Osemkolesniki proti ljudstvu

Obrambni minister Matej Tonin hiti. Še pred konstituiranjem novega državnega zbora 13. maja, po katerem bo vlada Janeza Janše tudi uradno opravljala le še tekoče posle, želi podpisati pogodbo o najdražjem nakupu vojaške opreme v zgodovini države: nakupu 45 nemških osemkolesnikov tipa boxer za kar 343,4 milijona evrov (z DDV). Eno od teh vozil, ki je nekakšen kompromis med navadnim osemkolesnikom in tankom, bo torej stalo kar 7,63 milijona evrov, kar je približno trikrat več, kot smo pred 15 leti plačali za patrie.

Predsednik Gibanja Svoboda in najverjetnejši premier Robert Golob je Tonina ob napovedi skorajšnjega podpisa pogodbe pozval, naj se »glede na to, da se bo v nekaj mesecih oblikovala nova vlada, vzdrži podpisovanja dolgoročnih pogodb za nakup orožja«. Tonin mu odgovarja, da želi posel skleniti ravno zato, ker je njegova koalicija na volitvah izgubila, češ da bo s tem naredil uslugo vladi Roberta Goloba in jo odrešil spora z Levico, ki orožarskemu poslu nasprotuje.

Toninovo hitenje po eni strani spominja na poteze, za kakršne so se v preteklosti odločali člani vlad v odhajanju in so se kasneje izkazale za koruptivne. Šolski primer tega je bila ustanovitev slabe banke. Ko je leta 2013 druga vlada Janeza Janše padla, je sedanji finančni minister Andrej Šircelj v vmesnem obdobju na lastne stroške, skrivoma in v času dopusta odpotoval v Stockholm in tam za nazaj podpisal upravljavske pogodbe s švedskimi svetovalci, ki so nato postali prvi menedžerji slabe banke (DUTB). S tem je naslednico svoje vlade, vlado Alenke Bratušek, postavil pred izvršeno dejstvo. A ni šlo le za nagajanje Bratuškovi, v kasnejši kriminalistični preiskavi so policisti NPU ugotovili, da so bile podpisane pogodbe fiktivne in namenjene izčrpavanju slabe banke. Devet let po dogodku sodnega epiloga sicer še ni, je pa februarja letos ljubljansko okrožno sodišče izdalo drugi sklep o uvedbi sodne preiskave proti švedskim menedžerjem zaradi zlorabe položaja v povezavi s prevelikimi milijonskimi izplačili pri vodenju DUTB.

Morda celo potrebujemo tanke in drage osemkolesnike – boxerje. A brez širšega konsenza nobeno orožje ne služi svojemu namenu.

Ali tudi Tonina pri hitenju vodi kakšen napol zasebni interes? Pogodba o nakupu orožja, namenjenega nacionalni obrambi, ki jo podpisuje minister brez legitimnosti, je contradictio in adiecto. Pri nacionalni obrambi, če naj bo ta učinkovita, ne more del politike trmasto in izključevalno slediti svoji viziji. Ministrstvo za obrambo ni institucija desnih političnih strank – kadrov SDS in NSi. Res je, da je ustavno sodišče nedavno zavrnilo zahtevo Levice po referendumu o nakupu osemkolesnikov s petimi glasovi proti štirim, a iz formalnih razlogov, češ da o mednarodni pogodbi, kar pogodba s posredniško organizacijo OCCAR pri nakupu oklepnikov je, referendumi niso mogoči. Ampak noben politik ne bi smel spregledati podatka, da je Levica dvakrat skoraj 40 tisoč podpisov proti velikim orožarskim nakupom zbrala v rekordnem času, da kupovanje orožja, kot kažejo javnomnenjske ankete, nima podpore javnosti in da je zaradi s tem povezanih afer ugled Slovenske vojske eden najnižjih, če ga primerjamo z ugledom drugih vojsk po svetu.

Odtujena vojska

Javno mnenje nakupa osemkolesnikov ne razume in mu nasprotuje. V Delu so denimo 12. marca letos objavili ugotovitve Medianine ankete, po katerih kar dve tretjini vprašanih ne podpirata višjih vojaških izdatkov od načrtovanih. Višje izdatke podpira le 16,7 odstotka vprašanih, največ med volivci SDS (33 odstotkov) in NSi (26 odstotkov). Po zadnji raziskavi Nata, opravljeni julija 2021, so vprašani iz Slovenije, podobno kot vprašani iz Latvije in Slovaške, najbolj nasprotovali povečevanju izdatkov za obrambo. Dejansko je ta problem še bolj neprijeten: kot ugotavljajo obramboslovci, recimo Maja Garb s Fakultete za družbene vede, je Slovenija v vseh mednarodnih raziskavah javnega mnenja, kot so evropski Politbarometri, na dnu lestvice držav po zaupanju v vojsko. Sama razlog za to povezuje s slovensko obrambno-varnostno politiko. Zaupanje, pravi, zmanjšujejo politiki z aferami in odločitvami, ki nimajo javne podpore. Tipičen primer za to naj bi bile vojaške misije v Afganistanu in Iraku. »Ljudje načeloma podpirajo prave stvari. In ker je bila ameriška agresija na Irak utemeljena na laži, kasneje legitimnosti za sodelovanje v misiji tam očitno ni imela niti naša vojska,« pravi Garbova. »Ljudje tega niso odobravali.«

Teh občutij ni mogoče arogantno zavrniti, ker se seveda vojska, ki nima podpore pri ljudstvu, navadno sesuje sama vase. Legitimnost Slovenske vojske pa je daleč največji problem, ki se kaže tudi v majhnem zanimanju prebivalstva za služenje v vojski; tega ne more spodbuditi nobena še tako izvirna propagandna kampanja. Obrambni minister Tonin pri tem ni veliko naredil. Ravno nasprotno. Očitno nepriljubljene in nerazumljene ukrepe, kot sta povečana poraba za obrambo in načrtovani nakup osemkolesnikov, je poskušala vlada Janeza Janše uravnotežiti s propagandnimi kampanjami, kot je bil prelet vojaških letal ob koncu prvega vala epidemije, ali kot je bilo neprestano siljenje vojske v ospredje pri spoprijemanju z epidemijo. Zaradi tega je tudi prihajalo do nesoglasij s civilno oblastjo. Največ pozornosti je bil deležen spor z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem marca 2021. Ker naj bi bilo v Ljubljani primanjkovalo prostora za cepljenje, je Tonin organiziral cepilni center v Vojašnici Edvarda Peperka. Janković je nato vlado obtožil povzročanja zmede, saj v Ljubljani dodatnih prostorskih zmogljivosti niso potrebovali, potrebovali pa so cepivo. Ravno tako ministru Toninu javnosti ni uspelo prepričati, da so njegovi največji nakupi, to je nakup osemkolesnikov ali transportnega letala, namenjeni pomoči civilnemu prebivalstvu. Recimo prevozu nosečnic, kot je navajal.

To je sociološko-politični argument za ponovni razmislek o smiselnosti velikih vlaganj v oboroževanje. Obstaja pa tudi kazenskopravni. Minister Tonin s hitenjem bolj kot to, da želi »pomagati« prihodnji vladi, dokazuje, da so pri nakupu dragih osemkolesnikov očitno posredi pomembni zasebni interesi. Neverjeten trud, da bi obrambno ministrstvo sklenilo ta velikanski posel še pred nastopom nove vlade, je res izjemen. Pogodbo želi Tonin podpisati, čeprav se s tem obrambno ministrstvo odpoveduje še enemu krogu pogajanj s prodajalci, s čimer ceno še celo zvišuje. Slovenska vojska po naših podatkih kupuje osemkolesnike, ki bodo namenjeni skupnim operacijam zveze Nato – a so brez nujne komunikacijske opreme. To so, v povezavi z drugimi zahtevami, sredi marca tik pred volitvami na ministrstvu črtali iz investicijskega programa, da so lahko ceno vozil na hitro znižali.

Boxerji – nova afera?

Nemci so namreč ob nastopu tretje vlade Janeza Janše sprva ponudili prodajo 45 vozil za 412 milijonov evrov – v tem primeru bi torej eno vozilo stalo kar devet milijonov evrov z DDV – Tonin pa je prejšnji teden razkril, da bo vrednost nakupa 343 milijonov evrov za 45 oklepnikov, torej »le« 7,6 milijona evrov na vozilo (z DDV). A vse očitneje postaja, da so na obrambnem ministrstvu pred tem stroške skrili po drugih postavkah. Primer spominja na že znano prakso iz časa nakupa patrij, ko je tedanji obrambni minister Karl Erjavec kupil 135 vozil, od katerih je bila večina neopremljena, torej brez topa in nekatera tudi brez mitraljeza, zaradi česar so jih kasnejše vlade morale dodatno opremljati. Tudi tokrat se zgodovina očitno ponavlja. Kupljeni boxerji recimo ne bodo imeli prenosnih radijskih naprav, je pa hkrati s tem obrambno ministrstvo zvišalo to postavko pri drugem investicijskem programu.

Nato je v slovenski varnostni sistem vnesel precejšen odmerek ležernosti, miselne lenobe in primanjkljaja inovacij.

Vlada Janeza Janše je takoj po volitvah in po tem, ko je Tonin napovedal podpis pogodbe o nakupu boxerjev, spremenila vrednosti projekta Premestljivi komunikacijski in informacijski sistem Slovenske vojske. Vrednost te postavke je povečala z 12,9 milijona evrov na kar 30,4 milijona evrov z DDV. Z obrambnega ministrstva so pojasnili, da se je cena zvišala predvsem zaradi odločitve o nakupu dodatnih komunikacijskih enot, ki jih bodo uporabljale enote Slovenske vojske, delujoče v sestavi zavezniških sil. Skratka, komunikacijske naprave bodo očitno v vojski kupili ločeno, da bo na papirju cena osemkolesnikov nižja. In to ni osamljen primer. Boxerji, ki jih nameravajo kupiti zdaj, ne bodo imeli niti nekaterih drugih komponent, ki jih je še pred mesecem zahtevala Slovenska vojska. Bodo celo brez detektorjev laserskega obsevanja, ki so na takšnih vozilih dandanes nujni zaradi varnosti posadke, o čemer je prejšnji teden pisal portal Necenzurirano.

Poleg tega nakup boxerjev tudi ni tako transparenten, kot so na obrambnem ministrstvu zaradi izkušenj z afero Patria obljubljali doslej. Ker se je država domnevno odločila za nakup mimo posredniških podjetij, prek mednarodne organizacije OCCAR, ki se v imenu Slovenije pogaja z izdelovalci osemkolesnikov, to sta nemški podjetji Rheinmetall in Kraus-Maffei Wegmann (KMW), naj provizij ali podkupnin ne bi bilo. A iz uradnega sporočila za javnost izhaja, da bo Slovenija poleg samih vozil (238,7 milijona evrov brez DDV) in nakupa dodatnih nadomestnih delov skupaj z orodjem in usposabljanjem, kar nanese še dodatnih 23,5 milijona evrov, plačala še 19,3 milijona evrov »razvojnih stroškov in stroškov projektnega managementa« pa dodatne tri milijone evrov »administrativnih stroškov« in še 7,2 milijona evrov »razvojnih stroškov«, ki bodo plačani na račune v Nemčiji, Litvi, Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Komu gre teh 19,3 milijona evrov?

Gremo v partizanske investicije

Odločitev o nakupu boxerjev se tudi s strokovnega vidika ne zdi dovolj premišljena. Avtor zadnjega krovnega strateškega dokumenta, leta 2019 napisane Bele knjige o obrambi, ki je določila mogoče smernice razvoja slovenskega obrambnega sistema, dr. Klemen Grošelj, danes sicer evropski poslanec iz vrst LMŠ, nakupu boxerjev nasprotuje. »Sam bi storil drugače,« odgovarja, »dokupil bi manjkajoča vozila, to so patrie, ki jih že imamo, ki bi jih lahko iz Poljske dobili za štiri do pet milijonov evrov s 30-milimetrskim topom. Kupil bi jih od 15 do 20, s čimer bi Slovenija imela zgrajeno eno srednjo bataljonsko bojno skupino in bi s tem zadostila zahtevam Nata. Razvojnih stroškov tukaj ne bi plačevali, vozila bi kupili neposredno od Poljske, brez posrednikov, pri tem nam tudi ne bi bilo treba vzdrževati dveh sistemov hkrati, kar bi pocenilo logistiko.« V nadaljevanju pa bi ravno na podlagi zadnjih izkušenj s spopadi v Gorskem Karabahu in Ukrajini denar vlagal v »partizanska« sredstva.

Vojna v Ukrajini, pravi Grošelj, je v obrambi približno takšna prelomnica, kot je bil izum mitraljeza med prvo svetovno vojno, ko sta vojaška taktika in strategija capljali za tehnološkim napredkom. Danes v Ukrajini vidimo – pravi –, da so tanki in raznorazni osemkolesniki predvsem očitne in lahke tarče za brezpilotne letalnike in napredne protioklepne sisteme. »Vsi streljajo po njih. Ruska vojska ima velike težave, kako se ubraniti pred tem. Boxer je poleg tega primeren predvsem za koncept ekspedicijskega vojskovanja, pošiljali ga bomo v kraje, kot je Afganistan, morda v Afriko, in ni v prvi vrsti namenjen obrambi domačega terena. Takšnim nakupom sam nasprotujem tudi zato, ker si nikoli ne bomo mogli privoščiti velikih tankovskih ali oklepnih formacij, in bi zato morali vlagati v tako imenovane asimetrične sisteme,« dodaja. Grošelj se zato nagiba k premisleku o reformi slovenskega obrambnega sistema, saj postaja z leti vse očitneje, da si takšne vojske, kot jo imamo zdaj, ne moremo privoščiti. Hkrati želimo vse, a se nazadnje zaradi stroškov sprijaznimo s polovičarskimi rešitvami: »Osebno sem zato bolj za švicarski, miličniški sistem civilne obrambe.«

Na področju nacionalne obrambe, če naj bo ta učinkovita, ne more del politike trmasto in izključevalno slediti svoji viziji. Ministrstvo za obrambo ni institucija desnih političnih strank – kadrov SDS in NSi.

Najbolje omenjeno odtujenost slovenskega obrambnega sistema od resničnosti ponazorimo s primerom letalstva. Minister Tonin se je še pred nakupom vojaških helikopterjev odločil za nakup transportnega letala spartan C-27J, ki nas bo stalo 72 milijonov evrov. Iztok Podbregar, nekdanji načelnik generalštaba in tudi vojaški pilot, ki je v preteklosti sodeloval v komisijah, katerih naloga je bila rešiti vprašanje najprimernejšega vojaškega letala, je nakupu nasprotoval, saj bi bil po njegovem mnenju ekonomsko smiseln le, če bi bilo letalo v zraku 18 ur na dan. »Slovenska vojska pa vse leto ne bo potrebovala več kot 500–1000 ur letenja s takšnim letalom,« pravi. »Za Slovenijo je najtežje vprašanje, kako kupiti letalo, katerega raba bo tudi gospodarna. V preteklosti smo ta paradoks poskušali rešiti z nakupom multimodalnega airbusa 318. Takšno letalo je z moduli mogoče spremeniti za prevoz vojakov, mogoče mu je dodati rezervoarje in povečati dolet, ima modul za prevoz vladne delegacije, v vmesnem času pa je mogoče letalo uporabljati za civilne namene,« razlaga.

Imamo za Cerklje. Nimamo pa za Brnik.

Vendar bi za rešitev, o kateri govori Podbregar, žal potrebovali civilnega nacionalnega ?letalskega prevoznika. In tu je paradoks: za vojaško letalo je Slovenija pravkar odštela 72 milijonov evrov, za prenovo vojaškega letališča Cerklje pa je država doslej namenila 31,5 milijona evrov, skupaj torej več kot 100 milijonov evrov. V vmesnem času smo letališče Brnik zaradi zmanjševanja državnega dolga prodali nemški družbi in tako v državni proračun dobili 118 milijonov evrov. Dejansko smo s prodajo Brnika in Adrie Airways, ki je kmalu zatem propadla, financirali gradnjo vojaškega letališča in nakup vojaškega transportnega letala. Podobno bo zdaj z nakupom oklepnikov. Zdaj, ko prihaja draginja, ko je vlada za pomoč pri znižanju računov za elektriko recimo jemala denar elektrodistribucijskih podjetij, namenjen za vlaganje v infrastrukturo, nameravamo kupiti drage kvazitanke, in to celo proti volji večine, ki takšnim vlaganjem nasprotuje. Ker Slovenija večino proračunskih presežkov namenja za investicije v zdravstvo ali raziskovanje in izobraževanje, je mogoče predvidevati, da bosta v prihodnje na račun boxerjev žrtvovani prav ti dve področji, kjer smo že zdaj pod povprečjem Evropske unije, njuno podhranjenost pa čutijo državljani v vsakdanjem življenju.

Glavno težavo slovenskega sistema nacionalne varnosti Podbregar rad opiše s temile besedami: v institucijah, ki v Sloveniji skrbijo za nacionalno varnost, od vojske prek obveščevalnih služb do policije, je skupaj zaposlenih okoli 22 tisoč ljudi. Ta ustroj, ki je izredno drag, pa ob grožnjah hitro odpove. Za primer rad daje poplave v Ljubljani leta 2014, ko se je s posledicami spoprijelo več sto prostovoljnih gasilcev, ki so zapustili delovna mesta po vsej Sloveniji in prišli pomagat Ljubljančanom, hkrati pa je v Ljubljani več tisoč poklicnih vojakov prostovoljne gasilce le opazovalo. V zadnjih dveh letih smo dobili še več takšnih primerov, ki jih je mogoče vse strniti v znano izjavo obrambnega ministra Tonina, da bodo nakupi novega orožja, torej predvsem boxerjev in transportnega letala, med drugim zagotavljali »prevoze novorojenčkov in poškodovanih v gorah«.

A kot smo zapisali: iz uradnega sporočila za javnost izhaja, da bo Slovenija poleg samih vozil in nakupa dodatnih nadomestnih delov z orodjem in usposabljanjem, kar nanese še dodatnih 23,5 milijona evrov, plačala še 19,3 milijona evrov »razvojnih stroškov in stroškov projektnega managementa« pa dodatne tri milijone evrov »administrativnih stroškov« in še 7,2 milijona evrov »razvojnih stroškov«, ki bodo plačani na račune v Nemčiji, Litvi, Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Kam gre dejansko ta denar, če pa so doslej tako enoglasno zagotavljali, da gre pri boxerjih za nakup brez posrednikov in provizij?

POVEZANI ČLANKI:

• Kako smo prišli do boxerjev?