Obrat za pakiranje rib

Kdo? Boris Šuštar? Kdo je to? Oziroma: kdo je že to? To se je v torek zvečer ob gledanju spraševala večina gledalcev TV Dnevnika, saj je to ime v Sloveniji poniknilo pred kakšnimi petnajstimi leti, ko so se končali vsi sodni procesi zoper tega človeka in ko je odsedel vse svoje kazni. A ker je bila zgodba, ki so jo pravilno uvrstili na prvo mesto TV Dnevnika, tako nora, se nismo mogli nehati spraševati, ali je res govor o tistem arogantnem prenapetem politiku, državnem sekretarju na gospodarskem ministrstvu, ki so ga nekega dne jeseni 2000 prijeli s 70.000 markami podkupnine v žepu? Je to res prispevek o tem Šuštarju, ki je med prestajanjem kazni pobegnil v Kanado, ta pa ga je nato pred kamerami in na očeh javnosti izročila Sloveniji? Šuštarju, ki je bil nato na drugem procesu obsojen še na več kot pet let zapora? Bo res spet ta Šuštar osrednja oseba – tokrat zgodbe o popolnem nečloveškem zlorabljanju migrantov? Točno to se je v naslednjih minutah tudi zgodilo.

Eugeniji Carl res uspeva vedno znova najti najbolj grozne tipe v tej državi. In za te grozne tipe, ki kradejo, prekupčujejo, zlorabljajo ljudi, mešetarijo z državnimi zemljišči, te najbolj mutne tipe torej, je res samo sreča, da je Eugenija Carl samo ena. Kako ji uspe odkriti te grozne zgodbe? Zaradi Eugenije Carl se namreč tudi zdi, da je tovrstnega kriminala na Primorskem več kot v Sloveniji. A to seveda ni res. Le Primorska ima pač Eugenijo Carl, ki te ljudi zbeza na plano.

Je že res, da se v Evropi vsi delamo, da ne vidimo, da je naša sreča v mnogočem utemeljena na zlorabi zakonitih in nezakonitih migrantov. Vsak dan gre vsak izmed nas mimo kakšnega gradbišča – in seveda točno vemo. Pač vemo, ampak gledamo stran. A zgodba, ki jo je predstavila Eugenija Carl v TV Dnevniku, je bila razkritje čisto prave znojarne, obrata za čiščenje rib, točno takšnega, kakršen velja za primer prave znojarne. Zgodba o zlorabi ljudi, ki poskušajo zgolj preživeti. Ki morajo za to delati po 40 ur v kosu. Za mizerno plačilo. Zgodbo o tem, kako se lastnik iz njih norčuje – lastnik Šuštar – in pred njimi spušča hlače ter jim govori, naj mu poljubijo rit. Zgodbo o nadzoru s kamerami. Konstantnem nadzoru s kamerami. In mobingu na najnižji ravni. O delavcih, ki nimajo imen, ampak jih kličejo zgolj Ukrajinka. Pa druga Ukrajinka. In 12 Indijcih, ki živijo kar v obratu.

Kakšna pa je uradna verzija te znojarne? »Prodajni asortiment družbe Marinblu obsega po gramaturi prek tisoč vrst svežih, zamrznjenih, dimljenih in sušenih morskih ter sladkovodnih rib, školjk, rakov, lignjev, hobotnic, sip, alg in drugih delikatesnih artiklov,« nas vabi spletna stran.

Dober tek, Slovenija.