Grozljivi opis resničnosti

Svetlana Makarovič se redno udeležuje petkovih protestov, ne kolesari, a je tam. Včasih na njih nastopa, prebere kakšno pesem. Navadno ima s seboj tudi rdečo zvezdo. Simbol, ki nekaterim pomeni komunistično revolucijo, torej strah in gorje, je zanjo nekaj drugega, rdeča zvezda ji pomeni boj za boljši svet. Pred leti jo je izobesila na balkonski ograji Centra starejših Trnovo. Kljub ogorčenim pismom je danes, pol ducata let kasneje, rdeča zvezda še vedno tam.

Svetlana Makarovič je pesnica ostrega jezika, včasih je pisala kolumne in v njih obračunavala s svetohlinstvom slovenske družbe, predvsem cerkve in politike. Zdaj je izdala žepno pesniško zbirko, zajedljivo poimenovano Vladavina muh. Vsi vemo, kaj so muhe. Kako lezejo, kako brenčijo v velikih črnih rojih, kako posedajo po gnoju, kako bezajo, gomazijo sem in tja, podrepno in nadležno, vemo, kako sitne so hišne muhe, kako pohlepne konjske. Tudi Svetlana Makarovič je muhasta, a ni od muh, in če že kaj, vedno pove, kar misli, brez ovinkarjenja, včasih grobo, če je treba, prostaško. Kaj strašno lepega je o današnjem svetu res težko izreči.

Vsega tega v pesniški zbirki, ki je nastajala v zadnjih dveh letih Janševe vlade, v času vladavine muh in njihovega gospodarja, ne manjka. Kratke, humorne, satirično-zbadljive pesmi morda niso za vsak okus, a podcenjujoče je s prstom kazati na pesnico in se zgražati nad njenimi verzi, ki naj bi nizkotno žalili te ali one, ko pa njene pesmi le prikazujejo, kaj se dogaja v Sloveniji, kdo so tisti, ki jo vodijo, kdo so oni, ki jim mirno prikimavajo, kdo so ti janševci in kako vsak režim potrebuje svoje slinarje. Tako je bilo v času komunizma, enako je v času janšizma.

Ena izmed pesmi govori o Igorju, tolsti muhi, »ki Janšelju bi rad napisal sluzast in ganljiv sonet«, vendar, kot zapiše Svetlana Makarovič, »pesnik ne postaneš, kajti pesnik se rodiš«. Druga takšna muha je »poklicni lažnivec«, ki »potvarja zgodovino … o, poznamo ga, Možino!«. Spet tretji je, uf, »kurbanija«, »ki v školjki straniščni prebiva«. Neka druga muha skrbi za slovensko kulturo, a v njej vidijo le »pijanduro«, obdano s pisanim rojem vinskih mušic. V zbirki nastopata še mamin sin in človek, ki se ima za bika, »pa je le vol« in tudi »človek le na pol«. V zbirki je še kopica domoljupov, muhničev, ljudi, ki obračajo plašč po vetru, posameznikov, ki glavnemu muhaču zvesto sledijo in »v lastnem smradu se potijo«.

Je to res poezija ali gre bolj za zabavljaške, straniščne pesmi? Odvratne rime pač. Vprašajmo se drugače. Je huje protestniku poslati račun za 35 tisoč evrov in se sprenevedati, da ne gre za kršenje ustavne pravice do izražanja mnenja, ampak le za račun za stroške varovanja? Ali je huje pesniti: »hosjar gojzar primitivec, ne pomaga mu solzivec, hojsar gojzar – idiot, spet en neprijavljen shod«? Je huje širiti sovraštvo in laži ter ločevati ljudi po barvi polti ali pa je huje zapeti: »Grintavec je strma gora, gor je težko splezati, Göbbels je na srečo mrtev, Grims, ta pa še kar živi.« Ni pesnica tista, ki je ustoličila nizkotnost, nesramnost, topoglavost, nekompetentnost. Če mušje pesmi koga motijo, ga motijo, ker v njih prepozna sebe in Gospodarja Muh. Te pesmi, vsa ta zbirka je grozljivi opis resničnosti.

Pred kratkim sta pri Cankarjevi založbi izšli dve antologijski knjigi Svetlane Makarovič. Prva nosi naslov Baladne pravljice, druga Z očmi, ki vidijo drugače: Zbrane zbirke 1964–2015. Gre za pesmi, ki, vsaj na prvi pogled, niso povezane ne z Janezom Janšo ne s petkovimi protestniki. A to velja zgolj na prvi pogled. Svetlana Makarovič, »Luciferka«, kot si pravi, »čarovnica prekleta«, za katero je že pripravljena grmada, je vseskozi, kot trdi urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov, nasprotovala nasilju. »Njen opus je ves čas naperjen proti nasilju, predvsem proti nasilju nad najšibkejšimi, nad otroki, ženskami.« Natančno to počne Janševa vlada. Nasilna je. Pretepa protestnike, ponižuje kritike, grozi, kaznuje. Zbirka Vladavina muh pa se tej vladi posmehuje. Smeh je namreč, na to misel Marka Zorka res ne smemo nikoli pozabiti, »znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu«.

Svetlana Makarovič se ne boji nikogar. Nikoli se ni. Njeno pesniško zbirko Vladavina muh delijo na petkovih protestih. Stane 0 evrov, prvih 1000 izvodov bo zdaj zdaj pošlo. Prihaja ponatis. Prihaja novih 300 izvodov, tokrat s trdimi platnicami. Te nove knjige bodo stale nekaj evrov.

VLADAVINA GOSPODARJA MUH

Mušje leto, leno leto,
leto mušje in mušičje,
lepka slina v ustnih kotih,
leto samčje in samičje,
valjastih trebuhov rod
in ličinke vsepovsod.
Mušje leto,
mušji plesi,
dnevi z mušjimi očesi,
mušje leto, muhasto,
dlakasto, lenuhasto,
muhe site in pijane,
muha, ki si roke mane,
muhanje, mušičenje,
prazno besedičenje.

Serjejo nam v pitno vodo,
omejujejo svobodo,
kot bi se na kaj spoznale,
o kulturi bi čvekale,
o naravi bi čvekale,
o vrednotah bi čvekale ...
A muhač, ki črvom vlada,
našel svojo je vsebino,
da s strupenim domoljubjem
bi spreminjal zgodovino,
terja vdanost in posluh –
gospodar straniščnih muh!
Muhe zvesto mu sledijo,
v lastnem smradu se plodijo,
bolj ko žrejo, bolj so lačne,
bolj sovražijo drugačne.

Ni kam glave položiti,
nimaš s kom spregovoriti
v letu muhastih poti,
v tleh razmazanih ljudi,
kar je eden, to so vsi:
hlapci, muhci, janševci.

Knjiga:
Svetlana Makarovič, Matej Šurc, Kotik: Vladavina muh
Založba: Center za slovensko književnost, 2022
Cena: brezplačno oz. prgišče evrov