Sta bili dve leti izživljanja nad demokracijo in pravno državo dovolj?

Janez Janša je prijeten starejši politik, odprt za sodelovanje. Drugim ponuja partnerstva in obljublja nove ukrepe za boj proti energetski draginji, pomoč najranljivejšim, kot so upokojenci. Z mislimi je pri neprivilegiranih v lokalnih okoljih, mladim obljublja nova stanovanja. Takšen, ekumenski je novi Janez Janša, ki se je ta teden prvič udeležil soočenja s političnimi tekmeci. A zadnji dve leti Janez Janša ni tako komuniciral z javnostjo. Ni dajal intervjujev; ko bi moral na primer odgovarjati na vprašanja o spodkopavanju pravne države in svobode medijev denimo v evropskem parlamentu, je videozvezo prekinil in se z delegacijo v Ljubljani ni hotel srečati. A zdaj, tik pred volitvami, je drugačen. Rad bi govoril o prihodnosti. O sodelovanju. Takšen bo do volitev. Kako pa je bilo doslej?

Njegov režim je zavladal tako, kot se začne vojaška operacija. Vlada je prvi dan ustanovila krizni štab. Štab torej, za boj proti virusu. Tako se je vse začelo. Obveščanje javnosti, ki ga je dotlej tako kot v drugih državah koordiniralo ministrstvo za zdravje, izvajala pa ga je direktorica Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Nina Pirnat, je prevzel predsednik vlade sam. Janez Janša je postal glavni strokovnjak na področju virologije. Postavil se je v središče javne pozornosti, a ne zaradi znanstvene avtoritete, temveč zato, da je dobil monopol nad informacijami. Da nam je lahko vsak dan prvi izdal število okuženih, je morala vlada pred tem z depešo vsem zdravstvenim institucijam prepovedati poročanje o kakršnihkoli podatkih o epidemiji. Tako smo morali – hočeš nočeš – čakati nanj, da smo izvedeli, kako in kaj.

Njegov zvesti pribočnik, sicer predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, je hotel v boj zoper virus na vsak način poslati vojsko. Rezultati niso bili bleščeči. En tovornjak z zaščitno opremo se je takoj izgubil, ko pa je hotel na teren poslati vojaške bolničarje, je kmalu ugotovil, da teh vojska dejansko nima in da si jih izposoja od civilnih bolnišnic. A kljub temu ni odnehal. Kar naprej je ponujal vojaške storitve. Ko so v prvih dneh epidemije na ljubljanskem letališču pristajali potniki, epidemioloških izpraševanj niso izvajali zaposleni na NIJZ, ampak so prestrašene prišleke pričakali pripadniki Radijske, kemijske in biološke zaščite (RKBO) v maskirnih uniformah z vnaprej pripravljenimi najbolj intimnimi vprašanji. Seveda se pristop ni dobro iztekel. Takoj se je aktiviral tudi pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov, ki je imel po tem še zelo pogosto izjemno veliko dela.

Janša, obramboslovec in po profesiji politik, je torej najprej postal prvi epidemiolog. Vendar je ob tem še vedno obstajalo tveganje, da bi ga lahko kdo drug po nesreči prehitel, zaradi česar se je moral preventivno rešiti vsakršne potencialne konkurence. Ker Janša dotlej ni imel veliko znanja o virusih, to ni bila ravno lahka naloga. V prvem mesecu dela je morala zato vlada kar dvakrat zamenjati direktorja NIJZ, dokler niso našli takšnega, ki na področju epidemije in virusov res ni imel nikakršnih referenc in katerega ocene je zmogel Janša zlahka zasenčiti. To je postal Milan Krek, specialist za preprečevanje odvisnosti od prepovedanih drog. Epidemiologi so sicer protestirali, Janša pa je avgusta 2020 pred UKC Ljubljana za svojo Nova24TV hladnokrvno dejal, da slovenskih epidemiologov, »tako imenovanih strokovnjakov«, njegova vlada ne upošteva, ampak se bolj zanaša na »zdravo kmečko pamet«.

To je bilo obdobje, ko so mnogi še zmeraj živeli v prepričanju, da je Janša izreden operativec, ki se sijajno znajde v kriznih razmerah, in da bo pod njegovim vodstvom Slovenija iz epidemije izšla kot zmagovalka, ki jo bodo preletela vojaška letala. Mnogim je upanje vlivala tudi Janševa zamisel, da bi pri boju proti virusu uprizorili reprizo zmagovite osamosvojitvene vojne, zaradi česar je prvi govorec postal elokventni Jelko Kacin. Tankovskih ovir sicer po državi nismo postavljali, je pa Janševa vlada, v nasprotju s priporočili epidemiologov, prepovedala prehajanje občinskih meja. V tistem času smo podrli še več drugih rekordov: policijsko uro smo imeli razglašeno kar 174 dni, skoraj največ v Evropi, in Slovenija je postala država z najdlje zaprtimi šolami v EU.

Začelo se je kot vojaška operacija. Vlada je prvi dan svojega dela ustanovila krizni štab. Štab torej, za boj proti virusu. Tako se je vse začelo.

V začetku, ko so ljudje novo vlado še poslušali, je bilo merilo za to, da postaneš državni sovražnik, postavljeno razmeroma široko. Državni sovražniki, proti katerim je vlada usmerjala svoj srd, to je vloga, ki so jo malo pred tem igrali migranti, so postali turistični obiskovalci Bleda in Pirana, pa tudi zaljubljenci, ki bi se lahko mečkali na klopcah. V ozadju te kulise pa je seveda stekel dober biznis. Podjetja blizu vladnim strankam so začela na veliko služiti s preprodajo medicinske opreme. Sicer bi država lahko brez težav poceni medicinsko opremo kupila neposredno od Kitajske, a je vlada sprejela odlok, po katerem so se morali vsi nakupi izvrševati prek slovenskih posrednikov. Tako je zasijal žvižgač Ivan Gale. Povedal je veliko, a po naši oceni je bil njegov najpomembnejši stavek navedba besed Zdravka Počivalška na nekem sestanku glede nakupa kitajskih respiratorjev podjetja Geneplanet, kjer naj bi minister dejal, da je to »posel SDS«. S tem je razkril tudi način, na katerega so vladajoči gledali na epidemijo. Kot na priložnost za zaslužek, za posel.

Razmeroma hitro, že prvi mesec, je vlada Janeza Janše svoj politični kapital, ki ga javnost vedno podari začetnikom, zapravila. Iluzij je bilo konec. Predsednik Združenja evropskih nogometnih zvez (Uefa) Aleksander Čeferin je bil sprva tudi v skupini tistih, ki so verjeli, da je treba v tistih okoliščinah stopiti skupaj in rešiti težave. Napel je svoje vezi in dobil izredno ugodne ponudbe medicinske opreme. Bil je prepričan, da ga bodo v vladi veseli, a je kmalu ugotovil, da je naredil neodpustljivo napako: skorajda je zasenčil uspehe Janeza Janše, zaradi česar je ta proti njemu spustil plaz najbolj pritlehnih očitkov. Čeferin nikakor ni rešitelj, ampak tisti, ki je odgovoren za nogometne tekme, ki so v Evropo prinesle virus, je trdil Janša: Čeferin je morilec, je sporočal ogroženi Janša, ne pa tisti, ki nam je uredil donacije in poceni maske.

Po razkritjih korupcije pri nabavi medicinske opreme so protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih dobili zagon; malce kasneje se je na največjem petkovem zbralo nekaj deset tisoč ljudi. Oblast je tako končno dobila konkretnega sovražnika. Eno glavnih in sistematično najbolj preganjanih kaznivih dejanj, ki je začelo obsedati policijo, je bilo v letu 2020 in 2021 identificiranje ljudi, ki so nosili neprimerne slike Janeza Janše. Policija je sistematično zasegala vse napise, ki so omenjali janšizem – kaznovali so tudi pisanje protestnih sporočil s kredo po tleh. Ena najhujših in najdlje časa veljavnih prepovedi v času epidemije ni imela z njo nikakršne zveze, to je bila prepoved protestov. Medtem ko so vladni odloki že dovoljevali množična zbiranja v notranjih prostorih, ko so bili odprti gostinski obrati, veliki proizvodni kompleksi, ko so bila dovoljena verska zbiranja, je bilo združevanje na prostem z namenom izražanja kritike še naprej prepovedano.

Če je bilo mogoče vse te poteze v nekem normalnem, represivnem ali avtoritarnem režimu še razumeti – vključno seveda tudi z izstrelitvijo več kot 400 nabojev solzivca proti protestnikom oktobra 2021 in izstavitvijo računa za 34 tisoč evrov Jaši Jenullu kot enemu od glavnih sovražnikov režima –, pa še vedno ostaja uganka, zakaj je junija 2020 takrat že politična policija po granitnih kockah pred parlamentom vlekla univerzitetne profesorice in profesorje, ki so tam na glas brali ustavo, in zakaj je pravzaprav morala marca 2021 policija v Mariboru kaznovati šest mariborskih dijakov z globo v višini 400 evrov, ker so se, ob upoštevanju vseh epidemioloških ukrepov, želeli spet vrniti v šolo?

Ampak tudi na drugih področjih, kjer se je imela oblast pod vodstvom SDS priložnost izkazati, smo priča podobnemu pojavu. Veliko so zahtevali in obljubljali, na koncu pa pokazali bore malo.

Zaradi takšnega razvoja dogodkov smo prvič po osamosvojitvi dobili organizirano skupino pravnih strokovnjakov, prostovoljcev, ki so začeli človekove pravice ščititi s pravnimi sredstvi. Ustanovljena je bila pred enim letom, imenuje se Mreža za varstvo demokracije, sodeluje s 55 odvetniškimi pisarnami in pravnimi strokovnjaki, v zadnjem letu pa je na področju človekovih pravic pomagala že 1185 posameznikom, ki jim je Janšev režim poskušal kršiti človekove pravice. Izjemni časi pač na plano naplavijo izjemne osebnosti. Ena izmed njih je postala Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, ki se je lani s prostovoljci uprla nakani vlade, da bi poenostavila pozidavo obvodnih zemljišč. S prostovoljci, ki naj bi jih bilo danes že več kot 40 tisoč, je 8. marec zmagal z referendumom, na katerem je plebiscitarnih 87 odstotkov volivcev lani poleti zavrnilo vladni zakon o vodah. Referendum o vodah je bil prelomen dogodek. Bil je jasen dokaz, da vlada Janeza Janše nima legitimnosti in da jo na oblasti drži prav to: strah pred predčasnimi volitvami.

Ena izmed značilnosti režima zadnjih dveh let je bila tudi, da so vedno znali presenetiti. Ko smo pomislili, da nižje več ne gre, so bili sposobni narediti nov korak proti dnu. To stopnjevanje šoka je bilo najizrazitejše na področju boja proti medijem in novinarjem. Poleg vseh standardnih in v preteklosti že videnih ukrepov na tem področju – usmerjanju reklam in javnih subvencij k svoji Nova24TV, prodaji Planeta TV poslovnemu konglomeratu Viktorja Orbána, vrsti žaljivih uradnih pisem oziroma klevet, o slovenskih medijih in novinarjih, ki jih je vlada razpošiljala na naslove mednarodnih institucij, kot je Svet Evrope – si nihče ni mislil, da bodo v vladi sposobni za kar 312 dni prekiniti financiranje Slovenske tiskovne agencije (STA), najnedolžnejše medijske hiše v državi.

Janševa vlada si je dve leti podporo posameznih interesnih skupin kupovala z denarjem, ne pa s svojimi pametnimi idejami ali argumenti.

Preživeli so predvsem zaradi humanitarnih prispevkov, ki smo jih zanje v tem času v dveh kampanjah zbirali državljani. STA sicer vlada na koncu ni zlomila, ker je agencija zaščitena s posebnim zakonom, je pa uspelo vladi to na koncu storiti z RTV. Najvidnejši akt politične podreditve RTV je imenovanje odgovorne urednice Jadranke Rebernik, kljub temu da jo je podprlo le 20 odstotkov novinarjev. (Je pa vseeno bolj priljubljena od Petra Jančiča, ki sta ga na Siolu od 42 novinarjev podprla dva.) Ali bo podreditev nacionalke SDS prinesla pričakovane učinke, sicer ostaja vprašanje. Televizijski dnevnik, posebne oddaje ali soočenja strank pred volitvami so res primerno politično usmerjeni, vendar žal negledljivi. Vprašanja, ki jih zastavlja zdaj najpomembnejši voditelj, novoimenovani v. d. spletnega portala RTV MMC Igor Pirkovič, recimo »Kaj menite o slovenski zastavi?«, »Kaj menite o ukrajinskih beguncih?«, »Kako gledate na fotografije predsednika vlade z ameriškim predsednikom Bidnom«, postavljajo RTV Slovenija na raven polamaterskih lokalnih televizijskih kanalov, zaradi česar nacionalki zelo hitro pada gledanost.

Podobnemu pojavu pa smo priča tudi na drugih področjih, kjer se je imela oblast pod vodstvom SDS priložnost izkazati. Veliko so zahtevali in obljubljali, na koncu pa pokazali bore malo. Eno od njih je kadrovanje. Kadrovski bazen SDS, ki se je razkril v zadnjem letu, je izredno ozek in plitek. Vse pomembnejše kadrovske poteze, ki jih v zadnjem letu vleče stranka SDS, je v grobem mogoče pojasniti z zgolj štirimi ali petimi multipraktiki, večinoma Janševimi. Na vrhu te piramide je kar Janšev odvetnik Franci Matoz. Ne le, da za Janeza Janšo še naprej opravlja odvetniške storitve, zelo dobro se spozna tudi na bančna vprašanja – avgusta lani je bil imenovan za neizvršnega direktorja slabe banke (DUTB), je tudi strokovnjak za železnice – sedi v nadzornem svetu Slovenskih železnic kot namestnik predsednika, je pa tudi predsednik nadzornega sveta Luke Koper. Pa ne zgolj to, moral se je ukvarjati še z jajci, žitom in jabolki: do lani poleti je bil še član nadzornega sveta kmetijskega podjetja Meja iz Šentjurja, ki se ukvarja s pridelavo omenjenih kmetijskih proizvodov.

Kar v Sloveniji označujemo s SDS-desnico, je predvsem lojalna mešanica nekompetentnosti. Kakšni so dejansko rezultati te vlade? Epidemijo je spektakularno zavozila, tako da smo kot država v nekem trenutku presegli svetovni rekord po številu okuženih na dan in da smo na koncu lestvice EU držav po številu cepljenih. Vlada je tudi odgovorna za nesorazmerno veliko mrtvih, saj je domovom za starejše zapovedala, da ne smejo voziti v bolnišnice okuženih starostnikov. Zato so slovenski starostniki nadpovprečno umirali, kar je hkrati Slovenijo uvrstilo med države, kjer je na milijon prebivalcev umrlo največ ljudi. In tudi splošna slika je podobna: evropska komisija je nedavno ocenila, da bo imela Slovenija letos in prihodnje leto največji strukturni primanjkljaj v EU, to je razliko med prihodki in zakonsko določenimi odhodki. Zakaj le? Slovenija je imela na začetku, ob izbruhu epidemije, zaradi prejšnje bančne sanacije veliko boljše izhodišče kot preostale države EU. Poleg tega je na področju gospodarskega omejevanja sprejemala veliko blažje omejitvene ukrepe, kar smo plačali z velikim številom okuženih in mrtvih. A kljub temu smo med koronakrizo potrošili rekordno količino denarja, ki očitno ni bil usmerjen v reševanje problemov, ampak v kupovanje politične podpore.

Janševa vlada si je dve leti podporo posameznih interesnih skupin kupovala z denarjem, ne pa s svojimi pametnimi idejami ali argumenti. Koronske dodatke so dobivali policisti, vojaki, uradniki, gasilci in celo gozdarji – za delo na svežem zraku. Eden izmed njih je v prvem valu dobil več kot 5000 evrov dodatka.

Na vsa ta vprašanja Janša doslej ni želel odgovarjati. Rad bi, da bi pozabili to obdobje, v katerem je igral vlogo najpomembnejšega epidemiologa v državi, Pirkovič vlogo najboljšega novinarja, Matoz pa vlogo najsposobnejšega menedžerja. Najraje bi govoril le še o vojni v Ukrajini ali obljubah v prihodnosti. Janez Janša je danes prijeten in topel starejši gospod. A ne pozabimo, da smo pod njegovim režimom živeli v strahu. Ta strah zadnjih let najlepše ponazarja ena izmed fotografij: Ko je Janša novembra leta 2020 obiskal mariborski klinični center, si je oblekel narobe obrnjeno kirurško haljo. A mu nihče ni upal povedati, da je ni oblekel prav.

POVEZANI ČLANKI:

• Kviz: ali poznate vlado?
• »Ta trenutek je sedaj«