Kaj nam prinaša Golobova vlada?

S prihajajočim predsednikom vlade Robertom Golobom v Sloveniji, če gre soditi po vsebini koalicijske pogodbe, dobivamo sodobno, levoliberalno vlado, a v primerjavi z razvitim delom Evrope z znanimi in nič kaj izjemnimi, celo dolgočasnimi izzivi, ki tam veljajo že dalj časa. Vlada obljublja, da ne bo na novo pisala zgodovine, da ne bo ukinjala neodvisnih institucij, da ne bo pametnejša od epidemiologov, da ne bo zlorabljala policije, ne bo napadala Kitajske, Amerike ali Bruslja, obljublja, da bo upoštevala civilno družbo in strokovnjake, da bo medijem in novinarjem povrnila spoštovanje in da bo ob tem gradila še stanovanja in sončne elektrarne. In, kot je tudi normalno na razvitem Zahodu, da bo pomembnejše odločitve sprejemala v socialnem dialogu. Torej v potrpežljivih pogajanjih z množico sindikatov in delodajalskih združenj.

A prvi odzivi na ta teden objavljeno koalicijsko pogodbo in ministrske kandidate kažejo, da tranzicija k normalnim in večinoma zahodnoevropskim odprtim vprašanjem ne bo tako enostavna in lahka. Koalicija recimo bolj ali manj sramežljivo napoveduje uvedbo nepremičninskega davka in poskusno uvedbo 30-urnega delavnika. Obe ideji nista nič kaj revolucionarni. Po podatkih OECD je Slovenija na področju obdavčitve nepremičnin na repu lestvice držav. Od teh davkov dobimo 0,6 odstotka BDP, Kanada, recimo, dobi iz tega vira 4,3 odstotka BDP, Francija 4 odstotke, Velika Britanija 3,9 odstotka, naša soseda, Italija 2,5 odstotka.

Zato je nekako logično in pričakovano, da v skladu s priporočili OECD tudi v Sloveniji uvedemo ta ukrep. In to ne le zaradi davčnih prilivov, ampak tudi zaradi drugih učinkov. Evropska centralna banka recimo že dlje časa svari, da je Slovenija država, kjer ljudje in podjetja varčujejo predvsem s kupovanjem nepremičnin, kar dolgoročno vodi v stanovanjsko krizo. Ni normalno, da se celo podjetjem bolj splača kupovati stanovanja kot vlagati v razvoj. Prav z nepremičninskim davkom, s katerim je mogoče višje obdavčiti prazna stanovanja ali stanovanja, namenjena investicijam, je mogoče obravnavati te probleme. A ta teden so nekateri najglasnejši podjetniki ponovno trdili, da se s tem vračamo v komunizem. Poslovnež Ivo Boscarol je za spletni medij Domovina dejal, da bo uvedena nacionalizacija, »kar bo udarilo vse Slovence, a se o tem skoraj ne govori«. Strokovnjak za gospodarsko pravo z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Mitja Kovač pa je celo dejal, da je to nevarna točka: »Dejstvo je, da je v Sloveniji premoženje proporcionalno obdavčeno, a progresija pri premoženju je precej unikatna rešitev.«

Z Robertom Golobom v Sloveniji dobivamo sodobno, levoliberalno vlado z vsemi, v razvitem delu Evrope znanimi in nič kaj izjemnimi, celo dolgočasnimi izzivi.

Drug, podoben primer je možnost prostovoljnega prehoda na 30-urni delovnik. Predvsem na zahodu Evrope je to že dlje časa trajajoča debata. Zaradi tehnološkega razvoja je namreč potrebnega vse manj dela. Večina držav zato že skrajšuje delovni čas. Na Islandiji 90 odstotkov zaposlenih dela le štiri dni v tednu, v Nemčiji je povprečen delovnik dejansko dolg 34 ur in tako naprej. Odziv predsednika Obrtno-podjetniške zbornice Branka Meha, češ da 30-urni delavnik »za nas sploh ne pride v poštev«, ali Marjana Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), da bi njegova uvedba za nekatere delodajalce pomenila katastrofo, je zato treba prej razumeti kot del slovenske delodajalske folklore ob vsakokratnem oblikovanju levih vlad. Pred nastopom vlade Marjana Šarca so tudi mnogi grozili, da se bodo iz Slovenije izselili zgolj zato, ker je Levica postala pridružena partnerica.

Sicer pa oba omenjena ukrepa razkrivata neko drugo značilnost nove koalicije. Ker je bilo Gibanje Svoboda ustanovljeno zgolj nekaj mesecev pred volitvami, to razen načelnih stališč nima pri roki konkretnih rešitev. Zato se morajo naslanjati na predloge SD in Levice in tudi na njihove kadre. Nepremičninski davek je dober primer. V koalicijski pogodbi zapisana ideja, po kateri namerava koalicija vzpostaviti »celoviti sistem progresivne obdavčitve premoženja z namenom dolgoročnega financiranja socialnih in razvojnih politik države in lokalnih skupnosti …«, je dejansko nastala pri Socialnih demokratih. Ti že dlje časa zagovarjajo progresivno obdavčitev premoženja po načelu treh tisočink, kot ga je predlagalo Slovensko nepremičninsko združenje. Ideja je taka: ocenjeno vrednost 300 milijard evrov premoženja bi v Sloveniji obdavčili s tremi tisočinkami (3 promili) letnega davka. Tako bi finančno nevtralizirali ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (1. tisočinka), zagotovili dodatne vire za financiranje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (2. tisočinka) in vzpostavili dodaten avtonomni vir za financiranje občin in morebitnih pokrajin (3. tisočinka). Recimo, kdor ima premoženje v vrednosti 200.000 tisoč evrov, bi na leto plačal do največ 600 evrov nepremičninskega davka. Pri čemer seveda vlada lahko določi tudi, da je obveznost plačevanja davka vezana na socialni status in nekatere kategorije prebivalstva davka oprosti. Tega seveda ne omenja nihče izmed kritikov.

Glede na ministrsko sestavo in vsebino koalicijske pogodbe bo vlada Roberta Goloba v svojem prvem mandatu večje spremembe dosegla na medijskem, stanovanjskem, energetskem in morda še na visokošolskem področju, najšibkejša pa je koalicija na področju zdravstva, kjer je bilo tudi med pogajanji največ razlik v pogledih. Na področju stanovanjske reforme vlada načrtuje gradnjo 20 tisoč najemnih stanovanj v osmih letih, kar bo – če se bo obljuba uresničila – največji stanovanjski gradbeni projekt v zadnjih 70 letih. Naj ponazorimo: država v zadnjih sedmih letih za gradnjo stanovanj ni prispevala praktično ničesar, v republiškem stanovanjskem skladu so večinoma gradili z zadolževanjem, 20 tisoč novih stanovanj pa bi pomenilo državno investicijo v velikosti 2–3 milijarde evrov.

Direktor republiškega stanovanjskega sklada Črtomir Remec pravi, da je ta cilj vendarle uresničljiv, bi pa zahteval zelo velike napore. Remec pove, da v republiškem skladu v tem trenutku gradijo 1000 stanovanj po vsej Sloveniji, še 1000 pa jih je v pripravi predvsem zaradi 60 milijonov evrov, kolikor jih bodo dobili iz evropskega načrta za okrevanje in odpornost, od koder bi sicer morali dobiti po prvih obljubah 180 milijonov evrov nepovratnih sredstev. Vlada Janeza Janše naj bi republiškemu skladu v zadnjih dveh letih namenila zgolj milijon evrov in pol, v skladu s programom koalicije Roberta Goloba pa bi se ta znesek moral povečati na vsaj 200 milijonov evrov na leto: »V zadnjih sedmih letih smo s skrajnim naporom, tudi ker smo še izkoristili nizke cene gradnje, zgradili do 7000 stanovanj. Dvajset tisoč v osmih letih bi med drugim pomenilo tudi, da bi se v stanovanjsko gradnjo moralo usmeriti tudi vse slovensko gradbeništvo. Ne verjamem, da bi podjetja ob tem zmogla še graditi ceste, železnice, bolnice,« dodaja Remec.

Dvajset tisoč stanovanj v osmih letih bi bil torej izjemen dosežek. Kdo bo to financiral? Bodoči minister za solidarno prihodnost Luka Mesec, ki bo za ta projekt pristojen, pravi, da pri tem v prvi vrsti računajo na proračun: »Dva odstotka BDP za vojsko, kar od nas zahteva Nato, pomeni eno milijardo na leto za vojsko – trikrat več, kot bi potrebovali za stanovanja.« Poleg proračuna pa čez dobro leto načrtujejo še ustanovitev posebnega, namenskega infrastrukturnega sklada, katerega 49-odstotna lastnica bi bila država, za ostali del pa bi izdali obveznice z zagotovljenim donosom, ki bi jih poskušali prodati varčevalcem v Sloveniji. Po podatkih Eurostata je namreč v Sloveniji stopnja varčevanja gospodinjstev rekordno visoka, po tej statistiki smo tretji najboljši v EU. Podobno želi Golobova vlada financirati tudi druge projekte, kot je gradnja sončnih elektrarn. »Pripravili bomo zakonske podlage za izdajo namenskih obveznic za financiranje zelenega prehoda (green bonds) in socialnih projektov (npr. gradnje neprofitnih stanovanj, študentskih domov ipd. s social bonds),« piše v koalicijski pogodbi.

Področje zdravstva že danes postaja Ahilova peta nove vlade. Zdravstvo je šibka točka nove vlade tudi zaradi ministrskega kandidata Danijela Bešiča Loredana.

Bojan Kumer, ministrski kandidat za energetiko, podnebje in energijo, nam je v pogovoru dejal, da bosta solarizacija in vzporedno s tem razvoj električnega omrežja njegovi najpomembnejši dolgoročni nalogi. O številkah sicer ni želel govoriti, predvsem zato, ker mora njegovo novo ministrstvo najprej ugotoviti, kolikšne so zmogljivosti električnega omrežja, je pa na koncu vendarle priznal, da so njihovi cilji ambiciozni. Verjetno bodo vlaganja v električno energijo in solarizacijo v naslednjih desetih letih znašala okoli štiri milijarde evrov, pravi, ta denar pa bi dobili iz omrežnine, od operaterja trga z elektriko Borzen, podnebnega sklada, z že omenjeno izdajo zelenih obveznic, iz načrta za okrevanje in odpornost ter s pomočjo klasičnih investicij. »Mislim, da denar ni tolikšen problem kot umeščanje v prostor. Pri gradnji novih stanovanj bomo te nedvomno opremljali s sončnimi celicami, zato, da bi dosegli njihovo kar se da veliko samozadostnost,« dodaja.

Gradnja stanovanj in sončna energija sta projekta, ki ju utegne koalicija vsaj deloma uresničiti, tudi zato, ker sta na tem področju zelo močna oba, Robert Golob in Luka Mesec. Drugače pa je s področjem zdravstva. Eden izmed koalicijskih pogajalcev, ki ne želi biti imenovan, nam je dejal, da je bilo očitno, »da bodoči minister Danijel Bešič Loredan zdravstvenega sistema ne pozna. Program Gibanja Svoboda na področju zdravstva je bil precej abstrakten, če pa je bilo kje kaj jasneje definirano, je bil očiten vpliv posebnih interesov iz ozadja.« Pogajalci Levice in SD se tako z Loredanom niso mogli dogovoriti, kako se lotiti ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in kako potrošiti denar za skrajševanje čakalnih vrst. Omenjeni pogajalec si je zapomnil tudi trenutek, ko so morali Loredana ter navzočo Sanjo Ajanović Hovnik, vodjo programskega odbora stranke Gibanje Svoboda in kandidatko za ministrico za javno upravo, domnevno opomniti, da so v Gibanju Svoboda ukinitev dopolnilnega zavarovanja obljubili tudi civilnodružbenim organizacijam.

Obe odprti vprašanji so nato morali reševati predsedniki strank. Pri ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so se Tanja Fajon, Mesec in Golob kasneje dogovorili za nekakšno obdobje analiz in opazovanja, ki naj bi trajalo leto dni in pol: »Če odložiš nekaj, kar je od vseh ukrepov v zdravstvu najlažje izvesti, to kaže, da je to področje že uvodoma kontaminirano,« razočarano komentira bivši zdravstveni minister Dušan Keber. Pri financiranju skrajševanja čakalnih dob pa so se predsedniki vendarle dogovorili, da bo imelo prednost javno zdravstvo. V Svobodi naj bi namreč sprva želeli denar za skrajševanje čakalnih dob potrošiti tako, da bi se lahko na razpis prijavili vsi naenkrat – javni zavodi, koncesionarji in zasebniki, potem pa so na zahtevo Levice in Socialnih demokratov predsedniki strank sklenili, da bodo denar delili po kaskadnem sistemu, torej da se bodo sprva na javni razpis javili javni zavodi, nato koncesionarji in na koncu preostali zasebniki. »Hkrati z razpisom za javne zavode se bo vzpostavil nadzor nad čakalnimi vrstami. Razpis mora biti narejen tako, da zaposleni v javnem sektorju praviloma ne morejo izvajati storitev iz razpisa pri koncesionarjih ali zasebnikih,« so na koncu zapisali v koalicijsko pogodbo. V koaliciji namreč sumijo, da je pri enem od zadnjih razpisov prišlo do »kartelnega« dogovora med ljubljanskim UKC in nekaterimi zasebniki. V UKC naj se na nekatere razpise za opravljanje storitev ne bi prijavili, zaradi česar so proste zmogljivosti zapolnili zasebniki. Pri čemer naj bi šlo pri samem izvajanju operacij za iste zdravnike – ki nato operacije namesto znotraj institucije, kjer so zaposleni, opravijo za protiplačilo pri zasebnikih.

Če se bo torej koalicija pod vodstvom Roberta Goloba resnično lotila vseh teh velikih vprašanj, se ne gre slepiti, da ne bo notranjih sporov. Najlažje je reforme potiskati v prihodnost, analizirati v neskončnost in stati križem rok.

Zdravstvo pa je šibka točka nove vlade tudi zaradi samega ministrskega kandidata Danijela Bešiča Loredana. Po eni strani ostaja vprašanje, kako bo Bešič Loredan uresničeval koalicijsko obljubo, torej kako bosta »s spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti odpravljeno popoldansko delo zdravnikov pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti in koncesionarjih ter uvedena konkurenčna prepoved dela«, ko pa je sam zasebni zdravnik. Drugič pa Bešič Loredan prihaja na položaj z daljšo zgodovino sporov s svojimi stanovskimi kolegi. Nazadnje se je sporekel z vodstvom bolnišnice Šempeter, pred tem se je sporekel v Valdoltri, še pred tem pa s švicarskimi zdravniki. Na očitke, da je v Švici, v Baslu, delo predčasno zapustil zaradi nadlegovanja asistentke in da je kasneje prekinil sodelovanje z drugo švicarsko kliniko zaradi nepravilno obračunanih storitev, Bešič Loredan odgovarja v intervjuju.

Kandidatu za ministrskega predsednika Robertu Golobu so vsi ti očitki znani, več ljudi ga je opozorilo nanje. A kljub temu je napovedal, da bo Bešiča Loredana imenoval še za podpredsednika vlade. Področje zdravstva lahko postane Ahilova peta nove vlade.

Eno zanimivejših področij, kjer ostajajo večje razlike med koalicijskimi strankami, je tudi prihodnost slovenskega kapitalizma. V zadnjih desetih letih so namreč češki, slovaški, hrvaški in zdaj na koncu tudi madžarski skladi prevzeli več nekoč znanih slovenskih podjetij. Prvi češki privatizacijski sklad ali PPF ima danes v lasti POP TV, češki holding EPH je 49-odstotni lastnik najbolj dobičkonosnega dela Slovenskih železnic, njihovega tovornega prometa, češka družba J&T je druga največja lastnica Petrola. Hrvaški državni pokojninski skladi so danes eden pomembnejših posamičnih lastnikov v Krki, v Zavarovalnici Triglav, v pozavarovalnici Sava Re, hrvaški skladi so pomagali prezadolženemu Agrokorju kupiti Mercator, financirali so prevzem Žita in tako naprej. Slovenski skladi, kot sta Pozavarovalnica Sava ali Modra zavarovalnica, pa takšnih poslov ne smejo sklepati niti v Sloveniji, saj slovenska zakonodaj zahteva več varovalk.

V SD in v Gibanju Svoboda si želijo »reaktivirati to mrtvo premoženje«, kot so se izrazili naši sogovorniki, oziroma želijo več »fleksibilnosti pri slovenskih skladih«, na kar Levica ne pristaja. Takšnih velikih vprašanj je še več.

Eno od najzahtevnejših nalog bodočih ministrov nove vlade bo imel sicer finančni minister Klemen Boštjančič, ki mora še v tem letu najti okoli 700 milijonov evrov dodatnih sredstev za financiranje dolgotrajne oskrbe. Janševa vlada je zakon sprejela in vanj licemersko zapisala, da bo finančne vire zagotovila naslednja vlada. Najbolj logično je sicer povečanje socialnih prispevkov za eno do dve odstotni točki, to rešitev poznajo v večini drugih držav, kjer obstaja dolgotrajna oskrba, a naj bi tudi sam Boštjančič nasprotoval vsakršnemu povečanju davkov. Vse to so seveda izredno pomembna vprašanja, o katerih se bodo v novi koaliciji še morali dogovoriti. Verjetno pogovori ne bodo lahki, vsekakor pa so to popolnoma drugačna vprašanja v primerjavi s tistimi, ki nam jih je vlada Janeza Janše postavljala zadnji dve leti.

Decembra 2019 je imel predsednik države Borut Pahor prav, ko je v enem od svojih govorov od tedanje levoliberalne koalicije strank KUL zahteval odločnejše korake, daljnosežnejše reforme, četudi na račun padca vlade. To se je kasneje na neki način tudi zgodilo, ko se je zaradi pritiska Levice Šarčeva koalicija odločila odpraviti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zaradi česar se je od koalicije odmaknila stranka DeSUS, nato je odstopil Šarčev finančni minister in čez nekaj dni še sam Šarec. Vlada Janeza Janše si je potem privoščila drugačen, lažji tip vladanja: ni izvajala tveganih strukturnih reform, ni šla v spore z interesnimi skupinami, ampak jih je poskušala podkupiti z najrazličnejšimi bombončki. Koronski dodatki za javne uslužbence, selektivna pomoč nekaterim delom gospodarstva, demografski sklad za DeSUS, turistični holding za SMC …

Janez Janša je ob tem ves čas strankam KUL očital, da so nestabilne in da se ves čas prepirajo, sam pa ima stabilno koalicijo. A umetnost politike je najti pravo mero v razmerju med mirom partnerjev in reformami, ki povzročajo konflikte, nesoglasja in prepire. Morebitna uvedba nepremičninskega davka bo prinesla upor po vsej državi – pa vendar ga potrebujemo. Odprava dopolnilnega zavarovanja bo vodila v proteste zdravniškega ceha, zasebnih zdravstvenih ambulant in zavarovalniškega lobija – pa vendar to reformo potrebujemo. Tudi gradnja novih stanovanj in ureditev trga najemnih stanovanj bo sprožila upor nepremičninskih špekulantov – pa vendar to reformo potrebujemo.

Če se bo torej koalicija pod vodstvom Roberta Goloba resnično lotila vseh teh velikih vprašanj, se ne gre slepiti, da ne bo notranjih sporov. Najlažje je reforme potiskati v prihodnost, analizirati v neskončnost in stati križem rok.

POVEZANI ČLANKI:

• Kaj piše v koalicijski pogodbi?