»RTV Slovenija je Janezov večni objekt poželenja«

Že 32 let se Slovenija smeji Radiu Ga Ga, toda zadnji dve leti resničnost krepko prehiteva satiro. In tako se Sašo Hribar, že štiri mandate član programskega sveta RTV Slovenija, ki je na nacionalki videl in doživel že vse, pri svojih 62 letih samooklican kot nepomembni nihče, odkašlja, zajame sapo in začne pripovedovati o rečeh, ki jih ni videl in doživel še nikoli prej. Hribar je človek, ki se zna povzpeti nad svoj ego, v vsakem trenutku ve, katera stran zgodovine je prava: pač tista, na kateri stoji RTV Slovenija kot javna radiotelevizija v resničnem pomenu besede.

Ko po sejah programskega sveta berem vaše izjave, mi delujete kot Howard Beale v filmu TV-mreža, ki je na vse grlo vpil, da je jezen kot sam vrag in da tega ne bo več prenašal. Ste ob tem, kar se dogaja na RTV Slovenija, tudi vi jezni kot sam vrag? 

Bolj gre zato, da pri teh letih že imam toliko izkušenj, da lahko predvidim, v katero smer se bodo zadeve odvijale in kaj se bo na koncu iz tega izcimilo. Ne pričakujem več nepričakovanega, temveč čutim razočaranje, ko sedaj čakam pričakovano. To je drugače, kakor pa če te kaj preseneti in spravi iz tira; mene sedaj stvari zlepa ne spravijo iz tira. Globoko se zavedam, da nisem nek player v tej igri, da nimam vzvodov moči in da sam zase ne morem spremeniti ničesar. Sam sem se odpovedal takšni poziciji in obnašam se temu primerno – skromno, a gotovo tudi z neko mero jeze.

Zaradi česa konkretno? 

Zadeve se resnično drastično spreminjajo. Vsebina se izgublja, in to na vseh področjih. Vse je samo še igra, prevladuje všečnost, kaj natančno počneš in s kakšnim namenom, pa ni več pomembno. Človek z vsebino izgublja kredibilnost, njegove besede padejo v prazno, če niso zajete v primerno bleščavo in kričavo formo. In to pričakujem v prihodnosti: še nižjo, najnižjo možno stopnjo javnega diskurza in še dodatno naraščanje agresivnosti. Včasih pogledam okoli sebe in se počutim kakor v prvem razredu osnovne šole; tedaj, v 60. letih, si lahko imel v razredu tudi dve leti starejšega sošolca, ki je bil za dve glavi višji od vseh. Nihče se mu ni upal zameriti, vsi so želeli biti njegovi prijatelji, ker so vedeli, da ne bi bilo zdravo z njim češenj zobati. Izgublja se temeljno spoštovanje do sočloveka in njegovega mnenja, spoštovanje različnosti.

Ta dve leti starejši nasilnež v razredu je Janez Janša? 

Recimo, vendar ne samo on. On je le najizrazitejši primer te splošne agresije, ki se razrašča po družbi in po politiki.

Ampak to so širši, že nekaj let trajajoči trendi, ki so del splošne tabloidizacije in erozije novinarskih standardov, ki jo pospešujejo splet, družbena omrežja ter razraščanje lažnih novic in sovražnega govora. Mene pa posebej zanima vaš pogled na aktualno dogajanje na RTV Slovenija, kjer smo priče cenzuri, čistkam in ukinjanju oddaj. 

Najprej je treba poudariti, da smo do tega prišli zato, ker je bila prejšnja, leva oblast tako zelo nesposobna. Takratni premier Marjan Šarec, moj dobri prijatelj in nekdanji sodelavec, ki ga imam zelo rad kot človeka, je to dovolil. Ker je šlo za njegovo osebno maščevanje televiziji – on je imel s to institucijo neporavnane račune, bil je nezadovoljen in je ni spoštoval. Še preden je šel v politiko in postal župan Kamnika, sva se večkrat pogovarjala in sva se strinjala, da je tukaj pravo leglo političnih nastavljencev, nesposobnosti in uradniške miselnosti – s to razliko, da se jaz globoko zavedam, da to še zdaleč ne velja za vse. Imamo morda četrtino ljudi, ki so usedline politike in ki jih je svoj čas nastavila neka opcija – leva ali desna – in zasedajo skrite službe v visokih plačilnih razredih, ko pa ga vidiš na cesti, ga ne moreš prepoznati, ker zanj sploh ne veš. Marjan pa je to posplošil in zato ni bil naklonjen RTV.

Pa ste mu kasneje, ko je postal premier, poskusili razložiti zadeve? Ste ga kot prijatelj posvarili, kam to pelje? 

Seveda sem poskušal, pa so mi rekli, naj se obrnem na njegovo piarovko, kar se mi je resnično zdelo za malo. To me je zabolelo; Marjan, ne bom se pogovarjal s tvojo piarovko, če si želim iskrenega pogovora s teboj. Tisti čas je LMŠ v programskem svetu zastopala neka deklica, ki se v štirih letih ni oglasila niti enkrat. Iz česar sklepam, da je pač imenoval nekoga v programski svet, ker ga je bilo treba, da pa bi človek dejansko kaj delal, to pa že ni bilo pomembno.

Janez ima v rokah vso možno moč – nato pa začne delati napake, ki se bodo izkazale za usodne. Ne obnaša se več kot človek, temveč kot bog. Življenjski uspeh ga upijani in požene proti breznu.

In tako pišmeuhovstvo je prineslo vzpon tretje Janševe vlade. Pri čemer so bili njegovi načrti z RTV znani že vsaj dvajset let, ne nazadnje pa je tudi v svojih govorih o drugi republiki napovedoval razbijanje medijskih monopolov, ki jih vidi le on. Vse to smo videli že leta 2005, le da v malo manj brutalni obliki. 

RTV Slovenija je pač Janezov večni objekt poželenja. In tako jo pred dvema letoma spet dobi v primež. Dobi 21 svetnikov in svetnic v programskem svetu, kar je doslej še nevidena večina; to pomeni, da so seje le formalnost, razprava lahko je, lahko pa je tudi ni, sklepe bi lahko tudi brez tega potrdili že na samem začetku neke seje in jo končali v dveh minutah ... No, ta naš Janez torej vstopi na RTV z bombo v vsaki roki, na eni piše »Fantek«, na drugi »Debeluh«, na vratih televizije pa prebere »Nagasaki«, na vratih radia »Hirošima«. Drugače povedano, dela lahko, karkoli hoče, z eno potezo lahko izniči vse. Lahko tako zelo ustrahuje 2300 ljudi, da si ne bodo upali niti pogledati skozi okno – ker jih večji del dela za fičnike v višini minimalne plače, od katerih so življenjsko odvisni. Ti ljudje ne bodo razmišljali o političnih konotacijah, temveč se bodo oklepali služb; tako naj bi vsaj bilo v teoriji. Janez torej ima v rokah vso možno moč – nato pa začne delati napake, ki se bodo izkazale za usodne. Ne obnaša se več kot človek, temveč kot bog. Življenjski uspeh ga upijani in požene proti breznu.

Vi torej mislite, da so njegovi strahovladi nad nacionalko zagotovo šteti dnevi? Ker se ni znal brzdati? 

Točno tako; preveč napak je storil. Za začetek, ko je požrl lastno besedo. Janez je ves čas, kar je bil v opoziciji, napovedoval, da bo ukinil obvezni prispevek; ko je končno prišel na oblast, so njegovi verniki zatrdno pričakovali, da bo to tudi storil, magari z referendumom ali kakorkoli, njegovi pravniki bi že našli način. A Janez tega ni storil. Zakaj neki, 120 milijonov na leto je lepa vsota, čemu bi se ji odpovedal. Lažje se je odpovedati programu, odrezati moteče kadre, to je tisti nepotrebni strošek. Tako je razmišljal in zato ni ustregel jastrebom iz lastne stranke in vernikom in to je povzročilo rahlo destabilizacijo njegove baze, sicer še globoko nezavedno, toda nastala je prva razpoka. Druga pa je bila, da se je razgradnje programa ob vsej moči, ki jo je imel, lotil preveč odkrito in ambiciozno. V dobri veri, da ima na voljo boljše kadre, ki bodo delali boljše oddaje – nima jih. Med vsemi svojimi domnevnimi novinarji, intelektualci, analitiki, strategi in komunikatorji, ki so na vsa usta dramatično razglašali, kaj vse naj bi bilo narobe z nacionalko in kaj vse bi se dalo iz nje narediti – jih nima.

To je tisto, kar jim je skušal dopovedati Marcel Štefančič – jebeno malo jih je. 

Toda Janez je moral biti sveto prepričan, da bo privabil perspektivne razsvetljene intelektualce, ki bodo pometli z novinarji in novinarkami prvega informativnega programa. Ravno ko je tedanji v. d. direktorja TV Slovenija Valentin Areh na seji programskega sveta predstavljal projekt oddaje Panorama, je televizijo zapustila Katarina Braniselj, ki je bila eden njenih najbolj prepoznavnih mladih obrazov, odhajala pa je tudi Metka Majer. Areh pa je na programskem svetu razlagal, kako bo drugi program priložnost za preboj in uveljavitev naših kadrov. Pa sem po seji šel k njemu in sem mu rekel, ali staviva za kosilo pri Ani Roš z maksimalnim številom hodov in neomejeno pijačo, da iz tega ne bo nič. Odvrnil mi je: »Sašo, ne bom stavil, ker mislim, da imaš kar prav.« Isti hip mi je bilo povsem jasno, da je ta projekt na horuk naročen od zunaj, da se pred volitvami prispeva k zmagi Janševe koalicije.

Generalni direktor RTV Andrej Grah Whatmough je ustanovitev drugega informativnega programa utemeljeval kot nujno zaradi »lažje kadrovske in programske obvladljivosti«. Menda je bilo mišljeno, da bo iz njega zrasel nekakšen desni CNN oziroma mainstream Nova24, ki naj bi novinarjem in novinarkam prvega programa nastavila ogledalo in jih razgalila kot nesposobne in ideološko obremenjene.

Ampak te namere so se prav spektakularno sfižile, kajne? Saj drugače niti ni moglo biti – na eni strani imaš namreč prepoznavne in uveljavljene novinarke in novinarje prvega programa, intelektualke in intelektualce z leti izkušenj in izvrstnimi retoričnimi sposobnostmi. Nato pa njim kot protiutež postaviš kadre, ki si jih poiskal z avdicijo, na kateri je bilo tvoje ključno vprašanje, ali jih veseli nastopanje pred kamero – o moj bog! Nekdo, ki bi rad na televiziji pel ali plesal ali pa bi se tudi slekel, bo sedaj pač malo bral in govoril in s tem naj bi bil konkurenčen Eriki Žnidaršič in Igorju Bergantu. Pa je Valentin Areh kljub temu na seji programskega sveta dobesedno prosil za dovoljenje, da bi z drugim programom štartali prej, takoj po olimpijadi, da bi ujeli val gledanosti olimpijskih iger, hahahaha! Menda je sedaj nekako jasno, da ne bodo štartali po olimpijadi, vsaj ne po tej, hahaha. Zato so začeli na drugi program, ki bi naj po prvotni viziji ponižal prvega, začeli premeščati in vabiti sodelavce s prvega programa, ki kot zaposleni na RTV pač morajo ubogati navodila.

Kako torej vi gledate na projekt oddaje Panorama, ki naj bi bila paradni konj desnega informativnega programa? In predvsem, kako dojemate sodelavke in sodelavce, ki naj bi delali zanjo? Dolgoletna novinarka nacionalke Andreja Gregorič, ki naj bi bila med voditeljicami novega informativnega bloka, je na Twitterju razkrila, da je zato tarča posmeha, kritik in tudi groženj, tudi od kolegov in kolegic z RTV. 

Veliko ljudi, ki delajo pri tej oddaji – kakšnih trideset jih bo že – me sprašuje, ali smo proti njim. Ne, nihče ni proti njim! Jaz jih sploh ne poznam in ne poznam tega projekta drugega informativnega programa. Vem pa, zakaj je nastal – kot protiutež novinarjem in novinarkam na prvem programu Televizije Slovenija, ki naj bi predstavljali nekakšne sile kontinuitete in ostanke enoumnega partijskega sistema na RTV. Napačno razmišljanje, Janez! Večina ustvarjalk in ustvarjalcev v tej hiši je mladih, rojeni so v samostojni Sloveniji, dobršen del jih ima cerkvene zakramente krsta, obhajila in birme. Toda Janez verjame, da so ti mladi ljudje zakrknjeni partijci in udbaši, ki bodo na sceno vrnili prikazni Kučana, Kardelja, Mačka, Dolanca, Rankovića, vseh teh duhov preteklosti, ki mu kratijo spanec. Zato se je šlo na silo postavljati drugi informativni program. S propadom tega koncepta se je Janezu že pred časom sfižila še zadnja možnost za destabilizacijo RTV po ustaljeni poti. In tedaj se je Janez začel dokončno obnašati kot bog in se je odločil, da nas bo destabiliziral po svoje, po božje.

Govorite o spremembah programsko-produkcijskega načrta in ukinjanju oddaj, ki je razbesnelo javnost? 

To ga je neslo. Največjo bedarijo je seveda storil, ko je ukinil Studio City. Ker Studio City Janezu ni všeč, in če ni všeč njemu, ni všeč nikomur. Nato se je odločil, da bo premaknil oddajo Utrip v drug termin, kar dejansko pomeni njeno počasno uničenje – spet, ker Utrip Janezu ni všeč, zato ni všeč nikomur. Tudi Zrcalo tedna in Globus mu nista všeč, torej nista všeč nikomur. S tem je nepremišljeno napadel samo nevidno jedro RTV Slovenija in proti sebi mobiliziral ljudi, ki sicer teh oddaj niso niti gledali. Vedo pa, da je Janez oskrunil samo jedro hiše, spravil se je nad najbolj ustvarjalne posameznike in posameznice, ki zagotavljajo najvišjo kredibilnost, gledanost in vpliv. Tedaj je začel zvoniti alarm, ne le na nacionalki, temveč tudi v širši javnosti.

Toda tako pač deluje Janez Janša, ne zna se brzdati. Namesto da bi se iz primera Roberta Goloba naučil, da mu slepa maščevalnost pripelje samo nove, vedno močnejše nasprotnike, je iz Marcela Štefančiča ustvaril najvišji simbol boja proti enoumju v medijih. 

Marcel ima že dolga leta velik vpliv na ljudi, toda Janez v svoji trmi tega preprosto ni hotel priznati. Že vsa leta, odkar delujem v programskem svetu, poznam željo oblastnikov po ukinitvi Studia City, tega prekletega liberalnega skrajno fundamentalnega, škodljivega, agresivnega in morilskega tujka v telesu nacionalke – vse te izraze sem doslej že slišal na sejah za ta napredni, intelektualni in konstruktivni diskurz, ki ga goji Marcel Štefančič. Vse do nedavnega je te namere zadrževalo preprosto dejstvo, da ima njegova oddaja odlično gledanost, zaradi česar bi bila njena ukinitev za nacionalko nedopustna. Legende pa se ne režejo na silo. In kaj so pridobili s tem? Simbol mobilizacije proti sebi, Je suis Marcel; poskušali so mu vzeti moč, pa jim je njegov lik zrasel čez glavo; to je bila velika napaka.

Namesto Studia City sedaj gledamo nekakšno retrospektivo, namesto Marcela Štefančiča pa Marka Milenkovića. Kot je Štefančič sam dejal v ponedeljek v nagovoru med stavko na RTV: »Janez se verjetno sprašuje, pa kje so jih vzeli ...« 

Jasno da Milenković ni novi Marcel, nikoli ni bil in nikoli ne bo in tega mu niti ne gre zameriti. Ne poznam ga osebno, nikoli nisva govorila, ne vem, kakšna je njegova zgodba in zakaj je sprejel to vlogo. Jaz se Marka spomnim s POP TV in zdel se mi je dober novinar. Po nastopu in po videzu ga ne bi imel za človeka, ki se zlahka ukloni; ne razumem, zakaj je sprejel sodelovanje pri projektu, za katerega je vnaprej jasno, da je obsojen na propad. Propad pa je neizbežen, kajti Janez ne razume, da kakor za kreacijo tudi za destrukcijo potrebuješ inteligenco, domišljijo, načrt, kadre, sredstva. Da nekaj uničiš, moraš imeti znanje, kako to uničiti. Če bi imel to znanje, se ne bi na vrat na nos loteval paradnih oddaj, temveč bi za začetek destabiliziral nekatere nišne oddaje, ki obstajajo, ker ima nacionalka pač specifično poslanstvo, če bi torej svarilne zglede naredil iz njih, se javnost ne bi angažirala, vsaj ne tako silovito. V uredništva bi mu uspelo zasejati dvom in počasi bi na svojo stran sistematično pridobival kritično maso zaposlenih, ki bi začeli kalkulirati, kako obdržati svoj položaj.

Še en lik, ki je v zadnjih mesecih splaval na površje in postal simbol Janševe RTV, je Igor Pirkovič. Kako pa gledate nanj? 

V bistvu je bil prav on mišljen kot nekakšen desni antipod Marcelu Štefančiču; ima namreč hudo željo po dokazovanju v svojih zrelih letih, strašno ambicijo pokazati svoje velikanske sposobnosti, intelektualni domet, retorični in pesniški talent, izkazati se kot novinar, urednik, šef, voditelj ... V to je bilo lahko verjeti – vodil je omizja, nastopal na drugih televizijah, bral poezijo, delal svoje oddaje, vodil MMC in pisal za narodnozabavne ansamble. Pa se je brž pokazalo, da je balonček brez teže, ki ga lahko premakne vsaka sapica. In ko si je po katastrofalno odvodenih soočenjih to končno priznal tudi Janez, je bilo že prepozno in volitve izgubljene. Robert Golob pa si lahko doprsni kip Igorja Pirkoviča postavi na častno mesto v vitrini v dnevni sobi in se mu pokloni vsako leto 24. aprila; to sem povedal tudi svetnikom in svetnicam na zadnji seji programskega sveta.

Večina ustvarjalk in ustvarjalcev v tej hiši je mladih, rojeni so v samostojni Sloveniji, dobršen del jih ima cerkvene zakramente krsta, obhajila in birme. Toda Janez verjame, da so ti mladi ljudje zakrknjeni partijci in udbaši.

Pa ima tem ljudem sploh smisel še kaj razlagati? 

Oni prav dobro vedo, da jaz vem, da oni vedo, da imam jaz – oziroma naša skupina, ki v programskem svetu zastopa 2300 zaposlenih – prav. Samo trije smo, v svetu smo vedno preglasovani, pa vendar tudi vsi drugi vedo, da imamo prav. Velikokrat mi kdo v pogovoru to tudi posredno prizna in mi reče, da je žal pač tako in da smo na nasprotnih straneh, ker so se posamezniki in posameznice pač zavezali določeni agendi. A vsem, ne glede na politično pripadnost, je jasno, da se dogajajo nečednosti, moralno sporne reči, ki kršijo civilizacijske vrednote. V programskem svetu sedijo tudi ljudje iz katoliške cerkve, ki se pri sebi gotovo globoko zavedajo, da se zadeve ne izvršujejo v skladu z njihovim naukom. Zato sedaj trkamo na vest programskih svetnikov in svetnic. Ker jim je jasno in ker imajo moč, da ravnajo drugače. Programski svet še ima možnost, da prevzame del odgovornosti, prizna, da nekatere stvari niso bile najboljše, in poskuša popraviti storjeno škodo. Vendar dvomim, da bo to storil.

Ime česa je Slavko Kmetič? Kakšne vzorce in kakšen čas pooseblja kot najbolj razvpit član programskega sveta? 

Slavko je takšen, kot je; Slavko ne laže in ne blefira, on ni igralec, kar misli, to pove. Je odločno na strani Janeza Janše in je odločno za to, da se zadeve urejajo po hitri poti, tudi če nemara ni pravno najboljša. Pri Slavku točno veš, pri čem si, pri drugih malo težje. In nedavno je na seji povedal nekaj zelo pomembnega – da je govoril z odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in da mu je ta pojamrala, da ima okoli sebe same nesposobne, lene in sluzaste ljudi; o svojih podrejenih je torej govorila le najslabše. In sem na seji uradno vprašal, kako lahko neka odgovorna urednica na RTV govori z nekim svetnikom o notranjih zadevah, ki se ga čisto nič ne tičejo, in kako lahko tako žali svoje sodelavce. Pa je Jadranka Rebernik sveto zatrdila, da ona tega ni rekla. Nekdo torej ne govori resnice, toda Slavko se ni oglasil, pa čeprav sem, kot rečeno prepričan, da Slavko ne laže. Tedaj mi je postalo jasno, kakšna je komunikacija med nekaterimi svetniki in vodstvom RTV in kako so razdeljene vloge.

To glede Jadranke Rebernik in Andreja Graha Whatmougha mi ne gre v glavo – kako da človek ne vidi, kdaj zagotovo stoji na napačni strani zgodovine, zakaj počne reči, ob katerih se dostojnemu človeku obrača želodec, čemu vztraja, kaj ga žene? 

Če je zaledje, potem ni strahu. Andrej Grah Whatmough, Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič nimajo glavne besede v tej hiši – ima jo programski svet. Zdaj pa poguglajte posamezne članice in člane tega sveta in videli boste, da so vsi po vrsti odlično situirani, nekateri so pravi bogataši. Tem ljudem se tudi po menjavi oblasti ne bo zgodilo nič. Mene pa lahko pri 62 letih vsak hip odrežejo, pa četudi delam oddajo, ki je dobro poslušana. Nekdo pač začne utemeljevati, da ne delam dobro, da me je povozil čas in da že imamo v rezervi Damjana Murka, ki se je javil, da bi vodil Radio Ga Ga namesto mene. In me že jutri več ni. Meni in mojim sodelavcem se to lahko zgodi, preostalim svetnicam in svetnikom pa ne. Zato, ker Janez vedno poskrbi za tiste, ki so mu zvesti – levica tega ne zmore, on pa. Zato so ti ljudje tako samozavestni in zato si upajo izpostaviti se zanj. Ker imajo zaledje. Če pa bi se kdaj zgodilo, da bi bil programski svet prisiljen odgovarjati za svoje poteze, bi bile razmere bistveno drugačne.

In komu naj bi odgovarjal predsednik programskega sveta Peter Gregorčič? 

On pa je človek, ki mu ne morem priti do dna; ne razumem, kaj počne fizik na RTV in kaj ga žene. Pa sem mu pred prejšnjo sejo programskega sveta rekel: »Poslušajte, predsednik, vabim vas, da greva ob prvi priliki skupaj v gostilno in se ga nažreva do nezavesti. Da vidim, kdo ste, kakšen človek ste.« Kajti trezen me ne bo spustil blizu, pijan pa mogoče še. In je na moje strašno presenečenje možakar dejansko privolil – sicer sva se nato na seji klala na žive in mrtve, toda povabilo stoji in on ga je sprejel. Tako da se veselim, da si bom končno lahko o njem ustvaril bolj oprijemljivo mnenje.

Robert Golob si lahko doprsni kip Igorja Pirkoviča postavi na častno mesto v vitrini v dnevni sobi in se mu pokloni vsako leto 24. aprila.

S stavko zaposlenih spopad za RTV prehaja v odločilno fazo. Se bo nacionalki končno uspelo izviti iz primeža politike? 

Dvomim, da bo trajalo še dolgo . Če nimaš kakovosti, ustvarjalnosti, znanja, inovativnosti, ekskluzivnosti, skratka, če ne premoreš dodane vrednosti, stran, na katero si se spravil, pa jo, potem se konflikt hitro reši v tvojo škodo. In to se sedaj dogaja Janezu. Nova oblast bo pri urejanju razmer gotovo v prednosti, saj bo prevzela za politične posege povsem odprt zavod. In četudi nova vlada že vnaprej razglaša plemenite namene, moramo biti previdni, kajti še vsaka politika je imela z RTV svojo računico. Ključno vprašanje je, ali bo nova koalicija delovala po vesti ali po koristih. Upam, da bo spoštovala pravni okvir in s striktnim uveljavljanjem pravil presegla način delovanja, ki ga je začrtal Janez. Kajti ljudje, ki jih je pripeljal na vrh RTV, na ta pravila ne dajo veliko, oni so pač na misiji in delujejo izrazito destruktivno.

K sreči se zdi, da se je širša javnost zavedela usodnosti trenutka. Ker je nekje pri sebi tudi slehernik spoznal, da je RTV svarilo za primer, kaj se zgodi, če Janša dobi neomejeno oblast, pogleda z belim in se začne obnašati povsem neracionalno. Kakor vlada nacionalki, tako bi vladal vsej državi – s strahovlado, v kateri ne bi bil varen nihče razen njegovih podizvajalcev. In to spoznanje je po mojem tako pretreslo javnost, da se je sedaj pridružila boju za javno radiotelevizijo. 

Narod se zaveda, da je RTV ključni medij v državi – ob vsem spoštovanju do POP TV, kjer imajo kopico ljudi, ki znajo delati dobro novinarstvo. Toda RTV je še vedno branik demokracije – saj zato pa jo Janez in njegovi blatijo, da je ostanek nekega sistema, ki je zanje tako problematičen. Ta sistem je demokracija. In v naši državi ima nacionalka še vedno tako velik vpliv, da si to že težko zamislimo.

Kaj žene Janeza Janšo, sva torej obdelala. Kaj pa kot člana programskega sveta – sedaj delujete že četrti mandat – in človeka brez dlake na jeziku še žene vas? 

Nisem player, sem samo uslužbenec RTV Slovenija, ki se zaveda trenutka, v katerem živi. Nikoli se nisem imel za prepoznavno osebnost, mogoče sem bil to v 90. letih, toda danes vem, da sem nihče. Imam pa izkušnje in nekatere retorične sposobnosti, ki jih izkoriščam, da ljudem na preprost način pojasnim, kakšno je stanje in kam gremo. Če me kdo torej vpraša, mu vedno povem tako, kakor mislim in čutim. To je vse.