Evropsko sodišče pritrdilo ustavnemu

Predsednik vlade Janez Janša in drugi visoki predstavniki vlade in SDS so zadnje leto krivdo za širjenje virusa in presežne smrti večkrat pripisali ustavnemu sodišču. Tako je bilo tudi, ko je to odločilo, da so prepovedi ali nesorazmerne omejitve pravice do zbiranja, združevanja in izražanja kritičnega mnenja, torej do protesta, celo v času epidemije protiustavne. O teh vprašanjih je pred dnevi prvič razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Njegova odločba se zdi kot kopija odločbe slovenskega ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče je o tem razsodilo junija lani. V odločbi je tehtalo med pravico do zdravja ali življenja in pravico do zbiranja in združevanja. Vlada in njeni podporniki, tudi nekateri sodniki ustavnega sodišča, so trdili, da pravica do zdravja in življenja vedno prevlada in da nobena omejitev človekovih pravic ne more biti prevelika v prizadevanjih za dosego teh dveh ciljev.

Udobna večina šestih proti dvema na ustavnem sodišču je razgalila vladno dvoličnost. V času popolne prepovedi zbiranja na prostem z namenom varovanja javnega zdravja je vlada dovoljevala ali celo spodbujala »zbiranje« na delovnih mestih, tudi v velikih proizvodnih objektih, dopuščala dostopnost nenujnih storitev in trgovin, prav tako zbiranje v verskih objektih in v izobraževalni dejavnosti, torej v zaprtih prostorih. Kasneje je celo dovolila odprtje gostinskih teras, javni shodi pa so bili še vedno prepovedani.

Ustavne sodnice in sodniki so presodili, da vladi ni uspelo utemeljiti razlogov za takšno razlikovanje in za suspenz ene od pomembnih ustavno zagotovljenih pravic, medtem ko je v danih epidemioloških razmerah dovoljevala uživanje številnih drugih pravic. Poleg tega so navedli tudi primere iz več drugih evropskih držav, med njimi Italije, Nemčije, Francije, Avstrije, Španije, Belgije in drugih, kjer so v času epidemije sicer veljale omejitve pravice do zbiranja, a so bili določeni tudi pogoji, pod katerimi je bila ta še vedno dovoljena.

Med kritikami covidnih odločb slovenskega ustavnega sodišča je bila tudi ta, da so druga ustavna sodišča po Evropi potrjevala ustavnost ukrepov ali pa jih sploh niso presojala in so s tem oblastem pomagala »pri varovanju zdravja in življenj«. Tak primer je bila, vsaj kar se pravice do zbiranja tiče, Švica, kjer je sicer prepoved zbiranja veljala le dva meseca in pol.

»Omejitve pravice do javnega zbiranja, shodov, protestov, od (domačih) sodišč terjajo posebej resno presojo. – Evropsko sodišče za človekove pravice«

Tožbo zoper Švico je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice vložilo krovno združenje ženevskih sindikatov. In bilo uspešno, evropsko sodišče je Švico obsodilo zaradi kršitve 11. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. Tako se je odločilo, ker so se švicarska sodišča, tudi najvišje, zvezno sodišče, izognila odločanju o teh vprašanjih in s tem podprla vlado pri ukrepih, ki so bili v nasprotju s konvencijo o človekovih pravicah. »Takšen splošni ukrep je zahteval trdno utemeljitev in posebno resno presojo sodišč. Domača sodišča pa niso opravila učinkovitega pregleda izpodbijanih ukrepov,« so zapisali evropski sodniki. Resna presoja je bila v Sloveniji opravljena – opravilo jo je ustavno sodišče.

Ugotovitve obeh sodišč so skorajda identične: »Poleg tega je bil dostop do delovnih mest, kot so tovarne ali pisarne, vedno dovoljen, tudi če so ti prostori sprejeli na stotine ljudi. Vlada ni odgovorila na vprašanje, zakaj je bilo mogoče ohraniti tovrstno dejavnost pod pogojem, da delodajalci sprejmejo organizacijske in tehnične ukrepe, ki bodo zagotavljali spoštovanje higienskih priporočil in socialno distanciranje, medtem ko organiziranje demonstracij na javnih površinah, na prostem, ni bilo dovoljeno niti ob upoštevanju potrebnih zdravstvenih navodil. Da bi se ukrep štel za sorazmernega in potrebnega v demokratični družbi, je treba izključiti možnost uvedbe milejših ukrepov, ki manj resno kršijo zadevno temeljno pravico in omogočajo doseganje istega cilja.«

Evropski sodniki, enako kot slovenski ustavni, še navajajo, da nikakor ne zanemarjajo grožnje, ki jo koronavirus pomeni za družbo in javno zdravje. Kljub temu menijo, da glede na pomen pravice do mirnega zbiranja v demokratični družbi popolna prepoved javnih shodov ni bila sorazmeren ukrep glede na cilje, ki naj bi jih dosegli. Res gre za odločitev na prvi stopnji, ki bi se lahko še spremenila v morebitnem postopku pred velikim senatom. A hkrati kaže, da slovensko ustavno sodišče nikakor ni osamljeno v mnenju, da oblasti epidemije ne smejo zlorabljati za nesorazmerno omejevanje tako pomembnih človekovih pravic, kot je pravica ljudi, da javno izrazijo svoje mnenje (zoper oblast).