Film tedna: Slovenski filmi, za katere niste še nikoli slišali

Filmski maraton po izboru Marcela Štefančiča, jr.

V Kinodvoru bo 2. maja od 14. do 24. ure potekal filmski maraton, na kateren se bo zvrstilo pet slovenskih filmov (Zarota, Lažnivka, Ljubezen na odoru, Mrtva ladja in Nočni izlet) po izboru publicista in kritika Marcela Stefančiča, jr., za katere niste še nikoli slišali! 

"Nekateri filmi izginejo. Sprhnijo. Kot Keyser Söze. Ni jih več. »And like that … he is gone.« Zdi se, da so se izgubili, pa četudi se dejansko niso izgubili. Ne, niso izgubljeni, kot je izgubljenih na stotine Mélièsovih filmčkov. Ali pa kot so izgubljeni Hitchcockov Gorski orel (The Mountain Eagle, 1926), Browningov London po polnoči (London After Midnight, 1927), Cruzov Hollywood (1923), Neilanova Grozna resnica (The Awful Truth, 1929) in Sharpova Linda (1960). Teh filmov ni več – nihče ne ve, kje so. Če sploh še so. Kot se reče: niso ohranjeni," je zapisal Marcel Štefančič, jr.

Drugače pa je s filmi, ki so izginili, ne da bi dobesedno izginili. Le založili smo jih. Nanje smo pozabili. Nihče se jih več ne spomni. Kot da jih nikoli ni bilo. "Tudi pri nas je kar nekaj takšnih izginulih filmov. Filmov, ki smo jih pozabili. Filmov, ki so nam ušli. Ja, to so slovenski filmi, za katere niso Slovenci še nikoli slišali. Televizije jih ne vrtijo. Tako rekoč nikoli. Na dvd-ju niso izšli. Nikoli. Na videokaseti je izšel le eden, ostali pa še to ne. Zato niso integrirani v slovensko kulturo. In zato niso kanonizirani. Kar je res noro: v dobi digitalne revolucije, ko je vse dostopno (vsi stari filmi, vsa stara glasba ipd.), do številnih slovenskih filmov ne moremo. Zatrli smo jih, potlačili. Ti filmi so potlačeno zgodovine slovenskega filma," je še zapisal Marcel Štefančič, jr.

Zarota (r. Franci Križaj) je bila zelo politična in kontroverzna: državno zborovanje delavcev elektroindustrije zmotita profesor Dahling (Vladimir Skrbinšek) in Karr (Branko Pleša), direktor in tiskovni predstavnik Energoinštituta, ki nočeta podpisati dokumentacije, ker sta ugotovila, da jima je zarotniška politična elita podtaknila lažne podatke, ki naj bi potrdili »pravilnost« njene energetske in gospodarske politike. Zarota, ki jo vodi šef državne komisije Halder (Lojze Rozman), spodleti, toda Halder, zlovešči blondinec, ob aretaciji sikne: »Lepo ravnajte z mano, ker nikoli ne veste, kdaj je kaka igra končana!«

Nočni izlet (r. Mirko Grobler) je bil odgovor na dekadentni Ples v dežju, oba pa sta prišla v prelomnem času svetovne kinematografije, v dobi filmske odločnosti, radikalnosti, šokantnosti in sprememb, v času filmov Psiho, Smrt v očeh, Avantura, Mrk, Noč, Hirošima, ljubezen moja, Do zadnjega diha, Angel uničenja, Sence, Rocco in njegovi bratje, Osem in pol, Lani v Marienbadu, La dolce vita.

Nočni izlet, ki ga imenujejo La dolce vita po slovensko, je imel vse, kar potrebuje film, ki hoče biti škandalozen: dekadenten house party, pikantno orgijo, morbidno malaise nove generacije, socialnih debitantov, diletantov in hipohondrov, ki se niso nikoli borili za življenje, ples do jutra in striptiz. 

Igor Pretnar je leto po Križajevi dekonstrukciji socialističnih laži posnel Lažnivko, v kateri vsi lažejo. Branka (Majda Potokar) dela kot tajnica v neki pisarni, živi z materjo in sanjari o princu na belem konju. Vse njene kolegice že imajo moške, le ona še ne, a jim nenehno laže, da hodi z nekim "doktorjem". Vstopi Bata (Bata Živojinović), ki ji predlaga zamenjavo stanovanja z doplačilom, sčasoma pa se med njima vname romanca s poroko na vidiku. Toda Bata je v resnici le slepar, goljuf.

Da je ljubezen tveganje, je potrdila Mrtva ladja, bergmanovska transfiguracija orgije iz Antonionijeve Kote Zabriskie, ki jo je leta 1971 posnel Rajko Ranfl. Spolna kalvarija mladega para, Marijane (Milena Zupančič) in Danijela (Radko Polič), se konča z ubojem Marijane, pred tem pa se agonična, vse bolj nestabilna ljubimca – tako kot Sébastien in Claire v Rivettovem andromahovskem eposu Nora ljubezen ali pa kot »nema« igralka in njena negovalka v Bergmanovi Personi – mentalno raztrgata, izčrpata in požreta, tako rekoč klinično, kot da bi hotela zlesti drug v drugega in se zliti, stopiti, potrošiti. S čolnom zbežita na odprto morje in tam najdeta ladjo, na kateri ni žive duše. Tam se potem žreta naprej. Do katastrofe. 

Vojko Duletič je mrtvo ladjo leta 1973 v Ljubezni na odoru, posneti po noveli Prežihovega Voranca, preselil v zakotni gozd, v katerem Afra (Metka Franko) rojeva otroke. Ko se film začne, jih ima že sedem, pa četudi ne z istim moškim – ko se film konča, jih ima osem, približno toliko kot Meta (Samorastniki) in Francka (Na klancu) skupaj. Afro vidimo, kako mučeniško gara, le da po klancu – no, strmem odoru – ne vleče voza (niti ne teče za njim), temveč jerbas z zemljo. Radmana (Aleksander Valič), svojega bledičnega, obnemoglega, ostarelega moža, zapusti, ko se zaplete z Voruhom (Iztok Jereb), mlajšim, možatim, revnim, ne ravno bistrim drvarjem, ki ji pokaže, kaj je to seks na odprti sceni.