Se Evropa lahko odpove ruskemu plinu?

Predstavljajte si, da bi Putin 9. maja – na dan zmage – res razglasil zmago in konec misije. Vojne – no, »posebne vojaške operacije« – bi bilo s tem konec. Kako bi izgledala Ukrajina po vojni? To si zlahka predstavljamo: bila bi suverena, a precej manjša (brez Luganska, Donecka, črnomorske obale, Mariupolja, Hersona, morda tudi brez Odese), porušena in razdejana, totalno militarizirana, s policisti, vojaki in gardisti na vsakem koraku (»veliki Izrael«, kot je napovedal predsednik Zelenski), na milijone Ukrajincev bi bilo izseljenih in razseljenih (mnogi se ne bi vrnili), demografija bi se spremenila (zbežali so skoraj izključno otroci in ženske), v okviru novega »Marshallovega načrta« bi za obnovo in ponovno izgradnjo pritekale milijarde in milijarde (Svetovna banka pravi, da bo samo za obnovo infrastrukture potrebnih 60 milijard dolarjev), priložnosti za korupcijo bi bile brezmejne (leta 2021 je bila Ukrajina po Indeksu zaznave korupcije, ki ga pripravlja Transparency International, na 122. mestu), a velike bi bile tudi možnosti za discipliniranje oligarhov, transformativni skok demokracije in gospodarski prerod, obrambni proračun bi bil orjaški, boji na vzhodu bi še vedno potekali, odkrivali bi množična grobišča, »čistili« minska polja, sodili vojnim zločincem in se preštevali.

In seveda – plinovodov, ki se vijejo skozi Ukrajino ter povezujejo Rusijo in Evropo, ne bi bilo več. Ukrajinci bi jih odpovedali, odstranili, eliminirali, magari razstrelili. Zakaj bi še gledali cevi, skozi katere se je valil energent, ki je financiral vojno – ruski napad na Ukrajino? Zakaj bi še gledali cevi, ki so Putina navdajale z vojno samozavestjo? Zakaj bi še gledali cevi, zaradi katerih je bil Putin prepričan, da lahko počne, kar hoče, in da mu nič ne morejo?

Če se zdaj torej vrnemo v sedanjost in k vojni, ki še kar traja, si moramo postaviti eno samo vprašanje: zakaj Ukrajinci že zdaj ne zaprejo, če že ne celo razstrelijo plinovodov? Morda zato, ker so preveč odvisni od Evrope, tej pa ne morejo zapreti dotoka plina?

Ko se je vojna zares začela, je Evropa tako ponorela, da smo imeli občutek, da bo takoj ustavila dobavo ruskega plina. Še več: ko je Evropa obsojala Putina in Rusijo, smo bili prepričani, da je ruski plin že odpovedala – ja, skenslala. Odločno, hladno, brez milosti. Zakaj bi še naprej subvencionirala Putinovo vojno? Zakaj bi še naprej ruski plin plačevala s »krvavim denarjem«, kot pravi Zelenski? In lepo prosim – zakaj bi Ukrajinci še gledali te cevi smrti? So jih pa ja zaprli – ali razstrelili, smo si mislili. Ta jezna, zgrožena, ogorčena Evropa itak ni mogla Ukrajincem reči: plinovode pa pustite pri miru! Potrebujemo jih! Nočemo zmrzniti! Nemška industrija je odvisna od ruskega plina! Če se zlomi nemško gospodarstvo, se zlomi Evropa! Cevi naj ostanejo! Ne, Evropa res ne bi hotela, da Putin z njenim denarjem pustoši Ukrajino.

A zgodilo se je natanko to. Evropa se ni odklopila od ruskega plina. Plinovodi so še naprej delovali s polnimi pljuči. Kot da ni nič. Kot poroča Centre for Research on Energy and Clean Air, je Rusija od začetka vojne do konca aprila izvozila kar za 63 milijard evrov fosilnih goriv – od tega jih je 71 odstotkov kupila Evropska unija. Vojna je bila tukaj in zdaj, Evropa pa je mogočno sklenila in oznanila, da se bo ruskemu plinu odpovedala do leta 2030! Junaško. Že kar superjunaško. Ruskemu plinu se je odpovedala le Litva (3. aprila), ki pa ga je uvažala tako malo, da se mu je zlahka in brez kakšnih posebnih ekonomskih posledic odpovedala.

Ukrajinci pa so morali po drugi strani očitno budno paziti, da plinovodov, ki povezujejo Rusijo in Evropo, ne bi zadela kakšna raketa. Wall Street Journal je 8. marca zapisal: »Ukrajinci tvegajo življenje, da bi ruski plin prišel v Evropo.« Gasijo požare, ki ogrožajo plinovode, sanirajo poškodbe, ki so jih prizadele eksplozije. V Ukrajini ni nihče varen – razen ruskih plinovodov. Edini, ki plina ne dobivajo po ruskih plinovodih, pa so prav Ukrajinci, ki ruski plin že vse tja od aneksije Krima bojkotirajo, tako da plin dobivajo po svojih plinovodih – iz Poljske, Slovaške in Madžarske. Jasno, to je v resnici ruski plin, izvožen prek Ukrajine, preprodan in uvožen nazaj v Ukrajino.

Kaj hudiča se dogaja? Kaj je s tem plinom? Kaj je z odvisnostjo? Kaj je s plinovodi? Zakaj jih niso razstrelili? Mar ne bi s tem Rusije ustavili, če ne že kar zlomili? Navsezadnje, mar Rusija s plinom, nafto in premogom ne zasluži več milijard dolarjev na dan? In mar samo s plinom ne zasluži 400 milijonov na dan? Počepnila bi. Konec vojne? Morda – ne bi bilo več subvencij. Evropskih subvencij. A kot vemo, so Evropejci pri plinu Rusijo sankcionirali le tako, da so – junaško, pompozno – odpovedali Severni tok 2. Kot da je to kaj pomenilo: po teh ceveh plin sploh še ni stekel. Ne, ta »tok« še ne teče, zato Putina s tem niso ravno udarili. Odpovedali so tisto, česar sploh še ni bilo. Toda tisto, kar je vojno poganjalo, je še vedno »teklo«.

Rusija si vojno v Ukrajini plačuje s prodajo plina, ki teče po ukrajinskih »ruskih« plinovodih – Ukrajina pa si z denarjem, ki ji ga prinesejo ti plinovodi, plačuje obrambo pred Rusijo.

Evropa je v prvih desetih dnevih po začetku vojne uvozila več ruskega plina kot pred vojno. Ukrajinci so poskrbeli, da se ta »tok smrti« ni ustavil. Ne, plinovodov ne smejo razstreliti, saj bi tako ogrozili blaginjo Evrope – le zakaj bi jo ogrožali? Le zakaj bi jo hoteli tako prizadeti? Mar ni Evropa dobra z Ukrajino? Mar je nima izredno rada? Mar ne toči debelih solz? Mar ji ne dostavlja orožja? Naloga Ukrajincev je, da varujejo »naš« plin. In da ustavijo potencialne saboterje. Počakati morajo, da si Evropa zagotovi alternativne energetske vire. Saj hočejo v Evropsko unijo, ne.

Znaki, da ne živimo v normalnih časih

Kaj hudiča se torej dogaja? Kakšno igro gledamo?

Za začetek, Severni tok 2, ki so ga za 10 milijard evrov speljali pod Baltskim morjem, je bil »znak zaupanja med dvema državama«, med Rusijo in Nemčijo, slišimo v podkastu Ali se lahko Evropa odpove ruskemu plinu?, ki ga je nedavno na BBC objavila Tanya Beckett. Nemčija je Rusiji zaupala, da ji bo še dolgo dobavljala plin – Rusija je Nemčiji zaupala, da bo njen plin še dolgo kupovala. »V zadnjih desetih letih je šla petina ruskega plina v Nemčijo.« Je lahko kar tako konec zaupanja, ki temelji na plinu? Zaradi vojne?

Evropska romanca z ruskim plinom se začne v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – sredi hladne vojne. Ja, sredi vojne, ki je grozila z jedrsko apokalipso in uničenjem sveta. V Sibiriji so odkrili ogromna nahajališča nafte in plina. »Sovjetska zveza je končno imela nekaj, kar je bil Zahod voljan kupiti.« Vprašanje je bilo le, kdo bo plačal plinovode od Rusije do Zahoda. Rusija in Nemčija sta se domislili rešitve: nemške banke so financirale cevi, ki jih je izdelovala nemška jeklarska industrija, sovjetska stran pa je vse to financirala s prodajo plina. Ni kaj, znak zaupanja med dvema državama. In med dvema imperijema – zahodnim in vzhodnim, kapitalističnim in komunističnim.

»V naslednjih 20 letih je postala Sovjetska zveza največja proizvajalka energetskih virov na svetu.« Ne brez razloga: »Ruski plin je bil cenejši od plina, ki je prihajal iz drugih držav.« Recimo iz Norveške. Utekočinjeni zemeljski plin, alias LNG (liquefied natural gas), pa je bil še dražji. Američanom to ni bilo všeč. »Počutili so se nelagodno.« Čutili so se ogrožene. Celo napadene. »Uvozu nafte in plina iz Sovjetske zveze so nasprotovali.« Pritisnili so na Evropo in sklenili dogovor: Evropa je uvoz sovjetskega plina zmanjšala na 40 odstotkov. »In takšna je količina še danes.« Lani je Evropska unija uvozila 155 milijard kubičnih metrov ruskega plina, kar je bilo natanko 40 odstotkov uvoženega plina.

Postavili so torej mejo, koliko plina lahko Evropa uvozi iz Sovjetske zveze, toda tudi teh 40 odstotkov je bilo nadvse pomembnih za sovjetski imperij. Če že ravno hočete: Sovjetska zveza je s prodajo plina – s tistimi 40 odstotki – financirala okupacijo Prage in vojno v Afganistanu, ki je trajala deset let, od leta 1979 do leta 1989. Denar od prodaje plina je bil »za sovjetski imperij tako pomemben, da nekateri pravijo, da je bil propad sovjetskega imperija v osemdesetih letih posledica znižanja cene plina«. Ne da so se razmerja v naslednjih desetletjih kaj spremenila: četrtino ruskega gospodarstva predstavljata nafta in plin.

Toda v resnici ni vse tako preprosto. »Rusija je bolj odvisna od izvoza svojih energetskih virov, kot pa je Evropa odvisna od uvoza ruskih energetskih virov.« In tega se je Rusija zavedala: zakaj je potem napadla Ukrajino? Saj je vedela, da se bo Evropa vprašala, ali se lahko odpove ruskemu plinu. Vedela je, da bi lahko zelo trpela – bolj kot Evropa. Evropa bi trpela le dve ali tri leta – Rusiji pa se je obetal ekonomski pekel. Še toliko bolj, ker nima alternativnih kupcev, ker je vse – z infrastrukturo vred – stavila na Evropo in ker plina ne bi mogla preusmeriti na Kitajsko. Prvič, plinovod od Rusije do Kitajske, ki je stal trikrat več od Severnega toka 2, ima omejene zmogljivosti. Drugič, po tem plinovodu prihaja na Kitajsko plin z ruskega vzhoda, ne more pa tja priti z ruskega zahoda, kjer je plin, ki ga Rusija izvaža v Evropo. In tretjič, da bi Kitajska investirala v gradnjo še kakega plinovoda do Rusije, je malo verjetno – Rusija namreč velja za »nezanesljivo partnerico« (napada druge države, krši mednarodno pravo ipd.). Nobena banka ne bi kreditirala projekta, ki bi bil tako drag in pri katerem bi sodelovala tako nezanesljiva partnerica.

Rusija pri prodaji plina ne more računati na Kitajsko. Ali natančneje: Kitajska lahko živi brez dodatnega ruskega plina. Toda vprašanje je, ali lahko Evropa živi brez ruskega plina. Evropa je v nelagodnem položaju, to vemo: vojno obsoja, a ne more se odklopiti od ruskega plina, ki to vojno financira. Vemo pa tudi, kaj bi se zgodilo, če bi se odklopila od ruskega plina: »hude ekonomske bolečine«, kot pravijo eksperti, ki jih konzultira Tanya Beckett. »V normalnih okoliščinah se o tem ne bi niti razmišljalo.« Evropa se lahko odklopi, a to bi terjalo »blazno koordinacijo med evropskimi državami«. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker so različne države različno izpostavljene ruskemu plinu in nafti. Niso vse enako odvisne od ruskih energentov – nekatere so zelo odvisne. Osemdesetodstotno. Ali kar stoodstotno.

Problem je v tem, da je od ruskega plina zelo odvisna Nemčija – več kot tretjino plina dobi iz Rusije. Večino tega plina porabi nemška industrija, ki se mu zlepa ne bo odpovedala. Ne pozabite: v kovinski in kemični industriji, ki sta najbolj odvisni od ruskega plina, je zaposlenih ogromno ljudi – milijon in pol! Odklop od ruskega plina bi preveč ogrozil nemško gospodarstvo – in ogrozil bi preveč delovnih mest. Zato Nemčija preventivno obuja termoelektrarne na premog, obenem pa naj bi tri nuklearke, ki naj bi jih letos ugasnila (»učinek Fukušime«), ohranila v pogonu. Za vsak primer. »Kar je znak, da ne živimo več v normalnih časih.«

Semenj alternativ

Kaj torej – se lahko Evropa odpove ruskemu plinu? Da odgovor ni nujno kategorično pritrdilen, pove že nenavadno velika količina alternativ, s katerimi skušajo nadomestiti ruski plin. Kot rečeno: ruski plin bodo zamenjali s premogom, najhujšim, najbolj umazanim fosilnim gorivom, glavnim krivcem za globalno segrevanje. Ja, ruski plin bodo zamenjali s termoelektrarnami, »teši«, ki veljajo za nekaj zastarelega, toksičnega, kužnega in pogubnega za podnebje. Britansko svetovalno podjetje Aurora Energy je izračunalo, da bi naslednjo zimo lahko s premogom, ki se vrača (termoelektrarne delujejo s polno paro, podaljšujejo jim življenjsko dobo ipd.), nadomestili 12 milijard kubičnih metrov ruskega plina. Izpusti toplogrednih plinov se bodo povečali – v imenu nadomeščanja ruskega plina.

Dalje, ruski plin bodo zamenjali z »obujenimi« nuklearkami, kar pa je, pravijo eksperti, z ekonomskega vidika povsem nesmiselno: ne moreš nukleark obuditi in jih potem zapreti. Ali bodo v rabi še 20, 30 let ali pa jih sploh ne ohraniš v pogonu. Energetska panika prav pride lobistom jedrske energije – številnim nuklearkam se namreč obratovalna doba izteka, prenove in nove gradnje pa so tako drage, da jih lahko zagotovijo le s podžiganjem energetske panike. Češ: jedrska energija je čista in obnovljiva, idealni nadomestek umazanega ruskega plina! Če hočemo ustaviti Putina in dobiti vojno, moramo preiti na obnovljive vire energije!

Dalje, ruski plin bodo zamenjali s plinom, ki bo prihajal po novem baltskem plinovodu, plinom, ki bo prihajal po plinovodih iz Alžirije, Azerbajdžana in Libije (vsi obljubljajo večji izvoz), in plinom, ki bo – do Nemčije, Francije in Belgije – prihajal po petih plinovodih iz Norveške.

Dalje, ruski plin bodo zamenjali s plinom, ki ne bo prihajal po plinovodu – potemtakem z razvpitim utekočinjenim zemeljskim plinom. Kar pomeni, da bo prihajal po morju – z ladjami. Zemeljski plin po ohladitvi in utekočinjenju zavzame 600-krat manj prostora.

Evropa je sicer v zadnjem desetletju zgradila veliko energetske infrastrukture, pa tudi evropske države so dobro povezane s plinovodi, toda terminalov za ponovno uplinjanje utekočinjenega plina – za regasifikacijo – ni prav dosti. Največ jih je v Španiji in na Portugalskem, drugod pa bolj malo (Poljska, Litva). Gradnja teh terminalov – te razmeroma obsežne infrastrukture – je zelo draga in traja leta, a jo zdaj napovedujejo povsod, recimo v Nemčiji, Grčiji, Italiji, Franciji, Estoniji in na Nizozemskem. No, regasifikacijo lahko resda izvajajo tudi na posebnih ladjah, toda to je nekaj, kar bo zanimalo le majhne dežele z majhnim budžetom.

Problem je v tem, da je od ruskega plina zelo odvisna Nemčija – več kot tretjino plina dobi iz Rusije. Večino tega plina porabi nemška industrija in zlepa se mu ne bo odpovedala.

Trg za utekočinjeni zemeljski plin, ki ga Evropa že uvaža iz Amerike, Katarja, Avstralije, Alžirije, Nigerije in Norveške, se je v zadnjih letih povečal (letno se na njem obrne 30 milijard dolarjev), zdaj pa naj bi se podvojil, toda utekočinjeni plin ni dražji od plina, ki prihaja po plinovodih, ampak je povsem konkurenčen – in predvsem ga je dovolj. Vsaj tako pravijo eksperti v podkastu na BBC, vendar ne ravno prepričljivo. In res, če pogledate drugam, recimo v analizo, ki so jo pred kratkim objavili Valérie Dekimpe, Marina Bertsch, Antonia Kerrigan in Lucien Petit-Felici, ekonomisti think tanka Bruegel, se izkaže, da je utekočinjeni zemeljski plin precej dražji od ruskega plina – štirikrat, petkrat dražji. Poleg tega ga ni ravno dovolj, še manj na pretek. Lani so ga proizvedli 515 milijard kubičnih metrov, toda Evropska unija jih je uvozila le 77 milijard, pravi Financial Times. Obrati, kjer utekočinjajo plin, pa itak delujejo na najvišjih obratih – več zemeljskega plina ne morejo utekočiniti. Tudi ladje, ki prevažajo LNG, so polno izkoriščene.

Evropa naj bi letos – vsaj po zelo optimističnih napovedih evropske komisije – uvozila 50 milijard kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina, s čimer bo skušala očitno ustvariti vtis, da je našla »čudežni« nadomestek, toda utekočinjenega plina ni toliko, da bi lahko nadomestil ruski plin. Še huje: utekočinjeni plin je že bolj ko ne oddan – z dolgoročnimi pogodbami so ga za 20 do 25 let zakupile azijske države, posebej Kitajska, Japonska in Južna Koreja (a dolgoročne pogodbe so nujne, saj na obeh straneh, pri prodajalcu in pri kupcu, upravičita velike investicije v gradnjo obratov za utekočinjenje zemeljskega plina in terminale za regasifikacijo).

Norveški premier Jonas Gahr Støre ni zaman opozoril, da je na trgu utekočinjenega zemeljskega plina »zelo tesno«, da torej »prostega« utekočinjenega plina ni (kar mu ceno le dviguje), Sad Šerida al Kabi, katarski minister za energetiko, pa je poudaril, da hočejo vse evropske države katarski utekočinjeni plin, a da Katar njihovih velikih apetitov ne bo mogel potešiti – 80 odstotkov njegovega plina pluje v Azijo. Plinovoda od Katarja do Evrope pa ni. Grobo rečeno: ladje z utekočinjenim zemeljskim plinom, ki že počasi plujejo proti Aziji, bi moral zdaj nekdo preusmeriti v Evropo. Vprašanje je le, kdo bo ta »nekdo« – kompromis ali nova vojna? Je pa to edini način, da Evropa na hitro pride do zadostnih količin utekočinjenega plina – z ladij, ki plujejo v Azijo. No, tisti »nekdo« bi lahko bila tudi solidarnost, navsezadnje, Evropa in Amerika sta pred leti ladje z utekočinjenim plinom, ki so plule na Zahod, preusmerili proti Japonski, ki jo je energetsko ogrozila katastrofa v Fukušimi.

Okej, Evropa in Azija se lahko »udarita« za te ladje, za te tovore, za te pogodbe, za ta LNG. Lahko licitirata, toda zaradi povečanega povpraševanja bi se plin le še dodatno podražil, kar bi bilo za evropsko gospodarstvo pogubno. Katarja, če bi v igro – na evropsko ponudbo, ki bi bila boljša od azijske, a brez pravne podlage (no, azijske države so utekočinjeni plin prej namerno preplačevale, da so si ga ja zagotovile in prehitele Evropo!) – privolil, pa ne bi več nihče jemal resno. Ha. Evropa se lahko zagrebe le za tisti presežni utekočinjeni plin, ki pa ga spet ni toliko, da bi lahko spokojno čakala božični večer. In ja, Amerika, ki hoče prevlado na trgu z utekočinjenim zemeljskim plinom (in ki si sankcije proti Rusiji lažje privošči), ji bo letos dobavila 15 milijard ton utekočinjenega zemeljskega plina. Ne da je to ravno vesela novica: ne pozabite namreč, da utekočinjeni zemeljski plin oddaja več toplogrednih plinov kot plin, ki prihaja po plinovodih. Ja, več ogljikovega dioksida, več metana. Utekočinjeni zemeljski plin, ki ga think tanki fosilne industrije – recimo Petroleum Institute – prodajajo kot »rešitev za podnebje« ( ja, za prijaznega do podnebja, za tako rekoč izpolnitev sanj iz pariškega sporazuma o podnebnih spremembah!), je bolj »umazan« od ruskega plina. Kar pomeni, da se nikakor ne poda Evropi in njenim svetim podnebnim »zavezam«, recimo ničelni stopnji onesnaževanja. Ali če hočete – ničelni stopnji neto izpustov CO2.

Ne, to, kar se dogaja, ni razlog, da bi se odpovedali plinu – to je le razlog, da se odpovemo ruskemu plinu. Je pa res, da je ves ta strah, da bomo imeli premalo plina, povsem v duhu pariškega sporazuma o podnebnih spremembah, ki v naslednjih desetih letih terja zmanjšanje proizvodnje in potrošnje zemeljskega plina za 40 odstotkov. Natanko toliko plina uvozimo iz Rusije. Kdo pravi, da v tem pomanjkanju plina, enega izmed fosilnih grobarjev podnebja (metan je njegov forte), ni nekaj pravičnega in poetičnega.

Dalje, ruski plin bodo zamenjali z bioplinom oziroma biometanom – stranskim proizvodom fermentiranja in presnove kmetijskih odpadkov, koruze, komposta in zavržene hrane. Podjetja, ki proizvajajo biometan (prečiščeni bioplin), že nastopajo kot alternativa ruskemu plinu, pa čeravno je biometan, ki prav tako potuje po plinovodih, štirikrat dražji od zemeljskega plina, pravijo ekonomisti think tanka Bruegel. A to še ni vse: kmetom bodo morali plačati, da bodo povečali te »energetske« pridelke, ki bodo potrebovali veliko gnojil in drugih kemikalij, te pa sproščajo toplogredne pline, kar seveda ni v skladu z evropskimi podnebnimi »zavezami«, opozarja David Toke (Conversation), ki obenem pravi, da bi bilo bolje, če bi sredstva, namenjena proizvodnji bioplina, raje namenili renoviranju stavb in namestitvi milijonov toplotnih črpalk, ki toploto itak ustvarjajo precej ceneje kot zadnje čase tako slavljeni zeleni vodik, novi junak boja proti podnebnim spremembam ter boja za čisto okolje, energetski preboj, zeleno okrevanje in razogljičenje težke industrije in cestnega tovornega prometa. Toda toliko toplotnih črpalk ne morejo namestiti tako hitro – vsaj ne do konca letošnjega leta.

Dalje, ruski plin bodo zamenjali z obnovljivimi viri energije – z vetrnimi turbinami in sončnimi celicami. Čas je za pospešitev tega velikega prehoda, pravijo. S tem se bomo znebili odvisnosti od ruskega plina! Kar seveda pomeni, da bo cena za potrošnike vendarle drugačna – višja. Ker pa te energije ne bo ravno na pretek (naslednjo zimo bodo z obnovljivimi viri nadomestili manj kot milijardo kubičnih metrov ruskega plina), bo treba en passant predebatirati še vse dileme o energetski pravičnosti. Poleg tega pa se količina »obnovljive« energije ne bo kar na hitro povečala – pridobivanje vseh dovoljenj, posebej za vetrne turbine, je mučno in dolgotrajno. Jasno, »vetrne farme« tudi ne moreš zgraditi v nekaj mesecih.

Kot vemo, bodo ljudem energijo tudi subvencionirali – če bodo porabo energije zmanjšali. Tudi zmanjšanje porabe energije – varčevanje z energijo – je ena izmed alternativ ruskemu plinu. Če že ravno hočete: ruski plin bo zamenjalo varčevanje z energijo. Tu ne iščite kake perfekcije, a kot je napovedovala evropska komisija, bi lahko z obnovljivimi viri energije in energetskim varčevanjem nadomestili 38 milijard kubičnih metrov ruskega plina (14 milijard kubičnih metrov ruskega plina bi nadomestili, če bi vsa gospodinjstva gumb na termostatu obrnila za stopinjo nižje, ta »vedenjska sprememba« pa je očitno najcenejša alternativa ruskemu plinu, celo učinkovitejša od tehničnega renoviranja stavb), s plinom, ki prihaja po neruskih plinovodih, 10 milijard kubičnih metrov ruskega plina, z biometanom tri milijarde in pol kubičnih metrov ruskega plina, z utekočinjenim zemeljskim plinom pa 50 milijard kubičnih metrov ruskega plina. Podobno kompiliranje alternativ, ki bi zamenjale ruski plin, oznanjajo tudi druge institucije, recimo Mednarodna agencija za energijo (obnovljivi viri energije, bioenergija, nuklearke, množični prehod na toplotne črpalke, energetsko varčevanje), think tank Bruegel (prehod s plina na premog, reaktivacija nukleark, zmanjšanje industrijske porabe plina, energetsko varčevanje) in nemški think tank Agora Energiewende (energetska učinkovitost, renoviranje stavb, odpis plinskih bojlerjev, priključevanje gospodinjstev na lokalne toplarne, obnovljivi viri energije in – seveda – LNG). Nekateri bi elektrarne s plina preusmerili na nafto, drugi bi nekatere tovarne – recimo proizvajalke jekla, aluminija, silikona, kemikalij in gnojil – v času hude energetske krize kar zaprli. S čimer bi nadomestili ruski plin. Oh.

Evropsko gospodarstvo deluje na ruski plin

Ruski plin bo zamenjal tudi prehod na zeleno energijo. In zamenjalo ga bo zmanjšanje odvisnosti od ogljičnih energentov. In zamenjalo ga bo zmanjšanje odvisnosti od Rusije. In zamenjale ga bodo mile zime – vsaj upamo, da bodo podnebne spremembe naredile svoje. Saj se nismo zaman tako trudili z globalnim segrevanjem, ne.

In ja – zamenjal ga bo ameriški utekočinjeni zemeljski plin, ki bo »spontano« odpravil dolgoročno potrebo po Severnem toku 2 in številnih drugih energetskih virih. Evropa namreč postaja glavni izvozni trg za ameriški utekočinjeni plin – na začetku letošnjega leta, še pred vojno in energetsko krizo, je Evropa »pokurila« 37 odstotkov ameriškega utekočinjenega plina.

Evropa se ni odklopila od ruskega plina. Plinovodi so še naprej delovali s polnimi pljuči. Kot da ni nič. Od začetka vojne do konca aprila je Rusija izvozila kar za 63 milijard evrov fosilnih goriv.

Kaj to pomeni dolgoročno, je na dlani: Evropa – stvarnica nove, odrešilne, mesijanske podnebne politike, slavilka brezogljične družbe, svetnica, ki je presegla fosilno dobo – bo masivno investirala v fosilno industrijo. Gradila bo terminale za regasifikacijo in drugo fosilno infrastrukturo. Trik pa je v temle: če tako masivno investiraš v fosilno industrijo, pomeni, da bodo fosilna goriva in fosilna industrija še dolgo tu, na evropskem trgu. Dolgoročno. Saj veste – da pozimi ne bi zmrzovali. In da se Nemčija ne bi gospodarsko zlomila. Tako velike investicije je treba upravičiti. Upravičiti pa jih je mogoče le na dolgi rok.

Številne nepridobitne organizacije, recimo Regulatory Assistance Project, Bellona Foundation, Ember in E3G, so – opozarja Isabeau van Halm (Offshore Technology) – izračunale, da bi lahko ruski plin nadomestili brez gradnje nove fosilne infrastrukture in vrnitve k premogu, toda stebri evropske blaginje bodo njihove scenarije očitno mirno ignorirali. Ker se ne »izplačajo«. In ker niso dovolj »alternativni«. Ukrepi in strategije za zmanjšanje toplogrednih plinov se bodo v imenu energetske blaginje umaknili »pravim« alternativam, kot so premog, biometan, LNG in zeleni vodik, pridobljen iz obnovljivih virov, toda uganite, kdo prednjači na globalnem trgu z zelenim vodikom. Točno, Rusija.

Evropa bo morala res izvesti strašno diverzifikacijo, res bo morala hkrati pritisniti na veliko tipk, res bo morala skompilirati kopico alternativ, da bo lahko zamenjala ruski plin. Evropska komisija hoče do konca letošnjega leta uvoz ruskega plina zmanjšati za dve tretjini. Ironija je le v tem, da je ruski plin najcenejši. Pika. Najbolj ekonomičen način dobave plina je iz Rusije. Evropa se mu lahko odpove, toda vprašanje je, kako hitro in za kakšno ceno. Hočem reči: ta odpoved ne bo brez političnih in ekonomskih konsekvenc. Politika bo morala namreč ljudem pojasniti, zakaj bodo morali občutno zmanjšati porabo elektrike ali pa plačati precej višjo ceno. A ker je cena plina – oh, in elektrike – v vseh teh enačbah preveč pomembna, je povsem mogoče, da se bo ruski plin kmalu vrnil.

Ali pa da sploh ne bo odšel.

Ne pozabite, da evropsko gospodarstvo deluje na ruski plin. In ja, ne pozabite, da se skuša Evropa znebiti odvisnosti od ruskega plina že vse tja od leta 2006, ko so se med Rusijo, Ukrajino in Evropo začele prve energetske napetosti, kakor tudi ne pozabite, da so plinovode Južni tok, Modri tok in Severni tok speljali mimo Ukrajine – Ukrajino so izločili. Izrezali iz geopolitike. Nanjo niso več računali. Vse te plinovode – tudi Severni tok 2 – so speljali tako, da očitno »predrage« Ukrajine ne bi več potrebovali. Da bi jo lahko Putin mirno napadel.

In zdaj imate tale paradoks: Rusija si vojno v Ukrajini plačuje s prodajo plina, ki teče po ukrajinskih »ruskih« plinovodih – Ukrajina pa si z denarjem, ki ji ga prinesejo ti plinovodi, plačuje obrambo pred Rusijo. Vsi morajo le paziti, da plina nihče ne moti.

Me pa prav zanima, kaj bi se zgodilo, če bi v Evropi nenadoma prišlo do res hude energetske krize in si evropske države ne bi hotele deliti energije, bremena in bolečine – bi se vojna iz Ukrajine razširila tudi v Evropsko unijo? In kaj bi se zgodilo s tistimi ladjami, ki prevažajo utekočinjeni zemeljski plin – in plujejo v Azijo?

Ampak recimo, da bomo naslednjo zimo zvozili – kaj pa zimo po tej zimi?