in grožnje so nekaj nerazumnega in hkrati žalostnega. A lahko si predstavljate, kaj se zgodi, ko Putin napove, da bo ruska vojska povečala pripravljenost svojih jedrskih sil. Tudi druga stran, druge jedrske velesile, pa četudi se o tem ne govori javno, povečajo stanje pripravljenosti jedrskih enot. Spomnite se denimo nastopaške retorike, s katero je želel s Severno Korejo obračunati Donald Trump, tudi on se je širokoustil, grozil. Rešitev tega problema, nevarnosti vsesplošne jedrske kataklizme, je na papirju enostavna. Vse jedrsko orožje bi morali prepovedati in uničiti. In to takoj, če ne že včeraj. Ko so Združeni narodi leta 2017 sprejeli pogodbo o prepovedi jedrskega orožja, sta se slovenska vlada in tedanji premier Miro Cerar iz nje norčevala. In tudi naslednji vladi nista niti pomislili, da bi Slovenija pristopila k tej mednarodni pogodbi. Kot da bi bili naši politiki prepričani, da mi in svet potrebujemo 5500 ameriških jedrskih konic in da je hkrati dobro, da jih imajo kakšnih 6000 še Rusi, da imajo svoje jedrske konice tudi Kitajska, Francija, Pakistan, Indija, Severna Koreja in Izrael, država, ki se požvižga na večino mednarodnih pogodb in zavez. Sam tega odnosa ne razumem, ne razumem, zakaj so lahko Južna Amerika, Afrika, celotna južna polobla brez jedrskega orožja. Zakaj območje brez jedrskega orožja ne bi postala tudi Evropa?

V Evropi se upravičeno zgražamo nad dejanji Vladimirja Putina in njegovimi grožnjami z jedrskim napadom, ameriške bombe, ki so nameščene samo 100 kilometrov od slovensko-italijanske meje, pa nas ne motijo. 

Edina država Evropske unije, ki ima svoje jedrsko orožje, je Francija. Ameriško jedrsko orožje pa gostuje v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Turčiji in včasih je bilo tudi v Grčiji. Američani imajo v teh državah spravljene jedrske konice, kljub temu da so te države podpisale pogodbo o neširjenju jedrskega orožja. Proti temu protestira le redkokdo. Prav tako ni bilo veliko protestov, ko so Američani na Poljskem in v Romuniji vzpostavili sistem protiraketne obrambe, ki naj bi Evropo, tako so trdili takrat, varoval pred iranskimi raketami. Kar je bil smešen argument. Vojaška zveza Nato se je tako s svojimi protiraketnimi sistemi približala Rusiji. Hkrati je treba vedeti, da lahko te lansirne naprave na Poljskem in v Romuniji izstreljujejo tudi rakete, ki letijo proti ruskim zemeljskim ciljem in ne le proti raketam, ki iz zraka ogrožajo celino. Te ameriške rakete lahko nosijo klasične ali jedrske konice. In vsi ti raketni sistemi imajo tehnično in človeško komponento, zgodovina pa nas uči, da lahko napako povzroči ali človek ali tehnika. Ko bo po pomoti eksplodirala prva jedrska bomba, bo zelo težko prepričati drugo stran, da ne bi izvedla povračilnega ukrepa.

Jedrska elektrarna ne more biti legitimna vojaška tarča, jedrske elektrarne so zaščitene z ženevskimi konvencijami. Hkrati nobena jedrska elektrarna ni projektirana za neposreden vojaški napad.

Nekatere države, zelo glasen je pri tem predsednik slovenske vlade Janez Janša, od Nata zahtevajo, da Ukrajina uvede tako imenovano območje prepovedi preletov. Bi bilo to modro? 

Najprej se vprašajmo, kakšen bi bil prispevek Slovenije pri vzpostavitvi takšnega območja? Nikakršen. Bomo poslali svojih pet pilatusov, da letijo med ukrajinskimi brezami in borovci ter preganjajo ruske mige in suhoje? Ali pa svoje ročne protiletalske izstrelke? Seveda ne. Ti pozivi so zelo nevarni. Ko so v Iraku vzpostavili »no-fly zone«, so najprej bombardirali vse telekomunikacijske stolpe in radarje, ki bi lahko pomagali iraški vojski. »No-fly zone« so leta 2011 razglasili tudi v Libiji, takrat naj bi Nato pod patronatom Združenih narodov zaščitil civiliste, ki so protestirali proti režimu Moamerja Gadafija. In kako so to izvedli? Najprej so z raketami uničili vse radarske postaje in protiraketne sisteme, potem pa so z letali v tisočih naletih bombardirali letališča in vojaške objekte in enote. Kako torej sploh vzpostaviti takšno območje v Ukrajini? Zveza Nato bi morala najprej z raketami uničiti ruske radarje in rusko protiletalsko obrambo, ki je na ozemlju Rusije, Belorusije, Kaliningrada, sedaj je je nekaj tudi v Ukrajini. Bombardirati bi morali tudi ruska letališča. To bi sprožilo takojšen vojaški odgovor ruske strani in ruske rakete bi poletele na Evropo. Še nekaj je pomembno, Nato in ZDA so imeli v času libijske in iraške vojne absolutno premoč v manevrirnih raketah. V zadnjih letih pa so Rusi razvili svoje vojaške krilate rakete, zelo učinkovite so. Pred leti je tako ruska vojska s Kaspijskega jezera prek Irana in Iraka z raketami uspešno napadla več kot 1500 kilometrov oddaljene tarče v Siriji. Naj povzamem, takšna ideja je zelo nevarna in nepremišljena in neposredno vodi v stopnjevanje napetosti. In tudi Nato jo za zdaj zavrača.

V času Sovjetske zveze je bilo v Ukrajini shranjenih 1500 jedrskih konic, ki se jim je Ukrajina leta 1994 odpovedala na pogajanjih v Budimpešti. Nekaterim je zdaj žal. Trdijo, da Rusija Ukrajine ne bi napadla, če bi ta še imela jedrsko orožje. 

Vaša trditev je cinična, a žal resnična. Jedrsko orožje ima tudi odvračilno moč. Vprašajte se, zakaj ZDA ne napadejo Severne Koreje. Zato ker ima ta jedrsko orožje. Čim se je Gadafi odpovedal libijskemu jedrskemu programu, čim so uničili jedrski program Sadama Huseina, sta oba samodržca postala ranljiva. Na koncu so ju odstranili.

Res pa je, da se število jedrskih bomb v zadnjih desetletjih zmanjšuje.

Na vrhuncu hladne vojne je bilo na svetu 140.000 jedrskih bomb, manjših ali večjih. Potem pa so tedanji voditelji ugotovili, da je to oboroževanje nesmiselno, Ronald Reagan in Mihail Gorbačov sta v Reykjaviku podpisala sporazum START I, ki je začrtal pot razoroževanja. Danes se je ta sporazum iztekel, sta pa Barack Obama in Dmitrij Medvedjev v Pragi podpisala nov sporazum START, po katerem število jedrskih konic v Rusiji ali v ZDA ne bi preseglo 1500. Kaj bo s tem, težko napovedujem, na svetu je trenutno okoli 15.000 jedrskih konic. Žal se je v zadnjih desetletjih jedrski klub razširil. Pogodba o neširjenju jedrskega orožja očitno ne deluje dobro, je tudi dvolična. Nad tistimi, ki jedrskega orožja nimajo, Mednarodna agencija za jedrsko energijo izvaja rigorozen nadzor vsakega grama jedrskega materiala. Na drugi strani pa so države, ki so jedrske velesile, iz tega nadzora izvzete. Zaradi vsega tega je nastala nova pogodba o prepovedi jedrskega orožja, v dveh letih jo je ratificiralo 50 držav, a med njimi ni Slovenije.

Zakaj? Ker smo ujetniki Nata? 

Ne, Nato je le izgovor, privid. Nato nima ničesar z jedrskim orožjem. Ko smo imeli referendum o vstopu v Nato, ni nihče govoril, da bo Slovenija podpirala širjenje jedrskega orožja ali pa vzpostavitev jedrskega dežnika. Slovenija je lahko konstruktivna članica Nata in hkrati odločno nasprotuje jedrskemu orožju. Tega ne počne.

Lahko si predstavljate, kaj se zgodi, ko Putin napove, da bo ruska vojska povečala pripravljenost svojih jedrskih sil. Tudi druga stran, druge jedrske velesile, pa četudi se o tem ne govori javno, povečajo stanje pripravljenosti jedrskih enot.

Poleg jedrskega orožja se pojavljajo obtožbe o biološkem ali kemičnem orožju, ki naj bi ga uporabili Rusi ali Ukrajinci. Gre verjetno za propagandno vojno, pa četudi je sirski režim pred leti večkrat uporabil kemično orožje, odvrgel ga je tudi nad civilisti. Rusija je sicer trdila, da kemičnega napada ni bilo in da gre za izmišljotine. Pred dvajsetimi leti ste v Iraku vodili inšpekcijo Združenih narodov, ki je iskala sledi orožja za množično uničevanje, to naj bi bilo v rokah Sadama Huseina. Ničesar niste našli. 

Seveda ne. V Iraku nismo našli ničesar, scenarij ameriškega napada na Irak je bil spisan že vnaprej. Američani so nas izkoristili. V vojni orožje ni le toplo ali hladno, v vojni so orožje tudi informacije. Danes so neskončno naivni tisti, ki mislijo, da so samo Rusi mojstri vojaške propagande. Enaki mojstri so Američani, tudi Evropska unija, tudi napadeni Ukrajinci. V Kazahstanu, v Gruziji in v Ukrajini, morda še kje, obstajajo biološki laboratoriji, s katerimi sodeluje ameriška vlada. Sodelujejo prek svojega ministrstva za obrambo in vojaške razvojne agencije. Veliko se je pisalo o tem, zakaj Američani to počno, eden od razlogov je tudi ta, da želijo Američani tako zmanjšati možnosti, da bi kakšen znanstvenik dvomljivega slovesa prestopil na stran teroristov. Ameriška diplomatka Victoria Nuland je pred dnevi med zaslišanjem v ameriškem kongresu potrdila, da je Bidnova administracija financirala delovanje bioloških laboratorijev v Ukrajini. Kar ne pomeni, da je v teh laboratorijih nastajalo biološko orožje, Američani pa naj bi se zdaj trudili, da bi Ukrajinci pred prihodom Rusov uničili vse biološke materiale. Kaj torej skrivajo?

Vidim, da Američanom ne zaupate.

Ne tako hitro. Magistriral sem v ZDA – z največjim zadovoljstvom in spoštovanjem njihovega izobraževalnega sistema. Tudi sedaj zelo tvorno sodelujem z ameriškimi jedrskimi kolegi v zvezi z IAEA. Ko pa gre za vojaške akcije, ni mogoče brezpogojno zaupati informacijam vpletenih strani. Velikokrat se spomnim na tisti čas, ko sem bil v Bagdadu. Vsa obveščevalna poročila, ki smo jih v štab inšpektorjev dobivali od Američanov in Britancev, so bila razen v enem primeru, kjer so nas napotili na neko lokacijo, kjer smo v kovčkih našli dokumente, povezane z opuščenimi programi, popolnoma izmišljena. Februarja 2003 sem v Bagdadu v neposrednem prenosu spremljal govor pred kratkim preminulega zunanjega ministra ZDA Colina Powlla v Varnostnem svetu OZN. Govoril je o tem, kaj vse naj bi skrival Sadam Husein, in zdelo se mi je, da živiva na različnih planetih. Tisto, kar je govoril, ni imelo nikakršne zveze s tistim, kar smo inšpektorji doživljali v Iraku. To je kasneje tudi priznal.

Kako danes razumete čas pred dvajsetimi leti, čas, ko so ZDA izigrale svet in inšpekcijo Združenih narodov, ki ste jo vodili? 

Preberite si dokumente, ki so jih izdali neokonservativci, denimo William Kristol, Robert Kagan, Paul Wolfowitz ali Dick Cheney, ljudje, ki so si leta 1997 zamislili Projekt za novo ameriško stoletje (PNAC). Tam so zelo jasno napovedali, kaj naj storijo ZDA, da bodo edina vodilna supersila tudi v 21. stoletju. Ti ljudje so že pred začetkom druge iraške vojne v časopisih pisali o tem, da je treba odstraniti Sadama Huseina. Mnogi izmed njih so kasneje postali člani Busheve vlade. To, da so Združeni narodi poslali inšpekcijo v Irak, je bila prevara.

Kaj bo z madžarsko jedrsko elektrarno Paks, ki jo glede na sporazum, ki sta ga podpisala Viktor Orbán in Vladimir Putin, gradijo ruski znanstveniki? Madžarska opozicija je napovedala, da bo, če bo aprila zmagala na volitvah, prekinila sodelovanje z ruskimi podjetji. 

Ne vem, ne glede na izid volitev bodo na Madžarskem Rusi zelo težko zgradili to jedrsko elektrarno. Če se bodo ekonomski ukrepi in sankcije nadaljevali, če bodo še bolj striktni, potem se ji ne piše nič dobrega. Ne predstavljam si, kako bi v sedanjih razmerah Rusija karkoli izvažala na Madžarsko, še posebno pa ne visoke tehnologije, potrebne za gradnjo jedrske elektrarne. Največji proizvajalec jedrskih elektrarn na svetu je vseeno Rusija, trenutno gradijo kakšnih 30 elektrarn, od Kitajske prek Indije in Bangladeša pa do Turčije in Egipta.

Vprašajmo se, kakšen bi bil prispevek Slovenije pri vzpostavitvi območja prepovedi poletov. Nikakršen. Bomo poslali svojih pet pilatusov, da letijo med ukrajinskimi brezami in borovci ter preganjajo ruske mige in suhoje? Seveda ne.

Kijev seveda ne sodeluje z Moskvo, novembra 2021 so predstavniki podjetja Westinghouse z ukrajinsko stranjo podpisali namero o gradnji novih jedrskih reaktorjev AP1000.

Westinghouse je podjetje, ki je že nekajkrat bankrotiralo, trenutno je v lasti kanadskega finančnega sklada. Morda bo Ukrajini res dobavljalo tehnologijo, a to tehnologijo danes proizvajajo Kitajci, Westinghouse nima nobenih lastnih proizvodnih zmogljivosti. Westinghouse je zadnjič bankrotiral leta 2017, takrat so imeli podjetje v lasti še Japonci, med gradnjo dveh novih reaktorjev v ameriški elektrarni Vogtle.

Zakaj pa potem obstaja spletna stran www. westinghouse.si, ki govori o tem, kako bo to podjetje v Sloveniji zgradilo novi blok jedrske elektrarne Krško? 

Zato ker je Slovenija v času Janševe vlade z ZDA podpisala strateški sporazum o jedrskem sodelovanju. Pri čemer je bil ta sporazum dolgo skrit pred javnostjo, v njem pa se dvakrat omenja Nato. Kakšen strateški sporazum, se sprašujem, kakšen Nato? Ali bomo gradili jedrsko elektrarno v korist Slovenije ali v korist Nata? Bo ta civilna ali vojaška? In če me sprašujete, ali podpiram transparentno gradnjo novega bloka krške nuklearke, je moj odgovor jasen. Gradnjo podpiram samo pod določenimi pogoji. Eden izmed njih je vprašanje jedrskih odpadkov. Jedrska elektrarna Krško je začela obratovati pred več kot 40 leti, natančneje, leta 1981. V vsem tem času Sloveniji in Hrvaški ni uspelo pospraviti niti nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Kar je nacionalna sramota in šlamastika. Denarja, ki ga imamo zbranega v skladu za razgradnjo, je dovolj le za slovensko polovico teh odpadkov. Ni pa denarja za dekomisijo in za odlaganje izrabljenega goriva, gre za stroške, ki so bistveno višji od stroškov za manj radioaktivne odpadke. V Sloveniji odlagališča za visokoradioaktivne odpadke, za jedrsko gorivo ne bomo našli, prav tako nisem prepričan, da bo Hrvaška v pogodbenem roku odpeljala svoj delež nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Kaj torej storiti? Edini, ki imajo v Evropi dobre rešitve za izrabljeno gorivo, so Finci, Švedi in deloma Francozi. Slovenija bi se morala pogovarjati s temi državami in upati, da bodo nekako sprejeli tudi naše izrabljeno gorivo. Bojim se, da bo to zelo težko.

Morda je to vprašanje zunaj konteksta, a vseeno me zanima, zakaj boste v Ljubljani kandidirali na listi stranke Svoboda. Zakaj ste se odločili za vstop v politiko? 

Mogoče sem naiven, a upam na spremembo na bolje, ne želim živeti v državi, kjer oblast deli, kjer vlada politika žaljenja, prepira in lajanja. Rad bi živel v državi, kjer bo v veljavi kulturni dialog. To bi bil prav korak k boljši družbi. Naj se vrnem k vojni. Zelo mi je žal, da Emmanuel Macron, Olaf Scholz in ostali pogajalci niso bili uspešni ter da se ni uveljavilo stanje, kakršno je bilo predvideno s sporazumi v Minsku leta 2015. Največje žrtve vojne so državljani Ukrajine, naslednje pa bodo tudi državljani Rusije. In mi vsi skupaj z njimi.