Spet premalo vpisnih mest?

Starši in učenci devetih razredov osnovne šole so ob letošnjih prvih podatkih o vpisu v srednje šole obnemeli: kar na 20 gimnazijskih programih v osrednjeslovenski regiji – torej v Ljubljani – imajo presežek vpisa. Na Gimnazijo Ledina, denimo, je na 196 mest vpisanih rekordnih 130 otrok preveč (skupno 326 prijav), na splošnem programu Gimnazije Poljane imajo 239 prijav za 168 mest, na splošnem programu Gimnazije Bežigrad 232 prijav za 196 mest, na Gimnaziji Moste je pri 140 mestih, ki so na voljo, 40 presežnih prijav, na Gimnaziji Vič pa 67 – mest je sicer 168. Kot je v Dnevniku opozorila redna profesorica na Fakulteti za družbene vede Tanja Oblak Črnič, bo za vstop v najbolj zaželene gimnazijske programe deveti razred treba končati s samimi petkami. »Izkušnje iz preteklih let so na te trende že opozarjale. A ker so prihodnje generacije še številnejše, je stanje že za sedanje učenke in učence 7. razreda več kot stresno – z vsakim zdrsom v oceni jim je lahko jasno, kako težko bo čez dve leti sploh razmišljati o želeni šoli. Možnosti se namreč sproti krčijo,« je še zapisala Tanja Oblak Črnič. Ocene že dlje niso več realni kazalec znanja, sploh pa ne zdaj, ko je za nami pandemija, med katero so se kriteriji pri ocenjevanju precej znižali – so le sredstvo za nabiranje točk, ki omogočajo vpis na želeno šolo.

Je v Ljubljani toliko otrok več kot prejšnja leta? Kaj zgoščanje tolikšnega števila otrok prav na ljubljanskih gimnazijah pove o izobraževalnih ustanovah drugod po Sloveniji? Gre za elitizem staršev, ki želijo, da njihovi otroci pridejo izključno na eno izmed slovenskih gimnazij z najboljšim ugledom, med katerimi jih je večina v Ljubljani?

»Tak način dojemanja šolanja je lahko škodljiv na več ravneh – otroke sili v zelo pragmatično učenje za oceno, med učenci spodbuja tekmovalnost, starše pri vsaki slabši oceni sili k pritiskom na učitelje, učitelji so pod pritiskom neracionalnega pridobivanja ocen, katerega učinek je vse izrazitejša inflacija najvišjih ocen in samih petic. Za povrhu je stanje res še dodatno zmedla dvoletna epidemija z zaprtjem šol in poukom na daljavo,« je prepričana Tanja Oblak Črnič, ki razmer ne spremlja le kot družbena analitičarka, temveč tudi iz prve roke, saj je mati dveh osnovnošolcev. Po njenem opažanju učenci in njihovi starši zelo dobro zaznavajo sedanje razmere in nekateri se nanje tudi prožno odzivajo oziroma se po domače znajdejo: v času zadnje triade celo zamenjajo šolo, da bi si zagotovili lažje zaključevanje in povečali možnosti za lepe ocene – ali pa učenci v zadnji triadi pridobivajo posebne statuse, ki prinašajo dodatne točke in bonitete. »Vendar vse te reakcije kažejo zgolj na partikularne osebne odzive in iskanje individualnih poti iz širšega problema, ki ostaja sistemsko neobravnavan in nerešen. Ne gre le za golo poročanje o navalu na boljše in prestižnejše programe v Ljubljani, ki se tako ali tako nakazuje že več let. Stroka bi se morala resno zavzeti za temeljite spremembe, kajti takšno stanje ni vzdržno. Predvsem pa bi se morali potruditi za odpravo sedanje točkomanije, pri zagotavljanju možnosti za vpis pa zavarovati učence s stalnim prebivališčem znotraj domačih občin,« zaključuje.

Bilo bi nujno spet pripoznati avtoriteto strokovnosti učiteljev, tudi pri ocenjevanju, in utrditi vlogo znanja v družbi.

A dogajanje ne more biti presenečenje. Lani se zaradi kombinacije dveh dejavnikov, navala na osrednjeslovenske šole in dejstva, da je bila generacija učencev za približno 500 otrok večja od predlanske, 201 učencu (od tega jih je bilo 150 iz osrednjeslovenske regije) v prvih dveh krogih ni uspelo vpisati nikamor in ministrstvo za izobraževanje je moralo to pozneje reševati z razpisovanjem novih mest – a šele na začetku julija. Nekateri bodoči dijaki iz Ljubljane so se zaradi pomanjkanja mest vpisovali celo v Postojno. Ker je letošnja generacija spet za približno 700 otrok večja kot lanska – osnovno šolo končuje 19.881 osnovnošolcev –, se zgodba očitno ponavlja.

Preživet izbirni mehanizem

Kakšne preventivne ukrepe so sprejeli na ministrstvu? Nataša Gerkeš iz službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za izobraževanje je sporočila, da bo kar nekaj šol lahko v posamezne oddelke sprejelo več prijavljenih kandidatov, kot je razpisanih mest, predvidenih za novince. »Nekatera mesta v izobraževalnih programih so namreč namenjena ponavljavcem. Če šola za prihodnje šolsko leto ne predvideva ponavljavcev ali pa jih predvideva manj, kot je rezerviranih mest v okviru oddelka, lahko na ta mesta sprejme novince. Kar nekaj šol se je tako kot lani že odločilo, da bo na mesta, predvidena za ponavljavce, sprejela novince. S tem lahko računamo na dodatnih vsaj približno 90 mest. Vsekakor pa si bomo v nadaljevanju skupaj s šolami prizadevali poiskati še kakšna dodatna mesta.« Nad predlogom, da bi imeli, kot svetuje Tanja Oblak Črnič, pri vpisu prednost učenci s stalnim prebivališčem znotraj občin oziroma da bi bili ti nekako zavarovani, niso navdušeni. Sicer zadnja leta opažajo, da se mladi iz manjših krajev ali krajev blizu večjih središč – posebej v osrednjeslovenski in savinjski regiji – veliko raje odločajo za vpis v šole v večjih središčih – torej Ljubljani in Celju –, čeprav je morda isti izobraževalni program na voljo tudi v njihovem domačem kraju. Zaradi tega izpadajo učenci, ki živijo v teh središčih, a imajo morda le malo slabše ocene. Toda glede tega ne nameravajo posredovati, kajti izbira srednje šole je po njihovem mnenju svobodna izbira posameznika, hkrati pa »tudi ni obvezna«. »V marsikaterem primeru se dijak šola v drugem kraju, kot živi, ker tako tudi lažje usklajuje šolske in športne obveznosti in podobno,« še pravijo. Se pa omejevanje dostopa do šol glede na občino stalnega oziroma začasnega bivanja zdi smiseln začasni ukrep pedagoginji Klari Skubic Ermenc. »Sicer bi morali biti pazljivi, kajti tak sistem omogoča izigravanje, kot to poznamo zlasti pri vrtcih. Poleg tega bi verjetno terjal oblikovanje šolskih okolišev po zgledu osnovnih šol, da bi se zagotovila enakost v dostopu. Tega pa na hitro ni mogoče narediti.«

Tudi Klara Skubic Ermenc, sicer izredna profesorica za primerjalno pedagogiko na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti, je med tistimi, ki že dlje zaskrbljeno spremljajo razmere pri vpisu in vpisno politiko. »Kar se dogaja zdaj, je odraz odsotnosti vpisne politike že daljše obdobje – gre bolj za inercijo in računanje na to, da bo čez nekaj let otrok in mladih toliko manj, da se bodo težave kar same rešile,« meni. Dodaja, da je v ozadju globlji problem, saj pravzaprav nimamo odgovora na vprašanje, kakšna naj bo v sodobni družbi vloga osnovnošolskega izobraževanja in z njo povezana funkcija ocenjevanja. »Je smiselno, da ima osnovna šola danes še selekcijski značaj – da je ocenjevanje sredstvo za ločevanje dobrih učencev od slabših? V času, ko se v Evropi v vedno več državah obvezno

izobraževanje podaljšuje do 18. leta starosti in ko za večino poklicev in uspešno delovanje v družbi že srednješolska izobrazba skorajda ni več dovolj, je nekoliko preživeto na osnovno šolo gledati kot na osnovni izbirni mehanizem. Tudi zato, ker je jasno, da v tem mehanizmu izgubljajo predvsem učenci, ki izhajajo iz manj privilegiranih okolij.« Zaradi tega se ne čudi, da doživljamo inflacijo ocen, saj učitelji ne želijo biti tisti, ki bi postavljali ovire na nadaljnjo življenjsko pot otrok in mladih. A ker ocene zaradi tega vedno slabše kažejo dejansko znanje učencev, s tem njim in staršem ne ponujajo prave opore pri izbiri srednje šole, niti politikom ne zagotavljajo primerne podlage za razvojne ukrepe. »Problem se dotika zlasti nekaj trenutno številčno močnih generacij, ki so se rojevale v letih od 2007 do 2010. Zanje je treba poskrbeti takoj. Vsaj začasno povečevanje vpisnih mest na gimnazijah bi bilo skoraj gotovo nujno. Nujno bi bilo tudi evalvirati sedanji vpisni sistem, saj je uspešnost vsakega učenca pri vpisu na konkretno šolo odvisna med drugim od tega, ali je rangiranje šol opravil dovolj strateško – ali so učenec in starši znali dobro presoditi, da so kot prvo izbiro navedli šolo, na kateri imajo največ primerjalne prednosti, ali pa so imeli srečno roko. Zgodi se namreč, da izpadejo učenci z boljšimi ocenami, ki pa so se morda nekoliko precenili in so navedli šolo, za katero je zanimanje zelo veliko.«

Sporno spreminjanje vpisnih pogojev

Zaradi presežnega vpisa na večino ljubljanskih gimnazij in še nekaj drugih po Sloveniji, ki kotirajo visoko na lestvici priljubljenih gimnazij, se zdi, da se vse več osnovnošolcev odloča za gimnazijske programe. Pa to ne drži: delež osnovnošolcev, ki so se odločili za gimnazije, se je v primerjavi z lani zmanjšal za 0,5 odstotka. Za večino slovenskih regij po podatkih ministrstva za izobraževanje načeloma velja, da se največ kandidatov prijavi in vpiše v programe srednješolskega strokovnega izobraževanja, sledijo gimnazijski programi, nato pa poklicni programi. Sta pa izjemi res gorenjska in osrednjeslovenska regija, kjer se že drugo leto zapored večji delež prijavljenih odloča za gimnazijske programe.

Toda ta usmeritev bi se utegnila v prihodnjih letih obrniti – in takrat se bo naval na gimnazije šele zares povečal. Kajti kot navaja Klara Skubic Ermenc, je Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu od univerz, predvsem na področjih humanistike in družboslovja, nedavno zahtevala, da že od leta 2023/24 omejijo dostop do univerzitetnega študija dijakom s poklicno maturo in dodatnim petim predmetom.

Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu je od univerz nedavno zahtevala, da že leta 2023/24 omejijo dostop do univerzitetnega študija dijakom s poklicno maturo in dodatnim petim predmetom.

»To, da se spreminjajo vpisni pogoji za generacijo 2023/24, pomeni, da to zadeva dijake, ki so že v srednji šoli,« opozarja predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije Danijela Makovec Radovan. »Ko bodo čez dve leti odprli razpis, bodo ugotovili, da so v programu, ki jim zdaj ne omogoča več vpisa na neko fakulteto, je pa to omogočal še generaciji pred njimi. To je z vidika zagotavljanja enakosti možnosti izjemno sporen ukrep. Prizadevali smo si, da bi bila sprememba vpeljana pri generacijah, ki so še v osnovnih šolah, da vedo, da jim neki strokovni program odpira vrata samo na to in to fakulteto, drug pa na drugo, ne da so jim te možnosti vzete čez noč. In seveda bo to še dodatno obremenilo gimnazije, kajti starši in dijaki ne bodo tvegali, da se vpišejo v neki srednješolski strokovni program in si zaprejo vrata.« Sprememba je posledica prepričanja, da je vpisovanje v univerzitetne programe s poklicno maturo in petim predmetom bližnjica do fakultet in povzroča znižanje ravni univerzitetnega izobraževanja – k temu, da se takšni vpisi omejijo, so v preteklosti pozivali številni pedagoški delavci. Vendar pa, meni Danijela Makovec Radovan, bo to po drugi strani povzročilo, da se bodo dijaki, ki bi se prej vpisali na srednjo šolo in šli potem z dodatnim predmetom naprej v univerzitetne programe, zdaj vpisovali na gimnazije. »Če bodo sposobni narediti gimnazijo, potem seveda ne bo nobene težave. Če ne, se bo raven znižala tudi na gimnazijah. Tega problema ne bomo tako preprosto rešili. Po mojem mnenju gre tu za neko parcialno rešitev brez razmisleka, kaj to v resnici prinese. Ravno tako je parcialna rešitev, da ugotovimo, da je vpis v Ljubljani presežen, in razpišemo dodatna mesta ... Ureditve ne smemo korigirati na plečih dijakov. Njih sprememba najbolj prizadene, pa nimajo nobenega vpliva.« Dodaja, da je šolska politika že desetletja nesistematično vodena in da se delne rešitve, ko se rešuje le del problema, ne pa celostna slika, začenjajo zgoščati, to pa bo vse bolj sporno. »Ravno pri problematiki srednjih šol bo zdaj to lepo vidno. Gimnazije obremenjuje že sam sistem, ker je ocena edino merilo za vpis in so šle točke v nebo, hkrati pa bodo zaradi spremenjenih vpisnih pogojev na univerzah gimnazije toliko bolj oblegane.« Meni, da je bila pravičnejša, četudi kljub vsemu ne najoptimalnejša ureditev z nacionalnim preverjanjem znanja za devetošolce, kajti vsi učenci so ga opravljali na isti dan pod istimi pogoji, ne glede na to, katero šolo so obiskovali, zato so bili rezultati, ki so igrali vlogo pri izbiri, bistveno bolj primerljivi. »Država je dolžna vzpostaviti sistem, kjer so pogoji enaki za vse. Da ni pomembno, kdo te oceni in kako te oceni, iz katere šole prihajaš, ampak izključno, koliko znanja imaš. Sedanji sistem pa ne omogoča tega, ker je bistveno preveč subjektivnih dejavnikov, ki vplivajo na rezultate. Poleg tega preizkusi, kot je nacionalno preverjanje znanja, bolj merijo trajnost znanja, ne znanje, ki je pridobljeno kampanjsko in samo v nekem obdobju. Če iščemo znanje, ki je podlaga za to, da bo dijak potem uspešen, je smiselno, da se postavijo taka merila in da si mesto v neki izobraževalni ustanovi pridobijo tisti, ki izkažejo več trajnejšega znanja. Kajti to zanesljiveje kaže na uspeh v srednji šoli,« zaključuje Danijela Makovec Radovan.

Vrnitev NPZ, sprejemni izpiti in ocenjevanje drugih kompetenc

Da bi se morala spremeniti merila za vpis v nadaljnje izobraževanje, so že pred mesecem opozarjali tudi ljubljanski ravnatelji v odprtem pismu. »Subjektivna ocena, ki jo da učitelj, se lahko med šolami ob istem doseganju standardov znanja razlikuje. Do tega lahko pride celo na isti šoli, kjer isti predmet poučuje več učiteljev,« opominja predsednica Aktiva ljubljanskih ravnateljev Mateja Urbančič Jelovšek. Tudi aktiv predlaga vrnitev eksternega preverjanja znanja oziroma NPZ, priporoča pa, da bi se NPZ kot način ugotavljanja kakovosti uvedel v 8. razred namesto v 3. in 9. »V 9. razredu pa naj se NPZ iz svoje funkcije pretvori v zunanje preverjanje z namenom vpisa v srednjo šolo. Tako bi dobili NPZ, kot ga poznamo, v 6. in 8. razredu, v 9. razredu pa eksterno preverjanje z namenom doseganja kriterijev za vpis v srednjo šolo,« predlagajo. Omenjajo tudi možnost sprejemnih izpitov v srednjih šolah, kot merilo napredka oziroma selektivnosti bi bilo po njihovem mnenju pomembno ocenjevati še druge plati: sodelovanje in timsko delo, iskanje in presojanje informacij, zmožnost projektnega dela, ustvarjalnost ... Nujno so potrebni novi, aktualni standardi v iskanju kompetenc učencev za nadaljnje šolanje oziroma za življenje. Opozarjajo še, da so v šolah na roditeljskih sestankih in prek svetov staršev izpostavljeni pritiskom po zniževanju ravni znanja zaradi pridobivanja boljših ocen, saj starši laično primerjajo ocene, ki jih pridobivajo učenci na različnih šolah, in poudarjajo, da učenci z enakimi ocenami nimajo enakih možnosti pri vpisu na želene srednje šole oziroma gimnazije. A na MIZŠ, kot so sporočili, spremembe sistema točkovanja vsaj v bližnji prihodnosti ne načrtujejo.

V nehvaležnem položaju so tudi ravnatelji obleganih gimnazij, denimo Roman Vogrinc, ravnatelj Gimnazije Ledina. »Trenutne vpisne razmere v gimnazijski program vidim kot enega izmed kazalnikov nujnosti temeljitih reformnih posegov v izobraževalni sistem. Pri tem bi bilo treba premisliti, ali naša osnovna šola daje prednost znanju ali ocenam, definirati, kaj je vsebina splošne izobrazbe v sodobnem času, in oblikovati nov koncept že tri desetletja starega gimnazijskega programa, verjetno pa premisliti tudi dejanske potrebe glede večanja števila visokošolskih izobraževalnih ustanov,« pravi. Zdi se mu nujno, da se ustavi silovito pehanje za odličnimi ocenami v osnovnih šolah, namesto tega bi bilo treba učencem med osnovnošolskim izobraževanjem dejansko omogočiti spoznanje njihovih zmožnosti, interesov in jim tudi intenzivneje strokovno svetovati glede nadaljnje izobraževalne poti. »Z drugimi besedami, bilo bi nujno spet pripoznati avtoriteto strokovnosti učiteljev, tudi na področju ocenjevanja, in utrditi vlogo znanja v družbi.«

Na Gimnaziji Ledina bodo skušali ne glede na ogromen presežek tudi letos vpisati čim več kandidatov, tako da ne bodo hranili mest za ponavljavce, saj jih v prvem letniku praviloma nimajo, ministrstvo pa bodo zaprosili še za odobritev nadnormativnih oddelkov. »Dejstvo je, da so naše učilnice dovolj velike, da lahko imamo v posameznem oddelku tudi po 32 dijakov, če pri tem povsem zanemarimo prednosti dela in kakovost izvedbe pouka ter obremenitev učiteljev v manjših skupinah. Nimamo pa dovolj učilnic niti kadrovskih kapacitet, da bi lahko povečali število oddelkov. Kot vem, je položaj podoben na večini drugih ljubljanskih gimnazij,« še pove Vogrinc.