»Pretekla vlada je bila preekstremna za okus večine volivcev«

Alenka Stanič slovenskim podjetjem svetuje pri kadrovanju, išče najboljše ljudi za člane nadzornih svetov in za druge menedžerske funkcije. Najemala so jo tudi državna podjetja, pri svojem delu pa je zaznala veliko primerov političnega kadrovanja, kljub natančno določenim postopkom in pravilom so bili včasih izbrani ljudje, ki o podjetju, njegovem delu niso vedeli veliko, so pa bili všeč politiki. To se je dogajalo že pred leti, izrazito tudi v času prejšnje vlade. Kaj mora nova vlada narediti drugače? Kako preseči imenovanje po političnih preferencah, ne pa po znanju? In kaj narediti s tistimi, ki škodujejo interesom podjetja, katerega poslovanje naj bi nadzorovalo? Alenko Stanič zanima veliko stvari. Po izobrazbi je biologinja in antropologinja, doktorirala je na temo bega možganov, izšel pa je tudi njen roman Ženska proste reje – ta govori o ženskah in moških, o naravi in družbi, o izbiri in, kako pripravno za ta čas, o svobodi.

Po izobrazbi ste biologinja in antropologinja. Kako ste se znašli na položaju, na katerem različnim podjetjem svetujete na kadrovskem področju? 

Po gimnaziji me je vleklo v družboslovje, v pravo, k jezikom, sociologiji in na drugi strani zelo močno v biologijo. Študij biologije je trening razumevanja procesov in hkrati trening razumevanja odnosov. Koncepte, ki sem se jih naučila ob študiju biologije, sem začela uporabljati najprej podzavestno, sedaj pa jih že nekaj let zelo zavestno uporabljam pri svetovanju podjetjem. Vedno opazujem dve stvari hkrati: sogovornika-kandidata, ki ga nikoli ne ocenjujem kot izoliranega, in pa okolje-podjetje, v katerem naj bi človek delal. S podjetji sodelujem pri strateški zasnovi kadrovske funkcije in področja dela z ljudmi, pri urejanju nasledstev, sistemov nagrajevanja, individualno delam tudi s ključnimi ljudmi v podjetjih. Kot biologinja imam odličen vpogled v okoljsko problematiko, to znanje mi pride prav ob zasnovi trajnostnih modelov, seveda predvsem kadrovskega področja. Ampak saj ljudje naredijo razliko, a ne? Na kateremkoli področju.

Kakšne so potrebe podjetja Slovenija? Kakšen bi moral biti iz tovrstne biološke perspektive predsednik vlade? 

Če sem žleht, lahko rečem, da imamo vsakič idealnega predsednika vlade, tistega, ki ga ljudstvo izvoli. No, včasih ga tudi ne izvoli. Resneje, predsednik vlade naj bi bil nekdo, ki je okolje sposoben aktivno spreminjati. Ključna pa je njegova odločitev, kako bo to počel, lahko to dela tako, da so spremembe v korist le manjšega dela prebivalcev, ali pa so, obratno, v dobro velikega dela prebivalcev Slovenije. Med tema dvema pristopoma je velika razlika. Predsednik vlade, oziroma kdorkoli na visokem političnem in družbeno izpostavljenem položaju, bi moral torej biti nekdo, ki mu je skupno dobro temeljna vrednota. Nekdo, ki je prerasel osebno potrebo po varnosti, potrebo po zagotavljanju materialnih dobrin zase in za svojo družino, nekdo, ki želi s svojim znanjem in delom prispevati k skupnosti.

Govorite o občutku poklicanosti, izbranosti. Ali ni tovrstno mesijanstvo nekaj napačnega? Morda pa nastavke močne samozaverovanosti lahko opazimo pri sedanjem predsedniku vlade.

Lahko, da vas bom razočarala, a mesijanstvo prepriča le nezahtevne opazovalce. Če pa kdo izkazuje dobro delo, integriteto, odločnost, konsistentnost, humor in ne le všečne zunanje podobe, sladkih obljub ter izpiljenega javnega nastopa, je to nekaj drugega. Sama nisem gledala predvolilnih soočenj, namenoma sem se jim izogibala – kot volivka se namreč odločam na podlagi programa. Sem pa si ogledala pogovor z novim predsednikom vlade v Mladinskem gledališču. Roberta Goloba sem dojela kot prepričljivega, govori naravnost, brez strahu, sveže. Upam, da se predsednik vlade ne bo pustil »ostriči« svetovalcem, ne v neposrednem in ne v prenesenem smislu. Biologi pestrost dojemamo kot nekaj dobrega, všeč mi je, da ne vidim korporativno vojaško in dolgčasno uniformirano zabrite frizure in upam, da dr. Golob svojih rok še dolgo ne bo oblikoval v piramido in v srčke. Avtentičnost je prepričljiva. Res mi je všeč, da je govoril o spoštovanju, o znanju, meritokraciji in samoomejevanju.

Izbira ljudi le po merilu politične pripadnosti je negativna z vidika dobrega upravljanja podjetij, a je hkrati pozitivna z vidika doseganja ciljev določene politične opcije. Vlada, ki je ravno odšla, si je za svoje politične cilje oblikovala izvrstno ekipo.

Kaj mislite s tem? 

Naj vam odgovorim s primerom: če bo nova oblast oblikovala in izvajala zakonsko regulativo, ki bo ministra, ki sega po marmeladi, nemudoma odstranila s politične funkcije, potem se bodo ljudje tem pravilom prilagodili in vladali nam bodo ministri, ki jih marmelada ne bo zanimala oziroma bodo vedeli, da se je ne smejo dotikati. Če bodo nelegalna dejanja še vedno tolerirana, pa sem prepričana, da bo tudi koga od novo imenovanih zaneslo. Včasih nekateri res mislijo, da so nad vsemi, spomnite se, kaj je rekel bivši minister za gospodarstvo, ko je Komisija za preprečevanje korupcije izdala mnenje, da je kršil zakon o integriteti. Dejal je, da ugotovitev KPK pove več o komisiji sami kot o njegovih dejanjih. To se mora absolutno nehati.

Je bila ena izmed največjih napak prejšnje vlade ta, da je bila agresivna in da je poniževala ljudi? 

Absolutno. Prejšnja vlada je vseskozi, sistemsko in načrtno, poniževala ljudi, poniževala je vsakega, ki jo je kritiziral, napadala tiste, ki so se ji uprli. Resnični voditelji so spoštljivi do ljudi in ti jim podelijo moč. Pameten voditelj se obda z ljudmi, ki mu ne bodo le kimali. Pameten šef si bo izbral takšne, ki ga bodo opozarjali na napake. Samozavesten človek prenese kritiko, prenese drugačno mnenje, si ga želi slišati, lahko ga ne upošteva, se odloči po svoje, a prisluhne drugačnosti.

Kako razumete politika, ki uro ali še več na dan preživi na Twitterju in tako komunicira z javnostjo? 

Twitter je zasvojljiv, sama ga ne uporabljam, saj me, bolj kot impulzivno, no, včasih celo kompulzivno objavljanje in branje slabo premišljenih misli pritegnejo argumentirane razprave.

Pri svojem strokovnem delu imate vpogled v kadrovanje v podjetjih v državni lasti. Nekje ste dejali, da standardi z vsako naslednjo koalicijo padejo. Kaj ste mislili s tem? Ste v zadnjih dveh letih sodelovali z Janševo vlado? 

Z vladami neposredno ne sodelujem, posredno pa imam zadnjih 15 let dokaj dober vpogled v kadrovanje v podjetja, ki so v lasti države. V tem času sem bila članica različnih komisij, ki so na zaprosilo nadzornih svetov oziroma predlagateljev ocenjevale ustreznost predlaganih kandidatov za člane organov upravljanja. Govorim o nominacijskih, akreditacijskih, kadrovskih komisijah, nekajkrat sem bila članica komisij za imenovanja in tudi komisij za ocenjevanje sposobnosti in primernosti (fit and proper) kandidatov za člane nadzornih svetov ali uprav. Tako sem lahko od blizu opazovala, kdo je predlagatelj, kakšni so bili predlagani kandidati in kako so bili izpeljani selekcijski postopki. Prepričana sem, da dobro zamišljen in dobro izpeljan postopek pripelje do dobrega rezultata. A vedno ni bilo tako. Naj ponazorim: ko sem pred ducat leti prvič sodelovala v akreditacijski komisiji Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), smo od uprave dobivali predloge z življenjepisi kandidatov, uvedli smo intervjuje s kandidati, saj brez pogovora lahko podaš le oceno življenjepisa in ne ocene kandidata. Tedanja uprava AUKN je upoštevala mnenje komisije in je kandidate, za katere smo ocenili, da so neprimerni, izključila iz nadaljnjih postopkov izbire. Ob nastopu vlade Janeza

Janše, ki je seveda zamenjala upravo AUKN, smo kot komisija začeli dobivati le sezname imen, o katerih naj bi se izrekli. Zato smo kolektivno odstopili. Podobno izkušnjo sem imela v Slovenski odškodninski družbi (SOD, sedaj SDH), tam sem bila le nekaj tednov, saj zadeve niso tekle po poslovniku. Ta je določal sedem članov akreditacijske komisije, pa se je nenadoma pojavil še osmi, razpravljal in glasoval, tudi štetje glasov na korespondenčnih sejah je bilo včasih prezahteven zalogaj.

Roberta Goloba sem dojela kot prepričljivega, govori naravnost, brez strahu, sveže. Upam, da se predsednik vlade ne bo pustil »ostriči« svetovalcem, biologi pestrost dojemamo kot nekaj dobrega, všeč mi je, da ne vidim korporativno vojaško in dolgočasno uniformirano zabrite frizure.

Pa še vedno sodelujete s podjetji v državni lasti? Denimo s SID banko? 

Res je, kot članica Komisije za ocenje -vanje primernosti sem sodelovala tudi v postopku izbora novih članov uprave SID banke, ki je potekal v letu 2021. Z banko od decembra 2021, ko se mi je iztekla večletna pogodba, ne sodelujem več.

Postopek imenovanja aktualnih članov uprave je sporen. Vse skupaj preiskujeta policija in Komisija za preprečevanje korupcije. Kaj se je zgodilo? 

Preiskovalni organi so se že poglobili v zadeve, težko vam povem kaj več, kot je bilo objavljeno v medijih. Člani Komisije za ocenjevanje primernosti kandidatov smo pri svojem delu zaznali neskladje s predpisanimi postopki. O vseh naših ugotovitvah smo takoj in zelo jasno obvestili pristojne.

Ali drži, da so imeli le nekateri kandidati za člane uprave vpogled v zaupno dokumentacijo, v Strategijo razvoja SID banke? Gre za zaupen posloven dokument in s tem so imeli neupravičeno prednost pred svojimi konkurenti. 

Na podlagi meni dostopnih informacij je mogoče sklepati, da se je zgodilo, kar navajate.

Pa mislite, da je bila za tem želja, da bi bili izbrani točno določeni in politično izbrani kadri? 

Karkoli bi rekla, bi bilo ugibanje. Postopek sedaj preiskujejo organi pregona. Prepričana sem, da bodo dobro opravili svojo delo in da bodo ozadje in motivi za izpeljavo postopka na način, kot je bil izveden, pojasnjeni.

Že začetek kriminalistične preiskave nakazuje, da je sum zlorab utemeljen. Je bilo takšnih prirejenih razpisov, namenjenih točno določenim kandidatom, veliko? 

V zadnjih dveh letih sem imela neposreden vpogled le v nekaj postopkov, dobila sem občutek, da so se tudi tam, kjer so bili postopki izpeljani v skladu z zapisanimi pravili, v finale izbora in do imenovanj prebili kandidati, ki jih je družila predvsem ena kvaliteta.

Katera? 

Ta, da so bili blizu pretekli vladi. Naj poudarim, da bi bilo naivno pričakovati, da vsakokratna vlada ne bo kadrovala ljudi, ki jim zaupa. A modri in odgovorni bodo na pomembne položaje imenovali ne le pripadne, temveč predvsem strokovne ljudi. Pogosto slišim govoriti o »negativni selekciji«, s čimer se absolutno ne strinjam. Ta izraz ni pravilen, mnogo bolje dogajanje opiše izraz »umetna selekcija«. Izbira ljudi le po merilu politične pripadnosti je gotovo negativna z vidika dobrega upravljanja podjetij, a je hkrati pozitivna z vidika doseganja ciljev določene politične opcije. Vlada, ki je ravno odšla, si je za svoje politične cilje oblikovala izvrstno ekipo, četudi se njenim kritikom zdijo nesposobni. Minister za notranje zadeve, denimo, je brez omejitev in učinkovito izvrševal naloge, ki jih je dobil. Torej je bil z vidika svojega šefa, predsednika vlade, idealen sodelavec. Izbrani so bili najprimernejši ljudje, čeprav za namen, ki ni bil usmerjen v skupno dobro. Imeli so odlično ekipo za to, kar so želeli narediti. Torej umetna in ne negativna kadrovska selekcija.

Gre za visoke, odgovorne položaje, ki zahtevajo znanje. kdor postane član nadzornega sveta velikega in pomembnega podjetja, se tja ne more priti učiti, kako biti nadzornik.

Ste sodelovali tudi pri ocenjevanju predlaganih kandidatov za nadzornih svet Telekoma? Denimo pri ocenjevanju mariborskega pravnika Jurija Toplaka, ki je vseskozi naklonjen desni politični opciji, zdaj pa je član nadzornega sveta. Toplak dobro ve, kaj je ustavno pravo, malo manj pa, kakšne so zakonitosti poslovanja velikega telekomunikacijskega podjetja.

Vidim, da ste ob pripravi na ta intervju napravili domačo nalogo in morda o meni veste več, kot vem sama … Da, dobro se spomnim tega postopka. Predlaganega kandidata Toplaka smo povabili na pogovor, postavili smo mu vprašanja v povezavi z vizijo in razvojem podjetja, poznavanjem telekomunikacijske branže, poznavanjem korporativnega prava, razumevanjem koncepta neodvisnosti, časovne razpoložljivosti, poznavanjem nalog nadzornega sveta – to so klasična vprašanja, ki jih postavljamo kandidatom za člane NS. V konkretnem primeru na podlagi odgovorov kandidata nisem mogla zaključiti, da je primeren za funkcijo člana nadzornega sveta Telekoma. Vedno glasujem po lastni presoji, in v zadnjem obdobju se marsikdaj nisem znašla v večini, sem pa vedno poskrbela, da je bila v zapisnik zapisana obrazložitev mojega glasu proti.

Ste v vseh teh postopkih kdaj glasovali proti svoji vesti, denimo s taktičnim premislekom, kaj se najbolje splača? 

Ne, nikoli. Od države in poslovanja s podjetji v državni lasti nisem eksistencialno odvisna, delo v komisijah je le majhen del mojih aktivnosti. Eksistenco si gradim drugje, sodelujem z gospodarskimi družbami z jasnim lastništvom, vizijo in vrednotami. Sem popolnoma neodvisna. V mojem svetu cilj ne opravičuje sredstva.

Toplak je bil politično imenovan. Ni bil edini, a zakaj je narobe, če politika na položaje imenuje ljudi, ki jim zaupa? 

Nič ni narobe s tem, a samo v primeru, če ti ljudje obvladajo tudi materijo. Če pa je edino merilo lojalnost, potem pa je to narobe. Gre za visoke, odgovorne položaje, ki zahtevajo znanje. Kdor postane član nadzornega sveta velikega in pomembnega podjetja, se tja ne more priti učit, kako biti nadzornik.

Poglejmo si RTV Slovenija. Država je imenovala nadzornike in programske svetnike, ti so potrdili generalnega direktorja, ta pa družbo vodi na način, da povzroča gospodarsko in še kakšno drugo škodo. Kako to preprečiti? Je mogoč tudi sodni pregon? 

Če se v sodnem postopku dokaže poslovna škoda, potem so zanjo odškodninsko odgovorni nadzorniki in tudi direktorji.

Pa je bil kdaj v zadnjih 30 letih kakšen nadzornik podjetja v državni lasti že odškodninsko odgovoren za svoje napačne odločitve? 

Ne še, sem pa optimistična, da se bo to kmalu zgodilo, stvari se spreminjajo. Na začetku svojega sodelovanja v komisijah sem ob ugotovljenih nepravilnostih odstopala, zdaj pa ne več, lahko me odstavijo, lahko mi ne podaljšajo pogodbe. Čeprav mi je težko sodelovati v postopku, kjer gredo stvari zelo narobe, vztrajam in puščam sledi v zapisnikih in ocenah, v elektronskih sporočilih. In si mislim, »morda bo pa tole enkrat kdo prebral«. In pri tem pogosto nisem sama, vedno znova naletim tudi na druge neodvisne in strokovne ljudi.

Politika funkcije rada deli po načelu Ivana Omana: »Ni važno, če je pismen, važno je, da je naš.« Takšni družbi pravite, da je tribalna. Kaj to pomeni? 

Tribalnost, plemenskost je značilnost slovenske družbe. Poznamo se med seboj, skoraj vsi smo v sorodu, morda smo bili sošolci ali skrivni ljubimci, dva milijona ljudi ni veliko. A majhnost ne bi smela biti ovira pri izbiranju kakovostnih strokovnjakov ali vodij. Menim, da je največji problem v tem, da v Sloveniji znanje ni prepoznano kot vrednota. Večji frajer si, če se nekaj »zmeniš«, kot pa, če kaj znaš. Nekateri mislijo, da sodelujejo, če si delajo usluge. V resnici pa delanje uslug vodi v upniško-dolžniška razmerja. In potem nastanejo krogi, povezave, kjer s pomočjo informacij o preteklih dejanjih, ki so bila morda na robu pravne sprejemljivosti, v šahu držijo drug drugega. Zato je delovanje različnih krogov, združb, tako škodljivo za skupnost. Kdor kaj zna, kdor je za kaj sposoben, bi moral imeti možnost v okvirih lojalne konkurence prodajati svoje znanje. Poslovanje po načelu »zveze in poznanstva« ni poslovanje, to je pot v korupcijo.

Vaša argumentacija o tem, da smo majhni, da delujemo po načelu zvez in poznanstev na robu korupcijskega tveganja, pride prav tistim, ki trdijo, da je državna lastnina nekaj slabega. 

Uspešne, tudi majhne države, strateško pomembnih podjetij ne prodajajo. Zdi pa se mi noro, ko sem pred leti poslušala ljudi, ki so trdili, da je treba čim več prodati, ker sami ne zmoremo menedžirati velikih poslovnih sistemov. Seveda znamo, samo ustvariti je treba okolje, ki bo tako, da bodo tisti, ki so tega sposobni, prepoznali vodenje podjetij v državni lasti kot zanje zanimive karierne priložnosti.

Zelo me zanima, kako bo nova vlada uredila postopke imenovanj članov nadzornih svetov, iz tega bom znala oceniti, ali se bo resnično kaj spremenilo. Množica komisij pomeni zamegljevanje in prenašanje odgovornosti.

Kako pa bi to lahko storili za podjetja v državni lasti? 

Najprej je treba meritokratsko imenovati člane nadzornih svetov, ki so strokovni, neodvisni in poznajo branžo. Ljudi, ki pred sprejemanjem odločitev ne prekinjajo seje in za navodilo ne kličejo svojih političnih botrov. Nadzorniki morajo potem imenovati upravo, ki bo sposobna uspešno voditi podjetje. Če bo izbrana uprava delala slabo, naj s svojim odstopom odgovornost prevzamejo tudi nadzorniki. Če je nadzorni svet premišljeno in dobro sestavljen, potem lahko ti posamezniki s svojim ugledom in znanjem nagovorijo primerne kandidate in jih prepričajo, da prevzamejo vodenje družbe. Dokler v nadzornih svetih sedijo anonimusi, ljudje brez integritete, ugleda in znanja, se dobri menedžerji na njihova morebitna povabila ne bodo odzvali. Ena glavnih in najpomembnejših nalog članov nadzornega sveta je imenovanje uprave in trdim, da če nadzorniki sami, brez zunanje pomoči, niso sposobni oblikovati seznama primernih kandidatov za člane uprave, sami niso primerni za nadzornike. Zelo me zanima, kako bo nova vlada uredila postopke imenovanj članov nadzornega sveta, iz tega bom znala oceniti, ali se bo resnično kaj spremenilo. Množica komisij pomeni zamegljevanje in prenašanje odgovornosti. Postopki morajo biti jasni, kratki, učinkoviti.

Začne se tudi pri vprašanju odgovornosti. Živimo v državi, kjer pijan politik vozi avtomobil, ko pa ga dobijo, le zamenja funkcijo. Živimo v državi, kjer po menjavi vlade kar naenkrat odstopita šefa DUTB in Fursa, torej Franci Matoz in Ivan Simič, češ da novi vladi delata uslugo, hkrati pa sta ostala člana nadzornih svetov nekaterih drugih podjetij. Njun odstop je priznanje, da sta bila politično imenovana. 

To so neprijetne zadeve, mislim, da bo to nova vlada uredila z velikim zamahom, začeli so kadrovati, kar mi je všeč, pričakujem pa, da bodo odločni tudi takrat, ko bodo ugotovili, da so tudi oni sami pri kakšnem imenovanju naredili napako.

Pa ni kadrovska evolucija boljša od kadrovske revolucije? 

Res je, pa saj se ne dogaja revolucija. Stvari, ki se dogajajo, so čisto pričakovane in logične. Evolucija ne poteka linearno, izmenjujejo se razmeroma mirna obdobja in obdobja intenzivnih sprememb. Morda je zdaj čas za en tak velik premik.

Izmaknili ste se oceni o potezah Francija Matoza in Ivana Simiča. 

Seveda sem se, kdo pa sem jaz, da bi ju ocenjevala? Gre le za nekdanja šefa DUTB in Fursa, jaz pa sem samo neka svetovalka. Sarkazem seveda, spet se bom izmaknila.

Govorili ste o velikem zamahu. Nova vlada je pripravila seznam imenovanj v državni upravi v zadnjih dveh in še nekaj letih, napoveduje spremembe, nova kadrovanje. Zanima me, kako se izogniti lustraciji oziroma očitku o lustraciji.

Vedeti moramo, da stanje na kadrovskem področju, v državni upravi in tudi v podjetjih v državni lasti, ni posledica zadnjih dveh let. Trenutno stanje je posledica načinov kadrovanja, ki so se vlekli od osamosvojitve. Rezultat je velika, nepregledna godlja. Naj vam odgovorim metaforično: včasih je treba staro, prevečkrat pogreto, dolito in že malo kislo juho zliti stran in skuhati novo, poiskati boljše začimbe, boljše sestavine, drugačen recept, uporabiti drug lonec. Vlada res lahko na hitro zamenja ljudi, ki so bili imenovani zgolj po politični liniji, a sprememba miselnosti in delovanja je težji zalogaj, spremembe v šolstvu, zdravstvu, to so velike stvari, ki potrebujejo več let. Vrniti poklicem ugled, urediti nagrajevanje.

V ZDA je običaj, da po volitvah, če je izvoljen predsednik drugega političnega predznaka, odstopijo vsi republikanski ali pa demokratski uslužbenci. 

V Sloveniji nas je premalo še za eno elito, kaj šele za dve. Ne mislim, da mora nova vlada zamenjati vse kadre, seveda ne, za tiste, ki so strokovni in profesionalni, bi bilo prav, da bi dobili priložnost in se dokazali tudi v novih razmerah. A ključno merilo mora biti znanje, ne pa politična pripadnost. Ljudje smo zelo prilagodljivi in v Sloveniji nismo tako zelo ločeni, kot se zdi iz razprav na Facebooku. Slovenija ima približno toliko prebivalcev kot Dunaj, pa smo organizirani v 212 občin. Kot da bi se upali živeti samo na super majcenih vrtičkih.

V Sloveniji postaja samoumevno, da slavimo zmagovalce, da imajo bogati več pravic – kar se lepo vidi povsod, od pravičnosti na sodiščih do dostopa do zdravnika. Vidi se tudi po kriku ogorčenja, ki je zavel po teh krajih, ko je nova vlada napovedala, da bo povečala progresivno obdavčitev premoženja. 

Meni se ta ideja ne zdi sporna. Logično bi bilo pričakovati, da tisti, ki je na visokem položaju, ki je bogat, vpliven in prepoznaven, čuti potrebo, da v skladu s svojimi zmožnostmi prispeva družbi, katere del je. Ki mu je omogočila brezplačno izobraževanje, ki mu je morda v nekem trenutku ob začetku zasebne poslovne poti celo namenila nepovratna sredstva. Kdor je presegel svoj ego in svojo osebno zgodbo, lahko in z veseljem pogleda tudi na druge. Solidarnost. A če govorite o zmagovalcih, vam bom odgovorila kot biologinja. Neoliberalni kapitalizem je zelo spretno iz konteksta iztrgal delček Darwinove teorije o evoluciji in trdi, da je tekmovanje pot do napredka, da zmagujejo najmočnejši. A Charles Darwin se s tem ne bi strinjal. Tekmovanje je v naravi le ena od oblik odnosov, in na dolgi rok narava daje prednost organizmom in vrstam, ki najdejo pot do sodelovanja. Tako je tudi pri virusih, kjer so na dolgi rok uspešni le tisti sevi virusa, ki so manj smrtni in bolj nalezljivi. Simbioze se včasih razvijejo iz parazitizma, parazit naj zajeda gostitelja le do te mere, da ga ne uniči. Tudi ob snovanju sistemov nagrajevanja razmišljam o tekmovanju in parazitizmu in poskušam oblikovati koncepte, ki spodbujajo sodelovanje in prenos znanja. To povečuje koherentnost skupine in izboljšuje ozračje, zmanjšuje konflikte in izgorelost. Kar se pozna tudi pri poslovnem rezultatu. Pogosto se v poljudni menedžerski literaturi tudi rado primerja človeka s šimpanzom. Morda smo si res precej podobni, tudi šimpanzi so agresivni, monogamni, samci celo ubijajo mladiče. Obstaja pa še ena druga, manj razvpita ljudem podobna opica, ki nam je bolj genetsko celo podobna kot šimpanzi, to so bonobi, nekoč so jim pravili »pigmejski šimpanzi«, četudi gre za različni vrsti. Ti prijazni, miroljubni primati ne poznajo monogamije, ne ubijajo mladičev, živijo v testnih socialnih skupnostih. So bistveno bolj altruistični in empatični kot pa šimpanzi.

Ali v našem parlamentu prevladujejo šimpanzi ali bonobi? 

Hahaha, vsekakor nam vladajo primati.

Se da ta model sodelovanja prenesti tudi v politiko? Politika vendarle je, in prav je tako, nadzorovan konflikt različnih interesov. 

Res je, konflikti v družbi in v politiki vseskozi nastajajo. Ampak vprašanje je, in tu se vračam na začetek, kaj je cilj pri reševanju konfliktov. Ali jih kot politik rešuješ v svoje osebno dobro ali daješ prednost skupnosti. To je stvar vrednot in te izvirajo iz primarne socializacije, iz zelo nežnega otroštva, pa tudi iz kulturnega okolja, v katerem smo rasli. Če so politiki preveč radikalni in izključevalni, ni dobro za nikogar, niti za njih same ne. Zadnji dogodki so prav lep primer. Pretekla vlada je bila preekstremna za okus večine volivcev in tako se je aktiviral del volilnega telesa, ki doslej na volitve ni hodil. Spremembo so dosegli mladi in angažirana civilna družba.