Oblikovalec, ki je uporabnim predmetom dal popolno obliko

Oblika je popolna le takrat, ko sledi osnovni rabi predmeta. Italijanski oblikovalec Enzo Mari sploh ni stremel predvsem k popolnosti svojih oblikovalskih predmetov, bolj mu je šlo za jasnost, enostavnost in predvsem za socialni vidik, da bi bili njegovi izdelki cenovno dostopni vsem. Bil je oblikovalec, ki je delal za industrijo in za kapitalistični sistem ter ga hkrati poskušal spodkopati in mu nastaviti pasti. Veljal je za večnega upornika in je s svojo ostro kritiko ter tudi z delovanjem poskušal kapitalistični sistem spremeniti prav znotraj njegovega produkcijskega ustroja. V tem ni uspel, a je postal legenda italijanskega industrijskega in produktnega oblikovanja. Ni hotel biti zvezda, temu se je upiral, vendar je bil preveč pomemben ustvarjalec, da bi se lahko skril v anonimnost. S svojimi dejanji, deli in načinom razmišljanja je vplival na posameznike številnih generacij oblikovalcev po vsem svetu. Tako je nehote postal tudi velika osebnost svetovnega oblikovanja. Enzo Mari pa ni bil le oblikovalec uporabnih predmetov, bil je umetnik, mislec, aktivni državljan z jasnimi političnimi stališči. Drobec njegove ustvarjalnosti lahko zdaj vidimo tudi na 27. bienalu oblikovanja (BIO 27) v Ljubljani.

BIO je eden od naših dveh bienalov z bogato tradicijo, ki se v slovenski prestolnici izmenjujeta že od druge polovice 20. stoletja. Prihodnje leto bo že 35. grafični bienale, letos pa poteka BIO 27 – bienale industrijskega oblikovanja, ki pa je v zadnjih desetih letih doživel kar nekaj vsebinskih sprememb in bolj kot kadarkoli v zgodovini pritegnil tudi veliko arhitekturnih vsebin, ne le oblikovalskih, pa tudi aktualnih podnebnih tematik in problematik. Tako so letošnjega naslovili Supervernakularno, kar bi lahko pogojno prevedli kot superdomačijsko. S poslovenjeno obliko vernakularno (angl. vernacular) je nekaj težav, saj je ne moremo preprosto jemati kot sinonim za ljudski ali domači/domačijski. Pa vendar se vernakularno pogosto uporablja v etnologiji in tudi antropologiji v zvezi s kulturo, glasbo in arhitekturo. Pri arhitekturi in oblikovanju govorimo o ustvarjanju in delovanju v skladu z naravo, o dejavnosti, ki se prenaša iz roda v rod in uporablja lokalne materiale ter se izvaja pogosto brez izšolanih arhitektov in oblikovalcev, ampak predvsem s spretnostjo in znanjem mojstrov različnih obrti. Predvsem pa je bilo vse do nedavnega jasno, da sta skladen razvoj z naravo in dobro socialno okolje pogoja za dobrobit slehernika. Danes smo na točki, ko človek ne upošteva več zakonitosti narave, posledica tega so drastične podnebne spremembe, ki so za nas in naše bivanje usodne, saj naravo izkoriščamo do zadnjih meja njenih virov in sposobnosti. Jane Withers, kustosinja BIO 27, poskuša z razstavo problematizirati prav to, kako sta globalizem in nebrzdani kapitalizem z izkoriščanjem našega planeta povzročila podnebno krizo in kako se moramo vrniti k vernakularni in avtohtoni arhitekturi ter oblikovalskim tradicijam, ki so ponekod po svetu še vedno žive. Govori o novi filozofiji in gibanju, ki izhajata iz presečišča inovacij, antropologije in ekologije z upoštevanjem tradicionalnega ekološkega znanja. Kot navdih in vir dragocenega, a žal pozabljenega znanja je izbrala različne primere z vseh celin. Med drugim je v razstavo vključila tudi starosto italijanskega industrijskega oblikovanja Enza Marija. In prav njemu in njegovim principom ustvarjanja bomo posvetli naslednje vrstice.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani so na razstavo BIO 27 vključili stol iz Marijevega projekta Autoprogettazione, ki ga spremlja knjiga, priročnik. Ta opisuje in prikazuje postopke tovrstnega sestavljanja pohištva. Gre za projekt pohištva, ki ga lahko sestavi kdorkoli iz lesenih desk, paličic in z osnovnim mizarskim orodjem, kot so kladivo, žeblji in oblič. Autoprogettazione lahko prevedemo kot samosnovanje ali kot samooblikovanje. S tem projektom je želel pokazati, kako lahko vsak sam izdela vse, kar nujno potrebuje v svojem bivališču – stol, mizo, posteljo, omaro. Predstavil je idejo, da je dobro le tisto oblikovanje, ki na pošten način odgovarja človekovim potrebam. Četudi se zdi, pa ta projekt ni zasnoval kot alternativo industrijski proizvodnji, ampak bolj kot kritičen pogled nanjo. Mari, ki je med drugim oblikoval za marsikatero italijansko podjetje – med njimi so Alessi, Olivetti, Artemide, Danese, Driade, Zanotta, Magis ..., je bil namreč vedno v ostrem, a konstruktivnem dialogu z lastniki podjetij in s kapitalističnim principom industrijske proizvodnje. Potrošništvo je razumel kot zgrešeno paradigmo in tako je tudi vztrajno in odločno nasprotoval kapitalističnemu sistemu, požrešnosti kapitalistov in akumulaciji kapitala. Kot marksist je nasprotoval odtujitvenemu momentu v procesu industrijske proizvodnje – tako glede samega proizvodnega procesa, proizvoda kot tudi dobička. Bil je aktiven državljan in marsikomu trn v peti. Želel pa je le soustvarjati dobro družbo, prijazno do slehernega člana sodobne človeške skupnosti.

Enzo Mari se je rodil v revni delavski družini leta 1932 v Ceranu (provinca Novara), študiral je na likovni akademiji Brera v Milanu in postal dejaven že leta 1950. Njegov ustvarjalni tempo se je končal oktobra 2020, ko je v 88. letu umrl zaradi zdravstvenih zapletov ob okužbi s covid-19. Nekaj dni za njim je iz istih razlogov umrla tudi njegova življenjska sopotnica Lea Vergine, umetnostna kritičarka, teoretičarka, performerka in feministka. Arhitekt Stefano Boeri, direktor Trienala Milano, je ob tej izgubi na družbenih omrežjih zapisal: »Ciao Enzo. Te ne vai da Gigante.« (Ciao Enzo, odhajaš kot Velikan.) Ob njegovi smrti so žalni članki preplavili ne le italijanske časopise, ampak tudi mednarodne strokovne medije, poudarjali so, kako Mari ni bil zgolj industrijski oblikovalec, načrtovalec pohištva, arhitekt, grafik in oblikovalec razstav, ampak tudi umetnik, avtor manifestov in polemik, ki je obračunaval s svojim področjem, s tem zapletenim svetom oblikovanja. Skratka mislec, ki je pretresal razvojne tendence 20. stoletja, ki pa so nas z vso hitrostjo privedle do podnebne krize 21. stoletja. Številne je zaposlovala njegova navidezna kontroverznost v razmerju z industrijo, kapitalizmom in potrošništvom. V resnici je še kako dobro vedel, kaj želi sporočiti sozemljanom. Bil je razpet med ustvarjanjem uporabnih predmetov ter umetnostjo, na obeh področjih pa je bil družbenokritičen. Med provokativnejšimi je bila njegova razstava Falce e martello (Srp in kladivo) leta 1973 v Galeriji Milano, s katero je tematiziral razredni boj, torej boj proletariata proti kapitalistom, lastnikom proizvajalnih sredstev, ki so si lastili ves dobiček in si ga še vedno.

V času študija sta ga zelo zanimali umetniško delovanje in izjavljanje. S sošolcem z Brere, Brunom Munarijem, sta bila med ustanovitelji umetniškega gibanja Nove tendence – kinetične, optične in programatske umetnosti. Leta 1962 sta pripravila veliko razstavo pod pokroviteljstvom Olivettija, programski katalog je podpisal veliki Umberto Eco. Razstava je bila predstavljena v Olivettijevih trgovinah v Milanu, Benetkah in Rimu, kasneje tudi po Evropi in ZDA. Tri leta kasneje je bila razstava prenesena tudi v newyorški MoMA, kjer si jo je ogledalo 180.000 obiskovalcev. Mari in Munari sta se po obdobju kinetične umetnosti dokončno odpravila na pot produktnega in industrijskega oblikovanja. Nenehni eksperiment, provokacija in raziskovanje pa so ostali jedro Marijevega delovanja. Zanimale so ga nove oblike in tudi pomenski vidik proizvodov. Tako so bile že med prvimi njegovimi stvaritvami (leta 1959 za podjetje Danese) didaktične igrače, puzzli 16 figuric živali, pri katerih ne gre toliko za predmete, ki jih sestavljamo, ampak predvsem za prostor, v katerem otroci razvijajo sposobnost prepoznavanja različnosti oblik in s tem tudi posamezne živali. To igro izdelujejo še danes. Na drugi strani je posegel v javni prostor z objekti – prometnimi ovirami ali usmerjevalci prometa, ki jih poznamo tudi v naših krajih. Tej »ulični opremi« je dal obliko značilnega severnoitalijanskega prazničnega kolača, imenovanega panettone. Oblikoval je predvsem pohištvo (na primer leta 1968 posteljo/kavč, imenovan Dan/ noč) in predmete za gospodinjstvo. Sladkornica Java na primer s svojo izčiščeno in enostavno obliko govori o tem, da je Mari ustvarjal v času modernističnih tendenc v umetnosti in bil z njo ves čas v dialogu. Poigral se je z idejo večnega koledarja, ki ga lahko uporabljamo vsako leto, imenoval ga je Timor, za podjetje Alessi je oblikoval znameniti ožemalnik limon Titanic. Marijev je služil svojemu osnovnemu namenu, v nasprotju z nekaj deset let mlajšim ožemalnikom velike oblikovalske zvezde devetdesetih Philippa Starcka. Prav pri ožemalniku limon se kaže razlika med miselnimi vzorci oblikovalcev iz šestdesetih na eni strani in tistih iz devetdesetih na drugi. Mari in tovariši, ki so ustvarjali v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, so razumeli, da inovativno reševanje zastavljene naloge lahko prinese tudi dobro obliko z odličnimi estetskimi značilnostmi. Starck in kolegi pa niso več sledili geslu, da oblika sledi funkciji, ampak je oblika postala sama sebi namen, zgolj kot (recimo temu) umetniški predmet z zanimivo obliko, njegova uporabnost pa je potisnjena v drugi plan. Seznam Marijevih proizvodov je dolg. Po nekaterih podatkih naj bi jih oblikoval okoli 1500. Mari je bil produktiven, inovativen in propulziven italijanski oblikovalec. Pomembna je tudi njegova vloga profesorja. Predaval je na univerzi v Parmi, na akademiji Carrara, na milanski politehniki, na dunajski akademiji in bil gostujoči profesor na marsikaterem oddelku za oblikovanje. Svojim študentom je dejal: Če potrebujete za predstavitev svoje ideje več kot dve skici, je ta ideja zagotovo slaba. Izzival jih je, jih učil dvomiti in hkrati drzno in provokativno razmišljati ter biti družbenokritičen. Bil je zgled civilnega poguma in hkrati strasti do svojega metjeja. Enzo Mari, teoretik in praktik, spada med vizionarske oblikovalce, ki so že v šestdesetih letih opozarjali na past marketinške stroke, industrijske hiperprodukcije in potrošniške mentalitete.