Tapete se vračajo

Nič več staromodne: tapete so med najizrazitejšimi oživljenimi trendi v notranjem oblikovanju

Baročne tapete, ki jih je v filmu Zajtrk pri Tiffanyju za spalnico Paula Varjaka (igra ga George Peppard) izbrala njegova premožna ljubica. Razkošna dnevna soba v muzikalu Visoka družba, opremljena z metino zelenimi tapetami v slogu kitajskih stenskih poslikav. Zlatorumene tapete z vzorci, ki spominjajo na lovorove vence, v spalnici Anne Kalman (Ingrid Bergman) v romantični komediji Nediskretna. Vsi trije filmi, ki danes veljajo za klasike, so bili posneti v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. A tudi, če med ogledom drugih filmskih izdelkov iz tega časa pozorneje opazujemo notranjo opremo domov, bomo težko našli stanovanje ali hišo, ki tapet ne bi imela v vsaj enem prostoru.

Priljubljenost tapet se je nadaljevala v sedemdesetih letih, ko so pastelne tapete s cvetličnimi in drugimi vzorci v kuhinje in dnevne sobe nameščale naše babice, potem pa se je začela postopoma zmanjševati. Naftna kriza leta 1973 je vplivala na različne gospodarske panoge po vsem svetu, tudi na proizvodnjo tapet – veliko podjetij je šlo v stečaj ali pa so jih prevzele večje mednarodne korporacije. K slabši prodaji tapet sta v osemdesetih letih pripomogli tudi naraščajoča konkurenca pleskarstva in priljubljenost drugih tehnik dekoriranja sten. Tapete so sčasoma postale nekaj, kar je babičini kuhinji sicer dajalo pridih domačnosti in nostalgije, a si jih nove generacije na stenah domov niso želele – zdele so se staromodne. Poleg tega naj bi bilo nameščanje zapleteno, še težje pa odstranjevanje.

»Slab sloves je tapetam v preteklosti prinesla predvsem pretirana raba dekorativne tehnike. Pogosto se je dogodilo, da se je tapetni vzorec polagal po vseh stenah prostora, prav tako je bila navada, da se je dekorativna tehnika uporabljala v vseh prostorih stanovanja. Taka nasičenost zagotovo povzroči, da si naslednja generacija zaželi zračne prostore brez nasičenih sten,« pravi Nina Galič iz biroja Prostornina, ki se ukvarja z oblikovanjem javnih in zasebnih interjerjev. »Podobna je bila zgodba – vsaj v naši regiji – z zavesami. A to obdobje zračnosti brez pretirane rabe tapet je v novih generacijah spet spodbudilo željo po igri z dekorativno tehniko, ki lahko s pravilno implementacijo prostor oplemeniti in poveže.«

Smernice v notranjem oblikovanju so, enako kot modne smernice, precej ciklične in tako so se tudi tapete pred nekaj leti res vrnile na prizorišče. Najprej so se začele sramežljivo pojavljati v javnih prostorih, kot so lokali, danes po njih spet posegajo oblikovalski biroji pri celostni prenovi domov in posamezniki. Novodobne tapete so izdelane iz naprednejših materialov, zaradi katerih se lahko uporabljajo tudi na stenah, izpostavljenih vodi, ter na pohištvu, poleg tega omogočajo preprost nanos in odstranitev. Razvoj digitalnega tiska in obuditev sitotiska sta omogočila, da so začeli vzorce za tapete oblikovati številni umetniki, notranji in modni oblikovalci.

Vračanje k izvoru

Čeprav je motivov na sodobnih tapetah neskončno veliko, so med najbolj priljubljenimi še vedno tisti, ki navdih črpajo pri izvoru tovrstnega krašenja sten. Tapete so izumili na Kitajskem, kjer naj bi bili stene domov z riževim papirjem krasili že v času dinastije Čin, 200 let pred našim štetjem. Prav Kitajci so Evropejce pozneje navdušili za slog »chinoserie«, kar je poimenovanje za ročno poslikane tapete z motivi orientalskih rož, ptic in pokrajin – te podobe so priljubljene še danes oziroma se v modo vrnejo z vsako vnovično vrnitvijo tapet.

Najstarejši fragment tapet v Evropi, ki so ga odkrili v prostorih Christ’s Collegea v Cambridgeu in je na njem vzorec granatnega jabolka, je iz leta 1509. Šele precej pozneje, ko je tehnološki razvoj prinesel tudi tisk z blokom, je uporaba tapet postala množična. Podobe, ki so se prej pojavljale na tapiserijah in drugih dragih tkaninah, denimo na damastu ali obdelanem usnju, ter so jih za popestritev sten v domovih uporabljali premožni ljudje, so preprosto prekopirali na bloke papirja, ki so si jih lahko privoščili skorajda vsi. Industrija tapet je vrhunec dosegla v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja – v Veliki Britaniji so leta 1939 proizvedli že po milijon zvitkov tapet na leto; najbolj je cvetela proizvodnja cenejših tapet, ki so jih lahko v domove umeščali pripadniki vseh družbenih slojev.

Priljubljeni motivi so se ves čas menjavali: v 18. stoletju so se poleg tapet v slogu »chinoserie« med drugim navduševali nad rogom izobilja, napolnjenim s sadjem, leta 1922, ko je bila odkrita Tutankamonova grobnica, so prišli v ospredje egipčanski motivi, kubizem je vplival na priljubljenost kubističnih motivov in tako dalje. Zdaj so že nekaj časa iskani vzorci, povezani z naravo: cvetlice, tropsko rastje, drevesno listje; notranji oblikovalci pa za leto 2022 napovedujejo tudi večjo priljubljenost navtičnih, mediteranskih in antičnih motivov.

Velik cenovni razpon

Kot rečeno v vse te motive danes praviloma ne »oblačimo« več celotnih stanovanj, le tu in tam kakšno steno. »Tudi vzorci so se s sodobnimi tehnikami nadgradili iz drobnih ponavljajočih se v večje, ki se ne ponavljajo in sestavljajo večje kompozicije,« pravi notranja oblikovalka Nina Galič. Za tapete z večjimi podobami se v zadnjem času najraje odločajo tudi v biroju Prostornina. »Tako poskrbimo, da so motivi na mestih, ki si jih želimo poudariti, in s tapeto dosežemo največji učinek.«

Dom si lahko s tapetami opremimo tudi sami: najpreprosteje je želeni vzorec naročiti po spletu – na številnih domačih in tujih spletnih straneh je tapete v najrazličnejših vzorcih in barvah mogoče kupiti že za nekaj sto evrov – in se nato obrniti na strokovnjake, ki obvladajo polaganje. Nina Galič vseeno svetuje, naj se najprej pozanimamo, kakšno je podjetje, od katerega kupujemo, in kakšna je kakovost njegovih tapet. »Tapete so postale tako pomemben trend, da celo večje modne hiše ustvarjajo svoje kolekcije stenskih ’oblačil’. Tako lahko za povprečno steno odštejemo od 200, pa tudi do več tisoč evrov – odvisno od tega, za kakšno tapeto se odločimo. Tapete, ki jih uporabljamo notranji oblikovalci, so srednjega do višjega cenovnega razreda, saj je za nas pomembno, da so kakovostne, odporne in dovolj natančno izdelane, da polagalec lahko svoje delo kakovostno opravi in da je končni izdelek takšen, kot mora biti.«

Ene najdražjih tapet na svetu proizvaja de Gournay, britansko podjetje za luksuzno notranje oblikovanje – stanejo od najmanj 800 evrov za eno samo tapetno ploščo, za zaključen vzorec pa je potrebnih najmanj 20 plošč. Tapete so poslikane ročno, za poslikavo ene same plošče potrebujejo do 150 ur, kitajski umetniki, zaposleni pri podjetju, pa uporabljajo tehnike iz 18. stoletja. Naziv najdražje tapete na svetu po podatkih iz leta 2016 pripada tapeti francoskega podjetja Zuber – njegova 15-metrska tapetna panorama s podobo iz ameriške državljanske vojne stane kar 70 tisoč evrov.