(Ne)legitimnost odhajajoče vlade

Čas mesec ali celo dva po volitvah, ki nakažejo menjavo oblasti, je za odhajajočo vlado poseben čas. Pravno gledano se deli na obdobje do konstituiranja novega državnega zbora, v katerem imajo vlada in njeni ministri še polna pooblastila, in na obdobje do izvolitve nove vlade v državnem zboru, v katerem ima vlada le še omejene pristojnosti. Od zunaj pa se ravnanje odhajajoče vlade presoja predvsem po stopnji samoomejevanja ali odsotnosti tega v prvih dveh do treh tednih in po (ne) upoštevanju pravil o tekočih poslih v tednih, ki sledijo do izvolitve nove vlade.

Podoben položaj kot po volitvah je tudi ob odstopu vlade, izglasovanju nezaupnice ali neizglasovanju zaupnice. V preteklosti smo v omenjenem obdobju videli že marsikaj. Nobena vlada ni bila odporna proti skušnjavi, da bi čim bolje »izkoristila« zadnje dneve na oblasti. To se kaže predvsem s kadrovanjem in imenovanjem zvestih kadrov v državnih in paradržavnih institucijah pa s spreminjanjem služb za določen čas v take za nedoločen, imenovanjem na zalogo pred potekom mandata, podeljevanjem različnih koncesij, zagotavljanjem dolgoročnejšega financiranja paradržavnih ali nevladnih organizacij in podobno.

O posameznih konkretnih primerih so morala v preteklosti presojati že tudi sodišča. Tako o tem, ali gre za tekoče posle in naj zato obveljajo ali ne in jih je treba razveljaviti, pa tudi o kazenski odgovornosti ministrov in visokih uradnikov, ki so posle izpeljali.

Upravno sodišče je leta 2013 za sklep vlade ugotovilo, da ne spada med tekoče posle, in ga je odpravilo. Šlo je za sklep, da o podelitvi koncesije trem zasebnim visokošolskim zavodom, ki ga je druga vlada Janeza Janše sprejela dan po tem, ko ji je bila 27. februarja tega leta v državnem zboru izglasovana nezaupnica. Prav zaradi tega ravnanja sta se morala nekaj let kasneje pred obtožbami o zlorabi položaja pred kazenskim sodiščem zagovarjati nekdanji minister za izobraževanje Žiga Turk in nekdanji direktor direktorata za visoko šolstvo Borut Rončević. Tožilstvo je sicer kasneje odstopilo od obtožbe, saj naj ne bi bilo moglo dokazati, da sta omenjena priredila pogoje razpisa za koncesije za posamezne študijske programe, da bi jih dobile natančno določene zasebne fakultete. Na sodišču sicer nista bila zato, ker bi kršila pravila o tekočih poslih, pač pa, ker naj bi bila priredila razpis tako, da so koncesije dobili točno določeni visokošolski zavodi.

Se je pa prav zaradi kršitve tekočih poslov (ti niso zakonska, ampak le ustavna, pojmovno zelo odprta norma) pred sodiščem moral zagovarjati nekdanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm. Tožilstvo mu je očitalo zlorabo položaja, ker je državnega sekretarja Roberta Marolta 19. novembra 2008, torej v času, ko naj bi bila prva vlada Janeza Janše opravljala le še tekoče posle, imenoval na prazno notarsko mesto v Kamniku kljub negativnemu mnenju notarske zbornice zaradi pomanjkanja pravniških izkušenj in čeprav ga je vlada pred tem potrdila za državnega pravobranilca. Tožilstvo je vmes spreminjalo obtožni predlog, Šturm pa je bil nazadnje oproščen.

Ista vlada je štirinajst dni po porazu na volitvah, med opravljanjem tekočih poslov, Študijskemu centru za narodno spravo, ki ga je tedaj vodila Andreja Valič Zver, soproga evropskega poslanca iz vrst SDS Milana Zvera, namenila dodatnih 396.550 evrov za delovanje za prihodnje leto. Druga Janševa vlada pa je 25. februarja, dva dni, preden ji je bila izglasovana nezaupnica, podala soglasje k ponovnemu imenovanju Valič Zverove za nov petletni mandat na čelu centra za spravo, in to kar devet mesecev pred iztekom mandata, ter s tem opravila imenovanje, ki bi sicer sodilo v pristojnost prihajajoče vlade.

Vlada ima do 13. maja polna pooblastila, čeprav so ji na volitvah volivci izrekli nezaupnico.

Takšno in drugačno imenovanje, kadrovanje ter prerazporejanje proračunskih sredstev je aktualno tudi tokrat, ko odhaja tretja Janševa vlada. K bolj pozornost zbujajočemu kadrovanju sodijo še postopki imenovanja novih veleposlanikov, med katerimi so se znašli številni ljudje, ki so bili do zdaj v političnih vrhovih ministrstev.

Dejstvo je, da ima vlada do konstituiranja nove zasedbe državnega zbora polna pooblastila, čeprav glede na izide volitev nima več mandata, ki ga na volitvah podeljujejo volivci. Zato je glavna norma za presojanje ravnanja vlade do 13. maja, ko naj bi se prvič sestala nova sestava državnega zbora, stopnja samoomejevanja. Da ta ne bo visoka, kaže že odločitev vlade, ki jo je sprejela na prvi seji po volitvah, na kateri je za več kot enkrat zvišala sredstva za komunikacijski in informacijski sistem Slovenske vojske. Točneje, za nakup »premestljivih komunikacijsko-informacijskih sistemov« za potrebe Slovenske vojske je namesto dotedanjih 12,8 milijona evrov namenila 30,4 milijona evrov.

A to še ni vse: vlada tudi vztraja, da bo podpisala do 13. maja tudi pogodbo o nakupu 45 oklepnikov Boxer, čeprav gre za največjo investicijo v vojaško opremo doslej. Dr. Saša Zagorc s Pravne fakultete v Ljubljani je za spletni portal N1 že pojasnil, da gre v tem primeru za postopke, ki trajajo že dolgo in ki se bodo s podpisom pogodbe zgolj zaključili, in da je »samoomejevanje v obdobju od volitev do konstituiranja državnega zbora mogoče, ni pa zapovedano. Čeprav je zaradi volitev jasno, da se bo sestava parlamenta bistveno spremenila, ima vlada do konstituiranja novega državnega zbora še vedno polna pooblastila. Kaj pomeni ta vmesni čas? Ali velja pravilo, da so ministri pri izvajanju svoje politike bolj zadržani, če bo ta politika imela dolgoročne učinke? To je stvar politične kulture, dogovorov med strankami, ni pa pravno vprašanje. Ne nazadnje bo moral minister v primeru podpisa pogodbe tudi oceniti, ali bi mu podpis takšne pogodbe lahko škodoval pri nadaljnjih političnih ambicijah.«

Čeprav je legitimnost podpisa pogodbe o nakupu oklepnikov zaradi volilnega izida vprašljiva tudi v času, ko vlada še ima polna pooblastila, čeprav je dejanje legalno čisto, bi po 13. maju lahko govorili tudi o protizakonitosti in protiustavnosti takega dejanja. Odtlej gre namreč za čas, ko odhajajoča vlada lahko opravlja le še tekoče posle v najožjem smislu. Pravzaprav niti ne gre za to, da jih »lahko« opravlja, ampak jih »mora« opravljati. To pomeni, da lahko opravlja le še posle, s katerimi ni mogoče odlašati in jih je nujno izpeljati. V zvezi s tem je vrhovno sodišče leta 2009 zapisalo, da je pojem tekoči posli nedoločen ustavnopravni pojem, ki »ga je treba razumeti tako, da v tem času vlada sprejme samo nujne odločitve, ne začenja pa večjih in pomembnejših dejavnosti na novo, ne sprejema dokončnih političnih odločitev, razen tistih, ki so nujno potrebne za delovanje države«.

Je sklenitev pogodbe o nakupu orožja v dalj časa trajajočem postopku tik po izgubljenih volitvah nujen posel? Najbrž ne. Bi šlo za dokončno politično odločitev, ki ni nujna za delovanje države? Najbrž da. A čeprav ta omejitev za vlado oziroma obrambnega ministra Mateja Tonina prihodnjih nekaj dni pravno formalno še ne velja, je smiselno sploh kakšna razlika, ali podpiše pogodbo nekaj dni prej ali kasneje? Najbrž ne. Sploh zato ne, ker so ga k temu, naj tega ne stori, pozvale politične stranke, ki so na volitvah dobile večinsko podporo. Je pa tudi res, da je vlada, v kateri je bila trdni člen Toninova NSi, dve leti dejansko vladala v nasprotju z voljo, ki so jo volivci leta 2018 s podporo SMC (in tudi DeSUS) izrekli proti oblikovanju vlade, ki bi jo vodil Janez Janša.