Čigava realnost je prava?

Barbara Čeferin, nekdanja fotografinja tednika Mladina, ima v stari Ljubljani Galerijo Fotografija. Ko jo je Tina Popovič iz zavoda Divja misel (Vodnikova domačija) povprašala, ali bi se tudi sama pridružila obeležitvi 30. obletnice prihoda bosanskih beguncev v Slovenijo, je bila takoj za to. Izbrala je fotografije štirih fotografov, ki so takrat delali za Mladino in beležili zgodbe bosanskih beguncev v Sloveniji.

Slovenija se četrtič od osamosvojitve srečuje s prihodom beguncev v Slovenijo. Pred 30 leti Bošnjaki, nato Kosovci, sledili so Sirija, Afganistan, Irak … in zdaj še Ukrajina. Vmes smo dopustili še rezilno žico na južni meji. Težko nam je, ni res? Ves čas pred našimi očmi potekajo tragedije drugih in ne znamo se prav spoprijeti z njimi. Verjamemo, da smo humana družba (in pogosto smo res!), naša država je podpisnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah, kar smo nasledili od Jugoslavije, in to se nam nikoli ni zdelo sporno. A ker se za lepo podobo, ki jo gojimo o sebi, skriva še marsikaj drugega, se ne bi bilo slabo pogledati v ogledalo in se spopasti še s tem, kar vidimo. Ne pomaga, če se skrivamo za posmehovanjem, zasmehovanjem, vdanostjo v usodo, majhnostjo države ali če se smilimo sami sebi. Moramo se soočiti s tem, da naša družba na nekatere ljudi gleda kot na … kot na globoko manjvredne? Necivilizirane? Kot na brezčutne ljudi? Vem, sliši se grobo. A Slovenci radi poudarjamo svojo navezanost na dom, na zemljo, in to poudarjamo kot plemenito obliko patriotizma. Prejšnje generacije so vnaprej gradile hiše za sobivanje vsaj še ene ali dveh generacij in to je Slovence navdajalo z nekakšnim ponosom. Verjetno se tudi mlajši bralci spomnijo, da so pri beguncih v letu 2015 Slovenci popolnoma spregledali, da so tudi Sirci, Afganistanci, Iračani navezani na svoj dom, da imajo v državah, iz katerih prihajajo, sorodnike, prijatelje, zemljo, pokrajino, ki jo imajo radi. Ves čas smo jim očitali le, da »hočejo v Evropo«.

Tisti malo starejši bralci se spomnijo, da je bilo leta 1992 podobno. Beguncem iz Bosne smo oporekali, da so le izkoristili vojno, da bi prišli v Slovenijo. Tako je Delo, takrat osrednji slovenski časnik, konec aprila objavilo misel »čudno se zdi, da ljudje bežijo iz vasi zato, ker so menda v sosednji vasi nekoga ubili«.

Fotoreporterstvo leta 1992 in 1993 je bilo zelo drugačno od tega danes, in to iz preprostega razloga: ker takrat ni bilo interneta. Pred tridesetimi leti so šli fotoreporterji na teren, da bi sami videli, kaj se dogaja. Ne da bi zgolj dokumentirali, ampak da bi videli in pokazali.

Slovenija ni želela pomagati nekdanjim sodržavljanom, na vse pretege se jih je otepala. Predstavniki oblasti in Rdeči križ, ki mu je takrat država podelila pooblastila za ravnanje z begunci, so trdili, da so pri 10.000 beguncih »moralne zmožnosti Slovenije presežene«. Bosanci so bili moteči na ulici, v šolah, v begunskih taboriščih samih. Kuhati si vsaj na začetku niso smeli sami in časopisi so poročali o neposlušnosti beguncev, ki si hrano »kdaj pa kdaj odnesejo v sobe in na skrivaj skuhajo priboljške po svojem okusu«. Otrok oblasti niso pustile v slovenske šole pod pretvezo, da gre za njihovo dobro, in z argumentom, da bo to preprečilo asimilacijo, ki da si je ne želijo.

Medtem ko je bila agenda države in dnevnikov znana, so Mladinini fotoreporterji Barbara Čeferin, Diego Á. Gómez, Borut Krajnc in Jože Suhadolnik, ki so bili v času bosanske vojne mladi fotografi v svojih dvajsetih letih, hodili po Sloveniji, Hrvaški (Diego in Jože pa tudi po Bosni) in dol jim je viselo za to, kakšne podobe beguncev od njih pričakuje javnost. Šli so na teren, da bi se na svoje oči prepričali, kdo so begunci, da bi videli, kaj počnejo, kako živijo in da bi o tem poročali javnosti. Ali so se takrat jasno zavedali, da je podoba v drugih medijih drugačna od te, ki jo vidijo sami? Diega ni več med nami, ker je mnogo prekmalu umrl, a ko je na začetku devetdesetih fotografiral vojno v Bosni in kmalu zatem blišč v Cannesu, se je spraševal o »pravi« realnosti.

Bošnjakinje, ki so prihajale v Slovenijo, so bile nekatere verne muslimanke, druge pa ne. Ali je to pomembno? Je pomembno, ali so Slovenci katoličani, protestanti ali pravoslavci? Je in ni. Dokler gre za intimno odločitev posameznika, je to nekaj, kar mora okolica spoštovati. Kadar gre za »vezano trgovino«, pa lahko vprašamo, kaj se dogaja. Jože Suhadolnik je na eni od številnih fotografiranj opazil, da je v Vojašnici Slave Klavore v Mariboru veliko več žensk zakritih kot na primer v Ljubljani ali na Jesenicah. V Mariboru so beguncem na pomoč priskočile islamske organizacije iz Savdske Arabije, a ne zastonj. Organizirale so verski pouk ter prinesle šivalne stroje in blago.

Fotoreporterstvo leta 1992 in 1993 je bilo zelo drugačno od tega danes, in to iz preprostega razloga: ker takrat ni bilo interneta. Pred tridesetimi leti so šli fotoreporterji na teren, da bi sami videli, kaj se dogaja. Ne da bi zgolj dokumentirali, ampak da bi videli in pokazali.

Na razstavi Ta vojna ni naša v Galeriji Fotografija se obiskovalci tu pa tam zjokajo. A prav nobena fotografija ne vzbuja usmiljenja »na prvo žogo«. Nikjer ne piše, da je človek na njej umrl. Niti ena fotografija ni sentimentalna, jokava ali patetična, na njih ni aktivnega nasilja, ni ranjenih. Velika vrednost razstavljenih fotografij je v pristopu njihovih avtorjev in avtorice, in to je, da so šli v beli svet brez vnaprej pripravljene agende, kaj morajo tam videti in tudi kaj uredniki pričakujejo, da bodo pokazali.

Barbara se spominja obiskov v Zagrebu in pravi, da je s seboj nosila spomin svoje mame, ki je bila med vojno sama pregnanka iz Laškega. Njene starše so s tremi otroki strpali na vlak in v Zagrebu so družini dovolili izstopiti, češ da lahko vlak zapusti vsakdo, ki ima tam sorodnike. Barbara je s sabo nesla spomin svoje mame, ki se je od strahu skrivala v kleti. Barbara: »Ko nisi begunec, imaš veliko lastnosti, ko si begunec, si samo še begunec. Od vseh se pričakuje, da so isti.« Na Barbarinih fotografijah vidiš, da zanjo niso bili vsi isti, da so slikani z radovednostjo, da jo je zanimalo, kdo so.

Jože, se spomniš, kako si se leta 1993 pridušal, ko si se vozil v Maribor, da je neki drug fotograf v begunskem centru slikal modno revijo? Da je begunsko bedo izkoristil za lastno promocijo? Jože je na to še danes jezen in zdi se mu enako izprijeno kot pred 30 leti. Na Jožetovih fotografijah so muslimanke iz Slave Klavore osebnosti, otroci, mladenke, odrasle ženske, z rutami, Korani, z otroki, v skupinah, same, vse imajo identiteto posameznice. Vse so fotografirane s spoštovanjem.

Borutove fotografije. Borut je najdlje od vseh ostal na Mladini, zanjo je slikal bosanske, kosovske, sirske begunce. Pravi, da nima smisla razstavljati fotografij beguncev izpred 30 let, če jih ne postavimo v kontekst današnjih razmer. Smo se česa naučili? Na Borutovih in Jožetovih fotografjah so otroci iz Srebrenice. Najprej otroci, šele nato (kot pri Barbari in Diegu) begunci. Je to tisto, zaradi česar se ljudje zjokajo, ko zapuščajo razstavo?

Ali pa slike na razstavi v njih vzbudijo kaj drugega? Lastno interpretacijo? Spomin na vojno? Soočenje z lastnim spominom, ki pravi, da je bilo drugače, kot pripovedujejo te fotografije? Morda je težko sprejeti to, da so nas dnevniki in politiki 30 let prepričevali, da smo v Sloveniji lepo poskrbeli za bosanske begunce, fotografije ljudi, ki so pribežali iz bosanske vojne, pa tega ne potrjujejo. Begunke pod vlažnim in plesnivim zidom, moški, ki se brije na travniku za stoječim vlakom. Otroci, ki se igrajo na ostankih orožja v vojašnici, begunec pred jarkom, ki ga je izkopal. Otroci za rešetkami begunskih taborišč. Ženske, ki kofetkajo. Ljudje, ki poslušajo radio. Oprano perilo. Demonstracije za mir v Bosni. Ljudje, ki čakajo na prisilno izselitev. Novorojenček na vlaku.

Dorothea Lang, avtorica ikonične fotografije begunske matere nekje na podeželju Kalifornije v času velike depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je o tem, ali je mogoče fotografirati svet takšen, kot je, rekla: »Fotoaparat je instrument, ki uči ljudi, kako naj svet gledajo brez kamere.« Fotografije štirih Mladininih fotografov na razstavi Ta vojna ni naša nam s svojo agendo iskrenosti in spoštovanja do človeka kažejo, kako naj gledamo na dogajanje v svetu, ki se je pred 30 leti odvilo pred našimi očmi, in morda je prav neskladje med tistim, kako smo ga gledali doslej, in tem, kar smo se iz fotografij naučili, tisto, kar pretrese gledalca.

Fotografska razstava:
Ta vojna ni naša
Kje: Galerija Fotografija, Ljubljana
Kdaj: do 20. maja 2022