Sodišče ga je obsodilo, ker je to dovolil

V zadevi razžalitve dveh novinark RTV Slovenija Mojce Pašek Šetinc in Eugenije Carl je kazenski postopek zoper Janeza Janšo, torej sojenje, trajal kar šest let, čeprav gre za enostavno kazensko zadevo, ki bi lahko bila zaključena v nekaj tednih ali mesecih. Vse aktivnosti obrambe so bile usmerjene v en sam cilj – da zadeva zastara, preden bi o njej lahko bilo pravnomočno odločeno.

Težko se je znebiti občutka, da je z uporabo vseh mogočih pravnih sredstev obramba »pomagala« sodnikom, da na koncu ne sprejmejo edine mogoče in s tem težke odločitve, da Janeza Janšo pravnomočno obsodijo. Čeprav je obramba vseh šest let neutrudno vtikala palice v sodno kolesje, so imeli različni sodnice in sodniki na različnih sodnih stopnjah na voljo dovolj časa, da bi pravočasno končali sojenje. Tudi povsem na koncu, tik pred zastaranjem, je čas na sodišču tekel v prazno. Potem ko je bil Janša na prvi stopnji drugič pravnomočno obsojen, je sodnica potrebovala mesec dni, da napiše sodbo, ki je bila zgolj prepis prvotne sodbe.

Obramba je dodatne tedne pridobila s tem, ko se je na zadnji dan roka pritožila in poleg tega zahtevala, da se na višjem sodišču opravi javna seja, o kateri mora biti obtoženi seveda pravilno obveščen. Detektiv, ki ga je za to nalogo najelo sodišče, obtoženega nikakor ni mogel pravočasno najti, da bi mu vročil to sodno pisanje – večkrat ga je iskal doma, in čeprav je bilo očitno, da hiša ni prazna, mu ni nihče odprl. Višje sodišče je zato na predvečer dneva, ko bi zadeva zastarala, že predlagalo sklep o zastaranju. A se je vmešal Janšev zagovornik Franci Matoz in presenetil z zagotovilom, da je Janšo o zadevi obvestil sam. Tako je bilo torej sodišče primorano sklep o zastaranju nadomestiti s pravnomočno obsodilno sodbo.

Zakaj se je Janša odločil sodišču dopustiti, da ga obsodi, čeprav mu tega ne bi bilo treba, ni jasno. Je pa jasno, da se je v tem kazenskem postopku zgodilo tisto, kar si je želel obtoženi – tudi pravnomočna odločitev, da sprejme kazen. Zdaj se postavlja vprašanje, ali je bila poteza odvetnika Matoza res iskrena. Takoj za tem je namreč že napovedal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče. Tudi tam pa je vzorec znan. Če bo zahteva vložena ravno pravi dan, ravno pravo uro, bo o njej odločal ravno pravi sodni senat, sestavljen iz ravno pravih vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so Janši že nekajkrat priskočili na pomoč, pa čeprav so morali to storiti s spreminjanjem domače in evropske sodne prakse.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>