Jeza zgornjega odstotka

Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je med najbolje plačanimi menedžerji v Sloveniji. Je eden izmed 1500 davčnih zavezancev, ki na leto zaslužijo več kot 10 povprečnih plač na mesec. A je kljub temu nesrečen in zaskrbljen. Strah ga je prihodnosti. Ima občutek, da se bo vse zrušilo kot hišica iz kart. Ne želi si, da bi bili v njegovi koži. Čuti, da bo samo še slabše.

»Slovenske gospodarstvenike začrtana smer ekstremno skrbi in se bojijo, da se zadeve ne bodo dobro končale,« nam je odgovoril Blaž Brodnjak na naše vprašanje o novi vladi Roberta Goloba. Odzval se je zato, da bi pojasnil nekatera od svojih stališč, ki jih je omenil ob nedavnem četrtletnem, internem nagovoru svojim zaposlenim v banki. Tam je bila njegova ocena političnih razmer zelo ostra. Katastrofalna. Trdil naj bi celo, so nam sporočili šokirani zaposleni, da naj bi se pribitki na slovenski dolg zaradi nastajajoče vlade že dvigali, torej da mednarodni trgi že »reagirajo« na novo slovensko vlado in dražijo rekorden slovenski dolg. Skratka, da se mednarodna skupnost enotno postavlja proti vladi Roberta Goloba, da ji ne bo hotela več posojati denarja in jo bo zatrla v kali.

To ni res, pravi Brodnjak, »je pa v danih negotovih razmerah mednarodna konkurenčnost ključna« in »morebitni ukrepi, ki gredo v nasprotni smeri in jo zmanjšujejo, lahko privedejo do omejenega dostopa do virov«, pojasnjuje. Ta ocena naj bi izhajala iz njihovega širokega vpogleda v domače in mednarodne finančne razmere. V NLB naj bi namreč čutili utrip slovenskega gospodarstva. Imeli naj bi poglobljen pregled nad denarnimi tokovi, nastopajo pa tudi na mednarodnih trgih, zaradi česar lahko vidijo to, česar drugi ne, trdi. In to, kar vidijo že zdaj, naj ne bi bilo spodbudno. Naša prihodnost je črna: koalicijska pogodba Roberta Goloba je recept za pogrom, pravi: »Take konfrontacije z gospodarstvom v vsej zgodovini države še ni bilo in le čas bo pokazal, kako bomo iz tega izplezali brez še večjih prask v družbi,« ugotavlja.

Kar je Brodnjak prejšnji teden povedal svojim zaposlenim, je sicer zgolj odkritejša različica sporočila, ki so ga v istem času objavile druge delodajalske organizacije. Klub slovenskih podjetnikov, ki ga zdaj vodi Joc Pečečnik, je na primer sporočil, da ukrepi prihajajoče vlade »ne gredo v prid razvoju in napredku podjetništva in širše družbe. S poslovnim okoljem povezani ukrepi v osnutku koalicijske pogodbe kažejo, da se vračamo v neke druge čase, kjer delo ni vrednota in kjer ljudje, ki ustvarjajo za blaginjo družbe, niso spoštovani.« Skratka, komunizem. V Združenju Manager jih nekatere napovedi iz koalicijskega sporazuma »skrbijo«, v Obrtni zbornici Slovenije (OZS) jih »skrbijo dodatne obremenitve in obdavčitve«, tudi Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) skrbi nova davčna politika, Ameriška gospodarska zbornica AmCham (ki ji prav tako predseduje Brodnjak) pa pravi, da zaradi koalicijske pogodbe nekatere mednarodne korporacije razmišljajo o ustavitvi investicij v Slovenijo ali celo selitvi iz Slovenije. Skratka, katastrofa.

Kje je problem? Problematičnih točk je domnevno več. Na prvem mestu je vsekakor napovedani premoženjski davek. Na drugem mestu jih moti napovedana zamrznitev Janševe davčne reforme, pa napovedana ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ena najbolj bolečih točk, zaradi katere je lastnike kapitala strah – in kar Brodnjak očitno tudi označuje kot »konfrontacijo z gospodarstvom« –, je tudi napoved sodelovanja zaposlenih pri upravljanju ali odkupu podjetij. Na to se je ta teden odzval Robert Golob z besedami, da predlagane reforme niso socialistične, ampak da gre za napredne pristope skandinavskih in zahodnih držav: »Si želimo biti narod hlapcev z nizko plačanimi delovnimi mesti? Jaz pravim, ne, hvala.« Sistem, po katerem je delodajalec gospodar, ki ga mora delavec brezpogojno poslušati in nima pravice do besede, je sistem hlapcev. Nočemo biti država hlapcev in ne bomo. »Če ne bomo aktivno vključevali zaposlenih v soupravljanje podjetij, nikoli ne bomo prebili točke dodane vrednosti, o kateri smo toliko govorili,« je dejal Golob. »To obljubo smo kot koalicija ljudem dali pred volitvami in dobili smo njihovo podporo.«

A dejansko ni prav jasno, zakaj naj bi Brodnjaka in druge delodajalce te reforme pravzaprav skrbele, dejansko gre namreč za ukrepe, ki po ekonomski teoriji podjetništvo le okrepijo. Ustavimo se za trenutek pri domnevni uvedbi novega samoupravljanja. V koalicijski pogodbi so v Svobodi, Levici in Socialdemokrati obljubili, da bodo zakonsko uredili »možnost udeležbe delavcev v lastništvu, ki bo omogočal zadružno organizirane prevzeme matičnih družb. Uvedli bomo stimulativno obdavčitev prejemkov v obliki delnic oziroma deležev, opcij na delnice oziroma deleže ter udeležbe zaposlenih v dobičku podjetij z namenom spodbujanja delavskega lastništva in udeležbe zaposlenih v dobičku podjetij, razvoja podjetništva in krepitve kapitalskih trgov.« A kot pojasnjuje sociologinja Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede, to ni napoved revolucije, ampak odziv na konkretne težave mnogih podjetnikov. Ena od teh je nasledstvo družinskih podjetij. Po podatkih Inštituta za ekonomsko demokracijo ima manj kot 10 odstotkov slovenskih družinskih podjetij možnost družinskega prenosa lastništva. Preostali iščejo alternativne rešitve, od katerih je najpreprostejša seveda prodaja podjetij konkurenci, večinoma na tuje, kar pa za obstoj podjetij ni najbolje.

293 mio €
kapitalskih dohodkov je leta 2017 imelo najbogatejših 1100

663 mio €
kapitalskih dohodkov je leta 2019 imelo najbogatejših 1548

35,5 %
davka na dohodke plačuje povprečni delavec

19,7 %
davka plačujejo najbogatejši na svoje kapitalske dohodke

0,62 % BDP
znaša nepremičninski davek v Sloveniji

2,4 % BDP
znaša nepremičninski davek v Italiji

»Prav zaposleni v teh podjetjih so tisti, ki jih bodo znali najbolje upravljati. Žal pa v Sloveniji v tem trenutku zaposleni, tudi v primerjavi z mnogimi drugimi državami, pri odkupu podjetij niso v enakopravnem položaju, četudi so izredno pomemben deležnik. To zakonodajo, ki jo imajo v mnogih državah, od ZDA do Skandinavije, je treba sprejeti tudi pri nas,« pravi. Obstajajo sicer še drugi motivi. Številna podjetja želijo z vključevanjem zaposlenih v lastništvo zadržati najboljše zaposlene. To so danes lahko programerji – primer tega je Dewesoft –, a tudi drugi delavci. »Pri nas so to ročne spretnosti. Zato imamo interes, da so zaposleni tudi lastniki podjetja,« pravi direktor podjetja, ki izdeluje sedežne garniture M Tom, Damjan Burger, enega od redkih, ki so jih odkupili zaposleni kljub vsem oviram v času finančne krize pred desetimi leti. »Izkušnje so dobre. To je 10 let pozitivne zgodbe,« pravi danes.

Slovenskim kapitalistom skorajda ne more iti bolje. Lahko jim gre le še slabše. In zato so nesrečni in zaskrbljeni.

Številna podjetja te zakonske predloge zato podpirajo. To je seznam podpornikov Inštituta za ekonomsko demokracijo, ki si prizadeva za uveljavitev naprednih modelov lastništva zaposlenih: Alples, Solidworld, Vivapen, Gorenjski glas, Datalab, Optiweb, Virs, Inea, Cosylab, Microbium, Etiketa, M Sora, Siapro, Jazon, Špica, Studio Moderna, Rimac, DEWESoft, Resalta, Domel, C-Astral, ki izdeluje brezpilotne letalnike, in drugi. Podobno je tudi pri drugih reformnih obljubah nove koalicije. Idejo o 30-urnem delovniku številne države na Zahodu vpeljujejo zaradi tega, ker so ugotovile, da sprememba intenzivnosti dela povečuje zadovoljstvo zaposlenih in tudi njihovo produktivnost. Avstrija je že pred leti vpeljala možnost fleksibilnejše izrabe delovnega časa. Na primer tako, da lahko zaposleni tri dni v tednu delajo po 12 ur na dan, nato pa imajo petek in četrtek prosto. Tudi pri napovedani uvedbi premoženjskega ali nepremičninskega davka ni jasno, zakaj so delodajalci proti, ko pa je današnja ureditev diskriminatorna prav do podjetij. Danes v Sloveniji poberemo okoli 230 milijonov evrov nadomestila za stavbna zemljišča, 70 odstotkov tega zneska pa plačajo pravne osebe za svoje poslovne ali industrijske prostore. In to kljub temu, da so nepremičnine, ki jih imajo v lasti fizične osebe, po podatkih geodetske uprave vredne veliko več.

Zakaj bi bili podjetniki proti, kaj šele, da bi kot Ivo Boscarol premoženjski davek enačili z »nacionalizacijo«, ko pa glede na tržno vrednost danes podjetja plačujejo več davka na premoženje, kot bi ga, če bi uvedli premoženjski davek? Zakaj so delodajalci nasprotovali ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, če pa bi s tem samo zaradi manjših administrativnih stroškov zdravstvo, ki koristi tudi njim, na leto dobilo vsaj 50 milijonov evrov več? »V zadnjih desetih letih,« pravi Miroslav Stanojević, profesor na FDV in eden največjih strokovnjakov za socialni dialog, »se je retorika delodajalskih in menedžerskih združenj v Sloveniji zaostrila.« Eden od razlogov za to je po njegovem tudi ukinitev obveznega članstva v delodajalskih organizacijah, leta 2006 v GZS in 2013 v Obrtno podjetniški zbornici. Podobno pravi Aleksandra Kanjuo Mrčela: »Tako kot vsi ostali, ki živijo na trgu, se morajo tudi delodajalske organizacije po novem boriti za članstvo in se članstvu tudi prilagajati. Na žalost pa je to občinstvo, ki ga obravnavajo, vse bolj kratkoročno usmerjeno.«

Ali torej to pomeni, da združenja, ki naj bi bila delodajalska, v resnici ne zagovarjajo podjetniških interesov, ampak ozke in kratkoročne interese peščice premožnejših? Brodnjakov individualni primer je zgovoren. Blaž Brodnjak je predsednik ameriške gospodarske zbornice AmCham, za predsednika uprave NLB pa je bil imenovan leta 2016, po odstopu Janka Medje. Prvi del svojega mandata, od leta 2016 do novembra 2018, se je pretežno ukvarjal s privatizacijo NLB. V zvezi s tem obstaja anekdota, ki gre po pripovedovanju naših virov približno takole: ko se je Slovenija z evropsko komisijo začela pogajati o spremembi zavez glede privatizacije NLB, je spomladi leta 2018 v Bruselj – na direktorat za konkurenčnost – odšla ekipa, v kateri je bil tudi Brodnjak. Na sestanku je evropska komisija pričakovala predstavitev argumentov, zaradi katerih Slovenija banke ne želi prodati, a na presenečenje evrokratov je na sestanku namesto predstavnika finančnega ministra govoril predvsem Brodnjak. In to domnevno o tem, da bi morala komisija Slovenijo prisiliti, da banko proda. Zakaj? Zato ker ima pod državnim lastništvom tako nizko plačo, da banke niti voditi ne more.

Delodajalske organizacije, ki so se pretekli teden postavile po robu novi vladi Roberta Goloba, ne predstavljajo gospodarstva. Podjetja, v imenu katerih ta delodajalska združenja govorijo, so namreč tudi zaposleni.

Te, za Brodnjaka obremenilne zgodbe, ki je ni mogoče preveriti, ne bi zapisali, če se kasneje govorice ne bi uresničile. Ko je v začetku leta 2019 NLB privatizirala in je prenehal veljati Lahovnikov zakon, je Brodnjak kot enega prvih ukrepov nadzornemu svetu NLB predlagal, naj mu zvišajo plačo. Naročil je celo analizo plač bančnih direktorjev v Sloveniji in predlagal, da mu plačo s tedanjih 163 tisoč evrov bruto na leto dvignejo na pol milijona evrov bruto. Kar se je potem tudi zgodilo. Ta zgodba pa je nato pod vlado Janeza Janše dobila še eno nadaljevanje. Ko so Blažu Brodnjaku povišali plačo, je leta 2021 v NLB zaslužil 574 tisoč evrov bruto. Ker pa Slovenija nima navzgor omejenih socialnih prispevkov, tako imenovane socialne kapice, je na račun dejansko dobil »le« 241 tisoč neto. Približno od tedaj je Brodnjak postal eden največjih zagovornikov socialne kapice. Zanjo se srdito bori od leta 2019, pa čeprav je že od takrat eden najbolje plačanih slovenskih menedžerjev.

Zadnji dve leti, v času vladavine Janševega režima, je bil Brodnjak večinoma tiho ali pa je SDS posredno podpiral. Letos, ob začetku volilne kampanje, ko je že bilo jasno, da bo Golob zmagal, je v imenu gospodarstva na primer zahteval veliko programsko koalicijo med Gibanjem Svobodo in SDS, ki bi državo vodila naslednji dve leti in izvedla nekakšne mega reforme. Češ da si Slovenija več ne more privoščiti, da bi bila še naprej država izgubljenih priložnosti. Nikoli v zadnjih dveh letih Brodnjak ni omenil janšizma, upada demokracije, napada Janševe vlade na sodno vejo oblasti, na gospodarskem področju pa grobega političnega vmešavanja v kadrovanja. Le enkrat, konec lanskega leta, je Brodnjak tako rekoč izgubil živce. Morda zaradi zaščite podjetništva? Ne. Janševa vlada je želela s pomočjo zakona o debirokratizaciji uzakoniti socialno kapico, zaradi česar so sindikati napovedali upor in proteste. Ko je septembra lani nato vlada določilo črtala iz zakona, je Brodnjak protestiral. To je bil zanj »tragičen razplet«, je dejal javno, problem je politika. »Ta preprosto ne premore poguma za temo, ki je postala zelo pereča,« je dejal.

Seveda – ker reforma ni bila izpeljana, je Brodnjak na leto ob več deset tisoč evrov. Brodnjak je primer menedžerja, ki so ga zaslepili zasebni interesi. A podobno so zadnji dve leti delovala skoraj vsa gospodarska združenja. Celo na področju njihovih tem, to je politične podreditve gospodarstva, delodajalska združenja niso dvignila glasu, so pa bila zelo aktivna na področjih, ki zadevajo osebni položaj menedžerjev. V GZS so oblikovanje Janševe vlade marca 2020 pozdravili, pri čemer so pohvalili predvsem njeno obljubo, da bo razbremenila obdavčitev dela z nagrado za uspešnost – to dobivajo predvsem menedžerji. Eden od ukrepov, s katerimi si je Janša na svojo stran pridobil menedžerje, je bilo povečanje njihovih neto plač z dohodninsko reformo. Razbremenitev »najproduktivnejših«, kot se temu reče, je bila že četrta po vrsti: leta 2006 je to storila prva Janševa vlada, potem leta 2016 Cerarjeva, nato Šarčeva leta 2019 in zdaj leta 2022 tretja Janševa, kljub temu so v GZS izrazili pričakovanje, »da bo nova vlada nadaljevala davčno reformo v smeri razbremenjevanja stroškov dela«.

Prav tako se nobeno delodajalsko združenje ni postavilo na stran fiskalnega sveta, ki je zadnje leto ponavljal, da Janševa vlada z izgovorom boja proti koronavirusu razmetava denar. Celo največji zagovorniki minimalne države, kot je Klub slovenskih podjetnikov, ki je ob oblikovanju vlade Marjana Šarca organiziral protestni upor podjetnikov zaradi tedaj napovedanih davčnih reform, so bili tiho. Marjan Batagelj, ki je klub vodil do septembra lani, je Janševo vlado pohvalil, češ da »le ni bila mačehovska«. Razlog je seveda očiten: Janševa vlada je podjetju Postojnska jama Marjana Batagelja, kot enemu od izbrancev, namenila dva milijona evrov državnih pomoči – pomoči, ki jih druga primerljiva turistična središča, kot je Ljubljanski grad, niso bila deležna. Zaradi Batagelja je vlada pri evropski komisiji celo vložila posebno prošnjo. Predvsem zaposleni v sektorju kulture o takšni posebni obravnavi v času epidemije niti sanjati niso mogli.

Delodajalska združenja so interesna združenja menedžerjev. Predstavljajo najbogatejši sloj, ki pa uživa že v tem trenutku veliko večje ugodnosti kot vsi ostali in ga je zaradi tega razumljivo strah političnih posegov v njegov položaj.

Delodajalske organizacije, ki so se pretekli teden postavile po robu novi vladi Roberta Goloba, seveda ne predstavljajo gospodarstva. Podjetja, v imenu katerih ta delodajalska združenja govorijo, so namreč tudi zaposleni. Omenjena združenja so bolj ko ne interesna združenja menedžerjev in največjih lastnikov kapitala; predstavljajo najbogatejši sloj, ki pa uživa v Sloveniji veliko večje ugodnosti kot vsi ostali in ga je zaradi tega razumljivo strah političnih posegov v njegov položaj. Povprečna stopnja davka in prispevkov, ki se obračunavajo in plačujejo od plač v Sloveniji, je lani znašala 35 odstotkov in pol. A najbogatejši svojih dohodkov ne dobijo s plačami, ampak pretežno iz kapitala, torej z nagradami, upravljanjem premoženja, na primer nepremičnin, dividend in podobno. Te pa država z davki ne obremenjuje tako kot delavcev. Po zadnjih podatkih ministrstva za finance za leto 2019 imamo v Sloveniji 1548 davčnih zavezancev, katerih dohodki iz kapitala so bili večji od dohodkov iz dela. To so posamezniki, ki so z oddajanjem nepremičnin ali dividendami dobili več, kot pa so zaslužili z delom. Na ta njihov kapitalski dohodek – leta 2019 je znašal 663 milijona evrov – pa so plačali le 19,7-odstotni davek.

Delavce torej v povprečju država obdavči s 35,5 odstotka, kapitaliste pa v povprečju z 19,7 odstotka. A tako je bilo dejansko, še preden je letos Janševa vlada dohodke iz kapitala še razbremenila: obdavčitev obresti, dividend in dobičkov iz kapitala je znižala s 27,5 odstotka na 25 odstotkov ter od oddajanja premoženja v najem s 27,5 odstotka na 15 odstotkov. Slovenski kapitalisti poleg tega v Sloveniji uživajo še druge ugodnosti. Slovenija je zanje nekakšna davčna oaza: plačujejo na primer mednarodno primerljivo precej manj davkov na svoje premoženje. Nepremičninski davek v Sloveniji znaša 0,62 odstotka BDP, v Italiji trikrat več, 2,4 odstotka, v Nemčiji dvakrat več, 1,2 odstotka. V svojih podjetjih pa, vsaj sodeč po primerjavah OECD, delavce veliko lažje odpuščajo kot njihovi kolegi v Avstriji, Nemčiji, Italiji, na Češkem, v Franciji, na Portugalskem, Slovaškem, Švedskem, Poljskem.

Tako niti ni čudno, da se sloj slovenskih kapitalistov epidemično povečuje. Leta 2017 je bilo v tem razredu najbogatejših, ki na mesec zaslužijo več kot 10 povprečnih plač, 1100 davčnih zavezancev, katerih dohodki iz kapitala so znašali 292,7 milijona evrov. Leta 2019 se je njihovo število povečalo na 1548, njihovi dohodki iz kapitala pa so skočili na 663 milijonov evrov. Sodeč po lestvici najbogatejših, ki jo sestavlja revija Manager, se je ta sloj najbogatejših med epidemijo še odebelil. V GZS, SBC, AmChamu in podobnih prostovoljnih sindikalnih organizacijah tega sloja najbogatejših se sicer nenehno pritožujejo nad slovenskim podjetniškim okoljem, tarnajo, da je tukaj še premalo kapitalizma, da so njihova podjetja tik pred zlomom, da jih dušijo minimalne plače, odsotnost socialne kapice in Miha Kordiš, a podatki kažejo, da jim gre vse bolje in bolje.

Skorajda jim bolje ne more iti. In zato so nesrečni, ko kdo napove, da se to obdobje izjemne obravnave najbogatejših končuje. 

POVEZANI ČLANKI:

• Ozadje interesov in strahov
• AmCham z javnim denarjem