Vsak tretji ustavni sodnik

»Ker je prepoved politične stranke v demokratičnih državah skrajni in izjemni ukrep, so frivolne – na prvi pogled popolnoma neutemeljene in nesmiselne – pobude za prepoved strank že same po sebi slabo znamenje za demokratičnost družbe. Zavrnitev pričujoče pobude kot očitno neutemeljene zato nosi tudi pomembno simbolno sporočilo: Ustavno sodišče se z neresnimi vlogami ne bo ukvarjalo, predvsem pa se ne bo pustilo zlorabiti v politične namene.« S temi besedami je končala pritrdilno ločeno mnenje k odločitvi ustavnih sodnikov, s katero so zahtevo za prepoved delovanja opozicijskih političnih strank Levice in SD zavrnili kot očitno neutemeljeno, ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar.

Ustavno sodišče je to odločitev sprejelo prejšnji teden, dan pred začetkom predvolilne kampanje. Za odločitev je glasovalo šest sodnic in sodnikov. Kar trije pa so glasovali proti, in sicer Marko Šorli, dr. Klemen Jaklič in dr. Rok Svetlič, pri čemer sta slednja napisala odklonilni ločeni mnenji. Gre za sodnike, prvima se je po nedavni izvolitvi za ustavnega sodnika pridružil še Svetlič, ki brez izjem zagovarjajo stališča SDS, ne glede na posledice za ljudi, družbo. Tako sta prva dva ravnala celo v času presoje vladnih ukrepov med epidemijo, ko je Jaklič javno zagovarjal stališče, da se ustavno sodišče s temi vprašanji sploh ne bi smelo ukvarjati, pač pa jih (in s tem posameznike in družbo) prepustiti dolgoletnim postopkom pred rednimi sodišči. In tako je tudi sedaj. Kljub temu da ne najvišja sodišča v evropskih državah in ne evropsko sodišče za človekove pravice že desetletja niso prepovedala delovanja nobeni politični stranki, omenjeni trije sodniki zagovarjajo stališče, da bi slovensko ustavno sodišče moralo vsebinsko presojati pravne akte in delovanje Levice in SD. In jima izreči vsaj določene omejitve pri delovanju, če že ne prepovedi in izbrisa iz registra političnih strank.

Svetlič odločitev ustavnega sodišča vidi kot zamujeno priložnost za obračun s strankama, predvsem z Levico, ki jo zaradi njenega zavzemanja za pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastva primerja kar s totalitarnimi komunističnimi režimi v nekdanji Sovjetski zvezi, Nemški demokratični republiki, Bolgariji in Albaniji.

Ustavno sodišče ni presojalo zahteve po prepovedi Levice in SD, ki sta, kot bolj ali manj vse druge politične stranke, v primerjavi s SDS prej upanje kot grožnja za temeljne demokratične vrednote.

Jaklič, čigar mnenju se je pridružil tudi Šorli, pa verjetno v izogib posmehu domače in tuje strokovne javnosti ne govori o razlogih za prepoved katere od strank. Kljub temu pa ne skriva želje, da bi ustavni sodniki ( javno) razpravljali o možnosti, da se Levici in SD izreče kak blažji ukrep ali, kot je zapisal, da bi se njune »protiustavne elemente najprej odpravilo na milejši, sorazmeren način. Iz tega razloga je stališče iz pobude, v delu ko in če pobudnik res predlaga prepoved (izbris) političnih strank, tudi po moji presoji očitno neutemeljeno. Neposredna uporaba zadnje pristojnosti, ne da bi ustavno sodišče najprej poskušalo z manj invazivnimi, bi prekomerno poseglo v demokratično načelo svobodne demokratične družbe.« Neutemeljeno omejevanje delovanja dveh opozicijskih političnih strank pa je očitno skladno z načeli svobodne demokratične družbe.

In tu se lahko vrnemo k omenjenim vladnim epidemiološkim ukrepom, od katerih je ustavno sodišče resda presojalo le najbolj očitno skrb zbujajoče z vidika človekovih pravic in jih tudi spoznalo za protiustavne. Vsi ti ukrepi so se sprejemali pod vodstvom ene same politične stranke, SDS. Ta je v številnih primerih ravnala vnaprej protiustavno. Prepovedala je shode in s tem kritiko oblasti, kljub temu da je dovoljevala številne druge oblike zbiranja in združevanja. Izrekala je druge omejitve človekovih pravic vedoč, da zanje nima pravne podlage v zakonu o nalezljivih boleznih, ki ga namenoma ni (primerno) posodobila, čeprav so to storile druge evropske države. Poleg tega gre za politično stranko, ki tudi na številnih drugih področjih krši ustavne in zakonske demokratične standarde in prekoračuje zakonske pristojnosti ter se ne ozira niti na odločbe rednih sodišč, ki na to opozarjajo.

Če katera, potem ta politična stranka ogroža ustavnost, demokracijo, človekovo dostojanstvo, če hočete. A potrebna bi bila dodatna večletna pot v tej smeri po zgledu različnih vzhodnoevropskih avtokracij, od katerih sama nekatere povzdiguje v zvezde, druge pa črti (zgleduje pa se po vseh enako), da bi bil sprejemljiv razmislek o omejevanju ali prepovedi te stranke. Trije ustavni sodniki, ki sodijo po željah SDS, pa so si tega želeli tukaj in zdaj, in to v primeru Levice in SD, ki sta, kot bolj ali manj vse druge politične stranke, v primerjavi s SDS prej upanje kot grožnja za temeljne demokratične vrednote.

Kakršnokoli omejevanje delovanja političnih strank, kot sta Levica in SD, bi bilo unikum v evropskem in širšem svetovnem (demokratičnem) prostoru. A kar tretjina slovenskih ustavnih sodnikov, izvoljenih na izrecno željo SDS, si očitno prizadeva prav za to.