Kako prepoznati propagando?

Ves svet je zgrožen zaradi ruskega napada na Ukrajino. Vsi so šokirani. Vsi, razen Rusov. Ruski pisatelj in ekonomist Maksim Mironov je minuli teden takole opisal, kako se je sam zavedel tega. Ko je izbruhnila vojna, so bili vsi njegovi prijatelji presenečeni. Najprej seveda zato, ker je Putin vojno sploh začel, je zapisal. In potem zato, ker naj bi večina Rusov, kot so kazale tudi javnomnenjske raziskave, to vojno podpirala. Ker sam anketam sprva ni verjel, je naredil preizkus. Vprašal je svoj širši družinski krog, večinoma starejše od 60 let, kaj menijo o napadu na Ukrajino. Osupel je ugotovil, da jih je skoraj 90 odstotkov res odločno stalo za Putinovo politiko: »To so ljudje, ki me poznajo od rojstva. Bili so prijatelji mojih staršev, vedo, kdo sem, lahko mi zaupajo. A mi kljub temu več ne verjamejo, kar jim razlagam ali pišem. Lahko samo priznam poraz. Televizija me je premagala. Kar pa niti ni presenetljivo. Močna protiukrajinska propaganda se ni začela včeraj, ampak traja vsaj kakšnih osem let. Televizije in drugi množični mediji neprestano govorijo o zlih ukrajinskih fašistih, nacistih in nacionalistih. Pa o Natu, ki da to podpira. Hahaha, kdo verjame tem neumnostim – smo se na začetku spraševali. Ampak danes vidim, da smo se ujeli v svoje informacijske balončke, v katerih naši prijatelji delijo naša mnenja in se z nami o vsem strinjajo.«

Vzdušje v Rusiji ob vojni v Ukrajini je nov dokaz, da je propaganda učinkovita tudi v času velike dostopnosti do najrazličnejših virov informacij. Propaganda še vedno deluje, pravzaprav deluje nepričakovano učinkovito. Pravilo zadnjih let je, da so mogoča največja presenečenja. Pred pojavom ruske navdušenosti nad vojno v Ukrajini smo bili priča še drugim podobnim čudežem: populist Trump je v ZDA pred šestimi leti presenetljivo zmagal, česar nihče ni pričakoval. Analitiki so vzrok našli v pandemiji lažnivih informacij, ki so se širile po družbenih omrežjih. Iz tega obdobja je znano mesto Veles v Makedoniji, v katerem so posamezniki obogateli na račun klikov in lažnih strani ameriških medijev. Brexit pred tem je bilo še eno takšno presenečenje. Pri njem so analitiki za nazaj ključno vlogo pripisali prej neznanemu podjetju Cambridge Analytica, ki je znalo propagandna sporočila na spletu usmerjati uporabnikom na vsakomur posebej prikrojen način. In potem epidemija: vzpon različnih teorij zarot in proticepilnega gibanja v času velike dosegljivosti informacij je presenetil vse.

Ta teden se je začela volilna kampanja. To bo ena najbrutalnejših, neenakopravnih in manipulativnih volilnih kampanij doslej.

Po teh dogodkih so mediji začeli pisati o lažnih novicah, o algoritmih, s katerimi Facebook ali Google razvrščata informacije, javnost pa se je začela spraševati o tem, kaj drži, kaj ne, kaj je dejstvo, kaj pa dobro zapakirana lažna novica, ki ji zlahka nasedemo. Sprejeti so bili programi boja proti lažnim novicam, EU je ukrepala po svoje, ZDA po svoje. Kaj se pravzaprav dogaja? Filozofinja Renata Salecl je nedavno izdala knjigo o vlogi nevednosti v sodobni družbi. Ob poplavi informacij in dezinformacij, trdi v knjigi Strast do nevednosti, se vedno več ljudi zavestno odloča za nevednost. Saleclova trdi, da je vse to nekako povezano s čustvi. Na primer, kdor širi laži, je v novih družbenih omrežjih hitro pripoznan, dobi pozornost, veliko delitev in všečkov. Hkrati pa te objave sprožijo jezo pri drugih. A vse to so čustva. In tu je bistvo, pravi Saleclova: »Ravni teh čustev ali afektov ne razumemo dobro, politika pa se vse bolj utemeljuje na njih. To so postali ključni momenti, ni pa več identifikacije z neko ideologijo.«

Ampak vrnimo se k Putinu. Če bi bile v Rusiji danes volitve, bi te res kaj spremenile? Je mogoče po osmih letih propagande organizirati enakopravno bitko argumentov, na kateri bo zmagal najboljši? Tisti, ki zaznavamo, kaj se dogaja, se sprašujemo, kaj je narobe in zakaj smo jezni, kdo ima prav in komu naj verjamemo. Ampak obrnimo perspektivo, poglejmo, kako razmišljajo propagandisti. Z vidika propagandistov ta vprašanja niso pomembna, propagandisti se prej sprašujejo, kako to vodo, to jezo, speljati na svoj mlin. Eden izmed gurujev novih metod je na vzhodu Evrope Viktor Orbán. Njegov glavni medijski strateg Árpád Habony – danes prek podjetja Modern Media tudi solastnik medijske mreže SDS okoli Nove24TV – se je pred leti učil pri Američanu Arthurju J. Finkelsteinu, sicer zelo znanem republikanskem propagandnem svetovalcu, imenovanem tudi »boter negativne kampanje« ali »trgovec s strupom«.

Omenjamo ga zaradi Orbána, zaradi Janše in pa zato, ker je njegova teorija zanimiva. Iz nje zeva kanček resnice, ki bi se je morali zavedati: Finkelstein je bil prepričan, da volivci nimajo »svojega« kandidata in tudi ne izbirajo svojega politika. Ampak so zelo jezni in sovražijo vse po vrsti. Želijo si, da bi vsi izginili. Ne marajo nikogar. Propagandisti pa na tej točki ponudijo rešitev. Ena možnost je, da vam kandidate predstavijo kot apolitične, strokovnjake, tehnokrate, civilnodružbenike, ekologe in druge neodvisne. Kot še učinkovitejša strategija pa se kaže – in to je Finkelsteinova posebnost – negativna kampanja: bolje je, da se kampanja osredotoči na nasprotnika kot pa na program in vsebino lastnega kandidata. A ne samo to: svoje kandidate, tudi če so že na oblasti, je treba ves čas predstavljati kot žrtve. Še več: ves čas jih je treba predstavljati kot tiste, ki so v opoziciji, ki poskušajo priti na oblast, ki poskušajo preseči neke prejšnje vladajoče. To je razlog, da volivce propagandna mašinerija tako na Madžarskem kot v Sloveniji ves čas prepričuje, da dejansko vlada nekdo drug, torej globoka država, komunisti, soroševci ali Bruselj – nikakor pa za jezo volivcev in nezadovoljstvo ni odgovoren tisti, ki vlada, torej Janša ali Orbán.

Od zunaj, v javnosti, si lahko mislimo, da do volilnih kampanj pride spontano, ampak po vsem, kar smo se naučili v zadnjih letih, je to dobro načrtovan in sofisticirano organiziran čas. V Mladini smo že leta 2007 pisali o nenavadnih komunikacijskih seminarjih in medijskih treningih, ki so se jih udeleževali predvsem vodilni v SDS in SLS in ki jih je organiziral Mednarodni republikanski inštitut (IRI) – to je organizacija, povezana z ameriškimi republikanci. Na njih so slovensko desnico učili tehnik negativne kampanje, kot so se tedaj v teh strankah sami hvalili v svojih biltenih. A po tem je šla negativna kampanja z Orbánom v šesto prestavo: v Sloveniji smo se tega jasno zavedeli – in prestrašili – šele tri leta po ustanovitvi mreže medijev SDS, to je tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami leta 2018, ko je množica civilnodružbenih organizacij v Ljubljani tudi organizirala protest z naslovom »Brez strahu – proti politiki sovraštva.«

Ključ propagande je seveda, da volivca »dobijo«. Ali na svojo stran ali pa ga prepričajo, naj na dan volitev ostane doma.

Sporočilo protestnikov s Trga republike je bilo, »da so se vse največje zgodovinske grozote začele z organiziranim spodbujanjem sovraštva«, kot je tedaj dejal eden izmed organizatorjev shoda Filip Dobranić iz organizacije Danes je nov dan. Ni bila skrivnost – in tudi danes ni – koga so protestniki imeli v mislih, ko so omenjali »organizirano spodbujanje sovraštva«. Šlo je za stranko SDS z njenim propagandnim aparatom, tedaj imenovanim tovarna zla, ki je pred volitvami delala s polno paro. Javnosti tedaj ni zmotila zgolj propaganda, ki v parlamentarnih demokracijah vedno igra določeno vlogo. Šlo je za naravo te propagande. Iz vseh zornih kotov je bila namreč že takrat propaganda SDS neprimerna, nedemokratična, temeljila je na spodbujanju sovražnega govora, konec koncev tudi nelegitimna in nezakonita, zato bi morala biti preganjana in prepovedana, ne pa spodbujana. A še bolj pretresljivo je bilo spoznanje, da ta razdiralna sila raste s pomočjo visokih investicij in da je z visokimi javnimi stroški zgrajena v letih sistematičnega dela.

Tisti ad hoc organizirani protesti so stali okoli 150 evrov, na drugi strani pa je stala tovarna sovražnega govora, ki na leto požre več kot milijon evrov. Na Mladini smo pridobili bančne podatke o prometu na transakcijskih računih stranke SDS in njenih propagandnih podjetij iz časa pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, večinoma iz obdobja 2015–2020. Razkrite vsote so za slovenske razmere izjemno visoke. Seveda številni lokalni in regionalni tedniki, ustanovljeni leta 2018, ki so videti kot novičarski portali, kot so E-Maribor, Utrip Ljubljane, Primorska24, Gorenjski Utrip, E-koroška, Savinjsko-šaleške novice, Spodnje Podravje, Primorska24, niso neodvisni mediji. Iz bančnih podatkov je vidno, da jih financira podjetje Nova24TV, d. d., ki je glavno podjetje propagandnega stroja SDS. Tudi tednik Demokracija je zgolj del propagandnega stroja, kar je najvidneje iz tega, da počne stvari, ki jih drugi mediji ne oziroma jih ne morejo. Tako so na primer v zadnji volilni kampanji najeli jumbo plakate po vsej Sloveniji, za oglasna mesta pa plačali skoraj 7000 evrov, na njih pa dejansko oglaševali politike SDS – kot da gre za novinarsko poročanje. Enako so ravnali tudi pri oglaševanju na Facebooku: le tri dni pred volitvami, vključno s časom volilnega molka, so Facebooku plačali 1346 evrov za oglaševanje, pri čemer so zgolj uporabili medij za oglaševanje politike SDS – seveda zakrito v novinarski nagovor. Nobeno medijsko podjetje – pa tudi drugo podjetje – ne potroši takšnih zneskov za oglaševanje, če nima jasnega cilja pospeševati prodaje lastnih izdelkov. A Demokracija je le navidezen medij, ki uporablja obličnost medija za izvajanje strankarske propagande.

Se je mogoče po vsem tem, čemur smo bili priča v zadnjih dveh letih, usesti neobremenjeno pred televizijo, si ogledati soočenje, pa naj najboljši zmaga? O tem prepričuje propaganda volivce.

Vse to je že preteklost, a je zelo pomembno za razumevanje, kaj se dogaja danes. V SDS so leta 2007 začeli komunikacijske treninge in jih leta 2008 nadgradili z brezplačniki, kot sta bila Slovenski tednik in Ekspres, ki ju je v večjem delu financirala Pošta Slovenije s svojimi oglasi, kar je kasneje ugotovila parlamentarna preiskovalna skupina. Leta 2015 je SDS ta stroj nadgradila s televizijo, leta 2018 z novimi 13 spletnimi lokalnimi portali, SDS pa ta mesec vstopa v kampanjo še brutalneje: danes nima le 13 lokalnih spletnih strani, ampak jih je več kot 35. Nima ene Nova24TV, ampak ima ta že dva kanala. Poleg tega ima še Planet TV, ki je bil prej v lasti državnega Telekoma, a so ga s prevzemom telekomunikacijske družbe predstavniki SDS prodali Madžaru, Orbánovemu kolegu, ta pa ga je vključil v propagandni stroj SDS. In končno je tik pred zdajci prevzela še najvplivnejši množični medij v državi: RTV Slovenija. Ta je kljub protestom zaposlenih in številnih civilnodružbenih organizacij ta mesec dokončno padla. Dnevnik TV Slovenija in njen internetni portal MMC sta sicer danes videti podobno kot pred mesecem dni, a sta to danes drugačna medija. V njem delajo novi novinarji, v informativnem programu TV Slovenija so v zadnjih mesecih zaposlili skupino mladih, neizkušenih in vodljivih novinarjev, s katerimi šefi nadomeščajo prispevke novinarjev, ki so ta dela opravljali pred tem. Njihovi šefi so postali uredniki, ki jih je vodstvo hiše imenovalo v nasprotju z voljo uredništva, kot sta denimo nova urednica informativnega programa Jadranka Rebernik ali novi v. d. odgovornega urednika spletnega portala MMC Igor Pirkovič. V predvolilnem obdobju so ustavili produkcijo kritičnih oddaj, kot so Studio City, Tednik in Tarča. Predvolilna soočenja pa bodo vodili posebej izbrani voditelji. Morda si kdo misli, da se je temu lahko upreti. Ampak propaganda deluje tudi tako, da nekatera mnenja, akterji, komentatorji, določeni novinarski prispevki izginejo iz javnosti. Težko se je zavedati vpliva nečesa, kar izgine.

Namen propagande v zadnjem mesecu je en sam: ljudi pripraviti do tega, da bodo tik pred zdajci spremenili svoje mnenje.

Ta teden se je začela volilna kampanja. To bo ena najbrutalnejših, neenakopravnih in manipulativnih volilnih kampanj doslej. Morda niti ni treba opozarjati na metode današnjih gurujev. Avtokratski voditelji so vedno zlorabljali dejstvo, da imajo ljudje svoje obveznosti in skrbi ter da zato tudi hitro pozabljajo, kaj se dejansko dogaja v politiki. Preprosto sploh ne zaznajo, da so v rokah propagande. Tisti, ki tako gradijo politične kampanje, tudi izkoriščajo človekovo inteligenco, na svoj mlin usmerjajo dejstvo, da so ljudje večni dvomljivci. Ključno za propagando je, da volivca »dobijo«. Ali na svojo stran ali pa ga tako zmedejo in demotivirajo, da na dan volitev ostane doma. Namen tovrstne propagande pa je tudi nekakšno brisanje spomina. Prepričujejo volivce, da je zadnji mesec pred volitvami tisti, ko naj bi volivci odmislili vse, kar so doživeli v preteklosti, na primer vse, čemur smo bili v zadnjih dveh letih priča v Sloveniji. Sporočajo nam, da naj bi se zdaj neobremenjeno usedli pred televizijo, si ogledali soočenja. Odgovor borcev za demokracijo je vedno znova enak, volivcem vedno sporočajo: Ne dovolite si, da bi zadnji mesec pred volitvami spremenili svoje mnenje. Ta mesec je vedno mesec brutalne propagande, laži in manipulacij. V vaše spremenjeno mnenje je vloženo ogromno energije in denarja. 

POVEZANI ČLANKI:

• Kitajsko-ruski denar za medije SDS
• Komu gre denar iz Nova24TV?
• Katera domača podjetja dajejo največ za oglaševanje v medijih SDS?
• Lokalpropaganda