Priložnost za filmski bum

Mineva desetletje, odkar so se filmski delavci utaborili v vasicah na obeh straneh slovensko-italijanske meje in pričeli snemati celovečerni film Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo). Tam se niso znašli po naključju. Najprej zato, ker se filmska zgodba dogaja prav tam, na podeželju na obmejnem območju, in obravnava stereotipe o življenju na obeh straneh meje. Poleg tega je režiser filma Matteo Oleotto domačin. Po več kot desetletju življenja v Rimu se je v Gorico vrnil prav zato, da bi v njeni okolici posnel svoj prvi celovečerec. Pa vendar je bil še tretji razlog, zakaj so ta film posneli ravno tam, na skrajnem zahodu Italije – šlo je za prav posebno zaobljubo.

Film, katerega producentka je bila zamejska Transmedia, koproducentka pa slovenska Staragara, je dodatna sredstva v proračun skušal pridobiti tako, da je kandidiral na razpisu filmskega sklada, ki je nastal pri filmski komisiji Furlanije - Julijske krajine (Friuli Venezia Giulia Film Commission). Filmske komisije so ustanove, ki zelo dejavno spodbujajo snemanje filmov v lokalnem okolju. Domačim in tujim filmarjem pomagajo denimo pri iskanju primernih lokacij za snemanje pa pri pridobivanju potrebnih dovoljenj, navezovanju stikov z lokalnimi filmskimi delavci ... V vsem tem je filmska komisija Furlanije - Julijske krajine danes prekaljena veteranka. Nastala je leta 1999, v času, ko je bila v Italiji še vsa filmska dejavnost osredotočena v Rimu. To je želela pod vodstvom ambicioznega direktorja Federica Poilluccija spremeniti. Med drugim tudi tako, da si je leta 2003 prva v Italiji omislila še poseben filmski sklad, s katerim je snemanje filmov v regiji pričela spodbujati tudi finančno.

Načrt je bil silno zanimiv, saj je komisija računala, da bodo korist od tega imeli vsi: domači in tuji filmarji, ki bi s tem dobili prepotreben nov vir financiranja, in regija, v kateri bi filmske ekipe v času snemanja lahko potrošile bistveno več od vložka, saj bi si poleg angažiranja lokalnih filmskih delavcev in statistov morale zagotoviti še vsaj hrano, prenočišče, prevoz, obrtniške storitve ... Vlaganje v filmsko dejavnost ima namreč lahko izjemne multiplikativne učinke na številne druge panoge, tudi na turizem. Multiplikator je pri vlaganjih v filmsko panogo 1,8. To pomeni, da se vsak evro, vložen v snemanje filmov, povrne in lahko prinese dodatnega 0,8 evra. Vsak vloženi milijon se povrne in lahko prinese skoraj še en milijon.

So se načrti uresničili? Prva leta so ogromno vlagali v promocijo, hodili so na največje filmske festivale in se za vsako novo ekipo borili z vsemi štirimi. Po devetih letih truda pa se je zgodil preobrat in vse od takrat je dežela, ki je bila za film prej popolnoma nepomembna, priljubljena destinacija za snemanje domačih in tujih filmov. Naval je izjemen. Tudi zato, ker so filmski producenti obenem ugotovili, da je snemanje v »odročnih« regijah bistveno cenejše kot v filmskih središčih – v tem konkretnem primeru sprva za dve tretjini, danes za polovico.

V Furlaniji - Julijski krajini filme zdaj snemajo najpomembnejši italijanski režiserji. Giuseppe Tornatore, avtor kultnega in z oskarjem nagrajenega filma Cinema Paradiso, je tam posnel dva filma. Še en oskarjevec Gabriele Salvatores jih je posnel pet. Brata Manetti sta posnela tri, zadnjega, film Diabolik po priljubljenem stripu, v Trstu, prestolnici dežele. Tam so posneli nekatere prizore najbolj gledanega italijanskega filma Tolo Tolo komika Checca Zaloneja. V Trstu so snemali tudi denimo hollywoodsko visokoproračunsko akcijsko komedijo Varuj mojo ženo (The Hitman’s Wife’s Bodyguard) s svetovno znanimi igralci Samuelom L. Jacksonom, Ryanom Reynoldsom, Salmo Hayek, Antoniem Banderasom in Morganom Freemanom.

A ne nastajajo le filmi – v razcvetu je tudi produkcija televizijskih nadaljevank (med drugim za javno televizijo RAI in Netflix), dokumentarcev, animiranih filmov, videospotov, izjemno se je povečalo povpraševanje po postprodukciji. »S filmsko komisijo in filmskim skladom smo v regiji razvili pravo središče kinematografske produkcije, ki zagotavlja delovna mesta. Ustvarili smo profesionalne kadre in ti zdaj sodelujejo tudi pri filmih, ki jih snemajo zunaj naše dežele. Prispevali smo k rasti domačih režiserjev, ki so nato svoje filme predstavili na velikih festivalih,« našteva Federico Poillucci, ki je filmsko komisijo in s tem tudi filmski sklad vodil kar dve desetletji, vse do lani.

Za resen preboj bi morali slovensko filmsko komisijo kadrovsko okrepiti, predvsem pa bistveno povečati njen proračun, še zlasti, če bi jo opremili tudi s posebnim skladom za spodbujanje snemanja filmov in nadaljevank v naši državi.

Eden od režiserjev, ki so rasli skupaj z regijskim filmskim skladom, je v uvodu omenjeni Matteo Oleotto. Ja, tudi njegov prvenec Zoran, moj nečak idiot je bil na razpisu uspešen in filmska ekipa se je morala s tem formalno zaobljubiti, da ga bo posnela znotraj regijskih meja.

Zoran je nato na Tednu kritike na velikem Beneškem filmskem festivalu osvojil nagrado občinstva. Oleotto pa je kasneje s podporo iste filmske komisije in njenega sklada posnel še dve sezoni uspešne nadaljevanke Volevo fare la rockstar, ki jo predvaja italijanska javna televizija RAI, in film Mai scherzare con le stelle!. Zdaj snuje nov celovečerec. »Sam sem s tem dobil priložnost, da se vrnem domov, številni drugi režiserji, ki so odraščali v Furlaniji - Julijski krajini, pa so lahko svoje projekte uresničili, ne da bi se za to morali preseliti v Rim,« pravi.

Ja, v Furlaniji - Julijski krajini se je, potem ko si je omislila filmski sklad, nedvomno zgodila revolucija. A ne le v njej. Njen model sofinanciranja filmov in nadaljevank se je tako zelo obnesel, da v Italiji danes deluje že 20 regijskih filmskih komisij in kar 11 jih je že opremljenih tudi z denarnim skladom.

Vendar Italija ni izjema. Filmska industrija je trenutno po vsem svetu ena najhitreje rastočih industrij. Tako tudi po vsej Evropi v film danes izdatno vlagajo, še toliko bolj po tem, ko je kulturo kot panogo hudo prizadela pandemija, saj si s tem poleg spodbujanja umetniške ustvarjalnosti obetajo tudi velike gospodarske učinke. Zato vlagajo v oboje: v spodbujanje snemanja domačih produkcij in tudi v privabljanje tujih.

Te so se izkazale za še posebno močan pospeševalec potrošnje, saj ena sama visokoproračunska tuja produkcija v lokalno okolje lahko prinese množico delovnih mest in za več milijonov evrov prihodkov. Prav zato so denarne spodbude za privabljanje tujih produkcij v zadnjih letih uvedle že tako rekoč vse evropske države. Zelo priljubljena so denarna povračila (cash rebate), to pomeni, da država tujim filmskim producentom po snemanju povrne del stroškov, porabljenih za produkcijo na njenem ozemlju. Še najbolje pa se obnese kombinacija več različnih denarnih spodbud – prav zato so tako priljubljeni postali tudi regijske filmske komisije in njihovi skladi. Zaradi njih so danes v razcvetu regije, na katere veliki filmski producenti še nedavno ne bi niti pomislili. Poleg italijanskih še denimo nemški deželi Severno Porenje-Vestfalija in Baden-Württemberg, pa tudi nekatere poljske regije.

Kako do preboja?

In Slovenija? Naša država vala, na katerem že leta uspešno jezdi večina Evrope, dolgo ni zajahala. Proračun za domače filme ni rasel v skladu z obljubami. Leta 2020 je domača produkcija z nerazumno in dolgotrajno blokado državnega sofinanciranja doživela celo popoln mrk. S privabljanjem velikih tujih produkcij pa se do nedavnega tudi nismo prav zares sistematično ukvarjali, čeprav na majhni kvadraturi lahko ponudimo izjemno raznolike in hitro dostopne snemalne lokacije.

Seveda je tu in tam k nam vseeno zašla kakšna velika tuja produkcija, v Posočju so posneli visokoproračunski film Zgodba iz Narnije, velike pozornosti je bilo deležno snemanje bollywoodskih projektov in korejske serije, ki je na Bled zvabila trume azijskih turistov. Zanimanje je zbudil tudi del Netflixove serije Chef’s Table o slovenski chefinji Ani Roš. Obisk njene restavracije se je po predvajanju oddaje izjemno povečal, od tega pa je imel korist celoten kobariški konec.

Prvi resni premik k privabljanju tujih producentov je Slovenija naredila šele leta 2018, ko jim je pričela izplačevati denarne spodbude. Priznava jim povračilo dela stroškov, ki so nastali med snemanjem v naši državi (cash rebate), in sicer v višini 25 odstotkov. Že od začetka letni proračun, ki ga za ta namen od ministrstva za kulturo prejme Slovenski filmski center, znaša milijon evrov. Lani pa je bil proračun – zaradi koronskih zaprtij v letu prej in velikega povpraševanja – prvič precej višji (1,9 milijona evrov) in s tem so lahko podprli pet velikih tujih projektov, ki so pri nas potrošili največ doslej (7,6 milijona evrov).

Daleč največ (približno štiri milijone evrov) so potrošili ustvarjalci pilota nove Marvelove oziroma Disneyjeve televizijske serije Moon Knight z istoimenskim glavnim junakom, ki ga je upodobil Oscar Isaac (Vojna zvezd, Dune: Peščeni planet). Snemali so v Osilnici, ki jo je bilo opaziti že v marca objavljenem napovedniku serije. Med preostalimi projekti, vse so pomagali udejanjiti slovenski koproducenti, sta bila denimo pilot televizijske serije Amazon Studios, ki so ga snemali na Kaninu, in visokoproračunski celovečerec Neskončna nevihta z Naomi Watts v glavni vlogi. Samo ta film, ki so ga v celoti posneli na Krvavcu, je poleg sto tujih delavcev zaposlil tudi več kot 200 slovenskih.

Direktorica direktorata za medije na ministrstvu za kulturo Uršula Menih Dokl pri vsem tem ne skriva zadovoljstva: »Po triletnih prizadevanjih ministrstva za kulturo in Slovenskega filmskega centra, da bi Slovenija privabila večja vlaganja v AV-produkcijo in povečala število snemalnih dni tujih produkcij v Sloveniji, se je to povečanje zgodilo. Ukrep je zaživel in lahko omogoči večjo vidnost naše države kot filmske destinacije, ki bi s tem stopila ob bok Hrvaški in drugim sosednjim državam, ki to že nekaj let s pridom izkoriščajo.« Napoveduje še, naj bi prihodnja leta v Sloveniji še več pozornosti namenili spodbujanju tujih AV-produkcij, pa tudi trženju filmskih lokacij. S tem bi se lahko končno pričelo dolgoročno prestrukturiranje filmske panoge, »ki se bo v enem delu razvila v avdiovizualno industrijo, v drugem pa ohranjala noto klasične evropske kinematografije«.

Pa vendar, ali je tempo, ki ga pri tem ubira Slovenija, ustrezen? Kar nekaj slovenskih producentov, s katerimi smo govorili, je prepričanih, da nikakor ne. Po njihovem mnenju bi naša država, ki danes caplja daleč za sosedami, vse te procese lahko še bistveno bolj pospešila. Zato jih je toliko bolj razočarala odločitev ministrstva za kulturo, da po lanskem rekordnem vložku v povračila tujim producentom letos zanje spet rezervira »samo« milijon evrov. Že res, da proračun vedno lahko tudi še prilagodijo, a zakaj bi že vnaprej računali na manj prihodkov? Za primerjavo: na Hrvaškem za spodbude tujim filmskim producentom na leto namenijo že osem milijonov.

To pa ni edini potencial, ki ga naša država ne izkorišča zadosti. Že sam delež stroškov, ki ga povrne tujim producentom, se zdi premajhen. Če bi želeli ostati konkurenčni, bi ga morali zvišati na 30 odstotkov po zgledu manj razvitih predelov Hrvaške ali celo na 40 odstotkov po zgledu postkoronske Italije. Obema državama se je ta poteza obrestovala.

Prav tako bi lahko precej bolje izkoristili tudi druge mehanizme za spodbujanje snemanja filmov v naši državi. Ključni je filmska komisija. Še zlasti zato, ker takšno komisijo na ravni države že imamo. Deluje pri Slovenskem filmskem centru in se z nasveti in stiki po najboljših močeh trudi pomagati tujim producentom, ki sami izrazijo zanimanje za snemanje pri nas – največ za snemanje na Bledu, v Triglavskem narodnem parku, Lipici in dolini reke Soče. A njen potencial je še toliko večji ...

Že Deloittova raziskava iz leta 2019 je ugotovila, da je slovenska filmska komisija kadrovsko in finančno popolnoma podhranjena in zato ne more zares opravljati svojega poslanstva. Za resen preboj bi ji torej morali zagotoviti dodatna delovna mesta, da bi lahko še precej bolj dejavno iskala nove filmske projekte in jih vabila v Slovenijo. Prav tako bi potrebovala bistveno večji proračun, še zlasti, če bi jo opremili s povsem novim denarnim skladom za spodbujanje snemanja čim bolj raznolikih filmov, nadaljevank in drugih avdiovizualnih projektov na ozemlju Republike Slovenije. Seveda nikakor ne le tujih. Spodbud bi morali biti brez dvoma deležni tudi slovenski filmi in nadaljevanke, kar bi dodaten zagon (in povsem nov, drugačen vir financiranja, ki bi dopolnil obstoječe razpise Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenija, utemeljene na umetniški vrednosti projektov) dalo tudi domačim ustvarjalcem.

V Slovenskem filmskem centru se vsega tega zavedajo. »Slovenski filmski delavci so eni boljših v svetovnem merilu, čas je, da Slovenijo postavimo tudi na svetovni filmski trg filmskih lokacij,« pravijo. Zato podpirajo zamisel o dodatnih vlaganjih v snemanje domačih in tujih filmov – samo v slednje bi morali po njihovem letno vložiti vsaj dva milijona evrov.

Prav tako podpirajo zamisel, da bi filmsko komisijo v prihodnje kadrovsko in finančno okrepili. Zavzemajo pa se tudi za to, da bi skrb zanjo prevzelo ministrstvo za gospodarstvo. Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da so najuspešnejši tisti filmske komisije in skladi, ki delujejo znotraj gospodarskih resorjev in ne kulturnih; preprosto zato, ker imajo ti več posluha in razumevanja za poslovno logiko.

Tako je že od samega začetka urejeno tudi financiranje filmskega sklada Furlanije - Julijske krajine, katerega proračun se je v 19 letih zvišal za 5,5-krat in danes znaša že 1,7, milijona evrov. Dežela si od te investicije obeta za približno osem milijonov evrov prihodkov, ob upoštevanju multiplikacijskih učinkov celo blizu 15 milijonov.

Čezmejni zgled

Številne vzporednice z nam najbližjo italijansko deželo niso naključne. Ne le zaradi njene bližine in podobnega števila prebivalcev, temveč tudi zato, ker slovenski filmski delavci z njo tesno sodelujejo že zdaj – in obratno. »To je povsem normalno, sam pojmujem naše kraje kot skupen prostor, tako da so koprodukcije popolnoma naravne,« pravi italijanski režiser Matteo Oleotto, ki je že večkrat snemal v Sloveniji in sodeloval s filmskimi delavci iz naše države. »Če želim na velikem platnu prikazati neko zgodbo iz teh krajev, je čezmejnost neizbežna, sploh ne razmišljam, ali sem v Italiji ali v Sloveniji.«

Težava je le, da se ena stran trenutno razvija bistveno hitreje kot druga. V Furlaniji - Julijski krajini se je regijski filmski komisiji lani denimo pridružila še ena manjša, goriška. Tudi ta ima filmski sklad, sicer majhen (njegov proračun je sto tisoč evrov), vendar dovolj velik, da lahko dejavno spodbuja snemanje filmov in nadaljevank v mestu in njegovi okolici.

Primer Gorice je še posebej zanimiv zato, ker se bo to italijansko mesto skupaj s slovensko Novo Gorico leta 2025 ponašalo z nazivom prve čezmejne Evropske prestolnice kulture. Ta veliki bližajoči se projekt bi lahko prinesel nove oblike sodelovanja med državama tudi pri filmu. Ponuja pa predvsem priložnost, da Slovenija primer filmskega razcveta, ki se je zgodil čisto blizu nas, končno prouči in še sama filmskemu področju omogoči revolucijo. Na ravni države in tudi posameznih regij, občin in mest. Zakaj namreč svoje male filmske komisije in sklada ne bi imela denimo Ljubljana, ki je pomembno vlogo nazadnje odigrala v serijah Leninov park in Dolina rož? Zakaj ju ne bi imela Dolenjska, ki se nam s Kostanjevico na Krki, reko Krko in termalnim izvirom Klevevž dobrika v novem domačem celovečercu Vesolje med nami?

POVEZANI ČLANKI:

• »To je bila revolucionarna zamisel«