Štiridnevni delovni teden

Predstavljajte si: v četrtek se pozno popoldne vrnete iz službe. Izklopite računalnik, saj vas delodajalec po zakonu ne sme nadlegovati zunaj delovnega časa, in začnete pakirati. Konec tedna se je začel in preživeli ga boste na morju, v šotoru v hribih ali pa ne boste šli nikamor in boste naslednje dni samo ležali na kavču, malo pospravili po stanovanju, prebrali dobro knjigo, se odpravili na sprehod. Bistveno je, da boste imeli za to na voljo kar tri dni. Štiri dni delate, tri dni počivate. Kako se vam zdi?

Belgijski ministrski odbor, ki združuje predsednika vlade in podpredsednike zvezne vlade, je februarja letos dosegel dogovor o reformi trga dela, ki bi – sicer le za zaposlene v zasebnem sektorju – omogočala prav opisani scenarij. Reforma trenutno resda miruje, kajti četudi jo je potrdila vlada, o njej nimajo enotnega mnenja socialni partnerji znotraj sindikatov, tako da jo mora naslednji pregledati državni svet, o njej pa bo nazadnje glasoval še parlament. Namen reforme naj bi bil narediti delo fleksibilnejše in privlačnejše in poskrbeti, da bi Belgija do leta 2030 dosegla 80-odstotno stopnjo zaposlenosti (sedanja stopnja je približno 71-odstotna z izrazitimi regionalnimi razlikami) in da bi zaposleni lažje usklajevali poklicno in družinsko življenje.

Ponujala bi dve možnosti za fleksibilnejši delovni čas: po eni bi lahko zaposleni 38 ur, kolikor jih mora oddelati v enem tednu (prehod s 40-urnega delovnega tedna na 38-urnega je Belgija izpeljala že leta 2003), razdelil na štiri delovne dni, tako da bi pridobil dodaten prost dan kadarkoli v tednu, po drugi pa se lahko odloči za spremenljiv tedenski urnik dela, kar pomeni, da kak teden oddela več ur, kak drug teden pa manj – to naj bi bilo posebej uporabno za starše, ki si delijo skrbništvo nad otroki in želijo takrat, ko so otroci pri njih, z njimi preživeti več časa.

Delodajalec bi moral predpise o delu najprej prilagoditi tako, da bi v podjetju omogočil en režim ali oba, nato pa bi ga zaposleni lahko pisno zaprosil za eno od obeh možnosti. Če bi prošnjo zavrnil, bi moral za to imeti tehten razlog. Poskusno obdobje krajšega oziroma fleksibilnega delovnega časa bi trajalo pol leta, zatem bi se delavec lahko odločil, ali mu to ustreza ali pa se želi vrniti h klasičnemu delovnemu času. V reformi je še ena točka, ki je vredna omembe in kakršno napoveduje tudi nastajajoča slovenska vlada: če gre za podjetje z najmanj 20 zaposlenimi, imajo zaposleni pravico do odklopa. To pomeni, da delodajalec delavca zunaj delovnega časa ne sme nadlegovati s klici in sporočili.

Veliko ljudi si želi delati manj in živeti bolje. Da bi to dosegli, bi bila dobra zamisel denimo štiridnevni delovni teden z 32 urami dela.

Razlog, da sindikati v Belgiji, ki so pravici do odklopa od službe sicer zelo naklonjeni, nad reformo v celoti kljub temu niso brezpogojno navdušeni, je, da gre pri predlagani reformi sicer res za fleksibilnejši delovni čas in možnost daljšega konca tedna – ali pa počitka sredi tedna – vendar število ur, ki jih mora zaposleni oddelati, ostaja enako. Če želi delavec prost petek, mora preostale dni delati vsaj devet ur na dan, to pa gotovo vpliva na njegovo produktivnost in preostale tedenske aktivnosti. »Verjamem v štiridnevni delovni teden, toda ne na takšen način. Poskusite čistiti ali skrbeti za otroke deset ur na dan. Štiridnevni delovni teden brez zmanjšanja delovnih ur je preprosto prevara,« pravi sindikalist Felipe Keirsblilck. »Veliko ljudi si želi delati manj in živeti bolje. Da bi to dosegli, bi bila dobra zamisel denimo štiridnevni delovni teden z 32 urami dela.«

Štiri dni, 32 ur – najoptimalnejši model

Ne glede na to, ali bo v Belgiji predlagana reforma sprejeta ali pa bodo sledila še kakšna pogajanja, ki bodo povzročila, da bo vlada ob uvedbi štiridnevnega delovnega tedna skrajšala tudi delovni čas, je dejstvo, da so pozivi k alternativnemu, fleksibilnejšemu delovnemu modelu vse odločnejši. O tem se je veliko govorilo že v preteklih letih, a še glasnejša je razprava postala zaradi pandemije, med katero se je pokazalo, da lahko veliko stvari naredimo od doma in da niso vsi sestanki in delovne naloge nujni. Po drugi strani vse več preobremenjenih delavcev izgoreva, to pa je huda obremenitev za zdravstveni sistem. Model osemurnega delovnika je torej za večino služb že precej preživet, družba pa se na to ne odziva. Vsaj ne kolektivno, kot bi se morala – čeprav dobre prakse že obstajajo povsod po svetu. Kar nekaj držav, denimo Islandija in Švedska, je opravilo pilotne raziskave, s katerimi so preučevale, kako se delovni teden z manj urami (ne nujno krajši) obnese v daljšem obdobju. Na Islandiji je raziskava trajala kar štiri leta in je dokazala, da krajši delovni čas močno vpliva na zadovoljstvo zaposlenih, četudi je šlo pri številnih le za to, da so namesto 40 ur delali 35 ali 36 ur. Kar 85 odstotkov zaposlenih na Islandiji ima trenutno možnost, da delajo s skrajšanim delovnim časom ali le štiri dni na teden. Zadnja država, ki je napovedala, da bo izpeljala nekaj podobnega, je Španija; s pilotno raziskavo bodo poskušali vpeljati štiridnevni delovni teden, v katerem bodo zaposleni v podjetjih, ki se bodo odločila za sodelovanje (približno 6000 ljudi), delali 32 ur – torej bodo uporabili model, ki ga je Felipe Keirsblilck prepoznal za najustreznejšega. Enako rešitev so izbrali v Veliki Britaniji za šestmesečni pilotni projekt, ki so ga letos začeli izvajati v 30 podjetjih.

Skrajni čas je, da se začnemo zavedati, da manj dela – ob pravilni implementaciji in organizaciji – ne pomeni manjše produktivnosti zaposlenih. Kot je nedavno za Val 202 povedala dr. Polona Domadenik Muren z Ekonomske fakultete, bi si morali ljudje in podjetja sami izbrati koncept dela, ki jim najbolj ustreza. »Če nekomu ustreza eno uro na dan, pa naj dela eno uro na dan. Lahko delamo tudi štiri dni v tednu po osem ur na dan ali karkoli drugega ... vse je odvisno od tega, kako bo strukturiran delovni proces.« Sliši se neverjetno, a marsikdo lahko v dveh urah dejansko opravi delo, ki je sicer »razvlečeno« na ves dan. Že Bob Black je v kontroverznem eseju Odprava dela (The abolition of work) iz leta 1985 zapisal, da je danes veliko dela nekoristnega, saj je namenjeno le neproduktivnim potrebam trgovanja in družbenega nadzora. Če sploh ne govorimo o tem, da je veliko ljudi zaposlenih v tako imenovanih »bulšit službah«, ki so dejansko namenjene le temu, da ima nekdo službo – taki ljudje pogosteje izgorijo, saj imajo občutek, da ne prispevajo pomembno k družbi, delajo pa vseeno veliko. Zanje bi bil krajši delovnik gotovo dobrodošel. In še nekaj: po mnenju Jacka Kellama, raziskovalca, ki je spremljal učinke skrajšanega delovnega tedna na Islandiji, ima lahko več časa, ki ga preživimo zunaj službe, izjemno pozitiven vpliv na enakost spolov. V islandski raziskavi so moški, ki so delali manj, pogosteje poprijeli za gospodinjska opravila oziroma jih niso prepuščali partnericam.

Slovenija je pri zaposlovanju s krajšim delovnim časom po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, žal, za zdaj še pri repu: pristala je na seznamu držav z najdaljšim delovnim časom. V povprečju zaposleni pri nas delajo 39,3 ure na teden (podatki so iz leta 2020).