Tretje cesarstvo

»Če se pri priči odpravi tja, tako je menil, bo prišel še ravno pravi čas, da vidi, kako prvi cvetovi poganjajo skoz sneg; in če ostane tam mesec dni ali dva, potem bo ravno pravi čas za ribolov, saj bo sonce že precej močneje grelo. Že vnaprej se je veselil ribolova v tistih gorskih vodah. Tako naravne in čiste so, je pravil, tako zelo sveže in pomirjujoče. In želel si je prav to leto užiti pomlad – želel se je je naužiti, kolikor bi se je le mogel. Hotel je videti vse tisto novo življenje, ki je brstelo, ki je hitelo nadomeščati vse minulo. Hotel je, da bi ga povsem prepojilo. Želel je videti, kako zeleni glog vzdolž potočnih bregov, in prve cvetove žafrana po planjavah. Hotel je videti zelena stebelca bičevja vzdolž voda, ko se med odmrlim ločjem prebija kvišku. Hotel je občutiti novo toploto sonca in novo svežino planinskega zraka. Želel se je naužiti vsega, kar je to leto nudila pomlad – prav vsega. Tega si je želel bolj kot česar koli drugega na svetu, prav zaradi tistega, kar se je bilo zgodilo.

In zato je odšel v Francijo.« Ta, ki odide v Francijo, da bi užival v eksploziji pomladi, je John Sidney Howard, upokojeni britanski odvetnik, protagonist romana Čarobni piskač (Pied Piper), ki ga je leta 1942 objavil Nevil Shute. Howard ima dovolj zatohle Britanije. Ne more več. Polasti se ga »mrzlična želja«. Hoče na bajni turistični potep. Hoče na »neverjetno slasten zrak«. Hoče na ribolov v francoski Cidoton. Pa pika. Ironija je v tem, da v Francijo – na lepše, na boljše! – odide 10. aprila 1940, ko je Evropa že v vojni in ko že pridejo »prve vesti o nemškem vdoru v Dansko in Norveško«. Poročilo o tem bere, ko se z vlakom pelje proti Dovru. »Pustilo ga je hladnega.« Vse to gre mimo njega. »Bolj ga je skrbelo, če je vzel s seboj dovolj ribiških vrvc in trnkov.« Z morja je slišati eksplozije, a ko prispe v Pariz, se mirno odpravi v Louvre. Od nekdaj je užival v gledanju »pravih slik«. Kupi si časopis, čeprav je izgubil vsakršno zanimanje za vojno. »Vsi so se strašno razburjali zastran Norveške in Danske, njemu pa se zadeva ni zdela vredna pozornosti. Navsezadnje sta bili tisti deželi precej daleč stran.« Privošči si imenitno večerjo, kavo in kozarček cointreauja, potem pa mirno zaspi. »Naslednjega dne se je počutil naravnost odlično, tako zelo dobro kot že dolgo ne. Temu sta botrovala tako sprememba zraka kot sprememba okolja.« Ko nemška vojska okupira Belgijo in Nizozemsko, ga to ne spravi v slabo voljo. Vsaj ne za dolgo. Naslednje jutro odide na ribolov in ujame tri postrvi, se utrujen, a srečen vrne v hotel in mirno zaspi. Kaj s človekom naredi sprememba zraka! In kaj šele sprememba okolja!

In vojna je natanko to – sprememba zraka, sprememba okolja.

Pri Čarobnem piskaču, ki je v prevodu Marta Ogna izšel tudi pri nas (še v času socializma, ko so knjige o II. svetovni vojni delovale kot mešanica svarila pred grozotami in nostalgije po junaški dobi), imate občutek, da se dogaja v našem času – pač aprila ... med veliko vojno. John Sidney Howard – to smo mi. Mar ni rusko-ukrajinska vojna delovala kot sprememba zraka? In kot sprememba okolja? Mar nas ni prebudila iz covidske kome? Iz covidske apatije? Iz covidske depresije? Mar ni izgledala kot vrnitev zgodovine? Kot vrnitev realnosti? Mar niste imeli občutka, da so se zaradi vojne vsi nenadoma počutili bolje? Ko nekje daleč – ali blizu, še bolje – izbruhne vojna, to ljudem vrne samozavest, saj se počutijo nekako spremenjeno, prenovljeno, prerojeno, vzvišeno, superiorno – hej, pri nas niti ni tako slabo! Poglejte, kaj se dogaja tam! Poglejte tanke, ruševine, ogenj, smrt, ljudi, ki bežijo! Kdo pravi, da je pri nas hudo!? Kdo pravi, da je pri nas vse narobe?! Poglejte raje tja, v Ukrajino, kjer je res vse narobe! Počutili smo se kot Howard – naravnost odlično, tako zelo dobro kot že dolgo ne.

Ja, vojne, ki se nas »dotaknejo« (in ki so videti kot »prave slike«), so vedno vesela novica za oblast, saj ustvarijo vtis, da so vsi protesti proti tej oblasti in vse kritike te oblasti pretirani, neupravičeni in nesmiselni. In ja, vojna je pri nas spremenila zrak – in okolje.

Od vojne z Rusijo nas loči le tvit

Toda: mar Howarda vesti o vojni ne pustijo hladnega? Mar ga bolj kot okupirani Danci, Norvežani, Nizozemci in Belgijci ne skrbijo ribiške vrvce in trnki? Mar ga ne pritegne bolj Louvre kot oddaljene eksplozije, ki jih sliši? Mar ni pri nas ravno nasprotno – mar nas ni vojna angažirala in obsedla? Mar nismo hoteli vedeti vsega, čisto vsega, do zadnje podrobnosti, do zadnje kaplje krvi, do zadnje solze? Mar nismo vesti o vojni kar požirali? Mediji so kar pokali od vojne – prve strani v časopisih so bile posvečene vojni, televizijski dnevniki in poročila so potekali v znamenju vojne, vsi so razpravljali le še o vojni. Mar nismo obsojali Putina in Rusov, na vse pretege moralizirali, zbirali denar za Ukrajino? Mar nismo z vsem tem pokazali, da nam ni vseeno? Mar nismo objeli Ukrajine in Ukrajincev, pa četudi so »precej daleč stran«?

Ja, vojne, ki se nas »dotaknejo«, so vedno vesela novica za oblast, saj ustvarijo vtis, da so vsi protesti proti tej oblasti in vse kritike te oblasti pretirani, neupravičeni in nesmiselni. In ja, vojna je pri nas spremenila zrak – in okolje.

Zdelo se je, da brez vojne ne moremo več živeti. In da bomo z njo ostali, dokler se ne konča. In da je ne bomo pozabili. In da se ne bomo obnašali, kot da je ni. In da ne bomo več mirno spali. Ali hodili na ribolov. Ali pa v Louvre. Radi gledamo »prave slike«, a vemo, kaj so »prave slike« – slike vojne. Toliko že vemo. Prepričani smo bili, da se nam ne more zgoditi to, kar se zgodi Howardu, toda prav Howard je naša resnica. Okej, kaj hoče reči Čarobni piskač? Tole: življenje kljub vojni teče dalje. Ali natančneje: misel na vojno zelo hitro, še prehitro zamenjajo Alpe, neverjetno slasten zrak, ribolov in Louvre. Samo poglejte: je v časopisih in na televiziji še toliko vesti in zgodb o vojni, kot jih je bilo? Ne, niti približno. Niti zdaleč. Prostor in čas, posvečena vojni, sta se že drastično skrčila. Vse bolj se umika v ozadje. In to se je zgodilo presenetljivo hitro. Ljudje očitno že izgubljajo zanimanje za vojno. Vse lažje živijo brez nje. Vse manj jih angažira. Vse manj se razburjajo zastran nje. Vse bolj jo pozabljajo. Bolj jih skrbijo ribiške vrvce in trnki.

Evropa si čestita za skrb, pomoč, empatijo, solidarnost, veliko srce, dobrodelnost, toda vemo, da se ljudje svoje dobrodelnosti in svoje dobrote vedno hitro naveličajo.

A mar se nam ni to, kar se nam dogaja pri vojni v Ukrajini, ki je seveda »prva vojna v Evropi po II. svetovni vojni«, zgodilo že pri vojni v Bosni, ki v očeh evropskih stebrov za čuda ne velja za prvo vojno v Evropi po II. svetovni vojni? Mar nas ni tudi vojna v Bosni najprej silno angažirala, tako da nismo mogli več živeti brez nje, potem pa se je presenetljivo hitro umaknila v brezbrižno ozadje in tam ostala še leta? Mar je ni iz pozabe le tu in tam prebudilo kako neizrekljivo grozodejstvo – kak pokol, eksekucija ali odkritje množičnega grobišča? In to je ljudi – televizijske gledalce, turiste, moraliste – šokiralo. Pa ravno med večerjo!

V resnici je bilo še huje. Kot veste, je hkrati z vojno v Bosni potekala tudi vojna na Hrvaškem, toda ko je prišlo poletje, se je Slovenija mirno preselila v Dalmacijo – na hrvaške plaže in otoke. Vojna je še vedno trajala, slišale so se eksplozije, a vse to je slovenske turiste puščalo hladne. Skozi humanitarne koridorje so se prebijali na morje. Bolj kot za vojno jih je skrbelo za ribiške vrvce in trnke. Na morju – v Dalmaciji – so se pač vedno počutili naravnost odlično, tako zelo dobro kot že dolgo ne. Sprememba zraka. Sprememba okolja.

Slovenci smo bili John Sidney Howard. Oh, in še vedno smo. Howard je namreč turist, ki sredi vojne spozna, da ga ta še kako zadeva: ne le da se v Francijo na ribolov odpravi zato, da bi pozabil na smrt sina, vojaškega pilota, ki je leto prej – kmalu po nemški okupaciji Poljske in britanski napovedi vojne Nemčiji – strmoglavil v bitki za Helgolandski zaliv (to je »tisto, kar se je bilo zgodilo« in ga pognalo v Francijo, na ribolov, v objem pomladi), ampak tudi v grozi ugotovi, da ga išče gestapo in da ga ob prijetju čaka smrt, ker je Britanec. Mar nismo mi takšni turisti? Mar nismo nenadoma ugotovili, da nas ta vojna, ki je »precej daleč stran«, zelo zadeva? Mar nismo nenadoma dobili občutka, da je ta vojna tudi pri nas?

Saj veste: bencin in hrana se dražita, inflacija je vse hujša, vsi se bojijo, kaj bo s plinom in ogrevanjem, k nam prihajajo ukrajinski begunci, Rusija, ruska kultura, ruski pop, ruski filmi in Dostojevski so ad acta, da ne rečem anatema, vsi kar tekmujejo v napovedovanju ekonomskih in socialnih posledic te vojne, vojna je krepko posegla v našo predvolilno vojno, premier Janša, ki lahko le zavistno pogleduje proti onemu drugemu avtokratu, turškemu sultanu Recepu Tayyipu Erdoganu (hej, Turčijo mu je uspelo preleviti v Švico, v novo Ženevo, pravi Peter Frankl), pa obuja spomine na slovensko desetdnevno vojno, se primerja z ukrajinskim predsednikom Zelenskim (novim kraljem nefiltrirane komunikacije, viralnim minerjem ruske dezinformacijske »črne magije«, remiksom Donalda Trumpa in Winstona Churchilla), grozi Putinu in podžiga vojno. Zavzema se za zaprtje zračnega prostora nad Ukrajino, večji Natov angažma, takojšnje sprejetje Ukrajine v Evropsko unijo ter prepoved uvoza ruskega plina in nafte, rublju se posmehuje, zapira ruske kulturne institucije, odpotoval je v Kijev, da bi se slikal s svojim naslednikom, Zelenskim, v Kijev je za odpravnika poslov poslal vojaka, ki zdaj tam dviguje in spušča – no, umika, skriva, odstranjuje – slovensko zastavo (žal preveč podobno ruski), obenem pa Putinu neprestano sika: To vojno si že izgubil! Ne moreš je več dobiti! Nisi pripravljen na dolgotrajno vojno! Nič ti ne gre po načrtih! Zagrešil si vojne zločine in zločine proti človeštvu! Niti besede ti ne verjamemo! Ustvaril si deželo s povprečno plačo 600 evrov! »Zakaj nisi ustvaril dežele, ki bi se zdela Ukrajincem privlačnejša od Evropske unije?« Zadnje čase je dal veliko intervjujev, v enem izmed njih pa so ga vprašali: »Zdi se, da se ne bojite Putina?« Ne, kje neki. Tega, kar počne, ne počne zato, ker se ne bi bal Putina, ampak zato, da bi pritegnil Putinovo pozornost. Ali natančneje: Putina napada zato, da bi ga ta opazil – in omenil. In če bi ga Putin opazil in omenil – oh, neprecenljivo! Če bi ga omenil, bi se ustvaril vtis, da sta v vojni – da je torej Putin v vojni z Janšo! To bi bilo kakopak ultimativno predvolilno darilo, zato ne preseneča, da si Janša zanj tako vztrajno in tako brezmejno prizadeva. Putinu hoče – nekaj tednov pred volitvami – na vsak način napovedati vojno. In če bi ga Putin omenil (in s tem napadel), bi nas od vojne z Rusijo ločil le tvit.

Vidite, vojna, ki je »precej daleč stran«, je tu. Pri nas. Med nami. Tudi zato, ker Janša jadrno najde povezavo med Rusijo, ki jo vodi Putin, in Slovenijo, ki jo hoče sam očistiti in osvoboditi. V nekem intervjuju je namreč rekel, da v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze ni uspel prehod v demokracijo, tako da so zdaj povsod kgbjevci – in kot vemo, v njegovih očeh tudi v Sloveniji po razpadu Jugoslavije ni uspel prehod v demokracijo, tako da so zdaj povsod udbaši. Rusija je že tu, pri nas, med nami. Treba bo v vojno! A ironično, ko Janša poziva k apokaliptičnemu zaprtju neba nad Ukrajino, izgleda kot Fidel Castro, ki je leta 1962, v času kubanske raketne krize, sovjetskega premiera Nikito Hruščova v »harmagedonskem pismu« pozval, naj ob ameriški invaziji na Kubo lansira vsesplošni jedrski napad na Ameriko.

Življenje posnema umetnost

Prav res, zgodil se nam je Čarobni piskač. Življenje posnema umetnost. Kar zbuja nelagodje. A to ni še nič: to, da življenje posnema umetnost, lahko zbuja tudi grozo. Tretje cesarstvo, distopično-utopični roman, ki ga je leta 2006 objavil Mihail Jurijev, proputinovski ruski politik (nekaj časa namestnik predsednika dume), poslovnež in novinar, izgleda kot načrt za napad na Ukrajino. In še več – kot napoved vseh Putinovih imperialnih potez. Tretje cesarstvo, ki ga leta 2054 pripoveduje brazilski zgodovinar, napove ne le Putinov napad na Gruzijo (2008), ampak tudi njegovo aneksijo Krima (2014) in njegov vdor v Donbas (2014), pa tudi to, da bo Zahod, preveč odvisen od ruskega plina in nafte, Putinu po aneksiji Krima in vdoru v Donbas še naprej vneto popuščal (sankcije bodo medle, neučinkovite), s čimer mu bo pripravil moralni kontekst za veliki met – osvojitev in priključitev vzhodne Ukrajine.

Ko je prišlo poletje, se je Slovenija mirno preselila v Dalmacijo – na hrvaške plaže in otoke. Vojna je še vedno trajala, slišale so se eksplozije, a vse to je slovenske turiste puščalo hladne. Skozi humanitarne koridorje so se prebijali na morje.

V Ukrajini pride do velike »barvne« revolucije proruskega dela prebivalstva, ki terja ponovno združitev z materjo Rusijo – ukrajinsko članstvo v Evropski uniji in Natu ne pride v poštev, pravijo etnonacionalistični separatisti, ki sami Ukrajini odrekajo status države. Od vstaje do vojne je le korak. Ruska vojska, ki ji poveljuje cesar Gavril (Putin, se razume), naslednik Vladimirja II. ( ja, Vladimir I. je bil Lenin, Putin pa je lahko le naslednik samega sebe), fen Ivana Groznega in Stalina, brez vojne napovedi srdito in obenem »bratsko« vkoraka v Ukrajino, številne ukrajinske regije – s Krimom, Luganskom, Doneckom, Harkovom in Odeso vred – pa oznanijo, da ukrajinskih oblasti ne priznavajo več in da hočejo zaščito pred vladavino Zahoda, zato razglasijo Doneško-črnomorsko republiko.

Zahod Rusiji napove vojno, kar seveda sproži apokaliptično III. svetovno vojno, ki pa jo dobijo Rusi – Zahodu, mehkužni koaliciji Amerike in Evropske unije, se zatrese roka, ker se preveč ustraši jedrskega orožja, s katerim grozi in maha »nora« in »mučeniška« Rusija, ki se jedrske vojne ne boji in ki se obenem zaveda, da si Evropska unija ne more privoščiti bojkota njenih energentov, saj bi to uničilo evropsko gospodarstvo.

Diplomatske rešitve neizbežno in predvidljivo padejo v vodo. Vojna je divja, brutalna, strašna, harmagedonska. Zahod izgublja – in na koncu se brezpogojno vda. Čaka ga rusifikacija. Rusija bo zahodnjake prelevila v Ruse. Velika Rusija – alias Tretje cesarstvo, sequel carske Rusije in Sovjetske zveze, ki po novem združuje Rusijo, Belorusijo, Kazahstan, Kirgizijo, Tadžikistan, Azerbajdžan, Gruzijo, Pridnestrsko republiko, Turčijo, Libanon, Izrael, Jordanijo, Grenlandijo in Evropo – si podredi Ameriško konfederacijo (Severna in Južna Amerika), Indijsko konfederacijo (Indija, Mjanmar), Nebeško republiko (Kitajska, Mongolija, Japonska, Papua Nova Gvineja, Avstralija in Nova Zelandija) in Islamski kalifat (Afrika, Arabija, Sirija, Irak, Iran, Armenija, Turkmenistan, Uzbekistan, Pakistan in Indonezija) ter postane geopolitična velesila št. 1, nova vladarka sveta, nova dominatrix. Nastane nov svetovni red. Rusija se maščuje za vse pretekle žalitve. Nikoli več je ne bodo poniževali. Nikoli več ji ne bodo grozili.

Na moskovskem Rdečem trgu priredijo veliko parado, na katero pripeljejo vso ameriško elito: predsednika Georgea Busha III., malega Busha, Billa Clintona, Hillary Clinton, senatorje, bankirje, magnate in holivudske zvezde – vklenjene.

Podnaslov romana Tretje cesarstvo, na katerega je Marija Snegova, sociologinja z Univerze Columbia, opozarjala že leta 2014, takoj po ruski aneksiji Krima, se glasi: Rusija, kot bi morala biti. Mihail Jurijev, ki je umrl leta 2019, je bil pač ultranacionalist, ki je bil prepričan, da je treba narediti Rusijo spet veliko. In Tretje cesarstvo je izraz »postsovjetske neosrednjeveške, skrajnodesničarske, antizahodne in antidemokratične ideologije, ki ‘ruski ortodoksni civilizaciji’ pripisuje gospostvo nad Evropo in Ameriko,« pravi Dina Khapaeva (Atlantic), ki obenem poudarja, da je vsa ta leta prav Tretje cesarstvo veljalo za »najpriljubljenejše čtivo v Kremlju«. To je bil Putinov najljubši fantazijski roman – njegov Gospodar prstanov. Še več: ta roman je Putinova uradna ideologija, pravi Snegova. Putin, ki se »zamenjave režima« tako boji, kot se Zahod boji jedrske vojne (oh, in ne pozabimo, kako se je Zahod bal, da bo jedrsko vojno sprožil Donald Trump!), je svojo ideologijo in svoje načrte – svoje imperialne fantazije – skril v Tretje cesarstvo. Kdo ve, morda ga je sam tudi napisal. Ali narekoval. In Mihail Jurijev, Putinov fen, ga je le podpisal.

A ni dileme: življenje posnema umetnost. Putin posnema Tretje cesarstvo. Je kaj bolj grozljivega? ++

Umetnost posnema življenje

»Umetnost posnema življenje,« je dahnil Will Smith na letošnji podelitvi oskarjev. V solzah. In dodal: »Izgledam kot nori oče, kot Richard Williams.« Richarda Williamsa, trenerja teniških zvezdnic, sester Williams, igra v Kralju Richardu. Williams je veljal za norega, divjega, tudi brutalnega. Smith, ki je v Dnevu neodvisnosti tako nepozabno knockoutiral zunajzemeljskega zavojevalca, je malo prej – tik pred razglasitvijo oskarja za dokumentarni film – prikorakal na oder in klofnil komika Chrisa Rocka, presenterja tega oskarja, ker se je norčeval iz njegove žene, igralke Jade Pinkett Smith, ki jo muči avtoimunska bolezen.

To so razglasili za »najšokantnejši trenutek v zgodovini oskarjev«. Da so uporabljali frazo »najšokantnejši trenutek v zgodovini«, je bilo šokantno – je mogoče v času posnetkov, ki prihajajo iz Ukrajine, brez slabe vesti reči, da je bilo to, kar se je zgodilo v losangeleški dvorani Dolby, šokantno ali celo najšokantnejše? Mar ni to hudo relativiziranje tega, kar se sočasno dogaja v Ukrajini? In mar ni to precenjevanje tega, kar se je zgodilo na podelitvi oskarjev? A kaj če je Smith Rocka treščil prav zato, ker je bilo vnaprej jasno, da bo to, kar bo storil, nič v primerjavi z vojno v Ukrajini? Tega, ki mu bo očital »najšokantnejši trenutek v zgodovini oskarjev«, bo avtomatično povozil Stoltenbergov uvid, da »takšne brutalnosti do civilistov v Evropi nismo videli že desetletja«. Jasno, generalni sekretar Nata je mislil na ukrajinske civiliste, ne na civiliste v dvorani Dolby. Kdor mu bo kaj očital, bo izgledal tako malenkostno kot nemški major Grau (Omar Sharif), ki v Litvakovi Noči generalov (The Night of the Generals, 1967) sredi II. svetovne vojne – sredi klavnice, sredi zločinov proti človeštvu, sredi holokavsta – išče serijskega morilca, stranski produkt te vojne.

Mar ni rusko-ukrajinska vojna delovala kot sprememba zraka? In kot sprememba okolja? Mar nas ni prebudila iz covidske kome? Iz covidske apatije? Iz covidske depresije? Mar ni izgledala kot vrnitev zgodovine? Kot vrnitev realnosti?

Zdelo se je, kot da je tudi Will Smith le stranski produkt vojne. Kot da je Rocka udaril pod vplivom vojne. Kot da se je vojna iz Ukrajine stegnila na oskarje. Kot da gre le za oddaljeni odmev vojne. Kot da gre za nekaj nekonsekventnega. Prideš na oder, udariš voditelja, odideš z odra in sedeš na stol – kot bi skočil na stranišče. Nasilje je bilo videti nenavadno in neverjetno rutinsko. Kot nekaj, kar se zgodi mimogrede. Še več: zazdelo se je, kot da je vojna ustvarila moralni kontekst, v katerem je lahko Smith na odprti sceni in pred globalnim avditorijem udaril Rocka, ne da bi se mu bilo treba bati za posledice.

In res, prav je imel. Absolutno prav. Po klofuti – po aktu nasilja, vojnem dejanju, »najšokantnejšem trenutku v zgodovini oskarjev« – ga niso poslali ali odstranili iz dvorane. Lahko je ostal na svojem sedežu in mirno spremljal prireditev – kot da se ni nič zgodilo. In nekaj minut kasneje je dobil oskarja za glavno moško vlogo – oskarja za prepričljivo in doživeto impersonacijo moškega, ki ga je malo prej s tisto klofuto posnemal. Kot da se ni nič zgodilo. In ko je dobil oskarja, ga je dvorana, ki jo je malo prej »šokiral«, nagradila z bujnimi ovacijami. Kot da se ni nič zgodilo. Le umetnost je posnemala življenje. In Smith je v zahvalnem govoru že nastopal kot »ambasador ljubezni«, »zaščitnik ljudi« in »reka«. Še več: ko je govoril in se razglašal za »silovitega zaščitnika družine« in »norega očeta«, ki gre za »božjim klicem«, ki »sije na ljudi« in ki iz »ljubezni počne nore reči«, se je zdelo, kot da po malem impersonira Putina, ki verjetno prav tako računa, da bodo ljudje – Akademija oziroma mednarodna skupnost – vse to hitro pozabili in ga sprejeli nazaj medse.

Tu smo lepo videli, kako deluje sodobna logika nasilja – kako hitro pozabimo na šokantne dogodke, celo na »najšokantnejše trenutke v zgodovini«, kako hitro se vse normalizira, kako hitro se »spet smejimo« in kako hitro gre življenje naprej. Kot da se ni nič zgodilo. Nič čudnega, da so mnogi mislili, da je bila Smithova klofuta inscenirana, del predstave.

In sodobni avtokrati stavijo prav na to. Hočem reči: računajo, da ljudje hitro pozabljajo in da bodo vsako njihovo zlorabo ali nasilno, korupcijsko, kriminalno, antidemokratično, represivno dejanje hitro pozabili in da bo šlo življenje naprej. To je počel Trump. To počne Orbán. In to počneta njegova najboljša prijatelja, Putin in Janša.

Življenje posnema umetnost. Umetnost posnema življenje. Avantgardistom so se končno uresničile sanje: življenje lahko postane umetnost. In umetnost lahko postane življenje. Le naše življenje v tem popolnem viharju vojn, pandemij, gospodarskih kriz, podnebnih sprememb, avtokratske arogance, militarizacije družbe, fašizacije vsakdanjega življenja in siromašenja kolektivne imaginacije ne more več postati življenje.

Kaj je hujše – to, da lahko umetnost, Tretje cesarstvo, postane življenje, ali to, da naše življenje ne more več postati življenje? Kot bi rekel Stalin – oboje je hujše. Toda prav zato, ker naše življenje ne more več postati življenje (ker je čedalje bolj frustrirano, inhibirano, ponižano, ogorčeno, radikalizirano, populistično ipd.), lahko takšna umetnost, kot je Tretje cesarstvo, postane življenje.