Je Janšev obisk v Ukrajini res oblika vojnega dobičkarstva?

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je eden najprepoznavnejših in najbolj priljubljenih politikov. Za večji del sveta, seveda predvsem za Zahod, je utelešenje Davida, ki se uspešno postavlja po robu Goljatu – ruski vojski. Pred izbruhom vojne je imel doma razmeroma nizko, približno 30-odstotno javnomnenjsko podporo in morda je Rusija zmotno računala, da se bo ob napadu ukrajinska javnost razcepila in zlomila.

A se, kot vemo, ni. Zelenski ima zdaj doma in po svetu izredno podporo. To je za Ukrajino bistvenega pomena, brez širše koalicije držav vojne z Rusijo ne more dobiti, zato se s tem tudi sistematično ukvarja. Tako vlada svoje državljane in vojake poziva, naj z ujetimi ruskimi vojaki ravnajo humano in v skladu z ženevskimi konvencijami, saj so države na Zahodu za to zelo občutljive.

Zelenskemu je ta del spopada odlično uspel. Ni se umaknil iz države, vsakodnevno nagovarja javnost, poziva tuje voditelje. Veliko pozornosti je bil deležen njegov videonagovor evropskega parlamenta, naklonjenost si je pridobil tudi z »zgodovinskim« nagovorom britanskega parlamenta, med katerim je spretno navajal Churchilla in bil deležen ovacij poslancev.

Na začetku vojne je bilo mogoče še vprašanje, kam se bo obrnilo mednarodno javno mnenje, danes je to kristalno jasno. Zelenski je tisti, ki ima vpliv. Zato tudi to, da so premieri Slovenije, Poljske in Češke Janez Janša, Mateusz Morawiecki in Petr Fiala ta teden obiskali Kijev, ni bilo deležno toliko pozornosti kot nedavni obisk ameriškega zunanjega ministra Antonyja Blinkna na ukrajinsko-poljski meji ali kot je je že zdaj deležen napovedani nagovor, ki ga bo Zelenski imel za ameriške kongresnike. Kajpak so ZDA tiste, ki bodo Ukrajini pomagale s 13 milijardami dolarjev.

Janšev obisk v Kijevu je lepa politična gesta, ki pa v tem trenutku Ukrajini ne pomaga toliko, kot v predvolilnem obdobju pomaga Janši. To je več kot očitno. Podoba Zelenskega je podoba politika, ki nastopa v delovnem, vojaškem flisu. Morda se je zato ta teden tudi francoski predsednik Emmanuel Macron na delovnem mestu slikal v jopi s kapuco (t. i. hoodyju). Morawiecki in Fiala sta med obiskom v Kijevu nosila uradniška oblačila, Janša pa ne, z Zelenskim se je slikal v flisu, kot da bo zdaj zdaj še sam stopil v prve bojne vrste. Več kot očitno je, da želi od Zelenskega dobiti čim več političnega kapitala.

Tudi njegova mnenja o vojni v Ukrajini so populistična. Vztrajanje, naj Nato Ukrajino razglasi za tako imenovano no-fly zone, je smešno, saj Slovenija območja prepovedi letenja ne bi uveljavljala. Pozivi, naj bi EU takoj začela pristopna pogajanja z Ukrajino in jo na hitro sprejela med članice, so podobne narave. Morda se na prvi pogled zdi, da se Slovenija s premierovimi potezami uvršča v središče mednarodne pozornosti, a mednarodna javnost je zahtevna. Janša v njej igra vlogo majhnega poskakujočega in glasnega politika, ki se več kot očitno ne zaveda omejitev in ga nihče ne jemlje posebej resno.