Previdni sodniki in odločni obtoženec

Odhajajoči predsednik vlade Janez Janša je bil v torek, 24. maja, drugič v življenju pravnomočno obsojen pred kazenskim sodiščem. Čeprav pravnomočna sodba praviloma pomeni konec kazenskega postopka, izkušnje iz preteklosti učijo, da zgodba zanj še ni končana. Ko je bil Janša prvič pravnomočno obsojen v zadevi Patria in je sodbo potrdilo vrhovno sodišče, jo je pozneje razveljavilo ustavno sodišče, primer pa je nazadnje zastaral, saj časa za ponovno sojenje ni bilo več.

Janez Janša ima za seboj dolgo politično kariero. Za poslanca v državnem zboru je bil prvič izvoljen leta 1990, izvršilno funkcijo, državotvorni obrambni resor, je prevzel pri rosnih 32 letih. Odtlej se je znašel v številnih sodnih postopkih, nekajkrat je sedel na zatožni klopi. Prejšnji teden je bil v enem od njih pravnomočno obsojen na pogojno zaporno kazen treh mesecev zaradi razžalitve dveh novinark. Sojenje se je končalo dan pred iztekom zastaralnega roka, postopek je trajal šest let, njegov odvetnik Franci Matoz pa je napovedal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Trenutno ima Janez Janša odprta (vsaj) še dva kazenska postopka. Eden je podoben razžalitvi dveh novinark, le da gre za verbalni napad na nekdanjega direktorja Slovenske tiskovne agencije Bojana Veselinoviča – obtožil ga je, da je »sodeloval pri umoru novinarja«. Postopek se je na Veselinovičev predlog začel junija lani, na začetek sojenja se še čaka.

Še precej dlje pa se čaka na začetek sojenja v zadevi Trenta, v kateri je Janša obtožen zlorabe položaja pri preprodaji nepremičnin in poslih, povezanih s tem, s katerimi naj bi bil pridobil dobrih 100 tisoč evrov protipravne premoženjske koristi. Od storitve domnevnega kaznivega dejanja je minilo 17 let, Komisija za preprečevanje korupcije je sum kaznivega dejanja policiji naznanila pred slabimi desetimi leti, obtožnica je postala pravnomočna šele marca letos, datum začetka sojenja pa še ni bil razpisan. Večino časa trajanja (pred)kazenskega postopka je preteklo na račun sodne preiskave. Ta se je razvlekla na več let zaradi domiselnih in premišljenih potez obrambe, katerih glavni namen je zavlačevanje.

Dejstvo je, da tolikšne potrpežljivosti, kot je je od sodstva deležen Janša, ni deležen vsak. To dokazujejo tudi statistični podatki. Tožilstvo se pri nas po predlanskih podatkih ponaša z 90-odstotno obsodilnostjo, to pomeni, da je na sodišču v kazenskih zadevah oproščen le en obtoženi od desetih, vsi drugi so obsojeni. Poleg tega je 28 odstotkov obtoženih obsojenih po najhitrejšem mogočem postopku, ne da bi videli sodnika. To pomeni, da so se z dosojeno kaznijo (v veliki večini gre za pogojne obsodbe) strinjali. Dodatnih 31 odstotkov jih je obsojenih po hitrih postopkih na podlagi priznanja krivde ali sklenitve sporazuma s tožilstvom v zameno za ugodnejšo kazensko sankcijo. Ti obsojenci sodnika vidijo le enkrat – ko jim izreče obsodilno sodbo. Le še 40 odstotkov kazenskih zadev se rešuje na sodišču z vsemi zaslišanji, izvedenci, pričami, govori, prestavitvami, prekinitvami in zavlačevanjem vred. Teh pravic, sojenja v klasičnem pomenu besede z vsemi zakonskimi varovalkami, so pri nas deležni samo še štirje obtoženi od desetih.

Dopušča se možnost, da so sodniki glede načina vodenja kazenskega postopka iz previdnosti prizanesljivejši do najvplivnejših obtožencev.

Je narobe, če trdimo, da so različni obtoženci pred kazenskimi sodišči v vedno bolj neenakopravnem položaju, pri čemer je Janšev položaj prav poseben?

Previdni sodniki

Ta vprašanja smo naslovili na predsednice in predsednike okrožnih in višjih sodišč ter predsednika vrhovnega sodišča. Med temi jih je nekaj namignilo, da interpretacije o neenaki obravnavi nekaterih obtoženih izvirajo iz nepoznavanja posebnosti kazenskega postopka in da zadev, čeprav se zdijo na prvi pogled podobne, ni mogoče primerjati med seboj. Večina odgovorov pa se je načeloma ali pa izrecno strinjala z odgovorom, ki smo ga prejeli od predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča. Tam med drugim piše takole: »Vsi, ki se znajdejo v sodnih postopkih, lahko izkoristijo vsa pravna sredstva, ki jih predvideva zakonodaja. Tako zavračamo možno interpretacijo, da bi lahko iz tega naslova prišlo do neenake obravnave strank v postopkih. Slovenska zakonodaja predvideva veliko pravnih sredstev za varovanje pravic strank v postopkih, kar je s tega vidika zagotovo dobro, moramo pa se zavedati, da ima to lahko posledično vpliv tudi na dolžino postopkov.«

Večina predstojnikov sodišč trdi, da imajo vsi enake pravice in da neenakopravne obravnave ni. A dejstvo je, da si najboljšo obrambo, ki bo najuspešneje iskala in našla različne luknje v postopkih, lahko privoščijo le najpremožnejši. Na vrhovnem sodišču ter višjih in okrožnih sodiščih torej zagotavljajo, da te pravice lahko uporabljajo oziroma zlorabljajo vsi enako, ne da bi jim grozile dodatne negativne posledice v obliki privedb, pripora, denarnih kazni za ignoriranje ali neupoštevanje sodnih odredb, nespoštovanje sodišča in podobno … Janševa obramba, ki jo vodi odvetnik Franci Matoz, je vsem drugim obtoženim lepo pokazala, kako se to dela.

V sodstvu pa obstajajo drugačna mnenja. Mnenja, v katerih zaznamo nekaj samokritike in samorefleksije. Podpredsednik višjega sodišča v Kopru Aleš Arh tako meni, da so »vsi obtoženci načeloma deležni enakih pravic in enake obravnave ter hitrosti postopkov, je pa uresničevanje teh pravic odvisno od vsakega konkretnega primera oziroma od angažiranja posameznega obtoženca in vlaganja različnih pravnih sredstev med postopkom«, vendar dodaja, da mora biti odnos sodnika do vseh strank v postopku enak in postopek voden v skladu z zakonskimi pooblastili, »dopušča pa se možnost, da so sodniki pri obtožencih, katere ima vprašanje v mislih, bolj previdni pri sprejemanju določenih prisilnih procesnih sredstev (npr. privedba, denarne kazni ipd.) tudi zato, ker so take odločitve bolj podvržene različnim kritikam v javnosti.« Arh v mnenju, ki se mu je pridružila tudi predsednica koprskega okrožnega sodišča Samanta Nusdorfer, še dodaja, da je vsebinska obravnava takih zadev, torej odločanje o krivdi, povsem enaka kot pri drugih obtožencih.

POVEZANI ČLANKI:

• Gospodar zastaralnih rokov
• Sodišče ga je obsodilo, ker je to dovolil