Kadrovski posegi SDS kot investicija za opozicijsko prihodnost

Odhajajoča vlada Janeza Janše je infiltracijo strankarskega kadra v državne sisteme in podsisteme ves čas jemala zelo resno. A od vseh državnih organov je na ta način verjetno najbolj brutalno posegla v policijo. Kje vse je SDS v policiji pustila svoje sledi oziroma ljudi? In kakšni so načini in poti do demokratizacije policije, do vračanja stroke tja, kjer zdaj odloča politika in, ne nazadnje, do povrnitve stopnje zaupanja v policijo, ki se je med prebivalci v slabih dveh letih več kot prepolovila?

Vlada Janeza Janše je v nekaj mesecih po prevzemu oblasti imenovala kar tri nove generalne direktorje policije, dokler ni našla najbolj ustreznega, dr. Antona Olaja, ki je bil na čelo policije imenovan neposredno s politične funkcije državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, z mesta desne roke ministra Aleša Hojsa. Prvi je bil nato na vrsti projekt prevzema nadzora nad kriminalistično policijo – najprej zamenjava vodstvenega kadra na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU), kjer je vlada kot prvega razrešila direktorja Darka Muženiča. Slednji se je obrnil na sodišče, ki je odločilo, da je bila razrešitev protizakonita, a vlada pravnomočno sodno odločbo vse odtlej ignorira.

Sledile so menjave v kriminalistični policiji, točneje v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi (UKP GPU). Danes vodstvo UKP GPU predstavlja kar 18 ljudi. Toliko jih ni bilo doslej še nikoli, kar dodatno kaže na jasno namero, da politična stranka, ki obvladuje vlado, obvladuje tudi kriminalistično policijo, notranje ministrstvo in vodstvo policije. Gre za imenovanja oziroma prerazporeditve lojalnih posameznikov na vodstvene položaje v kriminalistični policiji in s tem dodatno utrjevanje ali – bolje rečeno – kupovanje lojalnosti. Slednjo so predvsem v vodstvenih strukturah policije kupovali tudi z najvišjimi dodatki za delo v izrednih razmerah epidemije koronavirusa, višjimi od vsega javnega sektorja, vključno z zdravstvom.

Medtem je že bila pripravljena sprememba sistemizacije delovnih mest v policiji, ki jo je izvedlo novo vodstvo policije. S tem so si olajšali kadrovske menjave po vsej vodstveni strukturi in omogočili nove zaposlitve – ne zgolj kakršnekoli. Kar 54 novih ljudi so zaposlili na oddelku za tajno policijsko sledenje in opazovanje; vse brez javnega razpisa, brez posebnih zahtevanih standardov in celo brez internega razpisa. Izbira je bila prepuščena (političnemu) vodstvu policije, poleg tega je bil nov tudi način izbire. Če je policija doslej v tem oddelku zaposlovala večinoma kader iz lastnih vrst – ali iz t. i. mobilnih kriminalističnih oddelkov oz. vrst mladih policistov –, je šlo tokrat za zaposlovanje povsem novih obrazov, brez poprejšnjih izkušenj s policijskim delom.

Novi kader sicer predstavljajo le izvajalci in ne odločevalci, torej tisti, ki zgolj ubogajo, izvršujejo ukaze. Vprašanje pa je – čigave ukaze? Vsakokratnega vodstva kriminalistične policije ali politične stranke? Morda malo enega in malo drugega. Poleg tega gre zaradi narave njihovega dela za posameznike, ki bodo razpolagali z občutljivimi informacijami o osebah, združenjih ljudi in podobno. Ti in drugi podobni vzdolž policijske strukture pa bodo uporabni tudi drugače – prek njih je mogoče nadzorovati zvestobo »lastnega« vodstvenega kadra in tudi ravnanje vseh drugih ljudi, ki jih bodo v prihodnosti morda nasledili. Ne nazadnje pa bo prek njih mogoče pridobivati informacije o osebah, ki sploh niso zanimive s kriminološkega vidika, pač pa le s političnega.

Posamezniki, ki so eklatantno kršili vsa možna pravila stroke, etike, integritete, da o zakonodaji sploh ne govorimo, nimajo mesta v policiji. Tu ne sme biti polovičarstva, to delo bo treba opraviti.

Vlada se tu ni ustavila. S spremembo zakona o organiziranosti in delu v policiji je vladna večina v državnem zboru uzakonila podlago za zamenjavo vsega vodstvenega kadra v policiji, vključno s komandirji vseh policijskih postaj. Takoj po potrditvi zakona je generalna policijska uprava 126 policijskim vodjem tudi vročila sklepe o prenehanju zasedanja položaja, a za zdaj ostajajo tam. Na predlog Sindikata policistov Slovenije je namreč decembra lani ustavno sodišče izvajanje zakona zadržalo do končne odločitve v zadevi.

Kako zdaj rešiti policijo?

Poznavalci notranjih razmer v tako posebnem in velikem organu, kot je policija, že dolgo opozarjajo, da bodo vsi ti politično imenovani, prerazporejeni, nastavljeni ljudje ovira v postopku napovedovane ponovne demokratizacije policije. Dokaz že lahko vidimo – le da v drugem, podobnem organu, v vojski. Sedanji predsednik vlade, tedanji obrambni minister Janez Janša je v devetdesetih formiral specialno brigado Moris. Vanjo je postavil ljudi, ki so svojo zvestobo določeni politični opciji vedno postavljali pred zvestobo vojski, v kateri so sicer bili zaposleni. S tem in določenimi podobnimi kadrovskimi potezami je vojska tedaj postala in potem dolgo ostala organ, v katerem ima SDS še danes prevladujoč vpliv.

O tem, kakšna bi lahko bila pot k normalizaciji razmer v policiji, smo se pogovarjali z upokojenim nekdanjim generalnim direktorjem policije in policijskim atašejem v BiH Jankom Gorškom. »Novo vodstvo policije, ki je gotovo seznanjeno z dogodki zadnjih dveh let, bi moralo ustanoviti skupino, ki bi preverila vse najbolj sporne sistemske, kadrovske in strokovno-vsebinske zadeve: ali so bila spoštovana notranja pravila in zakonodaja ter ali gre v nekaterih primerih tudi za sume kaznivih dejanj mobinga, šikaniranja ali zlorabe uradnega položaja. Ne dvomim, da se bo to pokazalo. Čaka jih zelo zahtevna naloga,« pojasnjuje nekdanji direktor policije in dodaja, da bo treba okrepiti t. i. sektor za notranjo zaščito na generalni policijski upravi, ki bo nekaj časa zelo obremenjen. Krepitev notranjega nadzora v policiji, ki bi spremljal in odkrival različne nepravilnosti, bi se po Gorškovih besedah morala zgoditi že zdavnaj: »Pri tem smo precej zamudili, tudi v mojem mandatu, da ne bo pomote. To je namreč način, da policija zazna posameznike, ki so nekoč šli skozi sistem zaposlovanja, a so vmes izgubili stik z realnostjo, zašli na pota, ki nimajo več zveze s stroko, se povezali s člani kriminalnih družb ali z določenimi političnimi strankami.«

Večji problem bo politični kader, ki je bil zaposlen na nižja, manj izpostavljena delovna mesta v policiji.

Goršek meni, da novo vodstvo policije čaka mukotrpno delo, »od konkretnega primera do konkretnega primera. Vemo, kaj se je zgodilo, preveriti je treba okoliščine, seveda sprejeti zakonite ukrepe in hkrati ne ponavljati napak predhodnikov, ko je v številnih primerih šlo za šikaniranje, mobing, v posameznih primerih dobesedno za mrcvarjenje ljudi. Posamezniki, ki so eklatantno kršili vsa možna pravila stroke, etike, integritete, da o zakonodaji sploh ne govorimo, nimajo mesta v policiji. Tu ne sme biti polovičarstva, to delo bo treba opraviti, sicer bo to zelo slaba popotnica za v prihodnje. S tem je treba razčistiti in dati jasen signal, da policija ni in ne bo okolje za obračunavanja in politizacijo.«

Po mnenju nekdanjega generalnega direktorja policije bodo v tem procesu težava dosedanji vodilni funkcionarji, saj imajo generalni direktor policije ter vodje organizacijskih enot podlago, da lahko predlagajo premestitve: »Večji problem bo politični kader, zaposlen na nižja, manj izpostavljena delovna mesta v policiji. Obstaja sum zaposlovanja posameznikov na operativnih delovnih mestih na GPU in na nižjih nivojih, torej na regijskem in lokalnem. Ti bodo lojalnost izkazovali drugim, ne pa policiji. Težje bo zato, ker ti ljudje s svojimi ravnanji niso tako zelo odkrito pokazali politične pripadnosti kot določen policijski vodstveni kader. Če so bili poleg tega zaposleni skladno z zakonom, ima delodajalec precej zvezane roke.«

Kje pa bi po novem morali videti Antona Olaja, generalnega direktorja policije, ki je bil tesna vez med točno določeno politično stranko in policijo ter je po nareku stranke izvajal politično podrejanje z zlorabo policije za interese te politične stranke? »Tam, od koder je prišel, torej v pokoju. Bil bi sicer zelo presenečen, če se ne bo politično aktiviral, bolje rečeno reaktiviral, a to je njegova stvar in me niti ne zanima. Med njegovimi sodelavci je tudi nekaj takih, ki imajo pogoje za upokojitev. Vsi ti lahko sami sprejmejo odločitve zaradi osebne integritete, odidejo in ne obremenjujejo delodajalca,« zaključuje Goršek.