Najboljši kandidat

Ne bomo dovolili POP TV, da se izogne odgovornosti za to žalostinko, ki danes topega pogleda samozavestno koraka po TV Slovenija. Marko Milenković je namreč tipičen proizvod POP TV. Na njej smo morali leta gledati njegovo fundamentalistično, poenostavljeno, jastrebovsko pokrivanje ekonomije, ko nam je prodajal brutalni neoliberalizem, ki ga je sicer dokončno pokopala finančna kriza leta 2008 in se z njim ni več nihče sramotil. Razen POP TV, na njej je ostal denar sveta vladar, denar ima možgane, kapital je ena sama etika in nedolžnost, ker kapital je svoboden, in kdor je svoboden, ta ni pokvarjen.

Seveda tega še Uroš Slak ne verjame. Za to je imela POP TV Milenkovića, za trapaste floskule à la denar je plašna ptica. V Milenkoviću je bilo vedno nekaj vojaškega: to je vera sfiletiranega vojaškega rekruta, ki res misli, da s puško v roki lahko širi dobro in sveto. To so ljudje, ki verjamejo, da je kapitalizem pot, za katero so potrebne žrtve, in če so žrtve revne, so tako in tako same krive, naj torej padejo, ko trg opravi svoje.

Ko bi bil Milenković vsaj konkreten neoliberalec, tak, ki nekaj ve. Pa je bil vedno pešadija, človek, ki so mu bojzi s teslami in nabildanimi telesi razložili, kako svet stoji, on pa je očaran nad njimi to podajal naprej.

In tudi zato smo na POP TV vedno gledali postrani oziroma smo jo gledali veliko manj, kot bi jo lahko, in raje preklopili na nacionalko.

Vse navedeno nam tudi razloži, zakaj Milenković ni razumel, da je »generalno vodstvo« RTV Slovenija pretekle tedne iskalo preprosto dušo, ki bo šla v ponedeljek, 9. maja, v eter ob uri, ko bi moral Marcel Štefančič, jr., začeti svojo redno ponedeljkovo oddajo Studio City. Pač, treba je bilo najti človeka, ki bo to razumel kot misijo. Ni razumel, da iščejo človeka, ki bo nase vzel to sramoto, človeka, ki ne bo doumel, da bo po tej »veliki nalogi« do konca življenja v očeh vseh (tudi svojih) tisti, ki je opravil to umazano raboto. Ampak ne, Marko Milenković je »generalnemu vodstvu« – človek ne more verjeti, kako neumno so se poimenovali, če bi bil Joseph Heller še živ, bi napisal novo izdajo Kavlja 22 samo zato, da bi lahko uporabil ta abotni izraz – celo verjel, ko so mu rekli, da je šele tretji, ki so mu ponudili to nalogo. Ne, Milenković je bil ves čas njihova prva izbira – so pa poskusili najti koga, ki bi imel še vsaj eno plast kredibilnosti več. A ga niso našli, nihče ni hotel narediti tega. Preprosto nihče. A prva izbira je bila ves čas pri roki.

Žrtvovanje svojih zvestih sledilcev, če je pač treba, je le še en obraz janšizma. Milenković pa je v njegove vrste vstopil prostovoljno.