Vse, kar je ostalo

Že ko se Ksenija Horvat pojavi na TV Slovenija, je nekako jasno, da nas čaka oddaja, v kateri je intervjuvanec izbran z razlogom in z razmislekom – in že vnaprej vemo, da nam bo ta intervju ponudil odgovore, ki smo jih morda iskali. Dr. Andrej Benedejčič je diplomat, umirjen, trd in tog, ampak z naborom geopolitičnega znanja in zgodovinskega spomina, kot nekdanji veleposlanik v Rusiji in avtor knjige Rusija in slovanstvo pa je obetal kot sogovornik, ki bi nam znal razložiti Rusijo danes. A najprej se nam je zdelo, da se pogovor predolgo vrti okrog slovanstva ter razmerja med Slovenci, Rusi, ostalimi slovanskimi narodi – pri čemer moraš biti za vse podrobnosti, v katere sta zašla, res navdušenec nad idejo slovanstva ali pa te mora zelo zanimati. Nato smo dojeli, kaj počne Ksenija Horvat – Benedejčiču ponuja nastavke, da nas s svojim znanjem pripelje v razumevanje današnjega časa. Ko sta torej v drugi polovici intervjuja prešla na Benedejčičevo tezo, da gre pri rusko-ukrajinski vojni za spopad dveh različnih slovanskih načinov urejanja družbenopolitičnih razmerij, smo bili prepričani, da se bo zdaj končno začelo. Pa smo znova ostali praznih rok. Horvatova je spet in spet ponujala iztočnice, gost pa je vedno znova ostal pri zgodovinskih dejstvih. Horvatova ga sprašuje po ruskih frustracijah, Benedejčič odgovori s citati iz 18. stoletja. V neki točki seveda Kseniji Horvat ni preostalo drugega, kot da dahne: »Ja, kaj pa danes!« In Benedejčič? On pa o Petru Velikem!

Seveda se Horvatova ni vdala. Še enkrat je šla v napad. Kaj torej pomeni današnja vojna za Rusijo, za svet? Kako močno se bo po tej vojni Rusija nagnila proti Pekingu, proti Aziji? »Ko govorimo o Rusiji, je pomembno izpostavljati, da obstaja na eni strani elita, ki je praviloma velikodržavniška, na drugi strani pa je narod. Večina naroda do reform Aleksandra drugega sploh ni bilo svobodnih, so bili tlačani. Ko govorimo o Rusih in ruskem nacionalizmu, je treba prepoznati, da se danes Rusi zdaj prvič sploh nahajajo po letu 1991 v državi, kjer predstavljajo etično večino. Niso več eden od pomembnejših narodov v cesarstvu, ampak so prvič na svojem.« Horvatova se ni dala. Zakaj pa je to pomembno? »Ker omogoča možnost, da se Rusija vendarle oblikuje v državo, kot jo poznamo tudi mi, v nacionalno državo. In to kot nevarnost prepoznava tudi velikodržavniška elita, zaradi česar je eden od glavnih napadov predsednika Putina v članku leta 2014 bil usmerjen v Aleksandra Navalnega, že takrat vzhajajočo zvezdo nacionalno usmerjene opozicije. Putin je instiktivno prepoznal, da je to politika, ki lahko ogrozi veledržavništvo, nadnacionalnost in mesijanstvo sodobne oblasti.« Na tej točki smo se prav razveselili! Tudi Horvatova se je razveselila! Kaj to pomeni za prihodnost Rusije? In Benedejčič? Je začel govoriti o prihodnosti ruščine. Ruščine!

Na tej točki smo dvignili roke in postali skrajno zaskrbljeni. Nad slovensko diplomacijo. Da, v zaključku je Benedejčič zmogel nekaj anekdotičnih primerjav in poudarkov. A vse skupaj ni bila analiza. Bil je reven nastop – domnevno enega najbolj izkušenih slovenskih diplomatov. Koga ne bi skrbelo.