»To je bila revolucionarna zamisel«

Federico Poillucci bo kmalu dopolnil 50 let, leta 1999, ko je soustanovil filmsko komisijo dežele Furlanije - Julijske krajine, pa je imel komaj 27 let. Leta 2003 je filmski komisiji dodal še prvi regijski filmski sklad v Italiji in se s tem izkazal za vizionarja: ta poteza je italijansko regijo, ki meji na Slovenijo, spremenila v priljubljeno destinacijo za snemanje filmov in nadaljevank, poleg večje prepoznavnosti pa ji je prinesla tudi kar nekaj turistov in denarja.

Zakaj ste v vaši deželi na prelomu tisočletja vzpostavili filmsko komisijo? 

Moja družina je poznala ustanovitelje filmske komisije v Liguriji in ta projekt se je zdel meni in kolegoma zelo primeren tudi za našo regijo, ki je dotlej na filmskih platnih ni bilo videti. Sprva smo razmišljali le o tržaški filmski komisiji, a sta nas tedanji levosredinski župan Trsta Riccardo Illy in Sergio Dressi, desnosredinski član deželne vlade, pristojen za turizem, prepričala, naj projekt razširimo na deželo, saj je ta razgibana, na razmeroma majhni površini ima morje, gozdove, hribe, prikupna mestna jedra. No, podobno kot Slovenija.

Kasneje ste ustanovili še prvi regijski filmski sklad v Italiji. 

To je bila za našo državo revolucionarna zamisel, ker je film dotlej financiralo le kulturno ministrstvo v Rimu. A posnemali smo zgolj to, kar se je že dogajalo ponekod drugod po Evropi. Nemčija in Francija sta že tedaj imeli regijske sklade za kinematografijo. Ti so neke vrste »pospeševalci potrošnje«: z denarnim prispevkom privabiš producenta, da bo film snemal v tvoji regiji, on pa bo tu potrošil bistveno več od tega, kar ti vložiš. Dodeliš mu na primer sto tisoč evrov in s svojo ekipo bo pri tebi potrošil 150 tisoč ali 200 tisoč evrov. A ekipe, ki snemajo celovečerce, porabijo bistveno več denarja. Tudi zato so filmski skladi spremenili pravila igre. Je pa pomembno, da jih financirajo gospodarski resorji, ne kulturni.

Zakaj?

Filmske komisije in z njimi po vezani skladi skrbijo za tako imenovano teritorialno trženje in bolje delujejo, če izhajajo iz poslovne usmeritve. Tudi mi smo pri financiranju nekoliko privilegirali večje komercialne projekte, v katere bi njihovi ustvarjalci vložili več denarja. A vedno smo bili pozorni, da smo ohranili nišo avtorskih filmov. Te še vedno podpira tudi kulturno ministrstvo, ki jih financira zgolj na podlagi kulturnih parametrov.

Vaš filmski sklad je potreboval devet let, da je zares zaživel. Katere lokacije pa so se izkazale za najbolj zaželene? 

Staro tržaško pristanišče. Tamkajšnje prostore smo spremenili v ulice New Yorka in Buenos Airesa. Priljubljena so tudi klasična tržaška turistična prizorišča, snemali smo v hribih, odkrili smo veliko pozabljenih stavb, promovirali industrijsko arhitekturno dediščino.

Eden vaših ciljev je bil, da prebivalcem regije omogočite delo. Vam je to uspelo? 

Domačega kadra sprva nismo imeli dovolj. A veliko se je spremenilo prav zaradi tujih filmskih ekip, ki so prihajale k nam snemat. Leta 2003 je bilo v 60-članski filmski ekipi največ pet ali deset domačinov. Zdaj sestavljajo že polovico ekipe. Ustvarili smo torej delovna mesta, ustvarili smo profesionalne kadre in prispevali k rasti domačih režiserjev.

Produkcijo ste kar nekajkrat preselili tudi v Slovenijo. 

Ja, v Sloveniji smo snemali več kot 20-krat. Zelo sem navezan denimo na film Tutto il mio folle amore Gabrieleja Salvatoresa, ki so ga snemali tudi v Sloveniji in na Hrvaškem ter je zelo dober dokaz uspešnega čezmejnega sodelovanja.

Lahko tudi Slovenija postane priljubljena snemalna destinacija? 

Slovenija ima čudovite gore, reke, doline. Poleg tega je manj poseljena od Italije, tako da razpolaga z nekaterimi lokacijami, ki so skorajda nepremagljive.

Se vam zdi smiselno, da bi Slovenija pri filmski komisiji, ki že obstaja, a je finančno in kadrovsko podhranjena, vzpostavila dodatni filmski sklad, da bi po zgledu tistega v Furlaniji - Julijski krajini spodbujal snemanje domačih in tujih projektov v državi?

To bi bilo gotovo smiselno, dobrodošlo pa bi bilo tudi, da bi sredstva za film poleg kulturnega ministrstva prispevalo še ministrstvo za gospodarstvo. Tako bi nedvomno okrepili filmsko komisijo, ki bi lahko sodelovala s tisto iz Furlanije - Julijske krajine, pa tudi s hrvaškimi. Ne smemo pa pozabiti niti na priložnost, ki jo ponujata Nova Gorica in Gorica v okviru skupne Evropske prestolnice kulture leta 2025.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>