Je to, kar počne SDS, sistematična zloraba parlamentarnih postopkov ali opozicijska drža, kot se spodobi?

Tretjega decembra lani so člani parlamentarnega odbora za izobraževanje razpravljali pozno v noč. Delo so končali malo pred polnočjo, skoraj dve uri kasneje, kot bi morali, čeprav za to niso imeli opravičljivega razloga. Predsednici odbora Ivi Dimic (NSi) se je mudilo s potrditvijo zakona o financiranju izobraževanja, da bi lahko državni zbor o njem glasoval že na naslednji plenarni seji, člani odbora iz vrst Levice pa so želeli to preprečiti in na koncu tudi so – s tako imenovanim filibustrom, taktičnim zavlačevanjem z dolgimi govori do izteka seje. A njihovo početje, ki so ga takrat vsi črtili kot nedopustno, se zdi glede na aktivnosti, ki jih v parlamentarnih postopkih po volitvah izvajata SDS in NSi, kot otroška igra. Če bosta omenjeni stranki nadaljevali s težkim orožjem, ki ga uporabljata danes, bi lahko namreč tudi na dolgi rok blokirali delo v državnem zboru.

SDS in NSi sta namreč v petek, 13. maja, takoj po potrditvi poslanskih mandatov nove sestave državnega zbora, v zakonodajno proceduro vložili 32 zakonov. Nekaj dni kasneje sta vložili še dva predloga za razpis posvetovalnega referenduma. Vse to zakonodaja in podzakonski predpisi, ki urejajo delovanje zakonodajnega telesa, dovoljujejo, kot je bilo v skladu s predpisi tudi prej omenjeno ravnanje Levice. A med početjem Levice in početjem SDS in NSi so pomembne, bistvene razlike.

Levica je konec lanskega leta z dosledno izrabo časa za razpravo zavlekla sejo odbora za izobraževanje prek dovoljene ure in na koncu dosegla, da se predlog zakona o organiziranosti in financiranju vzgoje in izobraževanja ni uvrstil na prihajajočo plenarno sejo, pač pa šele na naslednjo. Ravnali so v mejah dovoljenega, česar pa ni mogoče reči za predsednico odbora Ivo Dimic, ki je nadaljevala delo odbora po 22. uri in tudi zahtevala glasovanje, na katerem je bil zakon na odboru potrjen. Po pritožbi Levice sicer predsednik državnega zbora Igor Zorčič ni imel druge izbire, kot da predloga zakona dejansko ne uvrsti na prihajajočo plenarno sejo, saj je bil izglasovan v nasprotju s sklepom kolegija predsednika državnega zbora (v katerem sedijo vodje vseh poslanskih skupin), da bodo poslanke in poslanci z delom zaključevali do desete ure zvečer, če ne bo kaj izrednega.

Koalicija je predlagala zakonsko spremembo, s katero bi se spremenila sestava svetov zavodov osnovnih ter srednjih šol in vrtcev tako, da v njih ne bi več imeli glavne besede predstavniki učiteljev in staršev, temveč občinska politika, župani, občinski sveti. Pač, želeli so politiki omogočiti imenovanje in razreševanje ravnateljev. Šlo je torej za en sam točno določen zakon, za katerega je Levica poskusila prestaviti glasovanje in s tem omogočiti vsaj določen čas strokovne in javne debate, ki je poprej sploh ni bilo.

Kršenje nenapisanih ustavnih norm je še nevarnejše za ustavno demokracijo kot neposredna kršitev zapisanih norm, saj soglasje o teh nenapisanih pravilih pomeni temeljno predpostavko za delovanje ustavne demokracije.

SDS in NSi sta na dan konstitucije državnega zbora, dobesedno minuto zatem, v proceduro vložili več kot trideset zakonov, ki jih bodo morali poslanke in poslanci brez možnosti za potrditev obravnavati, preden se lahko začnejo ukvarjati z zakoni, ki jih bo vlagala nova vlada. Med drugim so vložili tudi kar dva predloga sprememb zakona o RTV, zgolj zato, da bi za določen čas prestavili sprejem zakona o RTV, ki ga je napovedala nova koalicijska večina. Poleg tega so vložili tudi predlog posvetovalnega referenduma za enega od teh dveh zakonskih predlogov. SDS in NSi torej zahtevata referendum o lastnem zakonskem predlogu. Ker so zaradi razmerij sil v državnem zboru možnosti za razpis takšnega referenduma praktično nične, je jasno, da gre za zavlačevanje. In, nikakor ne nazadnje, SDS in NSi sta vložili tudi predlog posvetovalnega referenduma o zakonu o vladi in s tem novi koaliciji vsaj začasno preprečili formacijo vlade po lastnem vzoru, kot je sicer to doslej lahko storila vsaka vlada, tudi tiste, ki jih je vodil Janez Janša.

V tem primeru gre brez dvoma za sistematično uporabo parlamentarnih postopkov, katere cilj ni vsebina, pač pa zgolj oviranje delovanja nove vlade. Gre za oporekanje volilnemu izidu, onemogočanje njegove implementacije v praksi.

Zakonodaja je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami pogosto precej bolj natančna, specifična in podrobno nadrobno razčlenjena prav zato, da bi preprečila zlorabe. A zakonodaja je kljub vsemu vedno napisana v duhu njenega namena, predvideva določeno mero dostojnosti njenih uporabnikov, nemogoče je urejati brezštevilne konkretne situacije in nemogoče je predvideti vse možne načine za izigravanje zakonodaje. Glede zakonodaje in podzakonskih aktov, ki urejajo delovanje državnega zbora, ni nič drugače. O novi realnosti, ko posamezni ekscesi v parlamentarnih postopkih preidejo v redno in sistematično prakso, kot se dogaja sedaj, smo govorili s poznavalci tega področja.

Dr. Bojan Bugarič, profesor prava na univerzi v Sheffieldu, pojasnjuje, da gre v tem primeru za tipično ravnanje, imenovano »constitutional hardball«, nekakšno »umazano igro« in gre za način »uporabe pravil, pogosto nenapisanih ustavnih norm in standardov, kjer se namen takšnih nenapisanih norm izniči s tem, da se krši namen teh pravil, kljub temu da tisti, ki to predlaga, ozko gledano ne krši izrecne norme parlamentarnega postopka«. Takšna kršitev nenapisanih ustavnih norm, opozarja Bugarič, je danes problem povsod tam, kjer so na oblasti avtoritarni populisti: »Po mnenju Ziblattta in Levistskega v delu How Democracies Die, kjer avtorja opisujeta Trumpov napad na takšne nenapisane norme v ZDA, je to še nevarneje za ustavno demokracijo kot neposredna kršitev zapisanih norm, saj soglasje o teh nenapisanih pravilih pomeni temeljno predpostavko za delovanje ustavne demokracije. Vzpon avtoritarnega populizma, globoka polarizacija in demokratična dekonsolidacija so danes pogosti v številnih državah po svetu. Kaj to pomeni v Sloveniji? Dodatno poglobitev krize ustavne demokracije. Rešitev ni pravna, ampak politična. Kako vzpostaviti zaupanje v te nenapisane norme v globoko polarizirani družbi? Težko.«

Predstojnik katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Samo Bardutzky meni, da bo početje SDS in NSi zagotovo za seboj potegnilo razmisleke o dodatni pravni regulaciji na tem področju. Poleg tega pojasnjuje, da je delo parlamenta »poslovniško regulirano le do določene mere, saj mora ostati določena mera prožnosti za to, da se lahko državni zbor odzove tudi na nepredvidene situacije. V tem prostem polju ravnanja pa se potem po navadi oblikujejo ustaljene prakse in nenapisana pravila, ki se jih akterji praviloma ali pa bolj ali manj držijo.«

Če pa se takšnim praksam neka politična opcija odreče, dodaja Bardutzky, »se takšno nenapisano pravilo hitro podre in praviloma bo sledila reakcija, da jo je treba določiti kot nedvoumno poslovniško pravilo. Tako si lahko predstavljamo, da bo nova koalicija kmalu prišla na zamisel, da denimo v poslovniku določi novo pravilo o vrstnem redu obravnavanja zakonov, ki prispejo po konstituiranju novega državnega zbora. Ali pa bo to poskušala storiti vsaj v zvezi z zakonom o vladi, ki določa ministrske resorje. Podobno je s posvetovalnim referendumom, ki ga ustavnopravna doktrina razume povsem drugače, kot se je začel uporabljati, namreč kot možnost državnega zbora kot celote, da na pravno nezavezujoč način preveri podporo določenemu pomembnemu projektu med volivci. Ampak očitno je, da ga politični akterji čedalje bolj razumejo tudi kot sredstvo, da že z vložitvijo predloga za razpis referenduma poslanska manjšina podaljša zakonodajne postopke ali spremeni časovno dinamiko zakonodajnega procesa. Tudi tu bo verjetno spremenjeno razumevanje med akterji verjetno vodilo v poskus, da se zakonska oziroma poslovniška ureditev posvetovalnega referenduma spremeni.«

Ravnanje SDS in NSi v državnem zboru ni zgolj nagajanje, je tudi oporekanje volilnemu izidu, onemogočanje njegove implementacije v praksi.

Tudi nekdanji ustavni sodnik in upokojeni profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič meni, da ravnanje SDS in NSi ne bi smelo ostati brez epiloga, brez ustreznega odziva: »Gre za zlorabo procesnih pravic, ki ne bi smele imeti učinka na delovanje državnega zbora pri konstituiranju nove vlade. Procesne pravice poslancev so bile zlorabljene. Če bi predsednica državnega zbora onemogočila vpliv te zlorabe na konstituiranje vlade v najmanjši nujni meri – na primer tako, da na takšen način vloženi predlogi ne bi imeli prednosti pred predlogi, pomembnimi za konstituiranje vlade, in seveda tako, da bi lahko nosilci predlogov uveljavljali učinkovita pravna sredstva zoper to odločitev – bi to pomenilo pomemben prispevek k legitimnosti delovanja državnega zbora v skladu z voljo volivcev, izraženo na volitvah.«

Če se to ne bo zgodilo, dodaja Ribičič, bo zloraba poslanskih pravic dosegla skriti namen zavlačevanja konstituiranja nove vlade in podaljševanje mandata poraženi vladi in če bo »uspelo zavlačevanje v katerikoli od navedenih točk, bo to pomenilo, da zmagujeta v našem parlamentarnem sistemu samovoljno omejevanje in odlaganje konstituiranja oblasti na podlagi volilnih izidov. Po eni strani je razumljivo, da novo vodstvo državnega zbora ne želi začeti mandatne dobe s posegi v procesne pravice bodoče opozicije. Po drugi strani pa se takšna širokosrčnost nujno maščuje oziroma postane uveljavljeni standard parlamentarnega delovanja, na katerega se bodo ob menjavah po nemarnem sklicevale vse prihodnje vlade.«