Bolje, a medlo

V novem koalicijskem dogovoru so, kar se migracij tiče, zapisane zaveze o povsem drugačni azilni in migracijski politiki: »Prosilcem za azil bomo zagotovili varnejše migracijske poti ter hitre in učinkovite azilne postopke, ki bodo spoštovali temeljne človekove pravice in svoboščine. Pogoje za mednarodno zaščito bomo olajšali ter mednarodno zaščito omogočili vsem, ki so do nje upravičeni v skladu z mednarodnim pravom. Omogočili bomo sistematično integracijo v slovensko družbo.« Kaj o tem menijo nevladne organizacije in civilne iniciative, ki delujejo na tem področju in opozarjajo na iz leta v leto bolj nehumano migracijsko politiko?

Tudi mag. Tatjana Bobnar je, takrat še kandidatka za notranjo ministrico, med predstavitvijo v državnem zboru dala nekaj zagotovil, da bo poslej na tem področju Slovenija ravnala drugače. Ponudila je roko sodelovanja nevladnemu sektorju na tem področju in celo omenila Črno knjigo prisilnih vračanj ter sistematične zlorabe in kršitve človekovih pravic na balkanski begunski poti, ki jih ta knjiga navaja, označila za nedopustne. A čeprav je slovensko vračanje migrantov na Hrvaško sestavni del teh kršitev in zlorab, se ni izrekla proti uveljavljenemu sistemu vračanja ljudi v sosednjo državo, kjer varnostni organi nad njimi izvajajo najrazličnejše nasilje in jih potem deportirajo v BiH.

O tem, kakšne obete to pomeni za prihodnost in o pričakovanjih, ki jih imajo glede na dane zaveze, smo govorili z direktorico Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) Katarino Bervar Sternad, izvršnim direktorjem Slovenske filantropije Francijem Zlatarjem, direktorico Amnesty International Slovenije (AIS) Natašo Posel, Joštom Žagarjem iz Civilne iniciative InfoKolpa in Miho Blažičem iz Delovne skupine za azil Ambasade Rog.

Vsi so načeloma ali pa izrecno zadovoljni z zavezami o humanejši in zakonitejši azilni politiki, a v en glas zatrjujejo, da bo za začetek, za resnejši premik na bolje nujen prav odstop od veljavnega slovensko-hrvaškega sporazuma, ki je podlaga za verižno, prisilno vračanje beguncev na Hrvaško. Žagar in Blažič poleg tega opozarjata, da je nova notranja ministrica v preteklosti vodila policijo, ko je ta izvajala vračanje. »V času njenega službovanja na položaju namestnice generalnega direktorja in nato na položaju generalne direktorice od leta 2018 do sredine leta 2020 je slovenska policija na Hrvaško izvedla skoraj 20 tisoč izgonov po neformalnem postopku, navkljub jasnim dokazom o nečloveškem ravnanju hrvaške policije,« pravi Žagar.

Prva točka nove azilne politike bi moral biti odstop od veljavnega slovensko-hrvaškega sporazuma o vračanju beguncev.

Naslednji korak, zatrjuje Katarina Bervar Sternad, pa bi morale biti spremembe vodenja in evidentiranja postopkov s tujci: »Dokler policijski pogovori s tujci ne bodo ustrezno evidentirani, bo obstajal dvom o pravilnosti in kakovosti teh postopkov. Ne pozabimo, da na stotine tujcev priča o tem, da jim slovenska policija ni omogočila vstopa v azilni postopek, in vemo, da so za to obstajala navodila.« Poleg tega opozarja, da bodo potrebni popravki zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti z namenom »odprave neustavnosti ter vseh zakonskih sprememb, ki so v zadnjih letih znižale standarde varstva prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev«.

Temu bi morali po Zlatarjevem mnenju slediti »akcijski načrt, celostna migracijska strategija in vzpostavitev ukrepov za učinkovito integracijo«. Oziroma kot pravi Blažič: »Naš problem niso zlorabe azilnih postopkov ali nepripravljenost na integracijo, pač pa katastrofalno upravljanje sprejemnega sistema. Naša integracijska politika v celoti temelji na odvračanju migrantov oziroma na predvidevanju, da bodo odšli drugam, če le ne bo dovolj dobrih sprejemnih pogojev. Če ne prej, bi to moralo postati jasno ob debaklu pri sprejemanju ukrajinskih beguncev.« Oba, Blažič in Zlatar, opozarjata, da je preveč poudarka na preganjanju organiziranih kriminalnih združb. »In premalo na vzpostavljanju varnih in legalnih poti za migrante, kot so humanitarni vizumi, olajšani postopki združevanja družine, solidarnostne sheme … Treba se je zavedati, da se prav zaradi pomanjkanja varnih in legalnih poti pojavljajo organizirane kriminalne združbe, ki migrante izkoriščajo,« pravi Zlatar, ki je poleg tega zaskrbljen tudi zaradi napovedi, da se bodo meje nadzorovale z videonadzorom in brezpilotnimi letalniki, »kar lahko pomeni še bolj sistematično sodobno obliko izključevanja in kršenja pravice dostopa do azila«.

Nataša Posel k temu še dodaja, da če vlada z obljubami o drugačni azilni politiki misli resno, potem bi se to moralo pokazati tudi pri dogovarjanju o migracijski politiki na evropski ravni, kjer bi Slovenija morala postati »glas, ki se zavzema za spoštovanje pravic beguncev in prevzemanje pravičnega deleža skrbi zanje – ne pa glas za krepitev trdnjav na mejah in izvažanja skrbi za begunce v druge, tudi gospodarsko veliko šibkejše države«.