Radikalna vojna

Danes lahko pridejo, vas zgrabijo in odpeljejo – v taborišče za vojne ujetnike. Ja, povsem mirno vas lahko razglasijo za vojnega ujetnika, vohuna – sovražnega borca.

Kako? Zakaj? Kdo?

E, kdo – kdorkoli, ki se vojskuje. Kdorkoli, ki je v vojni. Recimo: po vas lahko pridejo tako Ukrajinci kot Rusi. Zakaj bi vas prijeli in odpeljali v taborišče za vojne ujetnike? Ker sodelujete v vojni. Ker se vpletate vanjo. Ker vplivate na potek vojne. Kako? Okej, naj vam pojasnim, kako.

Ker imate pametni telefon, lahko klikate in všečkate, slikate in snemate, delite in montirate, uporabljate socialna omrežja, skačete s Twitterja na Instagram in s Tik-Toka na Telegram – z vsebinami, ki jih najdete in ki vas pritegnejo in ki se vam zdijo vredne vašega digitalnega angažmaja, lahko počnete, kar hočete. Lahko jih reinterpretirate. Lahko jih postavite v nov kontekst. Lahko jih spremenite. Lahko jih retuširate. Lahko jih speljete na svoj mlin.

In seveda: bolj ko so te spletne vsebine brutalne, ekscesne, radikalne, raje jih imate. Hočem reči: bolj pritegnejo vašo pozornost. Bolj vas angažirajo. Vsi pa prekleto dobro vemo, katere vsebine digitalne posameznike s svojo brutalnostjo, ekscesnostjo in radikalnostjo najbolj angažirajo – vojne. Vojni posnetki. Posnetki oboroženih konfliktov. Posnetki eksplozij. Posnetki političnega nasilja. Digitalni posameznik se jim ne more upreti, saj je prepričan, da so ustvarjeni zanj – za klikanje, komentiranje, všečkanje, predelovanje, preoblikovanje, preokvirjanje, ponarejanje, spletkarjenje, deljenje.

Spomnite se le neonacista, ki je 15. marca 2019 v novozelandskem Christchurchu snemal svoj križarski pohod (pobil je 51 oseb, pretežno muslimanov), posnetki pa so s pomočjo digitalnih posameznikov v trenutku preplavili socialna omrežja, YouTube, Twitter in Reddit. To je bil »množični internetni pokol za internet«, je zapisal New York Times. Prav res – samo Facebook je v prvih štiriindvajsetih urah odstranil milijon in pol videov. Digitalni državljani so klipe ekstremnega, tako rekoč vojnega nasilja manično objavljali in poobjavljali, na Redditu se je takoj pojavil forum »glejtekakoumirajoljudje«. Ta distopični apetit po »nefiltrirani resničnosti« – po livestreamingu radikalnih vsebin, političnega nasilja – je brezmejen.

Pametni telefon nas spreminja v udeležence vojn in oboroženih konfliktov, pravita Matthew Ford in Andrew Hoskins v knjigi Radikalna vojna – podatki, pozornost in nadzor v 21. stoletju (Radical War: Data, Attention, and Control in the 21st Century). Prej to ni bilo mogoče – zdaj je. Pametne tehnologije, s pametnim telefonom vred, so vse spremenile. Spremenile so percepcijo vojne. In samo vojno.

Efekt pametnega telefona, novih digitalnih tehnologij in socialnih omrežij je na dlani: sodobne vojne menedžirajo pozornost populacij in publik.

Vojno lahko spremljamo v živo, v realnem času – ljudje, ki so na fronti ali v vojni coni, s telefonom snemajo vojno nasilje (razstrelitve, trupla, ruševine, goreča vozila ipd.), posnetke naložijo na socialna omrežja, kjer jih poberemo in si jih prisvojimo – pretakamo jih, komentiramo, premlevamo, obdelujemo, dekoriramo, redramatiziramo, preoblikujemo, ponarejamo, podžigamo, amplificiramo. In jasno – delimo, razpečujemo. Nekaj lokalnega razpršimo in globaliziramo. Nekaj specifičnega in singularnega dekontekstualiziramo. S tem posežemo v vojno. Prelevimo se v njene udeležence – v vojake.

S pametnim telefonom smo v vojnah dobili sedež v prvi vrsti, ob ringu, pravita Ford in Hoskins. Prvič, posnetke nasilja lahko gledamo, repriziramo, pretakamo, produciramo, objavljamo, razpečujemo ter spreminjamo njihov pomen, njihov smisel in njihov kontekst. Drugič, ko lahko ustvarjamo in delimo vojne vsebine, posnetke vojnega nasilja, vplivamo na politiko – posledice naših vsebin so lahko radikalne, pogubne, smrtonosne. In tretjič, to razbije in raztrga uradno, državno pripoved o vojni, kar seveda pomeni, da država nima več nobenega pravega nadzora nad pripovedjo o vojni, prav država pa je še ne tako daleč nazaj – recimo v preddigitalnem času prve zalivske vojne leta 1991 – s pomočjo svojih medijev in komunikacijskih kanalov nadzorovala pripoved o vojni.

»Način, kako vojno doživljamo, snemamo in dojemamo, se je radikalno spremenil. Nekoč so imeli privilegiran dostop do bojišča le vojaki in izbrani novinarji, zdaj pa je vojna povsod, saj k nam prihaja z močjo pametnih telefonov in informacijske infrastrukture.« Bojišče je onstran bojišča – razteza se k nam, domov. Ne, nič ni več tako, kot je bilo. Vrnitev v preddigitalno dobo ni več mogoča. Politično nasilje brez digitalne reprezentacije ne obstaja več. »Vojna in njena reprezentacija sta se zrušili druga v drugo.«

Še več: informacijske infrastrukture 21. stoletja so ustvarile pogoje, v katerih vojne izvajajo in poganjajo mediji. »To pa je neposredna posledica konvergence med vojnim orožjem in vojnim medijem, potemtakem med sredstvi, s katerimi se vojne bijejo, in sredstvi, s pomočjo katerih vojne doživljamo.« Pomeni: »Medij in orožje sta objela drug drugega.« Resničnost in njena reprezentacija sta kolapsnili.

Efekt pametnega telefona, novih digitalnih tehnologij in socialnih omrežij je na dlani: sodobne vojne menedžirajo pozornost populacij in publik, ki potem ustvarijo »spektakel mnenj in percepcij«. In te percepcije, ta mnenja, vse te lokalne, nacionalne in transnacionalne pripovedi in protipripovedi o vojni se divje, intenzivno in neustavljivo gnetejo, bijejo in prelivajo. Med sabo polemizirajo. Agitirajo. Prepletajo se s tem novim, nenadnim, neposrednim, strašno fragmentiranim, »postresničnim« digitalnim okoljem, lažnimi novicami in teorijami zarote. S čimer sejejo dvome in negotovost, obenem pa ustvarjajo nove konflikte, v katere se zapletajo nove in nove pripovedi o vojni in nove in nove identitete, novi in novi digitalni državljani.

Sodobne vojne – radikalne vojne, kot jih imenujeta Ford in Hoskins – so radikalne prav zato, ker rušijo, pačijo in maličijo »odnos med mediji, vojsko in političnimi učinki vojne«. Meje vojnih konfliktov odrinejo in odpravijo, naše doživljanje teh konfliktov – vojne, političnega nasilja – sploščijo, naše čute pa nasitijo, zasitijo in zasičijo.

Strašna militarizacija civilistov

Sodobne, radikalne vojne so torej participativne – z vsebinami, ki jih ustvarjamo, objavljamo in poobjavljamo, postajamo udeleženci teh vojn. Prav vsak digitalni posameznik je senzor in potencialni udeleženec teh vojn. Ljudje z uporabo pametnih telefonov ne sodelujejo več le pri nadzorovanju samih sebe, ampak »postajajo del vojne mašinerije, saj artileriji omogočajo, da pride do tarč«. Recimo: z aplikacijo WhatsApp je mogoče koordinirati napade z droni, pri tem pa lahko sodelujejo digitalni posamezniki, ki razkrivajo lokalne podatke o sovražnikovih položajih, tako da so droni, upravljani iz Amerike, potem preciznejši in pogubnejši. To so Američani počeli v Mosulu. Rusi so v Ukrajini – še pred invazijo – s pomočjo Telegrama sledili ljudem ter sejali razdor, strah, zmedo in negotovost, medtem ko so Trump in njegovi pučisti s pomočjo WhatsAppa, Instagrama, Parlerja in Gaba koordinirali juriš na Kapitol.

Nekaj takega smo videli tudi ob drugih terorističnih napadih, recimo v Mumbaju, kjer so teroristi leta 2008 snemali svojo akcijo – na Googlu je v realnem času nastal zemljevid glavnih lokacij te akcije, na Wikipediji pa stran z vsemi podatki. Teroristi so se snemali – digitalno občestvo je v realnem času delilo njihove posnetke, njihov snuff. Toda: ko so digitalni državljani delili te posnetke, so njihovemu tajnemu komandnemu centru v Pakistanu omogočili, da je lažje koordiniral njihovo akcijo. Ja, digitalni državljani so postali udeleženci teroristične vojne.

A nekaj takega se je dogajalo tudi med iraško vojno, »prvo youtubsko vojno« (za prvo medijsko vojno velja krimska vojna, ki je potekala v letih 1853–56): ameriški vojaki so z digitalnimi kamerami v realnem času snemali svoje akcije in operacije, vsi ti posnetki, ki so jih nalagali na YouTube, pa so iraškim gverilcem pokazali, »kam namestiti eksploziv in kako postaviti zasede, da jih bo mogoče posneti tako, da bodo zagotavljali čim učinkovitejši medijski spektakel«. Pričakujemo lahko, da bodo napadalci pritegovali pozornost na čedalje grotesknejše in brutalnejše načine. Bolj ko so grizlijevski, hujši digitalni trušč ustvarijo. Hujši digitalni trušč ko ustvarijo, prej se njihov napad – njihovo nasilje, njihova vojna – relativizira. In normalizira.

Pametni telefoni so vojno deteritorializirali, hkrati pa so nas oborožili – še posebej so oborožili našo pozornost. Vojne nimajo več klasičnih »pričevalcev«. Odpadejo. Vsi digitalni, povezani, omreženi posamezniki so del vojne, njeni udeleženci, njeni borci, saj bojišču in vojni s svojim početjem – s svojim digitalnim vpletanjem, svojim deljenjem podatkov in posnetkov – neposredno zagotavljajo nove in nove tarče. Razlike med opazovalcem vojne in udeležencem vojne – med civilistom in borcem, med civilno družbo in vojsko – ni več. »Odnos med publiko in igralcem, vojakom in civilistom, medijem in orožjem se je porušil.« Digitalno vpletanje v vojno je vojno dejanje. Razlike med vojno in mirom ni več. Nihče ni več nedolžen. Vsi so udeleženci.

Preverjanje dejstev je v pospešenem digitalnem okolju povsem nemogoče in nesmiselno, celo absurdno, medtem ko je hlepenje po »pravih« in »poštenih« novicah le produkt nostalgije.

Digitalno okolje, v katerem je informacijo vse težje ločiti od dezinformacije in v katerem si skušajo vojskujoče se strani zagotoviti čim večjo informacijsko prednost (prevlado na socialnih omrežjih ipd.), ni več le kanal za podžiganje razdora na sovražni strani niti ni več le kanal za mobiliziranje somišljenikov, temveč je postalo bojišče, del vojnega teatra.

Še huje: digitalno okolje – agresivno, kinetično, fluidno, eksplozivno, iracionalno, postresnično – je ploden, rodoviten prostor, v katerem lahko vojne res cvetijo. Pruski general in vojni teoretik Carl von Clausewitz, avtor slovite knjige O vojni (Vom Kriege, 1832), je vojno definiral kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, toda digitalno, globalno povezano, hipermedijsko okolje je poskrbelo, da vojna ni več to, temveč »bitka za nadzor nad odnosom med podatki in pozornostjo«.

Teh novih, radikalnih vojn ni brez informacijske infrastrukture, ki jo ob neverjetni hitrosti in orjaškem obsegu odlikuje še nekaj – namreč to, da vse spreminja v podatke, s čimer ustvarja nove oblike moči. Dobro vemo, kaj to pomeni: vse naprave in platforme so zdizajnirane tako, da so čim bolj lepljive, da čim bolj pritegnejo pozornost in da ljudi spletno čim bolj angažirajo. In ja, bolj ko jih angažirajo, burnejše in čustvenejše odzive sprožajo. S tem pa politični diskurz polarizirajo. In radikalizirajo. In militarizirajo. Spomnite se le, kako je Facebook polariziral, radikaliziral in militariziral Mjanmar, kako je napihnil etnične, verske in politične napetosti in kako je budiste pogromaško obrnil proti muslimanom, Rohingom – več kot 725.000 jih je zbežalo.

O vojnah imamo več podatkov kot kadarkoli. Več, kot jih potrebujemo. Preveč. In tu je paradoks: s podatki o vojnah smo tako preplavljeni in zasičeni, da jih je nemogoče razumeti in dojeti – in to oboje, tako podatke kot vojne. Ne pozabite: vsi ti podatki o vojnah in bojiščih in nasilju, ki nimajo kakega razločnega, linearnega vzorca, saj k nam – v naše spletno vesolje – prihajajo asinhrono, so tako eksplozivno razpršeni in fragmentirani, da jih ne more več »sfiltrirati« niti sama vojska. Ni šans. Nas pa ves ta presežek podatkov o novih, radikalnih vojnah, ki se zgrinja na naše pametne telefone (in nad našo pamet), navdaja z radikalno negotovostjo in radikalnimi dvomi. Kaj se dogaja? Kje? Kdo se sploh vojskuje? In zakaj? Katera pozicija je legitimna? Informacijska infrastruktura ni več ločena od bojišča – sama informacijska infrastruktura je bojišče.

Radikalna vojna je velik paradoks, pravita Ford in Hoskins: »Po eni strani je odkrita in del vsakdana, po drugi pa je zaradi svoje hipermedijskosti nevidna.« Vojna je povsod in hkrati nikjer. Ali bolje rečeno: povsod je, a hkrati nevidna. Vidna in nevidna. Znana in neznana. Bolj ko je povsod, bolj je nevidna in neznana. Bolj ko je hipervizualna, bolj je nevidna in neopazna. Vse te množice podatkov, videov in slik, s katerimi smo zasičeni (in nad katerimi nima nihče več nadzora), jo izkrivijo, popačijo, raztrgajo, razpršijo in skrijejo (kot so recimo leta 2020 skrili in anonimizirali armensko-azerbajdžansko vojno). Poteka na odprti sceni, a se je ne vidi. Kar jo normalizira in rutinizira (vsi tisti posnetki in slike, ki preplavljajo online in offline okolje), jo dela nevidno in neopazno. Razlog več, da so lahko vojne permanentne, večne, neodpovedljive. Da torej kar trajajo in trajajo – brez konca.

Vojna zato ni več duel, ampak bolj spominja na pregon. Bolj je podobna lovu na človeka kot pa vojni, ki jo je opeval Clausewitz. Pomislite le na drone. »Veriga ubijanja je zdaj pretežno skrita, vidna postane šele v trenutku, ko artilerija zadene oddaljene tarče.«

Zakaj Zahod ne ukrepa

Zato radikalna vojna, ki sicer presega klasične vojne in vojaške doktrine, tako zlahka ostane brez konteksta. Mar ni bila takšna nenapovedana ruska vojna v Ukrajini po letu 2014 – po aneksiji Krima? Mar ni Rusija sponzorirala napadov v Donecku in Lugansku? Mar ni ta vojna izgledala zelo tradicionalno – kot klasične preddigitalne vojne z jarki, artilerijo in tanki? Vsekakor. Absolutno. Toda Rusi so s troli, virusi, kibernetičnimi napadi, lažnimi novicami, lažnimi profili, fikcijami in agresivno propagando, s katero so preželi socialna omrežja, povsem preoblikovali percepcijo te vojne ter jo prelevili v halucinacijo, fantazijo, permanentni spektakel, »v katerem ni nič res in v katerem je vse mogoče«.

Percepcija vojne se je s pomočjo novega digitalnega okolja, stroja za oblikovanje hitrih, ekstremnih mnenj, hitrih, ekstremnih zaključkov in hitrih, ekstremnih odločitev, »demokratizirala« – vsakemu digitalnemu posamezniku je dostopnih več pogledov na vojno in bojišče. Več interpretacij. Več pripovedi. Med sirsko vojno so udeleženci, očividci in žrtve nalagali vsebine in videe, vsi ti podatki pa so vodili v dvoumnost, meglenost in prikrivanje ter v fragmentarne, neuglašene, protislovne pripovedi o vojni. Kaj to pomeni, vemo: konsenza o vojni ni več. Ni mogoč.

V pogojih postresničnega digitalnega okolja, ki vojne predstavlja in uokvirja kot medijske spektakle, ustvarjene za pritegovanje pozornosti, motiviranje udeležencev in mobiliziranje rekrutov (v Iraku, Siriji, Ukrajini ipd.), se ne more oblikovati. In ker ni konsenza, je vse relativno, ob tem pa ni jasno, katera stran je sploh »prava« in za katero stran naj navijamo.

Tista famozna digitalna odprtost, ki bi morala olajšati oblikovanje konsenza o vojni, vnaša le negotovost, dvome – in pasivnost. Zahod se je »iz intervencionista prelevil v skeptika«. Dezinformacije so bile prikladen izgovor za zahodno pasivnost v Siriji in Jemnu, a že prej, v času vojne v Bosni, Zahod ni hotel vojaško intervenirati, ampak se je zadovoljil s humanitarno pomočjo in protesti, pa čeravno so v televizijskih poročilih iz dneva v dan gledali posnetke grozot in grozodejstev. »Televizija družbe ni odvrnila od boja, ampak ji je omogočila, da uživa v spektaklu,« pravita Ford in Hoskins. Katastrofa se je nadaljevala.

V naslednjih letih – z digitalno revolucijo – se je to le še stopnjevalo: popolni viharji podatkov, farme trolov in (ro)botov, premoč teorij zarote, algoritmi, ki privilegirajo negativnost, digitalne platforme, ki so mutirale v brutalne stroje za sejanje sovraštva, manipulacij, zmede, razdora in dezinformacij, deep fakes in (ne)vidnost civilnih žrtev so Zahod tako zmedli in zadušili, da ni ukrepal. Katastrofe se nadaljujejo.

Ergo: če so Asadove in ruske sile leta 2019 v Idlibu v enem samem mesecu zbombardirale 25 bolnišnic, to pomeni, da mora res obstajati neka povezava med takojšnjo dostopnostjo milijard slik in posnetkov človeškega trpljenja in umiranja IN pasivnostjo globalnih akterjev, ki naj bi bili zadolženi za zaščito civilistov. »Ključna posledica radikalne vojne je paraliziranost humanitarnosti.« Še borze so apatične – na vojne se ne odzivajo več.

Toda: preverjanje dejstev in informacij je v pospešenem, prehitrem, toksičnem digitalnem okolju povsem nemogoče in nesmiselno, celo absurdno, medtem ko je hlepenje po »pravih« in »poštenih« novicah le produkt nostalgije.

Ker so vojne nevidne in permanentne, ker so brez konteksta in brez konca, ker jih digitalno okolje takoj normalizira in rutinizira, ker so le še produkti, so tudi arhivske, saj kopičijo brezmejne in neskončne količine posnetkov, slik in podatkov, ki jih je mogoče reciklirati, revidirati in reaktivirati. Kar je spet paradoks: obstaja orjaški digitalni arhiv vojne, obenem pa nihče več ne ve, za kaj gre pri tej ali oni vojni. Zakaj se je začela? Kaj jo je povzročilo? Kakšne so posledice? Zakaj še traja? Ali še traja? Kdo zmaguje? Kje je fronta? Kaj se sploh dogaja?

Digitalno okolje, ki oborožuje podatke, metapodatke, lažne novice in teorije zarote, je s svojo postresnično motnostjo, meglenostjo in netransparentnostjo najboljše in najvitalnejše orožje teh novih, radikalnih vojn, ki ne odpravljajo le razlike med vojaki in civilisti (Islamska država ni priznavala razlike med borci in civilisti), ampak odpravljajo samo civilno družbo, pa tudi zamegljujejo in brišejo razliko med žrtvami in napadalci, s čimer legitimirajo nasilje nad civilisti. Kar je srhljivo. In tragično.

Vojske, ki se vojskujejo, ne morejo več slediti hitrosti, kinetičnosti in viralnosti samih pripovedi o vojni, zato pripovedi o vojni – radikalni vojni – ne kontrolirajo več. Kakšne bodo posledice, ni skrivnost: ker bodo radikalne vojne – vojne strahopetcev – skušale dohiteti pripovedni in informacijski fluks digitalnega okolja, bodo postale še brutalnejše in »inovativnejše«, za civiliste se ne bodo menile, premaknile se bodo na periferijo razvitega sveta – in nikoli se ne bodo končale.

Watsonov inštitut na ameriški univerzi Brown poroča, da je med letoma 2001 in 2020 v vojnah, ki so potekale v Iraku, Afganistanu, Siriji, Jemnu in Pakistanu, umrlo 800.000 vojakov in civilistov, okrog 21 milijonov ljudi pa so razselili. Zdaj bo še huje. Vojne postajajo same sebi namen.

Čaka nas totalna militarizacija družbe in sveta. Vojske mislijo le še na učinek, na tempo – na spektakel. Vojne ne dizajnirajo in menedžirajo le vojske, temveč tudi digitalno okolje – spletna publika.

Politika ob tej hitrosti vojn, klikanja, informacij in digitalnega okolja sploh nima več časa za razmislek, kaj šele za konsenz. Vojne postajajo vse težje razumljive.

Vsakega digitalnega državljana pa lahko primejo. In ga pošljejo v taborišče za vojne ujetnike. In ga obtožijo vojnih zločinov.