»Majejo temelje hiše, jo uničujejo, razgrajujejo, iz javnega medija želijo narediti propagandno politično trobilo«

Tatjana Pirc je že skoraj 40 let novinarka Radia Slovenija, bila je tudi urednica, a najraje ima mikrofon in oddaje. Pred leti je ustvarila Petkovo centrifugo, avtorske komentarje tedenskega dogajanja, ki včasih zbodejo, včasih nasmejijo. Predvsem ima rada novinarstvo, je članica aktiva novinarjev Radia Slovenija in predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Tatjana Pirc je ob dogajanju na javnem mediju pretresena. Ko je na dan svobode tiska 3. maja potekal protest pred stavbo RTV Slovenija, si je pripela napis: »Tudi jaz sem Studio City, tudi jaz sem Marcel.«

Kolikokrat ste v zadnjih mesecih stali pred hišo RTV Slovenija? Dvakrat? Ni običajno, da novinarji javno protestirajo; novinarji navadno poročajo o drugih, ne o sebi. Zakaj ste bili tam? 

Tam smo se v zadnjem času zbrali trikrat, sicer pa res raje poročam, kot pa stojim pred stavbo RTV Slovenija. Ni mi lahko – ne zato, ker se mi je težko izpostaviti, a protestiranje ni vloga novinarjev. Ko pa postanejo razmere tako težke, kot so danes, ti ne preostane nič drugega. V takšnih primerih protest postane novinarjeva dolžnost. Novinarji ne smemo biti preveč občutljivi. Za tiste, ki javnost obveščajo o vsaki malenkosti, ki se jim zgodi, sem prepričana, da niso izbrali pravega poklica, če pa postanejo razmere nevzdržne, nevarne, če načenjajo neodvisnost medija in ogrožajo temelje dobrega novinarstva, kar se zdaj dogaja na javni RTV, se je treba upreti, dvigniti glavo in tudi zakričati, če te nočejo slišati.

Zakaj odhajajočo vlado moti neodvisen javni medij? Neodvisni mediji so temeljni gradniki demokracije. Vsaka demokratična oblast si jih želi. 

Politiki radi govorijo o pomenu medijske neodvisnosti, ko pa začne medij nadzirati njihovo delo, ko opozarja na napake in spodrsljaje, stvar postane problematična. Konec koncev ima vsaka oblast rajši medije, ki jo hvalijo, kot pa tiste, ki jo grajajo. Pravi državniki in odgovorni voditelji se zavedajo pomembne vloge, ki jo imajo mediji v demokratični družbi. Med njimi in kakovostnimi mediji tudi takrat, ko medij objavi kritično zgodbo, ostane vzajemno spoštovanje, kar pa je seveda nekaj drugega kot to, kar se dogaja pri nas. Odhajajoča oblast medije ponižuje, napada, nespoštljivi so do novinarjev in novinark. Živimo v absurdnih medijskih razmerah, ki že rahlo spominjajo na kak horor film.

Trdite, da demokracija stoji na neodvisnih medijih in da novinarji na RTV Slovenija ne želite biti »nikogaršnji hlapci«. Zakaj bi bili hlapci? Čigavi hlapci? 

V pisarni imam transparent, ki so ga nosili vztrajniki, ko so protestirali pred sodiščem; našla sem ga v grmovju pred televizijsko hišo. Na eni strani transparenta piše »novinarji – režimski hlapci«, na drugi pa »mediji lažejo«. Kdor je hlapec, ni novinar. Novinarji smo zavezniki javnosti, ne smemo biti podaljšana roka oblastnikov, centrov moči ali tistih, ki izpolnjujejo ukaze nekih političnih opcij, ljudi torej, ki sedijo v programskem svetu RTV Slovenija, pa tudi na kakšnem uredniškem mestu najdemo njihove oprode. To so sli politike, ki delujejo kot nekakšni politkomisarji. Programski svetniki bi morali s svojimi odločitvami zagotavljati dobre in stabilne pogoje delovanja RTV Slovenija, uredniki pa bi se morali truditi za boljše programe.

Janševa vlada in njeni podporniki pravijo, da je javna medijska hiša nagnjena preveč na levo, da ni nevtralna, uravnotežena. 

Ne sprejemam delitve na levo in desno novinarstvo. Novinarstvo je dobro ali slabo, novinar je profesionalec ali mazač. Sama sem prepričana, da mora biti novinar vedno na strani napredka, svobode, spoštovanja človekovih pravic. Zagovarjam pravico žensk do splava, sem proti ponovni uvedbi smrtne kazni, branim demokracijo, vse te in podobne civilizacijske dosežke, za katere se je treba nenehno zavzemati, ker očitno niso priborjeni za vedno. Razprava o levih in desnih novinarjih je rezultat političnega podtikanja, s katerim blatijo imena dobrih novinarjev, ki jim hočejo s tem vzeti verodostojnost in dostojanstvo. V tej gonji sodeluje vojska trolov, pa tudi fanatični aktivisti v naši hiši; ti novinarjem in vsem, ki opozarjajo na nesprejemljive pritiske, očitajo politični aktivizem. Gre za logiko »ujemite tatu« – kažeš na drugega in mu podtikaš nečednosti, ki jih počneš sam, da bi preusmeril pozornost. Žal se je tak način uspešno razširil, tudi ta laž o grožnjah večine manjšini.

Odhajajoča oblast medije ponižuje, napada, nespoštljivi so do novinarjev in novinark. Živimo v absurdnih medijskih razmerah, ki že rahlo spominjajo na kak horor film.

Podobno se je prijela tudi mantra o politični uravnoteženosti.

Ta beseda se je pojavila že leta 2000 v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike na RTV Slovenija; kasneje je bila zapisana tudi v 5. členu Zakona o RTV. Tudi tukaj gre za prevaro, za velik nesporazum: uravnoteženost ne pomeni malo levih in malo desnih pogledov, malo vladne in malo opozicijske strani. Uravnoteženost se ne izračunava v gramih, centimetrih in sekundah – to so strokovni razmisleki o pomembnosti, aktualnosti, teži, argumentih, vprašanja o sestavi oddaj, omizij, uredniške debate o tem, kaj vse je treba vprašati sogovornike, kateri zorni kot je ključen in podobno. Uravnoteženost se je izkazala kot zelo neprimeren izraz, ki se je izrabil in zlorabil. Tudi objektivnost ni pravi izraz, čeprav se pogosto uporablja. Gre za nepristranskost, celovitost, resnicoljubnost, etičnost in verodostojnost novinarstva. Zakaj bi v studie vabili levega in desnega politologa, levega in desnega analitika, levega in desnega zdravnika? Pred mikrofoni in kamerami naj bodo ljudje, ki nam znajo kaj pametnega povedati.

Prišli smo do točke, ko programski svetniki v vaši cenjeni hiši v imenu uravnoteženosti s štoparicami merijo čas, namenjen enim in drugim političnim strankam. Prišli smo do točke, ko poglede na novinarske prispevke objavlja Urad vlade za komuniciranje, ki je politični organ. 

Res merijo, a tistih, ki najbolj vneto držijo štoparice v rokah, nikoli ne zmoti, če ima njihova stran v programih več časa kot nasprotna. Bom ponovila primerjavo, ki mi je zelo ljuba: ali člani sveta UKC Ljubljana učijo kirurge operirati? Seveda si tega ne drznejo početi. Zakaj torej člani programskega sveta RTV Slovenija učijo novinarje, kako naj delajo? O načinu pripravljanja oddaj nam pridigajo ljudje, ki o novinarstvu nimajo pojma. To hkrati pomeni, da ne poznajo vloge programskega sveta. Nekaj let nazaj, že kar precej časa je od tega, ko sem bila kot predstavnica zaposlenih članica programskega sveta, sem bila šokirana, ko sem ugotovila, koliko svetnic in svetnikov ne pozna medijske zakonodaje, internih aktov naše hiše, ne ve, kaj pomeni poslanstvo RTV Slovenija, ne pozna osnovnih medijskih zakonitosti. Morda je zdaj stanje celo slabše kot takrat. Kako naj takšni ljudje skrbijo za razvoj in delujejo v korist naše hiše ali skrbijo za krepitev ugleda javne radiotelevizije?

Akademik in komunikolog dr. Slavko Splichal je nedavno dejal, da programski svet še nikoli ni bil tako radikalen, kot je v aktualni sestavi. 

Predvidevam, da profesor Splichal zelo trpi, ko posluša razprave na sejah programskega sveta. Opažam, da nekdanji poslanec SDS Jožef Jerovšek, ki je član sveta in vodi celo komisijo za informativne programe, akademiku Splichalu zelo rad postavlja vprašanja, ki so včasih po moji oceni zelo nedostojna. Vsak, ki se zaveda, kako pomemben je javni medijski servis, bi v programskem svetu pričakoval ljudi z osebno integriteto, znanjem in izkušnjami, ljudi, ki jih ne vodijo osebni ali politični interesi tistih, ki so jih imenovali.

V programskem svetu sedi tudi Vane Gošnik, ki ni plačeval RTV prispevka, zdaj pa naj bi ga začel plačevati, ker bi bilo kaj drugega »nehigienično«. Nehigienično je bilo že prej, ko namenoma ni spoštoval zakonodaje. 

Kako odgovorno in resno politika dojema javni medij, pove tudi s tem, koga imenuje v programski in nadzorni svet. Morda bi bilo treba v zakon o RTV zapisati tudi to, da morajo vsi novi članice in člani programskega sveta RTV hiše opraviti in uspešno zaključiti izobraževanje, ki ga potrebujejo za to pomembno delo. Podobno kot poteka usposabljanje za člane nadzornih svetov.

Razmere na radiu so za zdaj drugačne kot na televiziji, vendar tudi radiu očitajo te in one oddaje. Nekatere programske svetnike je denimo zmotila oddaja o reproduktivnih pravicah žensk, drugi so lani ostro protestirali, ker se je v radijskem programu znašla pesem »Druže Tito mi ti se kunemo« Zdravka Čolića. 

Zaradi glasbe v moji oddaji, ki sem jo pripravila, so lani sklicali izredno sejo komisije programskega sveta za glasbo. Kaj se je zgodilo? Ob 30. obletnici Slovenije sem pripravljala serijo radijskih oddaj o protestih v naši državi, od zborovanj v podporo četverici do kolesarskih protestov. Takšna je pač zgodovina protestniškega dogajanja pri nas, začelo se je z Roško in za Janšo, končalo pa se je s Trgom republike in proti Janši. Zakaj je bilo tako, naj se vpraša tisti, ki je bil navdih vseh teh zborovanj. Posamezna protestniška obdobja, spomine, pogovore smo opremili s protestniško glasbo iz tistega časa; tako smo uporabili tudi glasbo, ki je spremljala petkove proteste. Programske svetnike je zmotila pesem Operacija Juriš raperja Nikolovskega in pevke Jadranke Juras. Skladbe, ki sem jih predlagala glasbenemu uredniku, sem preposlušala, po mojem mnenju je bila izbrana glasba v kontekstu obravnavane teme in primerna za objavo. Če cenzorje moti grob način izražanja, ki je značilen za raperska besedila, bodo morali iz bogatega radijskega glasbenega arhiva odstraniti večino raperskih komadov, v katerih se pogosto pojavljajo beseda »motherfucker« ali verzi tipa »če si držu častno stražo ustašem in domobrancem, se ne čudit da te folk na ulci zmerja z izdajalcem«. To sicer ni vloga programskega sveta, a so programski svetniki, ki radi preganjajo čarovnice.

Ne sprejemam delitve na levo in desno novinarstvo. Novinarstvo je dobro ali slabo, novinar je profesionalec ali mazač.

Dolgo ste že v tej hiši, kako ocenjujete sedanje vodstvo RTV Slovenija? Očitno ne spoštujejo niti lastnih novinarjev. Tako odstavljenega voditelja Studia City Marcela Štefančiča, jr. niso niti povabili v pisarno, da bi mu povedali, zakaj mu niso podaljšali pogodbe za vodenje. 

Zanimivo se mi zdi, da se pod sporočili za javnost zadnje čase podpisuje »generalno vodstvo«; gre za nov termin, ki ga v organizacijski shemi ne najdemo. V teh sporočilih in pojasnilih opažam, da vodstvo RTV hiše rado poudarja ničelno toleranco do vseh oblik pritiskov in napadov. Kaj pa če pozorni opazovalci v ravnanju vodstva prepoznavamo pritiske? Kako bo novinarje, urednike in uredništva vodstvo zaščitilo pred njimi samimi? So nas zaščitili na sejah programskega sveta, ko so nas žalili, napadali, nam grozili? So se odzvali na žaljive, nestrokovne kvazianalize poročanja RTV, ki jih je pod taktirko Uroša Urbanije objavljal UKOM? Komunikacija vodstva z zaposlenimi ni dialog, med nami ni dialoga. Javna radiotelevizija dobro deluje, če odločitve in ravnanja vodstva izhajajo iz vsega tistega, zaradi česar RTV Slovenija obstaja; to so programi in vsebine, ki jih ustvarjamo. Kakovostne vsebine pa lahko nastajajo le v spoštljivem ozračju, ko je samoumevno, da vodstvo zanima, kaj si o oddajah ali načrtovanih spremembah in posegih mislimo ustvarjalci. Očitajo nam, da gremo s problemi prehitro v javnost, čeprav jih že mesece opozarjamo na napačne programske in kadrovske poteze. Zakaj smo se torej 3. maja, na dan svobode medijev, spet zbrali pred RTV hišo? Ker smo želeli javnosti povedati, kaj se dogaja pri nas. In kaj so storili oni? Na dan svobode medijev so ukinili oddajo Studio City, čeprav so to precej neprepričljivo skušali povedati z drugimi besedami. V naši hiši, ki je najpomembnejši medij, največja kulturna ustanova v državi, je veliko odličnih, predanih, izjemnih ljudi, ki svoje delo opravljajo vrhunsko. RTV hiša je velika in zelo zapletena. Težko je razumeti vsa dogajanja, ozadja in procese. Zaradi vsega tega si RTV zasluži najboljši kader, ki zna take konglomerate uspešno voditi. Žal ugotavljam, da se uresničuje misel, ki jo je pred časom izrekla neka medijska strokovnjakinja. Dejala je, da bo vsaka vodstvena ekipa, ki pride na RTV, slabša. Slovenija potrebuje dober javni servis, zato je treba ta trend obrniti!

Na protestu 3. maja ste nosili napis: »Tudi jaz sem Studio City, tudi jaz sem Marcel.« Zakaj? 

Ime in simbol koga ali česa je zdaj Marcel? Izjemno ga spoštujem, saj je eden tistih ljudi, ob katerih se zaveš, kako malo veš. Že to je eden izmed razlogov, zaradi katerega lahko vsak dan napišem, da bi bila tudi jaz Marcel. On je vrhunski televizijski voditelj, za katerega bi se morala ta hiša boriti, da ga obdrži.

Radijska kolegica me je pred dnevi vprašala, ali imam kakšne težave – morda doživljam pritiske, me onemogočajo pri delu? Ne, nič mi ni hudega, a vse tisto, kar se zadnje čase dogaja kolegicam in kolegom čez cesto, se dogaja nam in meni. Zaradi tega protestiram, zato hočem in želim, da vsi vidijo in slišijo, da sem zdaj tudi jaz Marcel. In veliko se nas zaveda, da smo skupaj močnejši.

Marcel Štefančič, jr. odhaja zaradi odločitve odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik. V govoru na zboru ste 3. maja dejali, da se propad javnega medija začne z nastavljanjem »tretjerazrednih sodelavcev«. Se torej to dogaja tudi pri nas? 

Nastavljanje nesposobnih je del recepta, po katerem skuša politika podrediti javni medij. To se je dogajalo na Madžarskem, to se je dogajalo v Srbiji. Besede o nastavljanju tretjerazrednih urednikov je v prispevku kolegice Špele Kožar v zadnji oddaji Studia City na TVS izrekla radijska kolegica iz Vojvodine. Dejala je, da so na Radiu Novi Sad na uredniške položaje najprej nastavili tretjerazredne novinarje, na koncu pa se je vse skupaj razgradilo, javnega radia po njeni oceni ni več. Kar zmrazilo me je, ko sem jo poslušala in ugotavljala podobnosti.

Očitno cilj politike, kakršno je ali pa jo še bo vodil Janez Janša, ni politični prevzem medija, pač pa razgradnja verodostojnosti RTV Slovenija.

Res je, majejo temelje hiše, jo uničujejo, razgrajujejo. Iz javnega medija želijo narediti propagandno politično trobilo. Z ljudmi, ki to počnejo, se ne moreš pogajati, z njimi se tudi pogovarjaš težko, saj rušijo nekaj, kar si pomagal graditi. Težko mi je, ko se spomnim sramote, ki se je na TVS dogajala v času volilne kampanje, vrhunec pa je bilo tisto soočenje. Nekoč je v predvolilnem času javna medijska hiša zasijala v najboljši luči, soočenja so bila pri nas kakovostna, ni šlo za populizem, pogovarjali smo se o pomembnih stvareh, gledalec je začutil priprave in kreativnost. Tako je bilo nekoč, tokrat pa sem s tresočo roko prižgala Prvi program TV Slovenija. Bila sem osupla.

Zgolj osupla? 

Razočarana, ogorčena, žalostna. Osramočena. Sem si kdaj mislila, da je kaj takega mogoče? Ne, niti v najhujših sanjah.

Še Radio Ga-Ga Saše Hribarja je ostal brez besed. 

Moje življenjsko geslo je »hudi časi, vedro čelo«, a vse tole je postalo tako kruto, groteskno, tragično, da je moj nasmeh vse bolj grenak. Ko sem prejšnji torek pred vsemi dejala, da sem tudi jaz Marcel, sem bila na robu joka. To niso bile solze žalosti, ampak solze besa. Kdo bi si mislil, da se bomo leta 2022 v Sloveniji borili za medijsko svobodo, za ohranitev Studia City, da bomo protestirali zaradi odstranitve voditelja Marcela Štefančiča, jr.

V času prve vlade Janeza Janše, ko je politika na podoben način rušila in skoraj zrušila RTV Slovenija, ste sami sodelovali s politično nastavljenim direktorjem RA SLO Vinkom Vasletom in postali urednica 1. programa. Kako danes gledate na ta čas? 

Zakaj to enačite?

Bil je pogrom, spomnite se voditeljice Nataše Štefe, ki so ji prekinili pogodbo zaradi povsem nedolžne, hudomušne izjave v jutranjem programu. 

Takrat se je radio v skladu z novim statutom reorganiziral in s to organizacijo enot sem se zelo strinjala. Nastala so namreč odgovorna uredništva Prvega programa, Vala 202, Arsa in informativnega programa, kar je pomenilo predvsem večjo avtonomnost radijskih programov, ki jih poslušalci dobro poznajo (Prvi, Val 202, Ars). Zdelo se mi je, da bom kot urednica skupaj s kolegi znala ustvarjati dober radijski program, da ga bom zaščitila pred pritiski in škodljivimi posegi. Vedela sem, s čigavo politično podporo prihaja Vinko Vasle na radio; ko sem se prijavila na razpis, pa sem mu povedala, da radijski medij zelo dobro poznam in da nisem človek, ki ga je mogoče podrediti. Priznati moram, da sem prvo leto precej mirno delala, kasneje so se odnosi malo zaostrili, menim pa, da sem v svojem mandatu preprečila vse poskuse vmešavanj v uredniško delo na Prvem programu. Tudi glede Nataše Štefe mi ni bilo vseeno in sem Vasletu jasno povedala, da se ne strinjam z njegovo burno reakcijo.

In kaj ste kot urednica uspeli ubraniti? 

Vinko Vasle je od mene denimo zahteval, naj na Prvi program radia uvrstimo prenose maš. Rekla sem mu, da maš, dokler bom odgovorna urednica, na prvem programu radia pač ne bo. Vse maše so bile takrat predvajane na Tretjem programu, uvedel jih je nekdanji direktor radia Andrej Rot, ki ga je nekoč Lojze Peterle pripeljal iz Argentine. Vasle mi je odgovoril, naj se potem kar sama pogovorim s »sveto katoliško cerkvijo«. Na radio sta prišla Janez Gril in Ivan Štuhec, naštela sem jima strokovne argumente, zaradi katerih sem nasprotovala, nekaj časa smo se še pogovarjali o tem in onem, potem sta odšla in maš na Prvem programu ni bilo do konca mojega mandata. Kasneje so jih uvedli.

Zakaj?

S tem se nisem pretirano ukvarjala. Vem pa, da nikoli nisem popustila pritiskom s te ali druge strani. Nikoli! Bi se z izkušnjami in znanjem, ki jih imam danes, še enkrat prijavila na razpis za odgovorno urednico? Ne trdim z gotovostjo, a verjetno bi se. Prvi program smo takrat izboljšali, prenovili in poslušanost je rekordno poskočila. Če rečemo, da je bilo obdobje RTV vodstva Guzej-Možina-Vasle, ki je delovalo v času prejšnje Janševe vlade, težko, velja, da je danes še bistveno težje. Virus podrejanja zlahka preskoči čez cesto, v hipu je lahko pri nas. Vsakemu, ki okleva, ki se je zaprl v pisarno in čaka, da vihar mine, ki me sprašuje, kaj naj naredi, odgovorim, naj se kar sam vpraša, kaj lahko naredi za to, da skupaj ohranimo in ubranimo javni medij. Tu imam v mislih kakovostno delo, spoštovanje najvišjih standardov, vztrajanje pri načelih in vrednotah, na katerih stoji javna RTV. Pa tudi upreti se je kdaj treba.

Vodstvo RTV hiše rado poudarja svojo ničelno toleranco do vseh oblik pritiskov in napadov. Kako bo novinarje, urednike in uredništva vodstvo zaščitilo pred njimi samimi?

Prihaja do trka različnih pogledov. Naj vas vprašam takole: gotovo je voditeljica Odmevov Rosvita Pesek konservativno usmerjena novinarka, gotovo je tudi novinar radia Tomaž Celestina bolj desno usmerjen, a nista politična propagandista, delata dobro. Ljudje, ki danes prevzemajo RTV Slovenija, pa to niso; nekateri pišejo himne političnim strankam.

Ne želim ocenjevati politične usmerjenosti kolegic in kolegov, vsekakor pa je delovanje nekaterih sporno zaradi očitnih povezav s politiko, tudi z vidika konflikta interesov. Če dopušča kaj takega, medijska hiša izgublja verodostojnost.

Janez Janša je nekaj tednov po prevzemu vlade tvitnil, da je na RTV Slovenija preveč zaposlenih in da so predobro plačani. Očitno je prišlo do revidiranja stališč. 

Opažam nove novinarke in novinarje, za katere menim, da žal še niso dovolj usposobljeni za nastop pred kamero ali pa opravljajo zahtevno novinarsko delo, ki mu (še) niso dorasli. Nekoč smo se najprej učili, pripravljali in izobraževali, šele nato smo šli pred mikrofone in kamere. Trenutno se veliko govori o novih zaposlitvah na televiziji, o ljudeh, ki so prišli v še neobstoječi informativni program, ki ga zdaj uvajajo s spremembami statuta RTV. Tudi tokrat argumentom nasprotnikov najbolj spornih sprememb niso prisluhnili. Zanimivo, prej smo leta poslušali, kakšna kriza je, kako ni denarja, da je treba zaposlovanje omejiti ali celo ustaviti, ljudi so spodbujali k upokojevanju, zdaj pa se kar naenkrat lahko hitro zaposluje in sklepa pogodbe o sodelovanju.

Nova oblast napoveduje spremembe. Prihaja nov zakon o RTV, politika pa obljublja, da se bo samoomejila. Ji verjamete? 

Samoomejevanje politike je nekaj takega kot … hm, na misel mi pride le primerjava, ki ni za javnost. Z nobenim politiki nisem v prijateljskih odnosih, ne zaupam jim, je pa res, da še v nobeni predvolilni kampanji doslej nismo slišali toliko zavez, kot so jih izrekli predstavniki strank, ki sestavljajo novo vlado. Obljubili so, da bodo spisali sodobnejši zakon o RTV, ki bo zaščitil neodvisnost in avtonomijo. Vse te obljube in zaveze bodo težko pojedli, mi pa jih zagotovo ne bomo pozabili. Počakajmo še nekaj tednov, naj politika opravi svoje, novinarji bomo seveda v javnih razpravah o spremembah medijske zakonodaje sodelovali. Hkrati pa je zdaj čas za naše samoizpraševanje, kaj lahko in kaj moramo narediti mi sami. Mislim, da je treba delati s polno paro, profesionalno, kakovostno, izboljšati vzdušje, povezati ljudi, uvesti mentorsko delo, spodbuditi novinarsko radovednost, kreativnost, razmisliti o tem, kako izboljšati oddaje, programe, organizacijo dela. Boj za medijsko svobodo, neodvisnost in avtonomijo nas po svoje utruja in utrjuje. Ni predaje! Morda bo novi zakon res prelomna točka, morda bo omogočil razmere za normalizacijo stanja.

Vse, kar se dogaja kolegicam in kolegom čez cesto, se dogaja nam in meni. Zaradi tega protestiram, zato hočem in želim, da vsi vidijo in slišijo, da sem tudi jaz Marcel.

Ena izmed idej nastajajočega zakona je, kot razumem, da bi bilo v programskem svetu več ljudi iz vaše hiše, iz vrst zaposlenih. Se vam zdi to socialistični pristop? 

Ne, ampak na začetku sem bila do te ideje rahlo skeptična. Potem sem prebrala razlago profesorice Sandre Bašić Hrvatin, ki je dejala, da če je kdo v vsem tem času, v vseh teh letih pokazal odgovoren odnos do javne

RTV, to ni bila politika, pač pa zaposleni. Meni se sicer zdi, da morajo biti v programskem svetu tudi predstavniki javnosti. Predstavnikov politike pa sme biti le za vzorec. Storjena je bila huda škoda, ki bo težko popravljiva. Posledice tega obdobja bomo odpravljali še leta. Ko medij izgubi verodostojnost, jo je zelo težko pridobiti nazaj.

Marcelu Štefančiču, jr. so prejšnji torek prepovedali vstop v televizijsko stavbo. Odhajajoči predsednik vlade, ki rad napada RTV Slovenija, zelo žaljiv, destruktiven je v tem, pa te prepovedi nima. Janša je pred volitvami zelo rad prihajal na televizijo, v radijsko stavbo pa ga že dolgo ni bilo. 

Res je, a mu vstopa nismo prepovedali. Zadnjič je našo stavbo obiskal pred volitvami leta 2018 in nato sredi predvolilnega soočenja jezno odkorakal iz studia, ker mu niso bila všeč vprašanja. Mislim, da od takrat ni prestopil radijskega praga.