»Brezup je le voda na mlin avtokrata. Napačno je prepričanje, da boš preživel, če se boš zavlekel v luknjico in čakal, da hudi časi minejo sami od sebe.«

Kako je danes živeti v iliberalni evropski državi? Kako je živeti v državi, v kateri imajo vsi časopisi enako naslovnico, na vseh televizijskih kanalih pa je prostor le za predstavnike in podpornike vladajočih? V kateri so zidovi polepljeni s plakati velikega vodje in njegovih pribočnikov? Ne govorimo o Sloveniji, a te države v Evropi danes obstajajo. Države nestrpnosti in primitivnosti, kjer se komunicira le še z žalitvami, maličenjem dejanskosti in prikrajanjem preteklosti, slikanjem notranjih in zunanjih sovražnikov. Kako blizu je danes temu Slovenija? Zakaj so te volitve tako usodne in zakaj smo se sploh znašli v tem stanju? Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl, ena najbolj prepoznavnih in pronicljivih intelektualk, razlaga, v čem se je znašla Slovenija, v čem smo se znašli njeni prebivalci in kako usoden bo zdaj vsak glas.

V začetku meseca ste govorili na kolesarskem protestu na Trgu republike; v govoru ste opozorili, da so pred nami najpomembnejše volitve v dosedanji zgodovini Slovenije, celo pomembnejše od tistih leta 1990, ker je danes slovenska demokracija na smrtni postelji. Kako blizu smo temu, da ta demokracija v naslednjih dneh dejansko umre?

Vse karte so odprte. Dovolj je, da si pogledamo primer Madžarske, da vidimo, kako na oblast spustimo avtokrata, ki nato vlada z ustavno večino, ker si je pač prilagodil volilni sistem. Marginalizirana opozicija, ki nima dostopa do ključnih nacionalnih medijev, agresivno oglaševanje vladajoče koalicije, ki prevladuje na volilnih plakatih, prozorno deljenje daril pred volitvami – vse to se je dogajalo na Madžarskem in po natanko isti poti gre v tem trenutku Slovenija. Vemo, da je Janša nekakšen Orbánov protežiranec in da od njega dobiva finančno pomoč za svoje medije, prav tako pa kakor Orbán tudi on v ljudeh učinkovito podpihuje tesnobo in strah – kar na veliko počne zaradi vojne v Ukrajini. In zato smo lahko upravičeno zaskrbljeni.

Kaj konkretno bi za Slovenijo pomenili zmaga skrajne desnice in smrt demokracije – bi to prineslo vrnitev v neko dušečo patriarhalno, rigidno predmodernost, na katero se v svojih utopičnih tradicionalističnih vizijah sklicuje Janša? Ali pa bi prineslo samo kaos?

Sodobni avtokrati vladajo drugače kakor v prejšnjih časih; še v sovjetskih časih se je vladalo predvsem s strahom, z utišanjem kritičnih glasov, zapiranjem opozicijskih voditeljev in podobno. Kot smo videli pri Trumpu, Putinu in pri Orbánu, takšni voditelji vladajo predvsem s pomočjo spinov; odlično obvladajo nove mehanizme propagande, ki temeljijo na družbenih medijih in na algoritmih, obenem pa agresivno prevzemajo uveljavljene medije. Po tem modelu je treba nenehno sprožati lažne novice, napade na nasprotnike in teorije zarote, nato pa storiti vse, da se ta diskurz iz strankinih obskurnih kanalov – kot je v Sloveniji Nova24 – razširi v dominantna občila. Tudi pri nas je vladajoča koalicija brez zadržkov razkrila svoje apetite z napadi na RTV in STA. Zatem sledi pohod nad sodišča, ključna tarča je seveda ustavno sodišče, ki je v Sloveniji postalo tarča SDS zaradi razveljavljanja vladnih neustavnih odlokov v času epidemije. Vsak avtoritarni voditelj želi zapolniti ustavno sodišče in ključne medije s sebi zvestimi kadri – in to lahko v primeru zmage skrajne desnice pričakujemo tudi pri nas. Za začetek.

Prevladalo bi ozračje tesnobe in strahu, ki bi se zažrl v vse pore družbenega življenja. Marsikdo bi pri sebi čutil samocenzuro pred svobodnim izražanjem svojih stališč, ljudje bi začeli paziti celo, kaj govorijo s svojimi prijatelji.

Kako pa bi bilo videti vsakdanje življenje slehernika po smrti demokracije? Kaj bi ugrabitev ali celo odmiranje ključnih družbenih podsistemov, pred čemer svarite danes vsi vodilni intelektualci, pomenilo za povprečnega Slovenca in Slovenko? 

Prevladalo bi ozračje tesnobe in strahu, ki bi se zažrl v vse pore družbenega življenja. Marsikdo bi pri sebi čutil samocenzuro pred svobodnim izražanjem svojih stališč, ljudje bi začeli paziti celo, kaj govorijo s svojimi prijatelji. V Rusiji pod Putinom imamo sedaj primere otrok v šolah, ki na skrivaj snemajo učitelje, ki so kritični do vojne v Ukrajini; že v Sovjetski zvezi so nekateri otroci vohunili za svojimi starši in jih celo ovajali oblastem – najslavnejši je Pavlik Morozov, ki so mu po vsej državi postavljali spomenike in ga navajali kot ideal sovjetske mladine ... Druga pomembna značilnost avtokracije je, da težko uspeš v karieri, če si kritičen do oblasti – avtokrat in njegovi prijatelji držijo v rokah večino pomembnejših delovnih mest v državni upravi, avtokratu naklonjeni poslovneži pridobivajo državne posle, in če nisi na liniji z njimi, te utegne to celo stati službe. V zadnjih dveh letih smo tudi v Sloveniji lahko opazovali, s kolikšno brezobzirnostjo avtokracija na najodgovornejše položaje v družbi nastavlja sebi zveste ljudi, četudi nimajo prav nobenih znanj in referenc ... Tretja značilnost avtokracije pa je potvarjanje zgodovine: učbeniki se pišejo na novo, spremenijo se učni načrti, začne se glorifikacija velikega vodje in njegovega pomena za državo, mediji postanejo polni bombastičnih zgodb o uspehih velikega vodja, ki preraste v simbol vsemogočnega očeta.

Tisti, ki v takšnih okoliščinah še vedno misli s svojo glavo, je verjetno povsem izoliran? 

Točno tako. Intelektualci in oporečniki se zaprejo v svoje balončke, celo poročil več ne spremljajo – ker seveda ne gre več za poročila, temveč za propagando vladajoče stranke, in če želiš ohraniti mentalno ravnovesje, se moraš preprosto odklopiti od takšnih vsebin. Sočasno oblast deli bombončke ljudem, predvsem v provinci, ki nato postanejo avtokratovi ključni podporniki. Spet se vzpostavi lik očeta, ki vzbuja vtis, da denar, ki ga deli, prihaja iz njegovega lastnega žepa. Točno to smo lahko v Sloveniji že spremljali v zadnjih tednih med volilno kampanjo, ko si je SDS prisvajala zasluge za projekte, izvedene z javnim oziroma občinskim denarjem. Po istem receptu je v Turčiji Erdogan delil denar ženskam, ki doma skrbijo za družinske člane, in ljudje so ploskali – obenem pa so povsem pozabili, da je razmontiral institucije, kamor so se lahko zatekle ženske, ki so žrtve družinskega nasilja, ter zmanjšal financiranje vrtcem in ustanovam, ki so pomagale družinam otrok s posebnimi potrebami.

To početje je lastno vsem avtokratom. Na Madžarskem si je Orbán kupoval volilne glasove z astronomskimi povračili dohodnine za mlade, na Poljskem je desnica pred volitvami v nebo dvigovala otroške dodatke, SDS pa je v Sloveniji pred nekaj dnevi delila po 150 evrov nekakšnega solidarnostnega dodatka upokojencem in prejemnikom socialnih pomoči. Te finte so resnično prozorne, toda ljudje tem potezam sledijo tudi z glasovanjem na volitvah – zakaj? Mar nas je kapitalizem res pripeljal tako daleč, da slehernik demokracijo dojema le še kot eno blago, ki ga je mogoče prodati na trgu? 

Smo v obdobju pandemije in vojne v Ukrajini in ljudje so v tem trenutku še posebej negotovi, skrbi jih, da prihaja velika gospodarska kriza, in večino je strah, kaj bo v prihodnje z njihovim ekonomskim statusom in kaj čaka njihove otroke; nekateri pa se že danes ukvarjajo predvsem z mislijo na golo preživetje. V teh razmerah opisani bombončki gotovo pripomorejo k večji naklonjenosti do avtokratov. Ko je v Turčiji Erdogan razdelil dodatke za omenjene ženske, je bilo to prvič, da so te ženske dobile neki denar; imele so torej občutek, da se je nekdo končno spomnil nanje in da jih vidi, in to je sprožilo zelo močno identifikacijo z Erdoganom. Podobno lahko pričakujemo v Sloveniji od upokojencev, ki živijo na robu revščine in so sedaj dobili energetski vavčer; marsikateri bo to doživel kot gesto velikega očeta naroda, ki mu ni vseeno zanj. V zelo individualizirani družbi je za posameznika zelo pomembno, da se čuti prepoznanega in priznanega. Ekonomski sistem, v katerem živimo, ljudi peha v boj enega proti drugemu, kar močno načenja družbeno solidarnost. V takšnih negotovih razmerah, ko nas je tudi strah vojne in gospodarske krize, igrajo predvolilni finančni bombončki zelo pomembno vlogo pri vzponu avtokratov. Če zmagajo na volitvah, pa ne bodo imeli problema z zategovanjem pasu.

V takšnih negotovih razmerah, ko nas je tudi strah vojne in gospodarske krize, igrajo predvolilni finančni bombončki zelo pomembno vlogo pri vzponu avtokratov. Če zmagajo na volitvah, pa ne bodo imeli problema z zategovanjem pasu.

Poljski psihiater Łobaczewski, ki je proučeval mehanizme, po katerih se na vrh neke družbe prebijejo posamezniki s patološkimi osebnostnimi lastnostmi – na primer narcisistično ali psihopatsko motnjo, je menil, da je vzrok za obrat proč od demokracije v »histerizaciji« neke skupnosti; histerizirani ljudje niso več sposobni ločiti med patološkim in osebnostno zdravim voditeljem, kar odpre vrata za prehod v patokracijo oziroma vladavino zla. Da skrajna desnica v Sloveniji že leta namenoma histerizira volilno telo, verjetno ne more biti dvoma? 

Gotovo je, da neoliberalizem patološkim osebnostim na široko odpira vrata na ključne položaje. Govorimo o osebnostih brez izrazitega občutka krivde ali sramu, nekateri kažejo celo znake neke psihotične strukture – pa ne kot pri shizofreniji, kjer bi bile vidne neke blodnje –, ampak v tem, da praktično niso sposobni dvomiti o sebi. Običajen človek je seveda poln takšnega dvoma o sebi in svojem početju, željah in ciljih; za posameznika so to težka vprašanja, vendar tudi koristna, saj delujejo kot zavora ne le kakšnim brezmejnim ambicijam, ampak predvsem krutosti in neobčutljivosti za bolečino drugih. Prej omenjene osebnosti brez dvoma se v neoliberalizmu še posebej hitro prebijejo na najvišje položaje v politiki in gospodarstvu – ker teh zavor pač ne premorejo, temveč premočrtno sledijo določenemu cilju in gredo v imenu tega cilja prek vsega, zaradi česar so celo glorificirani in predstavljeni kot vzor. Sedaj smo v stanju, ko sta vpliv in doseg tovrstnih patoloških osebnosti zaradi družbenih omrežij večja kot kadarkoli prej. Novi družbeni mediji in mehanizmi, ki so v središču njihovega ekonomskega modela, so zato neprecenljivi za sedanji vzpon avtokracije.

Ampak je vse to zadosti, da pojasnimo, kako je mogoče, da je v tem trenutku SDS v očeh volivcev in volivk dejansko legitimna in resna opcija za vodenje države za naslednja štiri leta? Po 6500 mrtvih za korono, odpisanih starostnikih v domovih za starejše, po prelitem solzivcu in izstreljenih gumijastih nabojih, po vulgarnih korupcijskih aferah in kadrovskih blamažah, po razdejanju kulture javnega izražanja in politične kulture – volivci Janšo še vedno sprejemajo kot zaupanja vrednega vodjo. Če je še mogoče razumeti učinek predvolilnih bombončkov, tesnobo posameznika, vzpon družbenih omrežij, pa še vedno – kako neki je to mogoče? 

Janša ima zadnji čas izjemen vpliv na medije, še posebej na RTV, ki si jo je podredil. Obenem je njegova tovarna trolov zelo uspešna pri metanju dimnih bombic in lažnih afer na njegove nasprotnike, sam pa na Twitterju uporablja zelo grob in žaljiv, čustveno obarvan jezik, s katerim daje občutek človeka, ki si upa. Človeka, ki ima jajca, nima pa zavor. Vse to se nekje pozna, vse to se ljudi prime. Obenem pa sam deluje kot nekakšen teflonski človek, ki mu ne pride več nič do živega, niti razkritja njegovih afer ali afer njegovih sodelavcev; to smo videli že pri Trumpu, ki je tako na veliko lagal, da mediji sploh niso več utegnili sproti razkrinkavati vseh njegovih laži. Obenem pa je s tem početjem dosegel strukturno spremembo, ko volivcem in volivkam sploh ni več pomembno, kaj je resnica. Na isto karto igrajo vsi novodobni avtokrati in na to karto sedaj v Sloveniji igra Janez Janša: spodbuja dvom o vsem in ljudje ne verjamemo več ničemur. Vse bolj redki so takšni, ki se upajo odkrito upreti takšnemu početju – nedavni primer v Rusiji je novinarka Marina Ovsjanikova, ki je na javni televiziji s protestno akcijo opozorila gledalce na Putinove manipulacije, zaradi česar se ji kaj lahko zgodi zaporna kazen.

Slovenski novinarji in novinarke takšnih gest menda nismo sposobni. Kolegi in kolegice na TV Slovenija so vsakodnevno izpostavljeni najbolj grobim političnim pritiskom, cenzuri in drugim ponižanjem, vendar se niso odločili za stavko, niti niso uporabili svojega medija za razkritje omenjenih pritiskov. Kako pomembno bi bilo v aktualnem zgodovinskem trenutku, da bi zavzeli drugačno, bolj radikalno držo? 

Kolikor mi je znano, znotraj RTV obstaja določena skupina ljudi, ki se poskuša boriti proti pritiskom, ki jih omenjate. Se pa je žal že zgodilo, kar se pravilom zgodi v tovrstnih situacijah – vse več ljudi je strah za eksistenco, za delo. Pri tem pa ne vidijo, da je upor oziroma stavka zanje dejansko edina legitimna možnost, da obdržijo svoje položaje. Strinjam se, žalostno je, da novinarji ne odrečejo pokorščine in ne prenehajo z delom – pa ne le na RTV, tudi na mnogih drugih medijih. To kaže, da sta strah in samocenzura, ki vedno spremljata drsenje družbe v avtokracijo, že močno zažrta v slovensko družbo. O tem je že v svinčenih časih socializma pisal slovaški sociolog Milan Šimečka, ki je proučeval discipliniranje ljudi po ruski okupaciji Čehoslovaške leta 1968. Šimečka je poudaril, da je discipliniranje temeljilo na samocenzuri, ki se je sprožila potem, ko so bili ljudje priče temu, da je bil kdo iz njihovega socialnega kroga kaznovan zaradi domnevnega oporečništva. Posamezniki so bili najprej veseli, da sami niso bili kaznovani, kmalu pa so začeli vse bolj paziti, da ne bi javno izražali nestrinjanja z oblastjo. Avtoritarna oblast dobro pozna moč strahu, zato si izbere kritične posameznike in iz njih naredi zglede svoje kaznovalne politike, ki so svarilo ostalim. In tako se utrjuje samocenzura, ki je najboljša prijateljica avtokratov.

Gotovo je, da neoliberalizem patološkim osebnostim na široko odpira vrata na ključne položaje. Govorimo o osebnostih brez izrazitega občutka krivde ali sramu, nekateri kažejo celo znake neke psihotične strukture – pa ne kot pri shizofreniji, kjer bi bile vidne neke blodnje, ampak v tem, da praktično niso sposobni dvomiti o sebi.

Zdi se, da se v tem trenutku veliko ljudi zanaša na volitve, ki naj bi na miren, čist način odplaknile avtokracijo – pa je to zanašanje upravičeno? Ne nazadnje Janša ne glede na izid ne bo preprosto izginil iz politike, njegova tovarna trolov in agitprop mreža ne bosta razpuščeni, njegovi nameščenci na vrhovih ključnih institucij v državi pa ne bodo odšli čez noč. Skratka, kaj vse bo v naslednjih dneh, tednih, mesecih treba postoriti, da bo slovenska demokracija vstala s smrtne postelje? 

Če se ne bomo odločili pravilno, so te volitve za nekaj časa zadnje svobodne volitve v Sloveniji. Tega dejstva ne smemo spustiti izpred oči. Če Janša ohrani oblast, bo skoraj gotovo šel še odločneje še dlje po Orbánovi poti in poskušal preoblikovati volilno zakonodajo tako, da bi si pridobil praktično neomejeno moč. Zato menim, da s temi volitvami lahko pride do preloma. Potem, po volitvah, pa je treba uresničevati vizijo, ki jo ima na primer Inštitut 8. marec, in odpraviti škodljive poteze Janševe vlade ter speljati obrat v mehanizme demokratičnega odločanja v institucijah. Skratka, če bo na volitvah zmagala opozicija, bo imela Slovenija vse možnosti, da se vrne v stanje delujoče demokracije.

Kot ste dejali v svojem govoru na Trgu republike – moramo se odpovedati lastnemu pišmeuhovstvu. 

Absolutno. Sedaj moramo iziti iz te apatije in prepričanja, da ne moremo spremeniti ničesar. Brezup je le voda na mlin avtokrata. Napačno je prepričanje, da boš preživel, če se boš zavlekel v luknjico in čakal, da hudi časi minejo sami od sebe. Ne bodo minili in ni nujno, da boš preživel. Vsekakor pa v tisti svoji luknjici ne boš miren in sproščen – ker ne boš svoboden.