Veliki ali mali Slovenec?

»Na današnji dan, 26. maja 2022, mineva 80 let od nasilne smrti velikega Slovenca prof. dr. Lamberta Ehrlicha,« je bilo pred dnevi mogoče prebrati na profilu, ki ga ima Študijski center za narodno spravo na Twitterju. Je to dovolj točna oznaka teologa in politika, ki ga je pred davnimi leti usmrtila Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte? Je na Ehrlichovem računu res dovolj plusov, da ga je mogoče tako povzdigovati? Ali pa morda njegove negativne, bolj mračne lastnosti govorijo ravno o nasprotnem?

Res je, da je Ehrlich v pred- in medvojnih časih zagovarjal idejo samostojne Slovenije. Res pa je tudi, da je bil antisemit, da je med vojno vodil kampanjo proti »judovskemu satanizmu«, za katerega je trdil, da si poskuša prilastiti nacionalne zaklade drugih narodov. Res je tudi, da je bil ustanovitelj tako imenovanih Ehrlichovih straž, ki so obračunavale z nasprotniki, ker so svet videli drugače, iz teh »straž« so se kasneje razvile domobranske enote, neposredne sodelavke nacističnega okupatorja med drugo svetovno vojno.

Dr. Mateja Ratej, zgodovinarka, zaposlena pri ZRC SAZU, pojasnjuje, da skušajo ideologi desnega političnega pola »iz zgodovine izluščiti čim več osebnosti, ki jim pripisujejo, da so že pred desetletji sanjale o samostojni slovenski državi, in jih označujejo z besedami ’prerok slovenskega naroda’, ’velikan slovenske osamosvojitve’, ’slovenski državnik’ in podobno. Črpajo predvsem iz bazena predvojnih ideoloških struktur katoliške usmeritve, ki so bile močne in so imele obenem trdne idejne temelje v nacionalnem konceptu. To je torej povsem ideološki projekt, ki sanja o novi veliki stranki desnega pola na podlagi preživetih idej katolicizma in nacionalizma ter s srčiko v prisvojitvi simbolnega kapitala slovenske državne osamosvojitve. Končni namen teh političnih prizadevanj je idejni obrat družbe v desno.«

Pri tem Ratejeva še opisuje, da je bil teolog Ehrlich najvplivnejši predstavnik radikalnega katolicizma, ki si je prizadeval »za popolno prežetje slovenske družbe s katoliško mislijo in je imel v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja pomembno vlogo v preganjanju komunistov, poglavitnih nasprotnikov te družbene vizije«. Deloval je po navodilih Antona Korošca, ki je bil kot vodja SLS predstavnik najvplivnejše slovenske etablirane politične strukture. Pod Ehrlichovim karizmatičnim vodstvom, dodaja Ratejeva, so kot posebna skupina iz vrst Slovenske dijaške zveze delovali tako imenovani stražarji, ki so »oblastem ovajali vrstnike komuniste, zaradi česar so ti pristali v koncentracijskem taborišču Bileća. Publikacija stražarjev Straža v viharju je že leta 1935 obsodila antifašizem, ki ga je razumela kot pojav, usmerjen zoper ’zdravo demokracijo’. Fašizem iz ust komunistov je bil zanjo zgolj napad na poskuse evropskih držav, da bi se na podlagi starih krščanskih tradicij reševale iz socialne in politične zmede, kakršno je povzročila ’liberalna lažidemokracija’. Iz vrst stražarjev so kasneje izšli nekateri najmilitantnejši nasprotniki odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno. Se pravi, da je danes na Ehrlichovem primeru smiselno govoriti edinole o družbeno škodljivih javnih diskurzih, ki imajo zaradi brezkompromisnega in brezsramnega hujskaštva sposobnost v kratkem času močno naelektriti javni prostor ter ga pripraviti na ultimativni kolektivni spopad.«

Poveličevanje in povzdigovanje zgodovinskih osebnosti, kakršna je bil tudi Lambert Ehrlich, očitno nima namena vzpostaviti njihovo dobro ime, ki je bilo domnevno po krivici zamazano, pač pa ponovno umetno naelektriti današnjo družbo in poskusiti obrniti celotno družbo v radikalno, desno stran.