Vzporedna država

Pred časom sem srečal znanega slovenskega igralca, ki je vzkliknil: »Oh, mislil sem, da si manjši!« Videl me je na televiziji, pa si ustvaril svojo predstavo o meni. Televizija vse popači. In vse pomanjša. Film pa, ravno nasprotno, vse poveča. To mu je v krvi. Majhni igralci na filmu izgledajo veliki. Mogočni. Spomnil sem ga, kaj vse so delali, da bi Humphrey Bogart, ki je bil sicer razmeroma majhen, izgledal velik – recimo v Casablanci. Nenehno so mu nastavljali platforme in stopnice, da bi izgledal višji od – sicer razmeroma visoke – Ingrid Bergman. In ko sedita na kavču, Ingrid Bergman napol leži, da ne bi izgledala višja od Bogarta. Še več – da bi izgledal mogočno, so ga obdajali s precej nižjimi moškimi.

Potem pa mi je znani slovenski igralec povedal svojo verzijo Casablance. Pred davnimi leti, tam nekje v sedemdesetih, je snemal film, v katerem je imel tudi prizor z igralko nižje rasti. Prizor se je odvrtel na peščenih tleh – on je tam stal, igralka je privihrala k njemu, on je povedal svoje, ona svoje. Konec prizora. Toda prizora niso in niso mogli posneti – ne prvič, ne drugič, ne tretjič, ne petič, ne osmič, ne desetič. Neprestano so ponavljali. On je vse naredil prav, vsaj tako se mu je zdelo, toda igralka je vedno znova zamočila. Najprej se mu je zdelo, da se to dogaja nehote, da ni zbrana, da ji tisti dan ne gre, zlagoma pa je dobil občutek, da to počne namerno – da prizor preprosto sabotira. Ni mu bilo jasno, zakaj to počne. Dokler ni pogledal na tla – poleg njega je nastal kupček peska. Igralka je vsakič, ko je privihrala k njemu, z nogo skrivaj in diskretno zrinila malce peska na kupček, da bi bil ta iz ponovitve v ponovitev vse višji in višji – in da bi sama potem, ko bi končno stopila nanj in vendarle pravilno odigrala prizor, izgledala višja. Večja. Silnejša. In mogočnejša.

Natanko to počne Janez Janša. Neprestano si dela kupček. Vsakič, ko privihra na oblast, masivno in masovno kadruje. Javno upravo, javni sektor, javne zavode, državna in paradržavna podjetja zasuje s svojimi kadri. Ob vsaki ponovitvi, ob vsaki vrnitvi se kupček poveča. Včasih pride na oblast za eno leto, včasih za dve, toda kupček raste in raste. In dobro vemo, kaj se slej ko prej zgodi: Janšo zamenja nov obraz. Liberalna sredina mu pokaže sredinca. Konec izrednega stanja! Svoboda! Končno! Vsi so veseli. Oddahnejo si. Plešejo. In pojejo. In slavijo. A ne pogledajo na tla, tako da ne vidijo kadrovskega kupčka, ki je nastal. Sredinci sicer vedno znova odstavijo in odstranijo številne kadre, ki jih je pripeljal Janša, toda ne vseh. Še zdaleč ne. Veliko jih preživi. Janšev odvetnik pravi, da bo odstopil kot predsednik upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank, nadzornik Luke Koper in Slovenskih železnic pa bo ostal. Obenem pa ne pozabite: ko je začel veljati spremenjeni Zakon o organiziranosti in delu v policiji, je vlada z eno potezo razrešila in zamenjala vse komandirje policijskih postaj, vse direktorje policijskih uprav in vse vodje notranjih organizacijskih enot na Generalni policijski upravi. Takšne kadrovske čistke so se v Sloveniji nazadnje zgodile pred petdesetimi leti – v svinčenih časih socializma. Komandirje, direktorje in vodje so zamenjali kadri, ki so po volji Janševi vladi. Bo nova vlada razrešila in zamenjala vse komandirje policijskih postaj, vse direktorje policijskih uprav in vse vodje notranjih organizacijskih enot na Generalni policijski upravi? Ne, nikakor. Vidite. Ha! Liberalni sredinec ni tako trd, nasilen, avtokratski, neizprosen, neusmiljen, janšističen – Janši hoče pokazati, da je kul. In ja, Sloveniji hoče pokazati, da ni kot Janša. S čimer pa profitira Janša. Kupček se tako veča in veča. In vidimo, da se še vedno veča – tudi po Janševem strahovitem volilnem porazu. Janševa vlada še vedno masivno in masovno kadruje. Še vedno nastavlja svoje kadre. Še vedno gradi svojo verzijo Slovenije, še vedno postavlja »drugo republiko«, še vedno ustvarja »Noriško kraljestvo«.

In ta kupček, ki raste, bo čakal na Janševo vrnitev. Tako kot vedno. Zato tudi Janša ob vsaki vrnitvi, ob vsaki ponovitvi, izgleda višji, večji, silnejši, mogočnejši. Ja, čedalje več si upa. Čedalje ošabnejši, buldožerski, brutalnejši in represivnejši je. Čedalje lažje obvladuje Slovenijo. Čedalje lažje si jo podreja. Čedalje lažje jo spreminja po svoji podobi. Čedalje lažje deli denar. Čedalje lažje zateguje demokracijo, čedalje lažje bojkotira pravno državo, čedalje lažje omejuje človekove pravice in svoboščine. Čedalje lažje uveljavlja kult osebnosti.

»Več ko nas bo, prej bomo na cilju!«

Tako – »Več ko nas bo, prej bomo na cilju« – se je pred leti glasil slogan Janševe SDS. Niso še na cilju. Kupček še ni dovolj velik – nima še orbanovskih, putinovskih proporcev.

A računajo na nove ponovitve, na nove vrnitve, ki bodo kupček tako povečale, da bo lahko Janša končno odigral svojo veliko partijo in Slovenijo prelevil v »drugo republiko« ali »Noriško kraljestvo«. Tako kot jo je v času covida in lockdowna. V času pandemije je Slovenija izgledala kot imitacija »druge republike« oziroma »Noriškega kraljestva« – in lepo smo videli, koliko represije je bilo potrebne, da bi Slovenija začasno izgledala kot »druga republika« oziroma »Noriško kraljestvo«. Norčevanje iz pravne države in demokracije, omejevanje človekovih pravic in svoboščin, ignoriranje ustave, prepoved gibanja med regijami in občinami, prepoved zbiranja ljudi, kaznovanje protestnikov, razgrajevanje javnih institucij, podrejanje medijev, vladanje z odloki, demoniziranje nevladnih organizacij, policijska ura, orbaniziranje družbe. Ob tem se je treba spomniti Spomenke Hribar, ki je pripovedovala, kako je Janša po osamosvojitvi oznanjal, da je treba Slovenijo spraviti na desno – da je treba Slovence spremeniti v desničarje.

Sredinci sicer vedno znova odstavijo in odstranijo številne kadre, ki jih je pripeljal Janša, toda ne vseh. Še zdaleč ne. Veliko jih preživi.

Resnici na ljubo: to bi se morda že zdavnaj zgodilo, če ne bi bilo Janše. Če ne bi bilo Janše, bi se Slovenija že udobno, lenobno in brez slabe vesti zleknila po desni. In uživala v vožnji. Kot pokažejo vsake volitve, Slovenci niso ravno radikalci. Au contraire – večina jih vedno znova voli in izvoli sredinca skrajnim politikam, posebej skrajni desnici (še toliko bolj, ker levica ni skrajna, ali kot bi rekel Slavoj Žižek, »Levica je zmerna stranka«). Slovenci so zmerni konservativci, ki bi glasovali za zmerno konservativno stranko, za zmerno desnico, ki pa je ni, zato so prisiljeni glasovati za levico – no, za levo sredino. Pri nas pač politični zemljevid stoji na glavi: desnico vodi Janševa skrajna desnica, ki bi morala biti na političnem obrobju, skoraj na robu politične divjine (kot Alternativa za Nemčijo v Nemčiji), Nova Slovenija, ki bi morala v duhu Angele Merkel (ali pa vsaj Andreja Plenkovića) prevladovati na desnici, pa tej skrajni desnici le mirno, pridno in nekritično ministrira, namesto da bi se od nje distancirala, tako da se zdi, da Novo Slovenijo vodi Janez Janša, ne pa Matej Tonin, ki Slovenijo zadnje čase vneto svari pred »skrajno« Levico, a sam mirno in pridno ministrira slovenski skrajni desnici, ki je vse svoje politike – agresivno, paravojaško, zaničevalno retoriko, gušt za represijo in izključevanje, napihovanje rasne, verske in spolne prevlade, slavljenje patriarhata (ženske rojevajo, moški se vojskujejo) in obvezne heteroseksualnosti, napade na demokracijo, pravno državo, medije, znanost, individualno svobodo, pravico do združevanja in nujnost samoomejevanja, konspirologijo, afiniteto do arijskih ideologij (ministrstvo za kulturo je podelilo statut posebnega javnega pomena društvu, ki ga sestavljajo »znani slovenski neonacisti in člani Generacije Identitete, kot enega izmed svojih osnovnih ciljev pa navajajo prizadevanja za rasno čistost«, je poudaril Glas ljudstva), mačizem, mizoginijo, suverenizem, mistične pripovedi o izvorih (»Noriško kraljestvo«), obsedenost s pripadnostjo, koreninami in domom, »alternativno« civilno družbo (Zbor za republiko, vztrajniki, rumeni jopiči ipd.), bunkersko mentaliteto, mite o preživetju, paranojo (slovenski podjetniki že bežijo iz Slovenije, trdi Branko Grims) in apokaliptiko (prihajajo! invazija! nevarnost! grožnja!) – pobrala pri globalni skrajni desnici. Janša in njegovi so ideje in koncepte skrajne desnice iz politične divjine odpeljali v glavni tok – v parlament in vlado. Kot da gre za nekaj trendovskega. Za nekaj, kar bi moralo prevladati. Teorije zarote, lažne novice, humorni tviti, sarkastični memi in »sobe odmevov« sicer vso to toksično, ekstremistično divjino zmehčajo, normalizirajo, blagoslovijo in naredijo sprejemljivejšo, toda to gre očitno v Sloveniji le do neke meje.

Zato ni nobenega dvoma: Janša s tem kanaliziranjem skrajne desnice Slovenijo ohranja na levi. A to, da jo ohranja na levi, je edini način, da sam vlada desnici. Ergo: da bi lahko vladal desnici, se mora odpovedati Sloveniji. In ker desnici vlada Janša, se ji Slovenija tako zlahka odpove. Povsem nazorno smo videli, kako to praktično izgleda: Janša je Slovence mastno podkupoval, poklanjal jim je turistične bone, pa nove turistične bone, pa energetske bone, pa cenejši bencin, pa dodatke – Slovenci so vsa ta darila vzeli in potem glasovali za Roberta Goloba. Janši so se odpovedali. Izigrali so ga. Nategnili. Stopili so mu na cev, s katero jih je zalival – in potem tako kot tisti deček v Politem zalivalcu rož, enem izmed prvih filmčkov v zgodovini filma, stopili z nje, ko je pogledal vanjo, da bi videl, zakaj voda ne teče več. Ponorčevali so se iz človeka, ki se je dve leti norčeval iz njih.

»Poznate koga, ki je volil Goloba?«

Janša, ki si je dve leti domišljal, da živimo v 19. stoletju, ko je bila Slovenija še del Avstro-Ogrske, se je lahko spet prepričal, da Slovenije ne bo mogel imeti. Ali natančneje: spet se je izkazalo, da Slovenije ne bo mogel preleviti v »drugo republiko« ali »Noriško kraljestvo«. Ne da bi ga to lahko ustavilo. Kje neki. Ker Slovenije ne more preleviti v »drugo republiko« ali »Noriško kraljestvo«, poskuša »drugo republiko« ali »Noriško kraljestvo« – svojo vzporedno državo – zgraditi znotraj republike Slovenije.

Zato tako masivno in masovno in tako histerično kadruje – da bi po volilnem porazu in rutinski povolilni »čistki«, ki jo bo izvedla nova vlada, ostalo vsaj nekaj žepov, ki se bodo stekli v vzporedni univerzum, »Noriško kraljestvo«.

Zato ustvarja svoj vzporedni visokošolski sistem – za svoje protežirance in navijače, recimo Mateja Makaroviča in Boruta Rončevića, je ustanovil serijo univerz, fakultet in raziskovalnih inštitutov (Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za uporabne družbene študije, Fakulteta za informacijske študije, Fakulteta za medije ipd.), ki jih na slepo financirajo davkoplačevalci. Zanje je poskušal ustanoviti tudi univerzo (»četrto slovensko javno univerzo«). Ta vzporedni visokošolski sistem je kakopak del Janševega vzporednega sveta, »Noriškega kraljestva«, »druge republike«, janšističnega enoumja znotraj republike Slovenije (»Dobiti jih moraš, ko so še mladi,« pravi Richard Spencer, eden izmed arhitektov skrajno toksične »alternativne desnice«).

Zato ustvarja svoj vzporedni medijski imperij – ustanavlja in prevzema medije, od televizij do portalov, ki jih potem financira bodisi z madžarskim ali oglaševalskim denarjem državnih in paradržavnih podjetij. In tipično: ministrstvo za kulturo, ki sofinancira programske vsebine medijev, je po volilnem porazu še enkrat – ne prvič, a zadnjič – bogato nafilalo skoraj izključno »medije«, ki slavijo Janšo, recimo Nova24TV, Nova obzorja, Požareport, PRO TV, Siol, Planet TV, Domovino, Radio Ognjišče in Družino (v petčlanski komisiji sta bila tudi Makarovič in Rončević). Jasno, ta vzporedni medijski imperij je del Janševega vzporednega sveta, »Noriškega kraljestva«, »druge republike«, janšističnega agitpropa znotraj republike Slovenije.

Zato si vodstvo Radiotelevizije Slovenija, ki ga je nastavila Janševa vlada, ni le podredilo televizije (vlada ji tako zastraševalno, kot je Janša vladal Sloveniji), ampak je – po zeleni luči programskega sveta, sprtega s pravno državo, demokracijo in novinarskimi standardi, ki veljajo zunaj »druge republike« in »Noriškega kraljestva« – tudi sklenilo, da bo vzpostavilo dve uredniško-producentski enoti, dva informativna programa, levega in desnega, koalicijskega in opozicijskega: na prvem programu bo levi, na drugem pa desni. Njihov. Ja – Janšev. In ta drugi, desni program naj bi postal del Janševega medijskega imperija, s tem pa del Janševega vzporednega sveta, Janševe »druge republike«, Janševega »Noriškega kraljestva«.

Zato tako masivno in masovno in tako histerično kadruje – da bi po volilnem porazu in rutinski povolilni »čistki«, ki jo bo izvedla nova vlada, ostalo vsaj nekaj žepov, ki se bodo stekli v vzporedni univerzum, »Noriško kraljestvo«.

Ni kaj, Janša dela vse, da bi znotraj republike Slovenije zgradil svojo republiko, svoj vzporedni svet, v katerem bi lahko kraljeval in vladal do smrti, v katerem se mu ne bi bilo treba nikoli več poniževati na volitvah, v katerem se mu ne bi več nihče posmehoval, v katerem ga ne bi nihče več sodno preganjal, v katerem mu ne bi nihče več pošiljal detektivov s sodno pošto, v katerem bi sam odločal, komu bodo sodili (in kdaj in kje), v katerem mu ne bi bilo več treba gledati ne beguncev ne migrantov, kaj šele slovenske »degenerirane« umetnosti, v katerem bi lahko letoval na jahtah dobaviteljev zdravstvene opreme, v katerem bi lahko na odprti sceni trgoval z orožjem, v katerem bi lahko vse po mili volji psoval, žalil in zaničeval, v katerem ne bi nihče protestiral proti njegovi politiki, v katerem bi se mu vsi klanjali, mu kimali in poljubljali noge, ga oboževali, slavili in ljubili in v katerem bi lahko ženskam brez strahu rekel »odslužene prostitutke«.

Ko je Janševa SDS – ob ministriranju Nove Slovenije – po volilnem porazu in potrditvi poslanskih mandatov vložila množico predlogov zakonov (o davkih, fiskalnem pravilu, državnem tožilstvu, odvetništvu, notariatu, varstvu javnega reda in miru, lekarniški dejavnosti, omejevanju preprečevanja konkurence, starševskem varstvu, socialnovarstvenih prejemkih, elektronskih komunikacijah, Radioteleviziji Slovenija, Slovenski tiskovni agenciji itd.), so rekli, da hoče nagajati Golobovi vladi, da poskuša blokirati njeno delovanje in da zlorablja demokracijo, toda mar ne bi bilo precej bolj logično in smiselno, če bi v tem karnevalu videli le še en dokaz, da si Janša domišlja, da še vedno vlada – v svojem vzporednem svetu, svoji paradržavi, svoji »drugi republiki«, svojem »Noriškem kraljestvu«?

Ko je Janševa Nova24TV svoje gledalce – itak volivce Janševe SDS – spraševala, ali poznajo »koga, ki je volil za Goloba«, je bilo jasno, kaj je hotela reči: volitev ni dobil Golob, temveč Janša! Volitve so ukradene! Spet so jih ogoljufali! Kot vedno! In res, v eter so se potem oglašali ljudje, ki ne poznajo nikogar, ki bi volil Goloba. Toda s tem je Nova24TV povedala še nekaj: da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki niso še nikoli srečali nikogar, ki ni volil za Janšo. Da Janša – stroj za polariziranje – znotraj republike Slovenije res gradi svojo nacijo. Da v republiki Sloveniji res obstaja »Noriško kraljestvo«, v katero poskuša Janša odpeljati svoje ljudstvo, svojo volilno bazo. Da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki res živijo v vzporednem svetu, v »drugi republiki«, »Noriškem kraljestvu«, Janševi namišljeni skupnosti. Da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki ne poznajo nikogar razen »svojih«. Da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki se družijo le s »svojimi«, le s tistimi, s katerimi se strinjajo, le s tistimi, ki se strinjajo z Janšo. Ljudje, ki občujejo le s »svojimi«. Ljudje, ki se ne mešajo z drugimi. Ljudje, ki jih informirajo le Janševi mediji. Ljudje, ki berejo le Janševe revije in knjige Janševih založb. Ljudje, ki brskajo le po Janševih portalih. Ljudje, ki gledajo le Janševe televizije. Čisti ljudje. Neomadeževani. Nepokvarjeni. Ljudje, ki se obnašajo, kot da zunanji svet ne obstaja. Ljudje, ki se obnašajo, kot da republika Slovenija ne obstaja.

»Mi smo tu več tisoč let!«

Politične stranke običajno ne počnejo tega. Ne delujejo kot stroji za zastraševanje, sejanje sovraštva in polarizacijo. Ne izgledajo kot personifikacije karnevalskega blaznenja spletnega Ida – prostaškega, peklenskega, viralnega trolanja, toksične konspirologije, dezinformiranja, škodoželjnosti, agresivne retorike, podlosti, blatenja, poniževanja, zaničevanja, ustrahovanja, groženj, nadlegovanja, zalezovanja, trpinčenja in posmehovanja trpljenju. Nimajo svojih medijskih imperijev. Nimajo svojih visokošolskih sistemov. Ne ustanavljajo svojih »drugih republik« in »noriških kraljestev« znotraj republike.

To počne le skrajna desnica. Ja, prav skrajna desnica je ta, ki fantazira o ustvarjanju in ustanavljanju »drugih republik« in »noriških kraljestev«. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nemški skrajni desničarji napovedovali, da bodo šli na svoje, da bodo začeli ustanavljati svoje »nacionalne osvobojene cone«, alias »national befreite Zonen«, pravi Cynthia Miller-Idriss v knjigi Sovraštvo v domovini – Nova globalna skrajna desnica (Hate in the Homeland – The New Global Far Right). Ekonomsko neodvisna skrajnodesničarska ozemlja so hoteli ustvariti znotraj lokalnih okolij in regij, v katerih bi država izgubila monopol na oblast, ki bi jo prepustila skrajni desnici. Načrt je vključeval »ustanovitev mreže neodvisnih tiskarn, potovalnih in oglaševalskih agencij, knjigarn, pubov, restavracij, obrtnikov, zadrug, kmečkih skupnosti in medijskih distributerjev, ki bodo ustvarili ločeno skupnost in kontrakulturo, sobivajočo z glavnim tokom«. Hoteli so imeti svoj geografski – in simbolni – prostor, svoj vzporedni svet, svojo »drugo republiko«, noriško »osvobojeno cono«, svoje ulice, na katerih bi se lahko neovirano družili in gibali in na katerih bi lahko doživeli »kulturno, intelektualno in kognitivno osvoboditev, ki so jo imeli za nujno predhodnico ekonomsko osvobojenih con in samoupravljanja«.

O »nacionalnih osvobojenih conah« so v devetdesetih tako na veliko in dolgo razpravljali (ne le sami skrajni desničarji in njihovi simpatizerji, temveč tudi mediji), da so nemški jezikoslovci leta 2000 ta izraz razglasili za »nebesedo leta«, toda nemški skrajni desničarji od nebesed k dejanjem niso prešli. Tudi italijanski, francoski, španski in portugalski skrajni desničarji so napovedovali stvarjenje ekonomsko in politično neodvisnih teritorijev (»skrajnodesničarske infrastrukture«), a te strategije – tako kot nemški skrajni desničarji – potem niso nikoli udejanjili (ustanavljali so le »cone strahu« in »skrivne prostore sovraštva«, kamor tujci, priseljenci, migranti, nebelci in levičarji niso bili dobrodošli), je pa še kako oblikovala in oborožila njihove ambicije, njihove separatistične fantazije, njihovo politično imaginacijo, njihove sanje o čisti skupnosti.

Ne brez razloga: pričakovali so namreč, da bodo »nacionalne osvobojene cone« okrepile skrajnodesničarska gibanja, ki bodo spodkopala in oslabila moč, veljavo, ugled in legitimnost države, v kateri skrajni desničarji (in drugi »zahodni šovinisti«), ki se imajo za junaške branilce demokracije in za sile naravnega reda, vidijo le zaroto globalističnih, liberalnih, multikulturnih, kulturno-marksističnih elit, ki namerno, sistematično in množično dovažajo rasno »inferiorne« tujce, migrante in begunce, s katerimi poskušajo zamenjati njih, nedolžne in domoljubne domačine, žrtve velikega izbrisa in genocida, zato je treba sveto zemljo domovine zaščititi pred »veliko zamenjavo«, »genocidom nad belci« in nastankom »Evrabije«, v kateri bi bili beli, krščanski Evropejci le še deprivilegirana, drugorazredna manjšina in sužnji šeriatskega prava. Čisti trpijo!

Da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki se družijo le s »svojimi«, le s tistimi, s katerimi se strinjajo, le s tistimi, ki se strinjajo z Janšo. Ljudje, ki občujejo le s »svojimi«.

Ne pozabite, kako je Janševa SDS svarila in strašila, da bodo izbrisani državo in davkoplačevalce izmolzli do kosti, kako je Slovence prepričevala, da so izbrisani pravzaprav »narodni izdajalci«, še huje, prikriti »vojni zločinci«. Janša je dodal, »da bodo dobili večje materialne odškodnine tisti, ki so se borili proti tej državi, kot pa tisti, ki so se borili za to državo«. Jasno, šikaniranje izbrisanih se je prepletalo z ekstremističnimi pozivi k »čisti Sloveniji« in nestrpnimi izpadi proti džamiji: »Ne sodi v ta prostor!« »Mi smo tu več tisoč let!« »Obredi bi morali potekati v slovenščini!« »Vera, ki za sabo pušča le razdejanje!« »Zakaj bi pustili tumorju, da se razširi!« »Tam velja šeriatsko pravo!« Čisti so trpeli.

Neonacisti zdaj svarijo in strašijo, da bodo Evropejci na koncu pristali v rezervatih, Alternativa za Nemčijo pa jim pritrjuje: »Indijanci niso mogli ustaviti priseljevanja. Zdaj živijo v rezervatih.« Nemčija bo »končala kot Indijanci«. Ali kot je rekel neki ameriški neonacist: »Belci bodo v petindvajsetih letih manjšina – in ljudje se tega zavedajo. Še več, to čutijo. Nihče pa noče biti manjšina. Biti manjšina je bedno. Glejte, kako smo ravnali s črnci.«

Zato ne preseneča, da so se vsi najpošastnejši množični morilci naše dobe – tisti, ki so zagrešili pokole na Norveškem, v Christchurchu, El Pasu, Pittsburghu, Buffalu ipd. – ob svojem grizlijevskem morilskem početju sklicevali prav na skrajnodesničarske koncepte »velike zamenjave«, »genocida nad belci« in »Evrabije«. Rekrutirala, radikalizirala, ekstremizirala in oborožila jih je potemtakem skrajna desnica, ki je teorije zarote, orodja polarizacije (»mi« proti »njim«), prelevila v smrtonosno orožje – v poziv k nasilju.

»Združeni zmagujemo!«

Desnica ima hud problem – skrajno desnico. Tudi slovenska desnica ima hud problem – Janševo SDS. In Janševa SDS počne to, kar počne globalna skrajna desnica: v času zelo hitrih ekonomskih, tehnoloških, okoljskih, demografskih, kulturnih in političnih sprememb, ko imajo ljudje občutek, da izgubljajo, ljudi prepričuje, da res izgubljajo – in sicer ne le volitev, temveč tudi državo. Ja, domovino – tisto, za katero Janša v pesmi Najlepša si, Slovenija pravi, da je »podoba raja«, »lepota razodeta«, »vrt sveta«, »v glas zvonov rojena«, »nam ustvarjena«, »večno naša«, »dana od Boga«. Elite, podaljški »globoke države« in »totalitarne ritualike« (udbomafije, Murgel ipd.), ki neprestano kradejo volitve, jo podarjajo tistim, ki je niso vredni – tujcem, priseljencem, migrantom, beguncem, nebelcem, ki »ne sodijo v slovensko kulturno okolje«.

V kriznih, nestabilnih, negotovih časih – in takšni časi so v neoliberalnem kapitalizmu prej pravilo kot izjema – ljudi muči občutek nemoči. Bolj ko jih muči občutek nemoči, bolj so emocionalno ranljivi. Bolj ko so emocionalno ranljivi, bolj so tesnobni, depresivni in prestrašeni. Bolj ko so tesnobni, depresivni in prestrašeni, bolj so izolirani in osamljeni. Bolj ko so izolirani in osamljeni, bolj so dovzetni za propagando in ekstremna ideološka zapeljevanja. Bolj ko so dovzetni za propagando in ekstremna ideološka zapeljevanja, lažje jih je mogoče rekrutirati, saj v času izoliranosti in osamljenosti zelo veliko časa preživijo na spletu, kjer postanejo idealna tarča skrajne desnice. Ta jih z lažnimi novicami, črno-belimi odgovori na čedalje neobvladljivejšo in nerazumljivejšo realnost, dezinformacijami in atraktivnimi, dementno kreativnimi teorijami zarote, ki utrjujejo rasistične blodnje o »veliki zamenjavi«, »genocidu nad belci« in »Evrabiji«, zlahka mobilizira, radikalizira in ekstremizira.

No, prav v času pandemije – v času velikega mirovanja, velike izoliranosti, velike osamljenosti – pa je vse to potekalo na odprti sceni, navsezadnje, ljudi je na spletu pričakala rekordna količina skrajnodesničarskih sporočil, ki so prikimavala njihovi zbeganosti, njihovim strahovom, njihovi negotovosti, njihovi jezi, njihovemu resentimentu, njihovi nostalgiji, njihovim utopičnim fantazijam, njihovemu vsakdanjemu fašizmu, njihovemu občutku marginaliziranosti in izdanosti ter njihovemu distopičnemu prepričanju, da jih hočejo elite kolektivno zamenjati s tujci, priseljenci in migranti, s tujimi rasami, tujimi etničnimi in verskimi skupnostmi.

V zadnjih desetletjih so skrajnodesničarske separatistične sanje o »nacionalnih osvobojenih conah« zamenjale skrajnodesničarske separatistične fantazije o etnodržavi – državi, v kateri bodo živeli le »naši«, le pripadniki iste etnične skupnosti, le belci, le kristjani. In ideja o etnodržavi ima med skrajnimi desničarji izredno mobilizacijsko moč, pravi Cynthia Miller-Idriss. Pandemija je ustvarila emocionalno, mentalno in moralno ozračje, ki je mobilizacijsko moč ideje o etnodržavi še stopnjevalo. Etnodržava je nenadoma izgledala kot verzija vzporedne države, vzporednega sveta, »druge republike«, ki jo ustanoviš in zgradiš, ker etnodržave ne moreš. Ker ti elite ne pustijo. Ker mu – tako kot Rambu in ameriškim vojakom v Vietnamu – ne pustijo zmagati. Ker mu vedno ukradejo volitve. Ker je vedno žrtev volilne prevare. Janši bi bilo treba vsake toliko citirati Voltairovo misel, ki jo tudi sam tako rad citira: »Ta, ki vas lahko prepriča v absurde, vas lahko navede tudi v zločin.«

»Druga republika« – vzporedna država, v katero bo Janša odpeljal svoje ljudstvo – očitno deluje kot nadomestek etnodržave, kot njena začasna oblika. Janša Slovenije ni mogel preleviti v »drugo republiko« in »Noriško kraljestvo«, ker mu je v teh dveh letih ni uspelo osvoboditi. Trudil se je, a je zmanjkalo časa. Zveni resda noro in absurdno, toda prav Janša je ta, ki zelo rad poudarja, da bi bilo treba Slovenijo osvoboditi. »Svoboda«, »osvoboditi«, »osvoboditev« – to so njegovi ključni izrazi. Leta 2014 je na proslavi ob 25-letnici Majniške deklaracije rekel: »Sedaj prihaja čas, da se Slovenija osvobodi.« In te »osvoboditve ne bo mogoče ustaviti ne z agresijo in ne z represijo«. Pet let kasneje je – v svoji sloviti analizi stanja in razmer v Sloveniji – zapisal: »Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba.«

In ko je leta 2020 vendarle ponovno prevzel oblast in začel agresivno, represivno osvobajati Slovenijo, je kmalu oznanil, da bi za dokončno osvoboditev Slovenije potreboval še en mandat. Živo si lahko predstavljamo, kaj bi počel, če bi ga dobil. Zdaj, po volilnem porazu, ko ga je odpihnila Svoboda, pa bi lahko rekel to, kar je rekel leta 2016 ob 27-letnici SDS: »SDS je v sedanjem političnem prostoru v takšnem položaju, kot je bil del svobodne Francije po nacistični okupaciji na začetku 2. svetovne vojne – zgolj nekateri teritoriji v Severni Afriki so ostali svobodni, vse je izgledalo brezupno. Ampak nekaj let kasneje je bil Pariz osvobojen.«

Ja, zgolj nekateri teritoriji v Sloveniji so svobodni. Le cone »druge republike«, le »noriški« teritoriji. Recimo Nova24TV. Ali Fakulteta za uporabne družbene študije. Da Janša v »nacionalne osvobojene cone« najprej spreminja medije in fakultete, ne preseneča, saj je to povsem v skladu z ravnanjem skrajne desnice, ki priporoča zgledovanje pri italijanskem marksistu Antoniu Gramsciju – ta je trdil, da revolucija ne bo posledica nasilja ali fizičnega prevrata, temveč hegemonskega prevzema nadzora nad idejami in izobraževanjem. Ti skrajni desničarji, »gramscijevci desnice«, zato oznanjajo, da je treba s hegemonskim prevzemom nadzora nad idejami in izobraževanjem transformirati mišljenje ljudi in preoblikovati javno razpravo. Najprej kulturna revolucija – potem politična revolucija!

Janševo ljudstvo se bo moralo za zdaj zadovoljiti z »nacionalnimi osvobojenimi conami«, nadomestki Janševega »Noriškega kraljestva«. In kdor je bral Janšev roman Noriško kraljestvo (2014), ve, da tu, v Noriškem kraljestvu, »mogočni« in »pravični« kralj Lukanos, ki nastopa tudi kot sodnik, združi in poveže Slovence, ki živijo od Rezije in Soške doline do Blatnega jezera (ali Orbán to ve?) in Dalmacije (ali Plenković to ve?), da tu kar mrgoli belih stvari (beli panter, bog Belin, Belo mesto, Belo jezero, bela griva, bela toga, belo usnje ipd.), da tu ženske rojevajo, možje pa se vojskujejo, da se tu vsi neprestano vojaško urijo in nezemeljsko pogumno jurišajo v smrt (varnost ima prednost pred svobodo), da tu živijo v večnem izrednem stanju, saj jih nenehno kdo ogroža (vdori roparskih plemen, rimska nevarnost ipd.), da tu na veliko in povsem prosto trgujejo z orožjem in da tu brezmejno slavijo enotnost. Cena za neenotnost in razdeljenost je, kot slišimo, vedno »visoka, previsoka«. Zato se slogan tega kraljestva glasi: »Združeni zmagujemo!«

Temu sloganu in Noriškemu kraljestvu se je poklonil tudi Matej Tonin, ko je lani na kongresu Nove Slovenije vzkliknil: »Razdeljeni izgubljamo, združeni pa zmagujemo!«

Nič, slovenska desnica ima res problem – na koncu jo vedno ucvre k Janši.

POVEZANI ČLANKI:

• Denar za izbrance