»Finančni minister mora postati makroekonomist, ki ima zelo jasno sliko o tem, kaj je celota narodnega gospodarstva, od koga je odvisna in kdaj se deli – ne pa gospodarstvenik«

Mitja Gaspari, letnik 1951, je danes upokojenec. Na vprašanje, ali bi prevzel ministrsko funkcijo – kroži tudi njegovo ime – odgovarja ekspresivno: »Lepo vas prosim. Vsak mora poznati svoje omejitve. Sem pa pripravljen pomagati, kot občan, če lahko in če rabi.« Gaspari je leta 1975 diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani z nalogo Analiza kreditnega potenciala naših bank. V osemdesetih je vodil analitskoraziskovalni center takratne Narodne banke Slovenije, kjer je leta 1987 postal namestnik guvernerja. Leto kasneje je postal namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije in kmalu magistriral na beograjski Ekonomski fakulteti. V letih 1991 in 1992 je delal v Svetovni banki v Washingtonu. Med junijem 1992 in junijem 2000 je v treh vladah Janeza Drnovška vodil ministrstvo za finance. Leta 2000 je bil na državnozborskih volitvah izvoljen na listi stranke LDS, že aprila 2001 pa je bil na predlog predsednika države Milana Kučana v državnem zboru potrjen za guvernerja Banke Slovenije. V času Gasparijevega guvernerstva je Slovenija izpolnila pogoje in 1. januarja 2007 prevzela evro. A mesec dni kasneje, v času vlade Janeza Janše, v državnem zboru ni dobil novega mandata za vodenje centralne banke. V letih 2008– 2012 je v vladi Boruta Pahorja opravljal funkcijo ministra, odgovornega za razvoj in evropske zadeve, ter del mandata funkcijo ministra za gospodarstvo.

Gospod Gaspari, kako pomembno je, kdo bo naslednji minister za finance? 

Zelo pomembno. Novi minister bi moral biti nekdo, ki se dobro spozna na makroekonomsko okolje. Ki ni novinec na polju javnih financ in ki ve, kaj se v Evropi in globalno v zadnjih letih dogaja na ekonomskem in makroekonomskem področju. To je osnova. Mislim pa, da bodo razmere zanj precej zagatne, ker bo moral, če zelo strnem, usklajevati velike ambicije iz preteklosti z zelo omejenimi možnostmi v prihodnosti.

Toda zmagovalec volitev in najverjetnejši mandatar Robert Golob je napovedal gospodarstvenika. Z utemeljitvijo, da želi nekoga, ki bo razumel, »kaj pomeni ustvarjanje nove vrednosti« oziroma »najprej ustvariti, in ne samo varčevati pri deljenju«. 

Saj ni naloga finančnih ministrov »varčevati pri deljenju«. Najprej se sploh mora ustvariti ta javnofinančni prihodek, kar je stvar celotnega gospodarskega sistema, države. In prav zato bi moral biti finančni minister makroekonomist, ki ima zelo jasno sliko o tem, kje se ustvarja, kaj je celota narodnega gospodarstva, kam je umeščena in od koga odvisna, kje so tveganja zdaj in kje bodo, in ki ima seveda tudi zelo jasno sliko, kaj in kdaj se deli. Vitalna dela javnih financ sta vsaj še premoženje v lasti države in javni dolg. Bistvena za funkcionalno vodenje ministrstva za finance je tudi bianco podpora predsednika vlade.

Pa imamo takega makroekonomista? 

Vsekakor se lahko najde, če bo želja. Finančni minister mora skrbeti za vzdržnost javnih financ, ki omogoča razvoj. Tukaj je zato konflikt finančnega ministra z ostalimi ministri, ki so pristojni za razvoj, za velike gospodarske in infrastrukturne projekte, naraven in nujen. In če ne bo tega zdravega konflikta znotraj nove vlade, potem se novi vladi obetajo velike težave na fiskalnem področju, saj se obdobje sproščenih fiskalnih pravil in poceni denarja končuje.

Če že omenjamo gospodarstvenike: izbrani med njimi so se po tokratnih volitvah nenavadno javno angažirali pri sestavljanju nove koalicije, v kateri bi radi videli vsaj NSi ali pa kar SDS.

Nikakor se ne bi priključil tem razmišljanjem. Naj se vsak ukvarja s področjem, kjer ima mandat. Bančniki naj se ukvarjajo z bančništvom, če zelo strnem.

Omenili ste pogost konflikt finančnega ministra znotraj vlade. A v javnosti ni bilo zgodb, da bi odhajajoči finančni minister kadarkoli protestiral proti politično všečnim, a ne nujnim ukrepom, ki so bremenili proračun. Se je strinjal ali je poslušal? 

Posameznega finančnega ministra spremlja tudi sreča ali nesreča. Pri gospodu Širclju je bila srečna okoliščina zanj, da so bila fiskalna pravila v EU v zadnjih dveh letih epidemije sproščena, kar je zagotovo omogočalo manj konfliktno vodenje javnih financ.

Protestiral ni niti ob zadnjih potezah svoje vlade. Ta je mesec dni pred volitvami skrivala novo Umarjevo napoved, ki napoveduje nižjo gospodarsko rast, fiskalnemu svetu pa kljub zakonski obvezi ni (pravočasno) poslala v presojo dveh ključnih dokumentov, to je okvira za pripravo proračunov 2023–2025 in osnutka Programa stabilnosti 2022. 

To je bilo nedostojno, a čisto navadno politično preigravanje. Odhajajoča vlada si je želela oditi z najboljšimi podatki, čeprav realna slika tega več ne omogoča. Kaj ta zadnji akt še pove o konkretni vladi, ni pomembno. Je pa vlada okrnila ugled Urada za makroekonomske analize in razvoj, ki pripravlja napovedi, saj je dajala signale, kot da na uradu ne vedo, kaj počnejo. Upam, da se kaj podobnega ne bo več ponovilo.

Volitve so pokazale, da ljudje denar vzamejo, a zaradi tega nič bolj ne cenijo tistega, ki jim je ta denar na tak način »podaril«.

Stanje javnih financ so zaznamovali covidni ukrepi, od marca 2020 jih je bilo za 5,1 milijarde evrov in ta denar je sposojen. Hkrati fiskalni svet svari, da so bili znotraj sproščenih pravil v epidemiji sprejeti številni z epidemijo nepovezani ukrepi, ki pa bodo dolgoročno bremenili javne finance. Samo letos naj bi njihov učinek na proračun znašal 1,2 milijarde evrov. 

Ta opozorila so utemeljena. Zelo velika škoda je, da ministrstvo za finance ni vseh izdatkov iz covidnega programa prikazovalo kot poseben sklad, ki bi se ločeval od normalnega državnega proračuna. Tak ločen prikaz bi zdaj omogočal razmeroma normalno načrtovanje prihodnje fiskalne politike. Tako pa je to vse zmetano v isti koš in je težko določati »osnove« za načrtovanje.

Dejstvo je, da nekateri sprejeti ukrepi dolgoročno prinašajo izpad prihodkov ali nove izdatke, na drugi strani pa ni zagotovljenega kritja tega izpada z novimi prihodki. Prihodki so tako prepuščeni cikličnemu nihanju, odvisnemu od gospodarskih razmer, ki pa se slabšajo.

To tudi pomeni, da je prostor za nove strukturne izdatke bistveno manjši, čeprav je že jasno, da bodo v naslednjih letih nujni višji izdatki za zdravstvo, za pokojnine in dolgotrajno oskrbo, za obresti in tudi za javne plače. To je nesporno. Ta nuja bo spet trčila v konflikt z investicijami, ki so že predvidene v Načrtu za okrevanje in odpornost in terjajo proračunsko sofinanciranje oziroma novo zadolžitev, vse pa bo trčilo še ob pritisk za znižanje proračunskega primanjkljaja in stabilizacijo javnega dolga. Prav za ta veliki izziv je zelo pomembno, kdo bo novi finančni minister.

Ob vsem so popolna neznanka zunanje okoliščine. Osrednji termin vseh finančnih napovedi trenutno je »velika negotovost«. 

Zelo se je udomačila teza, ki po mojem mnenju ni napačna, da se bližamo trojni recesiji, to je recesiji v ZDA, Kitajski in Evropi. V ZDA se napoveduje recesija, saj bo centralna banka Fed zaradi visoke inflacije šla predvidoma še v agresivnejšo politiko višanja obrestnih mer, kar bi povzročilo ohlajanje gospodarstva. Kitajska zaradi epidemije zmanjšuje svoj proizvodni potencial, in že se ugiba o tamkajšnjem obstoju recesije. Razplet za Evropo je odvisen zlasti od vojne v Ukrajini. Preigravanje blokad uvoza nafte in plina krepi recesivne vplive na Nemčijo in od tod na druge države v uniji. Evropo pritiskajo tudi povečani izdatki za obrambo ter za energente iz virov, s katerimi bo morala nadomestiti ruske dobave.

Hkrati Evropska centralna banka nima prave izbire glede rastoče inflacije, ki jo višajo cene energentov in hrane: če bo dvignila obrestne mere, bo povzročila dolžniško krizo, če pa obrestnih mer ne bo zvišala, vztrajno višjo inflacijo. V Nemčiji inflacija dosega najvišje ravni od združitve, torej v štirih desetletjih. Evropa bo po črnem scenariju prizadeta najbolj med tremi območji. Vendar to je zdaj okvir, to je realnost.

Je majhnost gospodarstva v tem smislu naša prednost? 

Ne nujno. Nihanja okoli nekega povprečja so v malih gospodarstvih bistveno večja kot v velikih, tako rast in padec proizvodnje, inflacije.

Edino pravilo je: ko je negotovost zelo velika, je previdnost zelo umestna. Prilagodljivost in previdnost – to sta elementa, ki morata biti zdaj v ospredju tudi pri upravljanju javnih financ. Trenutno se ne da z gotovostjo predvideti scenarijev za dve, tri leta naprej.

Odhajajoča koalicija je že v zametku te krize spremenila dohodninski zakon, ki bo samo letos prinesel za skoraj 250 milijonov evrov izpada priliva dohodnine iz proračuna, leta 2025 pa več kot 800 milijonov evrov. Predstavniki vlade so trdili, da bo nižji davek spodbudil potrošnjo in prinesel enako ali celo več davčnih prilivov.

Ideja o tem, da nižji davki prinašajo večje davčne prihodke na daljši rok, v praksi ni dokazana. Nikjer na svetu ni bilo tega fenomenalnega učinka, ne v Reaganovi Ameriki ne v Evropi, to se ne bo zgodilo niti v Sloveniji.

Da bodo močno znižane davčne stopnje predvsem v višjih dohodninskih razredih bistveno pripomogle k oživljanju gospodarske aktivnosti in k privabljanju strokovnih kadrov, ne verjamem. A počakajmo, da bomo videli. Spomnim se reforme iz leta 1996, ko so se močno znižali socialni prispevki za delodajalce, vendar na podlagi tega znižanja, na žalost, ni prišlo do nobenega resnega skoka v produktivnosti slovenskega gospodarstva. Znižanje je šlo pretežno v žepe delodajalcev, kot dobiček.

Zelo velika škoda je, da ministrstvo za finance ni vseh izdatkov iz covidnega programa prikazovalo kot poseben, v proračunu ločen sklad. to bi olajšalo načrtovanje, zdaj pa je vse zmetano v isti koš.

S čim se bo nadomestil ta izpad davčnih prihodkov?

Če so že šli v to davčno razbremenitev, to je v znižanje stroškov dela, potem bi moral biti ta poseg fiskalno nevtralen in bi ga morali nadomestiti z obdavčitvijo nepremičnin. Tudi to nam je – enako kot davčno razbremenitev dela – že pred leti svetoval sicer konservativni OECD.

Z davki na premoženje Slovenija zbere le 1,8 odstotka vseh davčnih prihodkov, povprečje OECD pa je 5,7 odstotka. A odhajajoča vlada je iz gradiv OECD pobrala le tisto, kar znižuje obremenitve, ne pa tudi tistega, kar zagotavlja stabilnost javnih financ.

Pa je pri nas obdavčitev nepremičnin sploh mogoča? Vlada, v kateri ste bili leta 2010, s tem ni uspela. Enako so se končali kasnejši poskusi. Levica je marca predlagala zakon o davku na prazne in velike nepremičnine, po katerem bi bile dodatno obdavčene stanovanjske nepremičnine nad 160 kvadratnih metrov. NSi je predlog označila za napad na slovensko podeželje in napovedala referendum. 

Najtežje je sprejemati politično nepriljubljene odločitve – a dobra vlada jih sprejme, ko so potrebne. Pri nepremičninskem davku si upam reči, da manj ko bodo politične stranke improvizirale s to občutljivo materijo, bolje bo – tudi ali zlasti zanje. Prisluhniti je treba stroki. Izdelan predlog ima Slovensko nepremičninsko združenje, ki predlaga obdavčitev premoženja, tudi nepremičnin, po enotni stopnji 0,1 odstotka, torej s tisočinko. Na leto bi po ocenah zbrali okrog 300 milijonov evrov davka.

Kakorkoli obrnemo, je dejstvo, da se nepremičninskemu davku ne bomo izognili. Če ne bo uveden takoj, bo moral biti kasneje. Res pa je tudi, da so znotraj davčnega sistema nekateri posegi še mogoči in tudi potrebni.

Kaj, na primer? 

Predvsem mislim, da te spremembe pri dohodnini, ki so bile nedavno uzakonjene, ne bo enostavno odpraviti. Prej bi razmišljal o tem, da se kompenzira z omenjenim davkom na nepremičnine. Tudi ker bomo, kot že omenjeno, potrebovali dodatne vire za financiranje pokojnin, dolgotrajne oskrbe in zdravstva, obresti in plač.

Ta zadnji poseg pri dohodnini je dodatno zmanjšal progresivnost obdavčitve. Vendar dohodnina ni na pamet narejena kot progresivna lestvica, to ima ekonomsko logiko in smisel, in tukaj je zdaj možnost za popravke k ustreznejši progresivnosti. OECD poziva tudi k razširitvi davčne osnove pri DDV.

Hkrati od sistema trenutno zelo odstopa ureditev obdavčitve malih zavezancev, samostojnih podjetnikov »normirancev«.

Tukaj verjetno nakazujete na potrebno zvišanje obdavčitve normirancev, ki imajo zdaj štiriodstotno efektivno obdavčitev prihodkov? 

Ne bi veliko modroval. Pogledal bi strukturo pri nas in primerljive izkušnje vsaj iz Avstrije, Italije.

Pa je davčna reforma prednostna naloga? 

Ne. Rekel bi, da ukvarjanje z mikrodavčno reformo zdaj ne sme biti prioriteta ministrstva za finance oziroma vlade, pač pa mora najprej narediti vse za stabilizacijo in vzdržnost javnih financ. Glede na to, da so razmere zelo negotove in da se ne bo stabilizirala na hitro, se je treba res z izrednim premislekom lotiti načrtovanja.

To pomeni, da je treba jasno definirati vire financiranja. Socialni programi in plače se morajo financirati izključno iz tekočih javnofinančnih prihodkov. Zadolževanje je dopustno le za investicije, a donosnost teh investicij mora zadostiti potrebam iz načina financiranja. Kar bo financirano na krediten način, bo moralo dati najmanj takšen donos, kot so obresti na kredite. To pomeni, da mora biti denimo drugi tir ustrezno opremljen in omogočati gospodarsko aktivnost ob progi. Nepovratno in neobrestovano financiranje, kot je delno predvideno tudi v programu za okrevanje in odpornost, pa mora iti za programe, ki pripomorejo k dolgoročnemu dvigu produktivnosti – to je v znanost, raziskave in šolstvo.

Je potrebna revizija projektov v Načrtu za okrevanje in odpornost? Zanje naj bi, spomnimo, počrpali 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev in dobrih 705 milijonov evrov posojil, zagotoviti pa bi bilo treba tudi sofinanciranje. 

Tukaj je nujna predvsem racionalizacija projektov. Ne zmoremo voditi tako ogromnega števila projektov hkrati, kar se že kaže, ker imamo, prvič, strokovno preslabotno podlago v državni administraciji in, drugič, premalo razvite finančne instrumente v domačem finančnem sistemu, ki bi to lahko ustrezno podprli. Zato se je po mojem mnenju treba skoncentrirati na res osnovne projekte na področjih digitalne preobrazbe in zelenega prehoda.

Prednostna naloga mora postati tudi stanovanjska politika. Pomembno je razviti in ponuditi možnosti, da se del varčevanja prebivalstva postopoma seli v državne vrednostne papirje, iz katerih se nato ustvari sklad za financiranje stanovanjskih projektov.

Ena od večmilijardnih investicij, ki visi v zraku, je tudi drugi blok jedrske elektrarne JEK 2. 

Ta investicija zagotovo ni aktualna za bodočo vlado v smislu, da bo izvršena v njenem mandatu. Seveda je treba načrtovati že zdaj. A najprej je treba sploh ugotoviti status jedrske usmeritve z referendumom in nato, če sploh, nadaljevati korake.

Ideja o tem, da nižji davki prinašajo večje davčne prihodke na daljši rok, v praksi ni dokazana. Nikjer na svetu ni bilo tega fenomenalnega učinka.

V Sloveniji je trenutno več trendov zelo podobnih kot pred zadnjo finančno krizo. Zato tudi so prisotni strahovi pred istim razpletom – to je pred močnimi varčevalnimi ukrepi. Je tak strah utemeljen? 

Gospodarsko stanje pri nas je res zelo podobno tistemu pred krizo 2008. Takrat smo oziroma so tudi na veliko trošili in se na veliko zadolževali, plačilna bilanca se ja takrat tako slabšala, kot se slabša zdaj, davčna bremena so takrat tudi razbremenjevali, tako kot jih zdaj. Tudi strukturni primanjkljaj je bil, zanimivo, zelo podoben zdajšnjemu … Tukaj morda le opomnik, da nam je evropska komisija že lani jeseni napovedala najvišji strukturni primanjkljaj med evrskimi državami: letos naj bi znašal 6,2 odstotka BDP, v povprečju območja pa 3,9 odstotka. Maja bo nova napoved, verjetno še slabša. > Ta podatek je brez dvoma pome nljiv, saj je po isti metodologiji izračunan za vse države.

Kakorkoli. Zakon o uravnoteženju javnih financ – ZUJF – iz leta 2012 je bil res ena velika neumnost z ekonomsko škodljivimi posledicami, saj je recesijo le še poglobil. Prepričan sem, da ni posebnih razlogov, da bi se ponovilo to stanje. Seveda pa ni nikakor trenutek za largesse, da se začne denar enostavno razmetavati, kot se je zgodilo v zadnji fazi odhajajoče vlade. Hkrati, kot ste videli, ljudje denar vzamejo, a zaradi tega nič bolj ne cenijo tistega, ki jim je ta denar na tak način »podaril«. Ker večina ve, da so to kratkoročni donosi, ki ne bodo trajali. Ljudje so tudi racionalni pri razumevanju tega, kako gospodarstvo in javna blagajna delujeta.

Verjetno bo zdaj tudi Bruselj manj pritiskal z ukrepi uravnoteženja, saj se s težavami in diskrepancami v javnih blagajnah ne srečujejo le periferne članice, pač pa vse, hkrati poteka reforma fiskalnih pravil. 

No, upati gre na razum in racionalnost Evropske unije, čeprav ta nista vedno prisotna. Vsem je jasno, tudi odločevalcem v Bruslju, da se ne bo mogoče vrniti k starim pravilom glede vzdržnosti javnih financ. Ta pravila so se izkazala kot prociklična, kar pomeni, da bi v danem položaju kvečjemu poslabševala položaj. Mislim, da se bo treba vrniti k izhodiščem – oziroma da bi lahko bila neka razumna rešitev srednjeročno sledenje vzdržnemu javnemu dolgu, kar pomeni okoli 80 odstotkov BDP, in ohranitev osnovnega pravila, da je nominalni javnofinančni primanjkljaj okoli treh odstotkov BDP.

Pri tem bi se mi zdelo razumno, ker so države znotraj EU tako različne, da vsaka država samostojno določi svoj srednjeročni fiskalni okvir od tri do pet let in mejo javnega dolga ter to potrdi pri EU. Če sama ne izpolni svojih zavez, morajo slediti kaznovalni ukrepi unije – ne pa da se igramo s temi dokaj nedefiniranimi pojmi, kot so potencialna rast, strukturni primanjkljaj, proizvodna vrzel. Tako bi se lahko prešlo iz teh kriznih razmer v bolj normalno stanje na srednji rok, kar bi omogočilo, da je javnofinančna situacija vzdržna.

Opozarjam pa, kar mnogi pri nas pozabljajo: ni isto biti v Evropski uniji Slovenija ali Nemčija. Predvsem z vidika finančnih trgov ne. Pri mali državi že zelo majhen zdrs lahko pomeni velik problem. Ko bodo finančni trgi dobili občutek, da se odmikamo od tega, kar smo sami zastavili, kar je ekonomsko logično vzdržno, bodo prišle kazni v obliki pribitkov na dolg. In hitro povečanje stroškov zadolževanja. Po drugi strani pa lahko pride tudi do kakšnih neracionalnih ukrepov evropske komisije, kar me ne bi presenetilo, saj smo to že izkusili.

Spet je zanimiva tudi vloga bonitetnih agencij. Medtem ko se makro napovedi že povsod slabšajo, bonitetne agencije vztrajajo pri ocenah. Recimo Moodys je 25. aprila potrdila »močan gospodarski in proračunski položaj« Slovenije. 

Bonitetne agencije so do začetka finančne krize 2007–2008 z najboljšo oceno, to je s trojnim A, označevale vse, kar se je na trgu premikalo, tudi vse tvegane instrumente. Te agencije delujejo prociklično: pred krizo vse napihujejo kot odlično, po krizi vse rušijo kot slabo.

Značilen primer je bila Slovenija v času bančne krize. Zato agencijam ne zaupam preveč.

Tudi EU je že zdavnaj obljubljala, da bo na tem področju naredila korak naprej in zmanjšala moč agencij, a ni. To so institucije, ki so same s seboj v konfliktu. Po eni strani ocenjujejo kakovost javnih financ držav in gospodarstev, po drugi strani pa se igrajo komercialno aktivnost s prodajanjem državnih vrednostnih papirjev na trgu. Kljub vsemu temu pa ohranjajo vpliv.

Kako pa gledate na silnice v Evropi in našo smer? Odhajajoča slovenska vlada se je začela obračati proti Višegradu.

Mislim, da je Nemčija še vedno sidro in bo ob pametni politiki to tudi ostala. Slovenija se mora zelo jasno držati izhodišč iz preteklosti, to je, mora slediti tej ožji skupini vodilnih držav in se povezovati z manjšimi razvitimi državami EU, kot so Luksemburg oziroma Beneluks kot celota in skandinavske države.

Odhajajoča vlada je iz gradiv OECD pobrala le tisto, kar znižuje obremenitve, ne pa tudi tistega, kar zagotavlja stabilnost javnih financ.

Za konec še: kaj mora biti prednostna naloga nove vlade? 

Če kje, na področju zdravstva ne smemo čakati z zakoni in sistemsko ureditvijo. Govorim o zakonih, ki bi urejali pravice zavarovancev, ki bi urejali delovanje zdravstvene zavarovalnice in sistem zdravstvene ponudbe. Tu zares ni nobenega časa.

Vi bi zdravnike izločili iz sistema plač javnega sektorja? 

Pri nas je napačno že tolmačenje, da so javni zavodi državne institucije. To ni res. Javni zavodi v zdravstvu bi morale biti neprofitne javne institucije, ki pa morajo imeti menedžment z velikimi pooblastili za upravljanje, hkrati plačni sistem v zdravstvu ne more biti vezan na plačni sistem javne uprave. To je zame velika napaka, ki je bila narejena leta 2008 in se vleče.

Država mora znati ločiti, kaj je državna uprava in kaj so javne storitve. Javne storitve so javno dobro in se financirajo drugače kot državna uprava. Posledično morajo imeti uporabniki in izvajalci večjo besedo. Uporabnike zastopa zavarovalnica, izvajalce pa združenje javnih zavodov, ki se mora v pogajanjih z zavarovalnico dogovoriti za ceno storitve. In v ceno storitve spadajo tudi plače kot del stroška te storitve. Ne more o plačah odločiti ministrstvo za zdravje, ampak zdravstvena zavarovalnica skupaj z bolnicami. Zdajšnji sistem javnih plač vse pomeša in vzpostavlja razmerja med zdravniki, policisti, vojaki – te skupine nimajo nobene skupne točke.

Podpirate tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? 

Ja. Problem dopolnilnega zavarovanja je jasen že, če se vprašamo, kaj to sploh je. Ne gre za nadstandard, pač pa za osnovno zavarovanje in osnovno košarico, zato njegov posebni status ni smiseln. A to zame ni prva stvar, čeprav ni nepomembna, ki jo je treba narediti v zdravstvenem sistemu. Ureditev vrednotenja storitev, obsega košarice storitev, organizacije ponudbe zdravstvenih storitev, javnega naročanja, planiranja strokovnih profilov v zdravstvu in sodobno organizirane zdravstvene zavarovalnice so prvi pogoji, da se lahko učinkovito lotimo čakalnih seznamov in sistemsko stabiliziramo zdravstveni sistem. Pri tem je jasno, da potrebuje sistem v perspektivi vsaj dve odstotni točki BDP več sredstev.