Veliki finale

Kakšno opustošenje bo za seboj pustil kadrovski cunami odhajajoče vlade Janeza Janše, je še težko oceniti, vsekakor pa so številke že zdaj impozantne. V državni upravi, po ministrstvih in drugih pomembnih institucijah je zaposlenih okoli 30 tisoč državnih uradnikov in funkcionarjev. V tem delu javnega sektorja se je po podatkih ministrstva za javno upravo število zaposlenih od marca 2020 pa do prvega februarja povečalo za več kot 300, torej za en odstotek. Kar pa še ni končna številka. Ta se bo verjetno ustavila pri več kot 600 dodatno zaposlenih, za toliko je namreč vlada oktobra lani povečala skupni kadrovski načrt.

Po februarju, ko je vlada že na novo zaposlila 300 oseb v državni upravi, so denimo državne ustanove objavile skupaj kar 357 javnih razpisov za nedoločen čas, ob čemer pa je treba še upoštevati, da je bila fluktuacija v državni upravi večja, kot razkrivajo te statistike. Recimo tudi zato, ker vlada Janeza Janše dodatno zaposlenim zaradi predsedovanja EU kljub drugačnim obljubam večinoma ni podaljšala pogodb, s čimer si je pridobila še dodatni manevrski prostor. Zgolj v lanskem letu so denimo v državni upravi za nedoločen čas zaposlili 840 ljudi, v zadnjih dveh letih pa je vlada samo na svojih sejah opravila okoli 1500 kadrovskih zamenjav na najpomembnejših položajih. Kot kažejo prve analize, je bil namreč v zadnjih dveh letih zamenjan vsak deseti zaposleni v državni upravi.

Uradi za SDS in NSi

Še posebej zbuja skrb to, da je bilo kadrovanje izvedeno strogo po političnem ključu, tako da so imeli neodvisni strokovnjaki že v izhodišču manjše možnosti oziroma so bili nezaželeni. Zadnji primer te prakse je ustanovitev urada za demografijo, za katerega je Janševa vlada letos odobrila milijon evrov in kjer bo na novo zaposlenih 19 oseb.

Institucija, sprva namenjena kot nagrada stranki DeSUS, je postala socialna ustanova za kadre SDS. V njej ni niti enega, ki bi ga lahko imenovali strokovnjaka. Urad zdaj vodi Danilo Lončarič, občinski svetnik iz Makol iz vrst SDS, ki se sicer spozna na delovanje centrov za socialno delo. V njem je zaposlen še psihoterapevt Franci Donko, bivši kandidat na listi Združena desnica, ki sta jo vodila Aleš Primc in Franc Kangler, na uradu je službo nedavno dobil Jon Petek, sin Mira Petka, pa Gašper Pečar, oplotniški občinski svetnik iz vrst SDS, pa nekdanja poslanka SMC Andreja Potočnik, ki je bila prej članica projektne skupine gospodarskega ministra Zdravka Počivalška pri nabavi zaščitne opreme in je v policijskem postopku. Službo za nedoločen čas je dobila še Kanglerjeva sodelavka Danijela Šerbinek, ki je prej imela službo za določen čas na ministrstvu za notranje zadeve. Seznam se nadaljuje v enakem slogu.

Kakšno opustošenje bo za seboj pustil kadrovski cunami odhajajoče vlade Janeza Janše, je še težko oceniti, vsekakor pa so številke že zdaj impozantne.

Za NSi je podobna »socialna« institucija vladna služba za digitalizacijo, kjer je vlada odobrila deset zaposlitev. V tej službi sedaj pospešeno objavljajo razpise za nedoločen čas, čeprav bo urad z novo vlado verjetno ukinjen. Po naših informacijah imajo pri izbiri vnaprej dogovorjenih kadrov iz stranke NSi sicer težave, ker izbranci nimajo dovolj delovnih izkušenj. Pravkar so denimo objavili razpis za svetovalca v kabinetu ministra, za katerega zahtevajo le sedem mesecev delovnih izkušenj in zgolj »znanje uradnega jezika«, torej slovenščine, četudi naj bi izbranec delal na področju mednarodnih zadev. Na vprašanje, zakaj je zaposlitev potrebna prav ta trenutek, so nam odgovorili, da gre pri tem »za delovno mesto svetovalca, ki bi lahko na področju organizacije dogodkov nudil podporo tako sektorju za evropske in mednarodne zadeve kot pomoč v kabinetu«.

Upor v finančni upravi

Zgoraj opisani primeri so celo smešni in problematični predvsem z vidika iracionalnega trošenja javnega denarja. A večina ostalih kadrovskih rošad bo na delovanje države imela širše in daljnosežnejše učinke. Poleg znanih dogodkov na policiji je tak primer politična podreditev finančne uprave. Finančna uprava (Furs) je poleg policije druga institucija, ki je pod vlado Janeza Janše doživela največji napad. Spremembe, ki jih predvsem v zadnjih mesecih uvaja generalni direktor Ivan Simič, gredo v dve smeri. Po eni strani Simič na ključna mesta v Fursu postavlja neizkušene, a lojalne člane stranke SDS. Tako rekoč v zameno za to pristojnost pa uvaja spremembe, ki bodo v prihodnosti koristile predvsem njegovemu svetovalnemu podjetju.

Z argumentom, da je bila finančna uprava v preteklosti premočna institucija s pomanjkljivim nadzorom, je ošibil položaj davčnih inšpektorjev. Okrepil je disciplinske ukrepe, s katerimi lahko direktorji finančnih uradov inšpektorje kaznujejo, finančne preiskave je razbil, ločil jih je na dve fazi, povečal je odvisnost direktorjev od generalnega direktorja. Večina sprememb je posledica nedavne spremembe zakona o finančni upravi, ki so jo poslanci odhajajoče koalicije z zavezniki s 46 glasovi na hitro potrdili v državnem zboru 11. marca letos. Ta sprememba je Simiču omogočila, da je lahko na ključna direktorska mesta v Fursu postavil nove, lojalne kadre. Za novo direktorico Finančnega urada Celje je s prvim septembrom namesto Zvezdane Gržina imenoval Ireno Nunčič, ki dejansko nikoli ni delala v finančni upravi, njena kariera je bila povezana s SDS: v Šmarju pri Jelšah, kjer se je kot kandidatka stranke SDS potegovala za mesto v občinskem svetu v Šmarju pri Jelšah, je vodila zdravstveni dom, bila pa je tudi vodja volilnega štaba na županskih volitvah, kjer je sodelovala z Vinkom Gorenakom.

Veliko bolj zbuja skrb podreditev posebnega finančnega urada. Nova vlada Roberta Goloba bo sicer lahko imenovala novega generalnega direktorja finančne uprave, a s tem ne bo veliko spremenila, kajti ključno pozicijo znotraj Fursa, to je položaj direktorja posebnega davčnega urada, ki se ukvarja z najtežjimi in največjimi primeri, bo 1. septembra letos zasedel na zaigranem natečaju izbrani Tomaž Deželak. Deželak ni strokovnjak za davke, na tem področju ni nikoli delal, nima izkušenj in kvalifikacij, kvečjemu se spozna na igre na srečo – je pa pomemben in lojalen član stranke SDS: je predsednik lokalnega odbora SDS iz Domžal in podžupan te občine. Deželak bo 1. septembra na tem mestu nadomestil Ado Klemenak, ki pa ima za seboj 30 let izkušenj in velja za eno od avtoritet v finančni upravi.

Analize kažejo, da je bil v zadnjih dveh letih zamenjan vsak deseti zaposleni v državni upravi.

Kakšne bitke so potekale v finančni upravi in verjetno tudi v drugih institucijah, ki so se znašle v podobnem položaju, priča prav njena zgodba. Klemenakova bi morala 1. marca v pokoj. Ker so v finančni upravi izvedeli, da bo prišlo do vdora stranke SDS na eno od ključnih področij, so se odločili, da se uprejo. Klemenakova je zato do nadaljnjega svojo upokojitev, kar so podprli tudi njeni sodelavci, odložila, da bi lahko vsaj deloma omejila škodo, ki se napoveduje. To niti ni edini upor v finančni upravi. Prejšnji teden je Simič recimo degradiral uslužbenca Dušana Pečnika. Zakaj? To se je zgodilo malo za tem, ko Pečnik Simiču ni hotel pokazati vsebine zahteve za oceno ustavnosti prej omenjene spremembe zakona o finančni upravi. Pečnik je namreč predsednika sindikata carinikov, Sindikat carinikov Slovenije in Sindikat državnih organov pa sta nedavno na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti prej omenjene spremembe zakona o finančni upravi.

Kako je mogoče tako podrejene institucije zlorabiti za politične namene, priča primer predvolilne afere, s katero so v SDS poskušali diskreditirati Roberta Goloba. Pred volitvami so mediji stranke SDS objavili dokumente, ki naj bi dokazovali, da je v preteklosti Golob sodeloval pri pranju denarja. Ti očitki so se sicer kasneje izkazali za neutemeljene, po poročanju portala Necenzurirano pa so dokumenti o finančnih transakcijah iz tujine v Slovenijo prišli s pomočjo slovenskega urada za preprečevanje pranja denarja, ki ga vodi izbranec SDS Damjan Žugelj. Ta naj bi v tednih pred parlamentarnimi volitvami v tujini pridobival podatke, s katerimi je želela vladajoča stranka diskreditirati Goloba. Pred tem je sicer Žugelj, podobno kot Simič na Fursu, urad kadrovsko prečistil: srce urada za preprečevanje pranja denarja je bil v preteklosti Leo Pongračič, bivši vodja sektorja za sumljive transakcije. Bil je kontaktna oseba za sodelovanje z drugimi institucijami, bil je član Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). Pongračiča je Žugelj premestil iz urada v finančno upravo in na to najpomembnejšo izvršilno mesto imenoval Simono Kaučič. Ta pa tja ni prišla kot strokovnjakinja, ampak kot kader SDS. Njen partner je denimo Marko Šiška, ki je v preteklosti kandidiral za stranko SDS na volitvah v ljubljanski mestni svet in četrtno skupnost Bežigrad.

Rezervirano za veleposlanike SDS

Primer finančne uprave kaže, kako globoko se je janšizem zažrl v institucije in kako težka bo sanacija škode. Aktualni primer kadrovanja veleposlanikov pa kaže, kako daleč je prišla politizacija nekaterih institucij, v tem primeru diplomatske službe. Področje, na katerem vlada Janeza Janše v odhajanju večinoma na dopisnih sejah v zadnjih tednih ali dneh sprejema največ odločitev, je imenovanje novih veleposlanikov. Vzorec, ki se je pri tem v zadnjih dnevih razkril, pa ni le, da bodo večino mest zasedli kadri blizu SDS ali povezani z njo, kot lahko navadno preberemo v dnevnih novicah, ampak še bolj perverzno: da so si najmočnejši podporniki stranke SDS točno določene, najbolj zaželene položaje rezervirali že vnaprej, kot da je zunanja politika njihov zasebni fevd. To kažejo sedanja imenovanja veleposlanikov v Haag, Berlin, Bratislavo in København.

Že od februarja v opozicijskih strankah protestirajo proti imenovanju 15 novih veleposlanikov. Ker do zamenjav prihaja v času volitev, je tudi Robert Golob od predsednika države Boruta Pahorja pričakoval, da bo ta imenovanja zadržal, tako kot sta to v preteklosti naredila bivša predsednika Milan Kučan in Danilo Türk. A Pahor tega ni storil, češ da imamo profesionalno diplomacijo, in je ta teden odloke podpisal. Pahorjevo stališče, da gre pri izbranih veleposlanikih za karierne diplomate, sicer načeloma drži. A zgolj načeloma, in le če odmislimo širši kontekst, to je zgodovino, ki sega v leto 2020. Karierni diplomati morajo namreč ponižno izvrševati zunanjo politiko. Karierni diplomati nimajo pravice, da si »prestolnice«, kjer želijo službovati, rezervirajo za leto ali dve vnaprej, celo za trenutek, ko bo prišlo do zamenjave vlade in si bodo želeli zbežati v tujino. A prav to se je v tem primeru zgodilo.

Leta 2020, po prevzemu oblasti, je namreč zunanji minister Anže Logar napovedal, da bo Slovenija med predsedovanjem EU in pred njim, ko navadno države za določeno obdobje zamrznejo rotacije veleposlanikov, veleposlanike kljub vsemu zamenjevala v okviru rednih menjav, češ da imamo zrele, profesionalne diplomate, ki so tega zmožni. Tako je vlada z veleposlaniškim kadrovanjem začela že leta 2020 in nadaljevala leta 2021 med predsedovanjem EU. A pri tem ni bila načelna: nekatere veleposlanike, ki jim je mandat potekel, je vlada zamenjala, nekaterih veleposlanikov, ki jim je mandat potekel, pa ne. Razlog za to do nedavna ni bil jasen. Sarajevo, Dunaj, New York so recimo bila takšna mesta, kjer so veleposlanike zamenjali po preteku njihovih mandatov, veleposlanikom v Haagu, Berlinu, Bratislavi in Københavnu pa so kljub poteku mandata te podaljšali.

Sedaj je očitno, da je bil ključ političen. V Sarajevo je julija odšel novi veleposlanik Damjan Sedar, ki se je ob predaji akreditivov oblekel v nekakšno slovensko narodno nošo oziroma v »Kekca«, kot incidentu interno pravijo zaposleni na zunanjem ministrstvu. Na izjemno pomembno mesto, na Dunaj, se je julija 2021, sredi predsedovanja EU, vrnil Aleksander Geržina. V kakšni resnejši državi se to ne bi moglo zgoditi, saj je interni nadzor, ki so ga inšpektorji zunanjega ministrstva opravili v času njegovega prvega veleposlaniškega mandata na Dunaju med letoma 2009 in 2013, pokazal tako porazno stanje, da je Geržina leta 2015 umaknil kandidaturo za veleposlanika v Zagrebu. Zdaj že vemo, zakaj se je Geržina pod Janšo lahko vrnil v Avstrijo: njegov oče, Saša Geržina, je bil namreč podpredsednik stranke DeSUS, ki je v ključnem času zagotavljal glasove njenih poslancev. Tako je recimo Saša Geržina leta 2020 poskušal preprečiti, da bi ljubljanski pokrajinski odbor tedanji predsednici stranke DeSUS Aleksandri Pivec izglasoval nezaupnico. Leto za tem je njegov sin, očitno za nagrado, postal veleposlanik.

Še posebej zbuja skrb, ker je bilo to kadrovanje izvedeno strogo po političnem ključu, tako da so imeli neodvisni strokovnjaki že v izhodišču manjše možnosti oziroma so bili nezaželeni.

Tudi slovensko predstavništvo pri OZN v New York je doživelo redno zamenjavo: v začetku lanskega leta je vlada Janeza Janše tja poslala Toneta Kajzerja, Janševega bivšega državnega sekretarja. Njegova predhodnica je bila sicer ena najboljših diplomatk, Darja Bavdaž Kuret, ki je nato postala tudi svetovalka predsednika generalne skupščine. A nič ne de, za slovensko zunanje ministrstvo ni bila dobra. V skladu z Logarjevo napovedjo so na zunanjem ministrstvu v rednem postopku leta 2021 zamenjali veleposlanike v Sarajevu, na Dunaju in v New Yorku, a zakaj niso zamenjali še veleposlanikov v Haagu, Berlinu, Bratislavi in Københavnu, ki jim je v tem času potekel mandat? Zato ker so si ta mesta na zalogo za konec mandata Janševe vlade rezervirali najvplivnejši na zunanjem ministrstvu. Kdo so to?

Na prvem mestu je generalni sekretar na zunanjem ministrstvu Jožef Drofenik, ki sedaj odhaja v Haag. Na drugem mestu je Mihael Zupančič, vodja kabineta ministra Logarja, ki odhaja v København. Svoje mesto si je vnaprej rezerviral tudi državni sekretar na zunanjem ministrstvu Stanislav Raščan, ki bo odšel v Bratislavo. V Berlin, kjer je zunanje ministrstvo s tem namenom lani Franciju Butu prav tako podaljšalo mandat, pa odhaja hčerka Ernesta Petriča, sedanja veleposlanica v Tokiu Ana Polak Petrič. Ob tem sta bila na zadnji seji vlade Zupančič in Drofenik še povišana v diplomatski naziv prve stopnje, veleposlanik I.

Na seznamu petnajstih na novo imenovanih so sicer še drugi sporni primeri imenovanj posameznikov, ki recimo niti nimajo vodstvenih izkušenj. A ta farsa s 15 veleposlaniki kaže predvsem, na kako nizko raven je padla spolitizirana slovenska diplomacija. V teh primerih ne gre le za politično kadrovanje, ampak za privatizacijo službe in velik padec strokovnih kriterijev. Kljub vsemu leporečenju o naših profesionalnih in zrelih diplomatih recimo na zunanjem ministrstvu ob tej zadnji rotaciji niso v Ljubljani našli nobenega kandidata, ki bi zmogel oditi v Rim, kjer Tomažu Kunstlju julija poteče mandat. Zdaj ga bo nadomestil predčasno odpoklican veleposlanik v Grčiji Matjaž Longar.

Atašejska mesta za politične policiste

Diplomatska služba pa je postala odlična priložnost tudi za skrivanje najspornejših imenovanj na policiji. Eno od kadrovsko najbolj grobo napadenih področij Janševe vlade je bilo ministrstvo za notranje zadeve s policijo. Simbol političnega prevzema policije je bilo tudi imenovanje Petre Grah Lazar, prijateljice Janševega zaporniškega kolega Roka Snežiča, na vrh Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Seveda je jasno, da bo Grahova ob zamenjavi oblasti morala oditi, vendar že ima rešitev, po naših informacijah si je s pomočjo Francija Matoza že uredila novo delovno mesto na Slovenskih železnicah. Lazarjeva nam tega ni zanikala, na vprašanje, ali ima res zagotovljeno službo na Slovenskih železnicah, nam je odgovorila: »Nisem dala odpovedi, prav tako zaenkrat še ne razmišljam o odhodu iz NPU.«

Farsa s 15 veleposlaniki kaže predvsem, na kako nizko raven je padla spolitizirana slovenska diplomacija, gre za privatizacijo službe in velik padec strokovnih kriterijev.

Iz policije na bolj zanesljiva delovna mesta, kjer jih bodoča vlada ne bo mogla tako hitro menjati, odhajajo tudi nekateri drugi sporno imenovani. Eden izmed njih je Renato Butinar. Ta koprski kriminalist je sosed notranjega ministra Aleša Hojsa v vasi Kolumban, kjer je minister leta 2019 na sporen način prišel do poceni gradbene parcele. Potem ko smo v Mladini pisali o tem primeru, so v policiji začeli preiskavo, a koprski kriminalisti sumov uradno pregonljivega kaznivega dejanja niso našli. Je pa nato Butinar pod Hojsom doživel lep karierni vzpon. Vodstvo policije ga je iz mobilnega kriminalističnega oddelka – to je oddelek policije, kjer zaposleni delajo na terenu – začasno napotilo na nacionalni preiskovalni urad, sedaj, po koncu Janševe vladavine, pa se mu obeta še en skok. Butinar je bil najprej kandidat za prevzem vodenja koprskih kriminalistov, Hojs pa je njegovo hčerko Žaklin julija leta 2021 zaposlil v svojem kabinetu na delovno mesto referentke. Na Hojsov predlog naj bi ga zdaj vlada imenovala na atašejsko delovno mesto na veleposlaništvo v Rimu.

Drug podoben primer je primer Škelzena Bajramija. Decembra leta 2021 je generalni direktor Policije Anton Olaj ponovno zaposlil Škelzena Bajramija, ki je po poročanju več medijev moral policijo leta 2016 zapustiti iz krivdnih razlogov. Bajrami je bil pred tem prevajalec za albanski jezik in je službo na policiji izgubil zaradi nadlegovanja zaposlenih na delovnem mestu. Pod ministrom Hojsom se je lahko kljub temu vrnil na policijo, sedaj pa ima že pot tlakovano naprej: po naših informacijah ga bo vlada poslala za policijskega atašeja v Črno goro, v Podgorico.

Tudi Igor Lamberger si je v policiji pred prisego Roberta Goloba našel zanesljivejšo delovno mesto. Lamberger je bil maja leta 2020 del umazane igre. V. d. generalnega direktorja policije Anton Travner je tedaj na nezakonit način razrešil tedanjega direktorja NPU Darka Muženiča, na njegovo mesto pa imenoval Lambergerja. Lamberger je po kasnejših kadrovskih rošadah pristal na mestu pomočnika direktorja uprave kriminalistične policije, a zdaj bo odšel na bolj zanesljivo mesto vodje Službe generalnega direktorja policije v generalni policijski upravi.

Iz ministrstva za notranje zadeve, kjer smo želeli zgornje informacije preveriti, so nam odgovorili, da je postopek izbire za zasedbo prostih delovnih mest policijskega atašeja v Italiji, Črni gori in tudi na Madžarskem še v teku, prav tako pa še ni zaključen izbirni postopek za vodjo službe generalnega direktorja policije v generalni policijski upravi, torej za gospoda Lambergerja.

Tudi Matoz si je zavaroval hrbet

Na gospodarskem področju je sicer najbolj razvpit primer skrivanja pred ukrepi nove vlade primer bivšega državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo Blaža Košoroka, ki je prejšnji mesec odstopil s položaja in postal generalni direktor drugega stebra slovenske energetike, družbe Gen energija. A tudi najmočnejši in najvplivnejši član Janševega režima na področju gospodarstva, odvetnik Janeza Janše Franci Matoz, se je že zaščitil pred novo vlado Roberta Goloba.

Matoz si je pod Janšo nabral največje zakonsko dovoljeno število najpomembnejših položajev. Postal je namestnik predsednika nadzornega sveta na Slovenskih železnicah, predsednik nadzornega sveta Luke Koper in neizvršni direktor in predsednik upravnega odbora slabe banke (DUTB). Nova vlada bo Matoza kot predsednika DUTB zamenjala na eni od prvih sej, a se je sam na to že pripravil. Skoraj vsak dan obišče portoroški hotel Grand Hotel, so nam sporočili naši bralci, kjer mu strežnik parkira avto. Kaj počne Matoz v Grand Hotelu? Tam se srečuje z Nino Marin, svojo bivšo sodelavko. Tridesetletna Nina Marin je bila še nedavno, med letoma 2018 in 2020, Matozova odvetniška pripravnica. Takoj, že prvi dan vlade Janeza Janše, pa se je začel njen izjemni karierni vzpon. Na finančnem ministrstvu, kjer se je sprva na zaupanje zaposlila kot vodja pravnega oddelka, je Slovenijo zastopala v mednarodnih finančnih institucijah, kot sta EIB in EBRD. Nato je z Matozovo pomočjo začela nabirati pomembne gospodarske funkcije, četudi zanje ni imela izkušenj ali kvalifikacij.

Novembra 2020 je postala nadzornica železniškega gradbenega podjetja (SŽ-ŽGP), oktobra lani direktorica holdinga Istrabenza in zdaj aprila članica upravnega odbora Istrabenz turizma, ki ima sedež v zgoraj omenjenem portoroškem hotelu. Obe podjetji sta v lasti slabe banke, kar pomeni, da ji je službo uredil prav Matoz. Zakaj? Ne le zaradi nje. Za Matoza so ti položaji pomembni zaradi gradbenih parcel na obali. Istrabenz – ki ga vodi Marinova – po naših informacijah pravkar brez javne objave prodaja podjetje Adriafin. Ta ima v Ankaranu in v Dekanih v lasti nekaj deset tisoč kvadratnih metrov zazidljivih zemljišč, za povrh vsega je to podjetje še 78-odstotni lastnik Vinakoper. Po naših informacijah želi Matoz še pred prisego nove vlade, in še preden ga odstavijo, doseči, da bi Adriafin kupila Luka Koper, kjer sam vodi nadzorni svet in kjer je na čelo Luke Koper imenoval svojo upravo. S tem bi si namreč kupil nekaj časa. Preden bi namreč novi vladi uspelo zamenjati Matoza kot nadzornika Luke Koper ali celo vodstvo Luke Koper, bo gotovo minilo kakšno leto. Pred tem morajo namreč zamenjati nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga, nato izbrati novo upravo SDH in tako naprej. Kaj točno sicer Matoz z Adriafinom namerava in kje vidi zasebne koristi, še ni vidno.

Kako naprej?

Vsi ti zgoraj opisani primeri spornih kadrovskih praks niso sami po sebi primeri političnega kadrovanja. Pogosto ne gre za to, da člani neke stranke dobivajo bonitete, ampak se morajo ljudje tudi pridružiti stranki, da lahko napredujejo. Strokovnjaki za kadrovanje, kot sta antropologa Alenka Stanič ali Dan Podjed, govorita na primer o razgradnji države in njenih formalnih procedur. V Sloveniji se zapiramo v mrežo neformalnih odnosov, zvez in poznanstev, prijateljev in sovražnikov, ljubimcev in ljubic, prevaranih žena in mož – torej zasebnih odnosov, ki igrajo veliko večjo vlogo od formalnih procedur, značilnih za demokracijo, rad poudarja Podjed. Kako rešiti to stanje, kako se rešiti klientelizma, nepotizma, politizacije?

Drugačno, novo kadrovanje očitno ni dovolj. To konec koncev poudarja celo verjetni mandatar Robert Golob: »Če bo nova vlada poskušala kadrovske podtaknjence menjavati selektivno, enega po enega, ne bo zamenjala niti deset odstotkov vseh. Ne bo vzdržala, tako kažejo pretekle izkušnje. Edina rešitev je zakonska ureditev za vse te primere,« nam je Golob odgovoril na vprašanje. A kakšna zakonska ureditev? Časa za to, da prevetrimo institucije, ni. Druga možnost, ki so jo izkoristile države v podobni zagati, recimo Islandija po zadnji finančni krizi, pa je v reformah, ki prispevajo k večji transparentnosti. Pot v bolj demokratično družbo, tudi družbo, kjer veljajo za vse enaka pravila, je v večji transparentnosti. Zato bo medijska reforma, vključno z RTV, verjetno ena najpomembnejših nalog nove vlade.