»Nismo opravili s populizmom«

Nova vlada se ne sme opiti z zmagoslavjem, temveč mora s pomirjanjem strasti povrniti ljudem zaupanje v državo, opozarja Spomenka Hribar.

Kako pomemben je prelom, ki se je zgodil v nedeljo? Lahko govorimo celo o svojevrstni drugi osamosvojitvi – glede na to, da smo tudi tokrat v kritičnem trenutku spet izbrali demokracijo in ne avtokracije? 

Glede na to, da smo izbrali demokracijo in ne avtokracije, lahko pogojno govorimo o svojevrstni drugi osamosvojitvi. Spomnila pa bi, da je imel Demos tri temelje oziroma programske cilje: uvedbo demokracije, osamosvojitev oziroma ustanovitev lastne države in kot vrhovni cilj – svobodo duha. Torej svobodo kulture v najširšem pomenu besede, kamor spada tudi politika. Tako sem sama razumela Demosov pohod na oblast in menim, da je prav, da kljub avtoritarnim težnjam in metodologiji oblasti Janeza Janše vidimo kontinuiteto v prizadevanjih nacije v njeni oziroma naši zgodovini.

So z letom 2022 osamosvojitelji končno iztrošili svoj sicer zlorabljani moralni kapital? Janševa koalicija je na veliko igrala na to karto, na čelo upravljanja epidemije je imenovala Jelka Kacina, Hojs in izbrani veterani so glorificirali Janšo, Počivalšek je svoje gibanje razglašal za novi Demos in zraven pritegnil Magajno, Podobnika ... Pa vendar desnica kot edina opcija, v kateri so še politično dejavni ljudje iz tistega obdobja, ni bila uspešna. 

Prelom v smislu osamosvojitve od polpretekle zgodovine, torej tudi od osamosvojitve, bi pomenil, da smo pokurili samo osamosvojitev, to pa, menim, nam ni v interesu. Imeti samostojno državo kot orodje državljanov za urejanje splošnih zadev, je tisto najvišje, kar neki narod oziroma neka skupnost lahko doseže. Drugo pa je, kako to orodje uporablja – a zgodovina bo še dolga, naučili se bomo … Kar zadeva prelom z osamosvojitelji, ki so pokurili svoj moralni kapital, pa bi rekla tako: pri ocenjevanju zaslug in krivde ni enako kot v matematiki, kjer se plus in minus izničita, tukaj ostane pozitivno pozitivno, negativno pa negativno. Zasluge, ki jih osamosvojitelji, tudi Janez Janša, imajo, ostanejo zasluge, negativno pa negativno – sem seveda štejem ravnanje zadnje Janševe ekipe in njegovo še posebej.

Janša je poskušal vse, da bi zmagal na volitvah: spreminjal je retoriko, z ustanavljanjem satelitskih strank zbujal videz pluralnosti, volivcem je delil denarne dodatke ... Pa vendar mu ljudje niso nasedli; zakaj ne in kaj to pove o slovenskem ljudstvu v tem trenutku? 

Edvard Kocbek je nekje zapisal: Ljudje niso kar tako! In res niso! Nihče nima pravice, da bi jih omalovaževal. Tudi tistih ne, ki so volili Janševo paradigmo. Ker imajo tudi ti ljudje pravico do svojega mnenja in svoje izbire. Zato so v demokraciji svobodne volitve. Vprašanje je, kaj je trenutno koristneje za nacijo.

Smo torej v Sloveniji vsaj za nekaj časa s populizmom dokončno opravili ali pa se bomo tudi prihodnja leta spoprijemali z njim? Glede na to, da Janša ostaja v politiki, njegovi tovarna trolov in medijska mreža pa delujeta naprej. 

Ne, nismo opravili s populizmom. Ne samo zato, ker ga je ta koalicija spodbudila in razbohotila do neverjetnih razsežnostih, temveč zato, ker razkol, ki ga je tudi poglobila Janševa koalicija in še posebej on osebno, še vedno traja in bo trajal, dokler zadeve v zvezi s preteklostjo ne bodo razčiščene. Dokler kot nacija preteklosti ne bomo sprejeli nase kot izročilo identitete: to je bilo, to smo bili mi in nič drugega. Iz vsega tistega, kar je bilo, smo obstali in končno postali slovenska nacija. Naj le opomnim, da poleg desnega populizma obstaja tudi levi populizem. Zmagoslavje je lahko nevarna reč, če se ne zna ustaviti …

Edvard Kocbek je nekje zapisal: Ljudje niso kar tako! In res niso! Nihče nima pravice, da bi jih omalovaževal.

Kakšno je sedaj stanje slovenske levice – je z Golobom našla novo inkarnacijo ali pa v tem primeru ne moremo govoriti o pravi levici – in česa se mora naučiti iz volilnega poraza koalicije KUL?

Ne vem, ali lahko govorimo o pravi levici. Kaj pa to dandanes je? Prava levica – prava desnica? Vmes je prehitro fundamentalistični boj, še posebej v razklani družbi, kar danes, žal, še vedno smo. Debakel koalicije KUL je bil pričakovan: kadar gre za temeljne stvari, se ne smemo igrati z malicioznimi osebnimi in skupinskimi interesi. Treba se je vprašati, kaj je primarno zdaj in tu, in združiti moči. Sektaštvo še nikoli ni bilo dobro.

Čeprav je z volitvami zavel svež veter, ne smemo pozabiti, da je vendarle za skrajno desnico glasovala še tretjina volilnega telesa. Kaj je treba storiti, da bo naša družba postala docela odporna proti avtokraciji in da skrajna desnica ne bo več legitimna opcija v glavah volivcev in volivk? 

Ja, približno 30 odstotkov volivk in volivcev je volilo desne stranke; ti ljudje niso za odmet, tukaj so, tu imajo svojo državo, mnogi svojo izvirno domovino in najti moramo modus vivendi – kako bomo skupaj živeli? To je vprašanje; zato bi sama raje govorila o libertarni koaliciji – oh, da bi to zares bila! – kot pa o levi koaliciji ali levici. Libertarni, svobodoljubni v vseh dimenzijah spoštovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin, utemeljenih na dostojanstvu človeka kot človeškega bitja. Levica ima – še posebej pri nas – dovolj zgodovinske prtljage, ki je še ni odložila. Nevarnost pa ni le desni populizem, tudi levi populizem je lahko nevaren – ne zatiskajmo si oči pred tem. Kaj je in kaj bo v glavah volivcev in volivk, je torej najprej njihova stvar. To je realnost, s katero se moramo sprijazniti. In iskati izhod iz sovraštva, ki se je nakopičilo.

Kako se zdaj lotiti celovite obnove slovenske družbe po dveh letih pustošenja, plenjenja in brutalnega političnega kadrovanja – kaj pričakujete od nove vlade, kaj od civilne družbe in kaj od naroda? 

Vsekakor bo morala nova oblast spremeniti učinke nekaterih bistvenih zavoženih dejanj Janševe vlade. Veliko stvari pa je žal ireverzibilnih, nepopravljivih. Kar pa se da, naj spreminja s pametjo in brez histerije. Pri tem se mora nova oblast ves čas jasno zavedati, da gre za spremembo paradigme nacionalnega življenja, za spremembo kulture nacije, kamor spadajo poleg kulture v ožjem pomenu besede tudi politika, odnos do preteklosti in tako dalje. Da ne bi bilo več in ne bo več skrajnih političnih opcij v družbi, pa največ lahko naredi prav država, zato je naloga vlade, da spremeni metodologijo vladanja, ki jo je uporabljal Janša.

Kakšna naj bo torej Golobova metoda? 

Naloga države je, da spoštuje vse državljane, ne glede na njihovo ideologijo, da jim gre naproti vedno, kadar le more. Da se zaveda, da je služabnica ljudi, ne gospodarica. Da si prizadeva za pomiritev, da ne rečem za spravo. Umirjena država največ stori za to, da avtoritarnih opcij, ne desnih ne levih, v glavah ljudi ni. Da narod spoštuje samega sebe, sebe kot nacijo, da spoštuje državo, njen ustroj: ustavo, pravo, delitev oblasti ... Seveda pa mora biti država tega vredna! Zato od nove vlade pričakujem prav to: da bo pomirila strasti, da bo spoštovala vse državljane in državljanke in vse tukaj živeče ljudi, zavedajoč se, da smo vsi tukaj živeči, tukaj doma, vredni spoštovanja, vsi in vsak posebej. In dalje, da se bo držala ustave in zakonov pa da nikakor ne bo kršila svobode državljanov – kakor je tudi ime najmočnejše stranke. Ta vlada bo imela enkratno priložnost uveljaviti libertarno paradigmo. Naj dokaže, da misli resno – le tako bo dokazala upravičenost mandata, ki ji je bil zaupan na volitvah.