Selektivni pregon tviterašev?

Sploh se ne zgodi tako redko, da kak uporabnik družabnega omrežja Twitter sporoči, da ga je na domu obiskala policija, ker naj bi bil s svojimi zapisi storil to ali ono kaznivo dejanje – sovražni govor, grožnjo, razžalitev … Pri tem se je težko znebiti občutka, da je med njimi prevladujoč odstotek takih, ki so v svojih zapisih kritični do vlade Janeza Janše, njenih predstavnikov in predstavnikov vladnih strank in politike, ki jo te nasploh predstavljajo. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, je presenetljivo preprost.

Nazadnje je to pred tedni storil uporabnik Twitterja, ki identiteto skriva za imenom Jameson Tsingtao. Sporočil je, da so ga zaradi zapisov na Twitterju obiskali policisti in ga povabili na razgovor. Tega se je kasneje res udeležil. Več od tega, pravi, do konca postopkov ne namerava razkriti javnosti. Policija mu očita sovražni govor, torej eno najbolj zavržnih dejanj, ki jih človek lahko stori prek družabnih omrežij, čeprav pri pregledu njegovih objav ni mogoče najti zapisov, ki bi lahko bili kakorkoli kaznivi. Enako se je pred časom zgodilo še enemu anonimnemu uporabniku – ta objavlja pod imenom Amarok Subalpine in resda uporablja precej trši jezik, a je osredotočen na najvišje nosilce oblasti, ki morajo skladno s sodobnim razumevanjem svobode govora trpeti najvišjo stopnjo javne kritike.

Toda glavna težava policijskih obiskov pri (anonimnih) tviteraših niso ti obiski oziroma postopki sami po sebi. Z odločitvijo policije (in tožilstva), da bo nekoliko zavzeteje obravnavala najbolj sovražne objave, predvsem ko gre za sovražni govor, ki pomeni javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti zoper ranljive družbene skupine in manjšine, bi morali biti zadovoljni. Najbolj sovražna retorika na Twitterju gotovo večkrat (nekaznovano) prestopi mejo kaznivosti. A če bi res šlo za odločitev organov odkrivanja in pregona, da bodo bolj sistematično obravnavali to področje kriminalitete, potem bi policija obiskovala tudi nekatere druge bolj izpostavljene uporabnike Twitterja. Recimo odhajajočega predsednika vlade Janeza Janšo in njegove najbližje sodelavce na najvišjih javnih funkcijah, ki so v zapisih pogosto čezmerno sovražni, poleg tega sovražnost izražajo s pozicije moči in neredko do družbenih skupin, ki te moči nimajo. Da o nekritičnem ali celo navdušenem poobjavljanju skrajno sovražnih domačih ali tujih zapisov na Twitterju niti ne govorimo. A omenjeni, bolj ali manj prepoznavni tviteraši, ki delijo bolj nazadnjaški pogled na svet, za zdaj zaradi svojih zapisov niso imeli težav s policijo.

»Policija kazniva dejanja, storjena na družbenih omrežjih, preiskuje na podlagi prijav. Treba je poudariti, da se nekatera kazniva dejanja preganjajo tudi na predlog oškodovanca ali na zasebno tožbo oškodovanca,« pojasnjujejo na policiji in dodajajo, da se je »z razvojem spletnega okolja, družbenih medijev opazno okrepilo izražanje sovražnih stališč, žalitev, nestrpnosti, zaničevanja. Vzroki za porast t. i. ’sovražnega govora oz. sovražnosti’ na družbenih omrežjih, forumih in v komentarjih so v dejstvu, da je to področje slabo regulirano, uporabniki pa se zaradi anonimnosti počutijo varne pred morebitnim pravnim sankcioniranjem.«

To deloma drži, ne pa v celoti. Trenutno se zdi, da imajo anonimni uporabniki Twitterja, ki so kritični do dosedanje vladajoče politike, celo več težav s policijo kot sovražni profili predstavnikov in podpornikov te politike. Glede na to, da policija ta segment kriminalitete preiskuje na podlagi prijav in ne na podlagi lastnega angažmaja, bi težko rekli, da gre za politično zlorabo policije za sistematično zatiranje kritičnih glasov v družbi, kot se je to v preteklih dveh letih vendarle že zgodilo na drugih področjih. Temu v prid govorijo tudi pojasnila anonimnih in razkritih tviterašev, s katerimi smo govorili, da je policistom pogosto nerodno in se počutijo neprijetno, ko morajo od njih zahtevati pojasnila, jih privesti na zaslišanje.

Policija preganja uporabnike družabnega omrežja Twitter na podlagi prijav, pri čemer je posameznik z daleč največ prijavami generalni direktor policije dr. Anton Olaj.

Zdi se, da so (pre)pogosta tarča policije postali kritiki oblasti, ko je generalni direktor policije dr. Anton Olaj osebno začel podajati predloge za pregon in ovadbe zoper številne lastne kritike in kritike oblasti, ki ji služi. Tako je recimo sprožil (vsaj) predkazenski postopek zoper nekdanjega predsednika državnega zbora dr. Pavla Gantarja, donedavnega poslanca SD (po novem evropskega poslanca te stranke) Matjaža Nemca, novinarja Blaža Zgago, predsednika obeh policijskih sindikatov Roka Cvetka in mag. Kristjana Mlekuša in ne nazadnje tudi zoper že prej omenjenega anonimnega uporabnika Twitterja, ki deluje pod imenom Amarok Subalpine. Po neuradnih podatkih iz policije je Olaj podal še številne druge prijave. Poleg tega je očitno vsaj posredno prvi mož policije pri tem početju opogumil tudi nekatere druge podpornike doslej vladajoče politične opcije.

J. B., ki objavlja na profilu Amarok Subalpine, pojasnjuje, da so se obiski policije začeli lani poleti, ko je v dveh zapisih objavil oziroma razkril nekatere informacije o ravnanju Antona Olaja v javnosti neznanih konkretnih zadevah, ki kažejo na kaznivo dejanje zlorabe položaja. Vseh zahtevanih zaslišanj na policiji se je udeležil, na nadaljnje korake policije, morebitne ovadbe, še čaka in dodaja, da bi za kazniva dejanja moralo odgovarjati vodstvo policije, ne do oblasti kritični tviteraši.

Kako policija najde anonimne uporabnike?

Policija ima od poletja 2019 po zakonu o kazenskem postopku možnost, da tudi mimo sodišča pridobi identifikacijske podatke anonimnih uporabnikov spletnih storitev. Standard za ta poseg v človekove pravice je torej precej znižan. Oziroma kot pojasnjuje vodja oddelka za kazenske zadeve na vrhovnem tožilstvu Mirjam Kline: »Če so podani razlogi za sum, da je bilo izvršeno oziroma se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in je za odkritje, preprečitev ali dokazovanje tega kaznivega dejanja ali odkritje storilca treba pridobiti naročniške podatke o lastniku ali uporabniku nekega komunikacijskega sredstva ali storitve informacijske družbe«, lahko poleg sodišča tudi državni tožilec ali policija samostojno »od operaterja oziroma ponudnika storitev informacijske družbe v pisni obliki zahteva, da tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke.« Za vse druge podatke policija in tožilstvo sicer resda potrebujeta odredbo preiskovalnega sodnika, za ugotavljanje identitete anonimnih uporabnikov Twitterja in drugih družabnih omrežij pač ne.

Policija ima po zakonu o kazenskem postopku možnost, da anonimneže na spletu identificira brez odredbe sodišča

Pri prekrških zoper javni red in mir in drugih prekrških, ki jih je mogoče storiti z javnimi zapisi, to sicer ne pride v poštev, a zdi se, da to policije prav posebej ne omejuje. Zapis na Twitterju lahko kategorizira kot kaznivo dejanje ne glede na to, ali izpolnjuje zgolj znake prekrška ali pa niti tega ne. Tako ugotovi identiteto anonimnega uporabnika in ga lahko preganja, čeprav obstaja majhna ali celo nična verjetnost, da bo kasneje zaradi zapisa obsojen pred kazenskim sodiščem. Da ta zakonska novost policiji morda pušča preveč proste roke, bi bilo mogoče sklepati tudi iz odstotkov obsodilnosti zaradi kaznivih dejanj, storjenih prek spleta. Ti so zanemarljivo nizki v primerjavi z zelo visoko, okoli 90-odstotno splošno stopnjo obsodilnosti. Morda bi tudi v teh primerih prav prišel sodni nadzor upravičenosti policijskih ali tožilskih zahtev po ugotavljanju identitete posameznikov – predvsem z vidika utemeljenosti razlogov za sum, da je bilo z zapisom na družabnem omrežju storjeno kaznivo dejanje. Sploh ker z novostjo očitno ni bil dosežen želeni namen zmanjševanja najhujših oblik sovražnosti na spletu, ki ga je zaradi razraščanja predvsem skrajno desnega ekstremizma na družabnih omrežjih s spremembo zakona zasledovala manjšinska vlada Marjana Šarca. Obsežnejša sprememba zakona o kazenskem postopku s kratico ZKP-N, ki je vključevala tudi omenjeno novost, je bila namreč marca 2019 ob nasprotovanju Levice sprejeta z glasovi Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča.