(Težko) pričakovana svoboda

Igor Bavčar je bil v času slovenske osamosvojitve notranji minister, kasneje je politiko zamenjal za gospodarstvo, potem pa je leta 2017 moral v zapor. Skupaj z nekdanjim predsednikom uprave Pivovarne Laško Boškom Šrotom sta bila med prvimi »tajkuni«, ki so dejansko morali plačevati za svoje grehe. Šrot, ki je bil obsojen na sedemletno kazen, to še vedno prestaja, Bavčar pa je bil v ponedeljek predčasno izpuščen na prostost.

Komisija za pogojni odpust je Bavčarju, ki je bil zaradi pranja denarja obsojen na pet let zapora, dovolila na svobodo pet mesecev pred iztekom kazni, čeprav zoper njega še vedno potekajo sojenja zaradi drugih gospodarskih kaznivih dejanj in čeprav še ni poravnal milijonske premoženjske škode in je (še vedno) davčni dolžnik.

A četudi strogo formalno gledano zadnja leta ni bil svoboden človek, je tako kot Šrot zaporno kazen prestajal v najmilejšem zaporskem režimu, na polodprtem in odprtem oddelku, kjer ni zidov, ograj, rešetk in paznikov, pač pa le gibanje, formalno omejeno na manjše zaporniško naselje, ki na zunaj ni videti nič drugače kot katerikoli drug skupek stanovanjskih hiš. K temu sodijo tudi vse druge ugodnosti, med katerimi so gotovo na prvem mestu prosti izhodi. Čeprav v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij teh podatkov ne želijo razkriti, je jasno, da sta Bavčar in Šrot med prestajanjem kazni imela redne večdnevne proste izhode in da sta konce tedna večinoma preživljala kar doma.

Bavčar je bil med prostimi izhodi posebej pogosto opažen v javnosti, saj se je zadnji dve leti redno udeleževal prireditev v spomin na 30. obletnico osamosvojitve, ki jih je bilo pod vlado Janeza Janše veliko. V družbi premiera, včasih tudi predsednika države in drugih funkcionarjev je polagal vence, sodeloval na okroglih mizah in imel slavnostne govore. Bil je tudi eden izmed petih piscev uvodnih nagovorov v publikaciji Stali smo in obstali, z državnimi sredstvi natisnjeni predvolilni brošuri SDS, ki jo je izdal vladni urad za komuniciranje.

Poleg tega je bil Bavčar (tako kot tudi Šrot) prav zato, ker je užival milejši zaporski režim, med desetino najsrečnejših zapornikov, ki so jim med epidemijo prestajanje kazni dvakrat prekinili in so lahko nekaj mesecev preživeli doma. Sicer je v zaporu delal, in to »analize in strategije« za enega premožnejših Slovencev Franca Freliha, ki ima v lasti več gospodarskih družb. Pri tem je verjetno žel sadove ledine, ki jo je na tem področju zoral prvi obsojeni tajkun in nekdanji prvi mož Merkurja Bine Kordež. Temu je med prestajanjem večletne zaporne kazni zaporsko upravo uspelo prepričati, da bi lahko v tem času opravljal tudi kako delo s svojega (finančnega) področja in ne zgolj v zaporniški delavnici.

Igor Bavčar bo torej odslej (vsaj začasno) spet užival (neomejeno) svobodo, pri čemer pa zanj to ne bo nekaj tako zelo drugačnega v primerjavi z zaporom, kot je za večino zapornikov, ko so izpuščeni na prostost.