Boter

Donald Trump je 25. julija 2019 v telefonskem pogovoru od novega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega terjal uslugo – preišče in kompromitira naj poslovanje Hunterja Bidna, nekdanjega člana upravnega odbora ukrajinske energetske družbe Burisma, sicer sina Joeja Bidna, njegovega velikega političnega tekmeca. Če mu usluge ne naredi, Ukrajina ne bo dobila ameriške 400-milijonske pomoči oziroma orožja, s katerim bi se lahko branila pred proruskimi separatističnimi silami v Donbasu. Če boste vi pomagali meni, bo Amerika pomagala vam! Quid pro quo. Bilo je tako, kot bi rekel: »Ponudil sem mu nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.«

Ja, Trump je ravnal mafijsko. Citiral je le Coppolovega Botra (The Godfather), v katerem don Corleone (Marlon Brando), ostareli patriarh, in Michael (Al Pacino), njegov sin, sicer vojni heroj, ki se pod krinko trgovanja z oljčnim oljem ukvarjata z igrami na srečo, ponavljata: »Ponudil mu bom nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.« Takšno ponudbo dobi holivudski producent Jack Woltz (John Marley), a jo zavrne – žametnega popevkarja Johnnyja Fontana (Al Martino), Corleonejevega krščenca in protežiranca, ki izgublja glas, noče angažirati v svojem novem filmu. Ker se ne pokori, mafijci Khartoumu, njegovemu najljubšemu konju, odsekajo glavo – in mu jo potem servirajo med svilene rjuhe. Kot svarilo. Kot namig, da je zavrnil ponudbo, ki je ne bi smel zavrniti.

Kaj torej hočeš, Zelenski – orožje ali konjsko glavo? Zelenski je ponudbo očitno zavrnil – in dobil konjsko glavo. A tudi Mario Puzo je menda roman Boter napisal zato, ker je dobil ponudbo, ki je ni smel zavrniti: mafijci naj bi mu bili namreč rekli – ali vrni denar, ki nam ga dolguješ (zaradi hazarda), ali pa ti bomo polomili noge!

Ameriški mafijci so sicer delali vse, da bi preprečili snemanje Botra (psovali so Puzov roman, prirejali množične shode, grozili s smrtjo, terorizirali in zalezovali producente, razstreljevali njihove avtomobile, pozivali k bojkotu ipd.), a so vojno prekinili, ko so producenti privolili v njihovo zahtevo, da iz filma vržejo besedo ’mafija’. »Mafija ne obstaja,« so trdili. Izraz ’mafija’ je zamenjal izraz ’družina’. In mafijci so se iz zakletih sovražnikov Botra čez noč prelevili v njegove največje fene. Še več: v manjše, stranske vloge so se zrinili številni mafijci. Nekateri so postali celo modeli za mafijske like, na avdicije so prihajali »liki« z mafijskimi koreninami, 160-kilogramski Lenny Montana, ki igra Corleonejevega telesnega stražarja Luco Brasija (ta seksistično upa, da bo prvi otrok, ki se bo rodil mladoporočencema, moškega spola, in potem famozno »zaspi z ribami«), je bil resda rokoborski prvak, a je fušal tudi kot mafijski telesni stražar.

Živimo v časih, ko tisti, ki brezmejno slavijo kapitalizem, patetično poudarjajo pomen družine, rodnosti in družinskih vrednot, toda družine in družinske vrednote najbolj mrcvari, trga in ubija prav kapitalizem.

Ko pa je Boter 15. marca 1972, pred skoraj natanko 50 leti, privršal na velika platna in se prelevil v največji hit vseh časov, so mafijci itak bučno posvojili glasbo in replike iz njega. Glasbo Nina Rote so si ganljivo vrteli na porokah in pogrebih in krstih – do nezavesti. Do nezavesti po so ponavljali tudi replike, posebej: »Ponudil mu bom nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.« Pa: »Otroci govorijo, ko bi morali poslušati.« Ali: »Če poštenjak, kot si ti, dobi sovražnike, ti postanejo tudi moji sovražniki.«

Ja, Boter jih je opolnomočil. Salvatore Gravano, alias »Sammy the Bull«, član Gambinove mafijske »družine«, je rekel, da ga je Boter zelo navdihnil in da je pod njegovim vplivom pobil 19 ljudi – pred Botrom je ubil le enega človeka. Ali Naser Mohamed Al Hasani, predsednik Južnega Jemna, je leta 1986 poboj svojih tekmecev zmodeliral po Michaelovem poboju tekmecev v Botru – fen pač.

Vsekakor: Boter ni le film. Nikoli ni bil le film. Ali kot v romantični komediji Čaka te pošta oznani Joe Fox (Tom Hanks), lastnik verige megaknjigarn: »Boter je I Ching. Boter je vsota vse modrosti. Boter je odgovor na vsa vprašanja. Kaj naj vzamem na počitnice? ‘Pusti pištolo, vzemi kanoli.’ Kateri dan je danes? ‘Ponedeljek, torek, četrtek, sreda.’«

Boter – v paketu z Botrom 2 (1974), saj sta v naših očeh, ušesih in srcih tako rekoč eno – je moderna Biblija. Boter je priročnik za življenje v nevarnem svetu. Boter ve vse o nas.

Don Corleone in gibanje #MeToo

»Verjamem v Ameriko,« so prve besede, ki jih slišimo v Botru. Toda ne izreče jih don Vito Corleone, temveč Amerigo Bonasera (Salvatore Corsitto), lastnik pogrebnega zavoda. To je tudi prvi obraz, ki ga vidimo. Obraz grobarja, ki ga obliva mrak. Obraz človeka, ki pokopava Američane. Amerigo, ki je ime dobil po Ameriki, živi od trupel in pogrebov. In to je dobro življenje – in dober poklic: Amerika temelji na nasilju. Noče se mu odpovedati. Amerika zagotavlja trupla in pogrebe. »Amerika mi je omogočila, da sem obogatel,« doda. S tem pove vse: do bogastva vodijo le nasilje, kri, trupla, pogrebi. Če bi se odpovedali nasilju, bi se odpovedali bogastvu. Če bi se odpovedali nasilju, bi si zaprli pot do bogastva.

In Amerigo Bonasera zna trupla tako dobro in lepo aranžirati, da so videti, kot da se jim ni nič zgodilo. Kot da le spijo. Boter na Ameriko pogleda s stališča pogreba – skozi mrtvečeve oči. Kot bi hotel reči: Amerika je zgodba o uspehu, ki jo pripoveduje smrt. In ta smrt gleda v kamero – kot Bonasera. A Coppolovi mafijci so vedno oblečeni tako, kot da gredo na svoj pogreb.

Družina Corleone izgleda kot družina direktorja kake korporacije, toda razlika je vendarle očitna: don Corleone je prikazan kot moralna avtoriteta podzemlja, korporativna Amerika pa take avtoritete ni nikoli imela.

Bonasera k don Corleoneju pride po pravico. Kaj se je zgodilo? Ima hčerko, ki jo je vzgajal po ameriško. »Dal sem ji svobodo, obenem pa sem jo podučil, da ne sme onečastiti družine.« Toda spoznala je fanta – »Neitalijana«. Ker pa se mu ni hotela »vdati«, sta jo s prijateljem divje pretepla ter ji iznakazila obraz. Bonasera je šel po pravico na policijo in sodišče, a sta oba nasilje nad žensko ignorirala. In ker pravici ni bilo zadoščeno (»Prasca sta se mi le smejala«), se je obrnil na don Corleoneja, ki potem poskrbi, da nasilna, mizoginična, toksična moška dobita svoje. Don Corleone, nekdanji črnoborzijanec, ju skensla. Prepusti ju svoji verziji kulture bojkota.

Kar seveda pomeni, da don Corleone odigra vlogo gibanja #MeToo, ki je – tako kot don Corleone – vzpostavilo vzporedni pravosodni sistem, vzporedni kodeks kaznovanja in maščevanja. Uradni pravosodni sistem se za ženske krike ni zmenil. Vedno znova jih je relativiziral. Toksičnim moškim – nasilnežem, nadlegovalcem, zalezovalcem, posiljevalcem – je gledal skozi prste. Don Corleone ne gleda skozi prste. Tistim, ki jih »odpusti«, ne daje odpravnin. In seveda – zelo je užaljen, ko mu Bonasera v zameno ponudi plačilo. Tega ne počne zaradi denarja – tako kot gibanje #MeToo toksičnih moških ne skensla zaradi denarja.

In ker smo že ravno pri toksičnosti: dobro vidimo in slišimo, kako toksična je postala javna razprava – kako nizkotna, kako prostaška, kako primitivna. Na socialnih omrežjih ljudje drug drugega le še žalijo in psujejo, sramotijo in ponižujejo, blatijo in žrejo. A Vito Corleone sam dobro ve, kako nevarna in pogubna je lahko prenizka raven javne razprave: kot smo videli v Botru 2, je njegov oče užalil don Ciccia (Giuseppe Sillato), sicilijanskega »botra«. In kaj je storil don Ciccio? Točno – ubil ga je. In potem je dal ubiti še njegovega starejšega sina, Vitovega brata – da se ne bi mogel maščevati. Hotel je ubiti tudi malega, tedaj šele devetletnega Vita, a je ta v zadnjem trenutku pobegnil – za ceno materinega življenja.

Trije umrejo – zaradi žalitve. Zaradi prehude toksičnosti javne razprave.

Razlog več, da je Vito kasneje, ko postane don Corleone, tako spoštljiv in tako umirjen in tako kultiviran in da v njem ni nobene vulgarnosti in nobene histerije in da razmišlja strateško in da tako briljantno komunicira in da ves čas poziva k dialogu, vzajemnemu spoštovanju in mirnemu reševanju problemov. Videti in slišati je tehtno in razumno. Ko pobiješ dovolj ljudi, zveniš državniško.

A ko don Corleone, ki je videti in slišati kot zadnji mojster zena, umre, ni nobenega dvoma, da ga bodo pogrešali in da bo v srcih ljudi, ki so ga poznali (nas, gledalcev!), zazijala velika luknja.

Begunci pred nasiljem in revščino

Boter je film o priseljencih, beguncih, begunskem valu. O Italijanih, ki so zbežali pred revščino in nasiljem – Italijanih, ki so »preplavili« Ameriko. Vito Corleone, ki ga v mladosti igra Robert De Niro, je – kot vidimo v Botru 2 – v Ameriko migriral s Sicilije, a ko je prišel v Ameriko, ga niso ravno objeli.

Ravno nasprotno: ob prihodu so ga – na Ellis Islandu, posnetem na ribji tržnici v Trstu – najprej karantenizirali. Hej, lahko, da ima kako bolezen! Logično: priseljenci so kužni. Vita potem getoizirajo. Ne, v Ameriki se ne počuti ravno sprejetega in enakopravnega. Ker je priseljenec, obtiči na socialnem robu, na stranskem tiru – ožigosan, šikaniran, ponižan, izključen.

Nič sanjskega ni v njegovi migrantski izkušnji.

Če bo hotel preživeti, se bo moral zelo potruditi. Ja, moral se bo znajti. Zato se potopi v podzemlje – ukvarjati se začne s kriminalom. Ne da je to kaj posebej škandaloznega: Američani so ga kriminalizirali, še preden je postal kriminalec.

Kako poteka njegova kriminalizacija, pa dobro vemo: trdo dela, zanaša se nase, na svoje sposobnosti in svojo presojo, nikomur se ne podreja, odločno vztraja pri svoji neodvisnosti in podjetnosti, na vsak način hoče uspeti, varuje svoje interese, skrbi za družino, tisto »nuklearno« in ono širšo, mafijsko. In tu je paradoks: bolj ko se kriminalizira, bolj se amerikanizira. Bolj ko se amerikanizira, bližje je ameriškemu snu.

Šele kriminalizacija ga prelevi v pravega Američana.

Navsezadnje, mar pravega, tipičnega, zglednega Američana, prežganega s protestantsko etiko, iz katere je izšel duh kapitalizma, ne odlikuje natanko to – trdo delo, podjetnost, samozadostnost, neodvisnost, sla po uspehu, vztrajnost, varovanje svojih interesov in skrb za družino?

Boter je parodija politične ekonomije pajdaškega kapitalizma. Putin in oligarhi so le preslikava Botrove politične ekonomije. Politika je ta, ki omogoča oligarhizacijo in tajkunizacijo.

Zato se gangsterji tako zlahka in tako brezhibno – že kar brezšivno – vklopijo v ameriški sen. Še več: zato ga tako perfektno poosebijo. Ne, don Barzini (Richard Conte) ima prav: niso komunisti. Kriminalci – bodisi don Corleone starejši ali don Corleone mlajši – so prikazani kot družinski ljudje in poslovneži, tipični ameriški podjetniki, kapitalisti od glave do peta. Oblečeni so lepo, elegantno, profesionalno – kot direktorji korporacij. In tako so tudi videti, ko sedijo na poslovnih sestankih. Sale, v katerih sestankujejo, pa so videti kot sale, v kakršnih običajno poslujejo in sestankujejo bankirji in direktorji. Da mafijci niso nič slabši od biznismenov, je povsem jasno, pa četudi v film sploh niso vključili ene izmed najslovitejših replik iz Puzovega romana: »Odvetnik s kovčkom lahko ukrade več kot sto moških s pištolami.« Vsekakor – korporacije usodneje vplivajo na naše življenje kot gangsterji.

Parodija kapitalizma

Mafijci v Botru nenehno mislijo na profite, donos, širitev trga in organizacije, nove investicije, teritorije in nove poslovne priložnosti, delitve tržnih deležev, prijateljske joint-ventures, konkurenco, poslovna tveganja in sovražne prevzeme. In vse to počnejo hladno in profesionalno – brez čustev, brezosebno. Med njimi ne krožijo čustva, temveč usluge, ki odnose uravnavajo, ritualizirajo in definirajo, pa tudi redefinirajo, če kdo na uslugo pozabi. Vsaka smrt – vsaka eksekucija – je poslovno dejanje. Ko da Michael na koncu pobiti šefe petih mafijskih družin, le »poravna družinske račune«.

Pokol je le biznis. Razlog več, da številne replike zvenijo kot alegorije korporativne »etike«. Recimo: »Otroci in ženske so lahko brezskrbni, moški pa ne.« (Korporaciji – podjetju, »družini« – moraš biti vedno na voljo, stalno moraš biti prižgan, osredotočen in natančen.) »Moški, ki se ne posveča svoji družini, ne bo nikoli pravi moški.« (Korporaciji moraš dati vse – tudi dopust, prosti čas.) »Nikoli več se ne postavi proti družini.« (Korporaciji moraš biti popolnoma lojalen.) »Nikomur zunaj družine ne povej, kaj misliš.« (Bodi diskreten in ne razširjaj notranjih informacij in poslovnih skrivnosti.) »Prijatelje imej blizu, sovražnike še bližje.« (Nikogar ne odpiši, niti tistih, ki ti gredo najbolj na živce.) »Zgodovina uči, da je mogoče vsakogar ubiti.« (Nihče ni nezamenljiv in neuničljiv.) »Pusti pištolo, vzemi kanoli.« (Prioritete ti morajo biti jasne.) »Hočem, da pištolo nastavi nekdo, ki je dober, zelo dober. Nočem, da moj brat iz tistega stranišča pride le s tičem v roki.« (Dobro načrtuj – v načrtu ne sme biti lukenj.) In ja: »Ponudil mu bom nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.«

Vsi ti mafijci drug drugega stalno opominjajo: »To ni nič osebnega – to je le posel.« Tudi atentat na don Corleoneja je bil »le posel, nič osebnega«, pravi Tom Hagen (Robert Duvall), hladni, zelo racionalni consigliere družine Corleone. In tudi izdaja, ki jo zagreši Sal Tessio (Abe Vigoda), don Corleonejev stari prijatelj, je »le posel, nič osebnega«. Pred eksekucijo dahne: »Povej Michaelu, da je šlo le za posel. Vedno sem ga imel rad.«

Ja, vsi ti gangsterji v svoji nečloveški brezosebnosti še najbolj spominjajo na direktorje korporacij. In ja, družina Corleone izgleda kot družina direktorja kake korporacije, toda razlika je vendarle očitna: don Corleone je prikazan kot moralna avtoriteta podzemlja, korporativna Amerika pa take moralne avtoritete ni nikoli imela.

Razlog več, da Boter, nor na Macbetha, Kralja Leara, poljubljanje rok, pomaranče in »sicilijanske reči«, ki se vlečejo že dva tisoč let, izgleda kot parodija kapitalizma – in da podzemlje izgleda kot parodija korporacije. Vsi dobro vemo, da korporacije in podjetja brutalno, stoično in brezčutno odpuščajo delavce: tudi Corleone brutalno, stoično in brezčutno »odpušča« ljudi, le da v tem – v logistiki eksekucije – tako zelo pretirava, kot da bi hotel reči, hej, ne glejte stran, to je resnica korporacij in kapitalizma. Dobro pa tudi vemo, kako morilsko korporacije obračunavajo druga z drugo, kako brezobzirno se borijo za trg in kako mafijsko se trudijo, da bi ga čim bolj deregulirale. Natanko to počne Corleone, le da konkurence ne ubija le figurativno ali poslovno, ampak dobesedno, kot da bi hotel reči, hej, dereguliranost trga in kapitalistični neoliberalizem sta le strahopetni repliki podzemlja.

Med napotki, po katerih se mora ravnati gangster, in napotki, po katerih se mora ravnati direktor, ni praktično nobene razlike. Okej, razlika je le v tem, da gangsterji ob »odpovedi« ne dobijo odpravnine. Tessio, ki izda družino Corleone, sicer Michaela prosi, naj mu pogleda skozi prste – v imenu dobrih starih časov. Toda v korporaciji ni prostora za čustva, še manj za nostalgijo ali tradicijo.

Boter je na videz tradicionalen, toda prav s tem, ko je nečemu tako vsakdanjemu, antijunaškemu in »neresnemu«, kot sta svet gangsterjev in njihov boj za oblast, nadel tradicionalni, epski izraz, je tradicionalnost samo ironiziral in karikiral. Prav zato ta Botrova tradicionalnost deluje tako resno, tako kruto, tako srhljivo, tako neznosno, tako patološko, tako nečloveško.

Grand Guignol neoliberalizma

Kriminal je torej resnica ameriškega sna, do katerega pa ne morejo vsi – le redki, le privilegirani, le tisti, ki so rojeni na pravi strani ekonomskega, socialnega in razrednega prepada. Vsi ostali se lahko do ameriškega sna prebijejo le na silo, z nasiljem, zastraševanjem, izsiljevanjem, korupcijo, kriminalom. Le na nezakonit način. Don Corleone – bodisi Vito ali Michael – kupuje policaje, sodnike, senatorje.

A tudi tisti privilegirani, rojeni na pravi strani ekonomskega, socialnega in razrednega prepada, so do ameriškega sna prišli na silo – njihova privilegiranost je produkt razrednega, strukturnega nasilja. Boter, anticipator serij Krona in Sopranovi, je povsem jasno sporočal: nič ni bolj ilegalnega od ameriškega sna. Zato je tako zapeljiv.

Tudi politika je zelo zapeljiva. Vemo, zakaj: ker je tako jebeno ilegalna. Don Corleone je svoja starejša sinova, Sonnyja (James Caan) in Freda (John Cazale), prelevil v mafijca, v uslužbenca svojega gangsterskega imperija, Michaela, najmlajšega sina, pa je poslal na elitno univerzo Dartmouth, ki sodi v Ivy League. Noče, da vstopi v družinski posel, da se ujame v začarani krog nasilja in da postane mafijec. Noče, da se kriminalizira in umaže. Noče, da pade tako nizko. Želi si, da bi postal »senator Corleone, guverner Corleone, nekdo«.

A želja se mu ne izpolni. Michael se je prisiljen vklopiti v družinski posel – prelevi se v morilca policaja, begunca, strašnega maščevalca, hladnokrvnega, brezobzirnega režiserja pokola mafijskih tekmecev ter naročnika likvidacij svojega svaka Carla Rizzija (Gianni Russo), sicer očeta svojega krščenca, in brata Freda. V vlogo gangsterja se vživi tako predano in s tako vnemo, kot se drugi ljudje vživijo v vlogo politika ali direktorja korporacije.

Dobro vemo, kako morilsko korporacije obračunavajo druga z drugo, kako brezobzirno se borijo za trg in kako mafijsko se trudijo, da bi ga čim bolj deregulirale. Natanko to počne Corleone.

Toda ironično: po očetovi smrti, ko sam postane don Corleone, capo di tutti i capi, ugotovi, da senatorji in guvernerji niso le monumentalno prevarantski, dvolični, skorumpirani in pokvarjeni, ampak so tudi moralno in spolno izprijeni. Konservativni senator Pat Geary (G. D. Spradlin) si najema prostitutke – včasih tudi katero napade in ubije. Politiki so gangsterji, kriminalci – kot Michael.

Ergo: da bi Michael postal senator oziroma guverner, da bi torej uresničil očetove sanje, se mora preleviti le v kriminalca. To zadošča.

V resnici je še huje: Boter 2, ki že v uvodu poudari, da je Amerika kombinacija fanatične ideologije in religije (v Ameriko je treba verjeti! Amerika terja vero!), namreč ne skriva, da so politiki hujši od kriminalcev. Politiki – skorumpirani, rasistični, patološki, perverzni, pedofilski, nelojalni, brez časti – so pravi kriminalci. Politiki ustvarjajo kriminalce. In ko Kay (Diane Keaton) Michaelu, svojemu možu, očita, da je naiven, ker misli, da senatorji in predsedniki pobijajo ljudi, ji ta poznavalsko, res insajdersko odvrne: »Oh, Kay, kdo je tu naiven?«

Zdaj nenehno poslušamo, da ruskih oligarhov ne bi bilo brez Putina in da je njihovo bogastvo posledica njegovih političnih odločitev. Ni dvoma. Toda s tem je tudi sam bajno profitiral: oligarhi so ga v zameno za ugodno zakonodajo pustili pri miru, obenem pa so – očitno z donacijami, darili in podobnimi podkupninami – zelo dobro poskrbeli za njegovo blaginjo.

Če hočeš obogateti, moraš investirati v politike.

Don Corleoneja hočejo drugi mafijci prepričati, da bi se lotil trgovanja z mamili. Hazard – ilegalna loterija, lasvegaške igralnice ipd. – vrže sicer veliko, toda mamila vržejo še precej več. Bistveno več. Kot pravi Tom Hagen: če se mamil ne bomo lotili mi, se jih bo lotil kdo drug – in z denarjem, ki ga bo zaslužil, bo lahko kupil še več policajev in še več politične moči! Potem se bo spravil nad nas! Če se ne lotimo trgovine z mamili, tvegamo vse, kar imamo! Tekmeci, ki se bodo lotili te trgovine, te nove ekonomije, bodo močnejši in konkurenčnejši, ker bodo lahko kupili več policajev, več senatorjev, več politikov.

Bogastvo ti lahko zagotovi le ugodna zakonodaja – ugodno zakonodajo pa ti lahko zagotovi le politika. Vse je dogovorjeno.

Zdaj nenehno poslušamo, da ruskih oligarhov ne bi bilo brez Putina in da je njihovo bogastvo posledica njegovih političnih odločitev. Ni dvoma. Toda s tem je tudi sam bajno profitiral.

Gangsterji so na obeh straneh. Med gangsterjem in direktorjem korporacije ni več nobene bistvene razlike. Tu ni prostora za moralo in čustva in čast – vse je le gola ekonomija, logika ponudbe in povpraševanja. Če hočeš tako obogateti, da boš lahko kupil politike, potem se moraš kriminalizirati. Če ne kupiš politikov, ne boš nikoli bogat. Ekonomija je politika, politika je ekonomija.

Boter je parodija politične ekonomije pajdaškega kapitalizma. Putin in oligarhi so le preslikava Botrove politične ekonomije. Politika je ta, ki omogoča oligarhizacijo in tajkunizacijo. V Botru 2 se mafija razširi na Kubo, kjer zleze v posteljo z vlado, ki je voljna legalizirati hazard in druge mafijske posle, zato Hyman Roth (Lee Strasberg), mafijec judovskega rodu, vodja te operacije, navdušeno dahne: »Ta vlada zna pomagati gospodarstvu.« Prav ima – tega še ni bilo. Delamo zgodovino! Vlada se bo kriminalizirala – kriminal se bo legaliziral.

Roth in Michael Corleone lahko sestankujeta z državniki, predsedniki, premieri, ministri. Nista izvoljena, toda Boter 2, Grand Guignol laissez-faire kapitalizma, jasno poudari: državniki, predsedniki, premieri in ministri niso nič boljši od gangsterjev. Kar pomeni – gangsterji niso v političnih procesih odločanja nič manj legitimni od politikov.

Kuba in Roth sta anticipirala Putina in oligarhe, s čimer sta kakopak anticipirala tudi veliki neoliberalni sen – totalno prisvojitev in instrumentalizacijo države. Neoliberalci sicer pozivajo k vitki državi, k državi, ki bi čim bolj opustila svoje socialne in redistributivne funkcije, toda v resnici hočejo državo izključno zase – preleviti jo hočejo v svoje orodje, svoje podjetje, svojo največjo vlagateljico, svojo veliko dividendo.

Mafija postaja nova multinacionalka. Ne preseneča, da Roth oznani: »Večji smo kot korporacija U. S. Steel!« Zdaj bodo lahko kupili še več policajev, še več senatorjev, še več guvernerjev, še več politikov, še več politične moči.

Največji družinski film vseh časov

Živimo v časih, ko tisti, ki brezmejno slavijo kapitalizem, patetično poudarjajo tudi pomen družine, rodnosti in družinskih vrednot, toda družine in družinske vrednote najbolj mrcvari, trga in ubija prav kapitalizem. Marx in Engels nista zaman – že leta 1848 v Komunističnem manifestu – opozarjala, da kapitalizem brutalno razkraja »vrednote družinskega življenja« in zmanjšuje »željo po meščanskem družinskem domu«, da z družinskega razmerja trga »ganljivo-sentimentalno tančico« in ga zvaja »na čisto denarno razmerje« (otroke pa na trgovske artikle in delovne instrumente), in da »meščanske fraze o rodbini in vzgoji, o razmerju staršev in otrok postajajo tem ostudnejše, čim bolj se vsled veleindustrije trgajo rodbinske vezi.«

Boter – »največji družinski film vseh časov,« kot pravi producent Albert S. Ruddy – je ekranizacija teh Marx-Engelsovih replik. Don Corleone in Michael, njegov sin, don Corleone mlajši, skušata družino ločiti od poslov in kapitalizma, a ne moreta. Michael se zelo boji, da bi izgubil družino – in njegovi strahovi se uresničijo. Družino skuša zaščititi pred kapitalizmom, a je ne more. Sam postane kapitalist, kar družino še toliko bolj raztrga: na Siciliji se poroči, a Apollonio (Simonetta Stefanelli), njegovo ženo, razstrelijo (v trenutku, ko hoče vžgati in voziti avto, ko hoče torej prevzeti moško vlogo!), umoriti da svojega neodločnega, frustriranega, zapostavljenega brata Freda, ki je izdal družino (»Vem, da si bil ti, Fredo. Strl si mi srce!«), umoriti da svojega svaka (»Barzini je mrtev. Tako kot Phillip Tattaglia. Pa Moe Greene. Stracci. Cuneo. Danes poravnavam račune, zato mi ne govori, da si nedolžen!«), Kay, svoji drugi ženi, se zlaže, da ga ni dal umoriti, obenem pa ji zabiča, naj ga nikoli več ne sprašuje o poslih, vrata v svoj svet – v svojo delovno sobo, svet »moških« poslov, kapitalizma – pa ji zapre.

Kay ga kasneje zapusti in celo abortira (malega Michaela), oče, ki prav tako ni pustil, da bi se za mizo razpravljalo o poslih, umre, brata Sonnyja pa grizlijevsko prerešetajo, ko se v slogu gibanja #MeToo pelje na obračun s toksičnim svakom, ki brutalno pretepa sestro Connie (Talia Shire), a seksističen, šovinističen, toksičen postane tudi sam Michael – ženo udari.

Kapitalizem moške spreminja v toksične pošasti – in brutalizira in kanibalizira in trga družine. Posel uspe, družina razpade.

Ameriški sen, ki terja ekonomski uspeh, je pekel. Boter je šekspirjanska tragedija o moškem, ki družine ne more rešiti ne pred kapitalizmom ne pred sabo. Ne moreš imeti obojega – družine in kapitalizma.

Družina je sicer pošast, toda obenem tudi edina alternativa kapitalizmu, ki ni več motor ameriškega sna. Don Corleone pač: vsi, ki so izgubili vero v Ameriko in ameriški sen, hodijo k njemu. Po priložnost, po pravico, po zadoščenje, po blaginjo.

Botrove zgodbe ne moremo povedati, ne da bi povedali svojo.