Pokopališče kipov

Aprila lani, ko je Brdo pri Kranju kot svojo nadomestno rezidenco začela uporabljati vlada Janeza Janše, je iz Parka Brdo neznano kam izginil kip Tita. Delu Antuna Augustinčića so kmalu sledili drugi, dokler ni iz parka izginila kar celotna zbirka kipov na temo NOB, v park pa sta se naselila spomenik Demosu in kip Jožeta Pučnika. Kot so takrat zatrjevali v Javnem gospodarskem zavodu (JGZ) Brdo, so bili kipi potrebni obnovitvenih del, zaradi česar so bili začasno umaknjeni. Izginuli kipi so se nato, skoraj leto zatem, ko je s podstavka izginil prvi kip, znašli v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Vse skupaj je izvedel Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki ga je postavila Janševa vlada. V Pivki je za kipe, umaknjene izpred oči javnosti, zasnoval novo postavitev, poimenovano Park revolucije.

Prvi konservatorski posegi so bili odslej opravljeni zgolj na Titu, analiza preostalih kipov pa domnevno še poteka. Poleg kipov iz Parka Brdo je dal muzej v svoje depoje v Pivki razstaviti še kipe, ki jih je prepeljal iz Vile Bled in iz Poljč. Ker nas je zanimalo, kako točno poteka restavriranje kipov in kakšna je njihova nova postavitev, smo se odpravili v Pivko. Tamkajšnji Park vojaške zgodovine smo obiskali ob precej posebni priložnosti – na Poletno muzejsko noč, ko je ogled novega parka vodil kar Dežman sam.

Novo pridobitev v Pivki lahko zagledamo ob boku velike ploščadi, na kateri so med drugim na ogled postavljeni orjaški transporter, pontonski most, čoln in helikopter. Od ploščadi zbirko kipov loči ograja, ki naj bi nekoč pripadala italijanski kasarni.

Zbirka naj bi po besedah Jožeta Dežmana predstavljala predvsem stisko nekega časa.

Kot je Dežman med vodenjem po parku opisoval novo zbirko, je ta razdeljena na dva dela. Eno je partizanski del, ki ga od proletariata loči kip Tita. Ob tem je pripomnil, da se je sicer partija, »ko so komunisti prevzeli oblast, birokratizirala in tako tudi proletariat ni bil več zanimiv kot umetniški predmet«. Na splošno naj bi se podobnim kipom takrat raje odpovedovali. Prav tako je zatrdil, da pri kipih ne gre za prikaz socialističnega realizma, saj kipi predstavljajo ljudi, ki so »polni enega trpljenja. Vsi so strašno nepraktični, goli, bosi, nerodno držijo orožje. To je nekaj drugega. Ampak o tem se raje ni nihče pogovarjal.« Po njegovem kipi »izražajo iskreno stisko nekega časa – ko starega sveta ni bilo več in ko niso vedeli, kaj bi z novim počeli«.

Nekoliko drugače je s kipom Kurirčka, ki so ga postavili ob vhod v park in deluje, kot da zapušča prostor. Ta je bil, kot je v predlogu zasnove novega Parka revolucije zapisal arhitekt Ira Zorko, postavljen tja, saj se mu uspe »izviti iz nasilja ideologije in ustvarjalnega krča prisilno igranega zanosa in veličine« in zato v sklopu postavitve prikazuje nekakšno »podobo upanja«.

»Temu se je rekla dežela delavcev in kmetov. Ampak to je bila dežela, kjer naj bi se delavce povzdignilo, kmete pa uničilo s kolektivizacijo,« je ob vodenju po parku razlagal Jože Dežman. Kot problematičnega za simbolno figuro slovenske vojne preteklosti označuje lik partizana. »Če vzamemo slovenske pokrajine, so partizani kot večinski del oboroženih Slovencev v drugi svetovni vojni bili samo na Primorskem, kjer pridejo po italijanski kapitulaciji fantje množično med partizane. Bili so tudi na Gorenjskem, po vseh drugih slovenskih pokrajinah pa je bila večina v nemških, madžarskih in domobranskih enotah.« Hkrati se je spraševal, zakaj figure nikoli ne upodabljajo tudi nasprotnika. »To je pa naslednja zadrega: ali bo nasprotnik samo okupator ali bomo govorili o državljanski vojni.« Dežman je ob tem poudaril, da je ravno postavitev nove zbirke »odlična priložnost, da se o vseh teh stvareh začnemo pogovarjati«.

Ob številnih očitkih strokovne javnosti na izvedeno dejanje, torej preselitev kipov, se Dežman sklicuje na Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je ob premestitvi kipov iz Parka Brdo dal soglasje za njihovo restavriranje, in na mnenje kulturnega ministrstva.

Na kulturnem ministrstvu so že začeli revizijo projekta.

Naklonjenost naj bi mu s potrditvijo načrta novega parka izkazal tudi strokovni svet muzeja – čeprav se ta lahko s podobnimi projekti zgolj seznani, projektu pa zares niso bili naklonjeni vsi člani sveta. Posebej poudarja tudi mnenje o neustrezni postavitvi kipov v Parku Brdo, ki ga je pred leti izrekel umetnostni zgodovinar in sekretar na kulturnem ministrstvu Gojko Zupan, in dejstvo, da naj JGZ Brdo, ki je imel prej večino kipov v lasti, ni ustrezno skrbel zanje. »Če se bo izkazalo, da stvar ni strokovno ali kakorkoli v redu, bo seveda kdorkoli lahko iskal nove rešitve,« pove Dežman, ki je podoben projekt poskusil prvič realizirati že leta 2007, ko je tudi vodil muzej, takrat v času prve Janševe vlade.

Zbirko precej drugače od Dežmana razlaga umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc, ki pravi, da gre pri celostnem sklopu skulptur, z izjemo kipov Tita in Kurirčka, za »sklop, ki pomembno priča o naši preteklosti, povojni družbi in njenih vrednotah. V ospredje so postavljeni borba za svobodo, napori povojne obnove, mali človek in delo kot vrednota.« Ker zgodba skupine skulptur govori »o borbi za domovino in o izgradnji nove, ki bi bila pravičnejša, partizanske tematike pa so tej celoti podrejen del, je že njihova prestavitev v izrecno park vojaške zgodovine izmaličenje te zgodbe«, je prepričana.

Zaposleni na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani so v javnem pismu prejšnji mesec protestirali proti novi postavitvi kipov, saj da bodo v Pivki »zgolj še bronasta trupla v depoju zgodovine, nič več živa zgodovinska pripoved o preraščanju partizanske borbe v delo povojnega časa s poudarjanjem tipiziranih figur časa«. Skulpture so bile torej prepeljane na pokopališče kipov.

Sintagmo »pokopališče kipov« je pred časom za Mladino »kot preživel model, ki ga je po padcu berlinskega zidu uporabila Madžarska s socialističnimi spomeniki, sem in tja pa se je na Vzhodu pojavil še kje«, opisal zgodovinar dr. Božo Repe. Enak izraz je uporabila tudi dr. Žerovc. Kot poudarja, termin med drugim v sebi skriva, »da gre za nekaj, kar je slabo in si zasluži, da je le še pokopano in se nikoli več ne vrne. Vendar pa je tudi brez te terminologije očitno, da gre v tem primeru prav za to: javna ali poljavna umetnina je namenjena temu, da biva, deluje, priča v svojem prostoru, njena odstranitev iz njenega običajnega okolja zato pomeni, da se ji odreče njeno običajno ’življenje’. Ko nato odstranjene kipe še nekje drugje insceniramo nagrmadene v vrstah, tesno skupaj in za ograjo, pa se iz ’upokojenih’ spomenikov nekega obdobja ti dobesedno spremenijo v njegove nagrobnike. Jasno nam mora biti, da tako vzeta sedanjost nečemu preteklemu nikakor ni in ne more biti nevtralna gesta ter da s takšnimi gestami degradiramo izbrana obdobja svoje preteklosti. Ta očitno niso kot vsa druga obdobja in jih zato obravnavamo drugače.«

Dr. Žerovc je prepričana, da bi se moral celostni sklop vrtnih skulptur vrniti v Park Brdo, saj je zanj kot za umetnino bistveno sobivanje z ustreznim okoljem, se pravi s protokolarnim objektom, in ker sta brez njega umetnostna, pa tudi zgodovinska pričevalnost zbirke in tudi parka bistveno okrnjeni. Za Brdo obdobje socializma pomeni »izjemno, zgodovinsko in konceptualno bogato referenčno polje. Ne le nam, temveč tudi tujcem lahko pomeni pomembno točko razmišljanja na eni strani o nas in naših dosežkih, na drugi pa o alternativah kapitalizmu, kjer je tudi v odnosu do naše skupne, globalne prihodnosti smiselno in potrebno razmišljati o tem, kaj je v jugoslovanskem socializmu šlo prav in kaj narobe.«

Hkrati ji ni jasno, zakaj bi se bil JGZ Brdo pripravljen odpovedati tako pomembni in celoviti zbirki. Z vprašanjem v zvezi s tem, kot tudi z Dežmanovimi očitki, češ da za kipe v njihovi lasti ni bilo ustrezno poskrbljeno, smo se obrnili na zavod. Odgovorili so le, da je bila sprejeta rešitev »prepoznana kot najbolj smotrna, saj prejšnja umeščenost kipov ni bila primerna in jih je načel zob časa«. Večjih težav z dogovarjanjem za prevzem kipov Dežman sicer verjetno res ni imel – JGZ Brdo je namreč še do pred kratkim vodil Marjan Hribar, ki je tudi tesno povezan s stranko SDS.

S premikom kipov se ne strinja niti Gojko Zupan, na katerega se tako rad sicer sklicuje Dežman. Kot pove Zupan, je Dežman njegov zapis iztrgal iz konteksta. Sicer je v danem mnenju pred leti res zapisal, »da postavitev bronastih kipov ob sivo-zeleno živo mejo ni bila najbolj primerna, ampak to ni pomenilo, naj jih potem selijo na drug konec Slovenije, ampak naj jih tam bolje postavijo«. Zupan ocenjuje, da je nova postavitev slabša, saj je zdaj med kipi še manj prostora, kot ga je bilo prej, zato kipi ne morejo priti do izraza.

Do premika kipov so kritični tudi v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB, kjer že od samega začetka zagovarjajo stališče, da bi se morali ti vrniti v Park Brdo.

Poleg vsebinskih pomislekov pa se ob novi postavitvi pojavljajo tudi očitki, da so bili kipi prestavljeni mimo ustaljenih praks, brez upoštevanja zakonov in odlokov. Zupan, ki sicer dela na direktoratu za kulturno dediščino, opozarja, da ministrstvo ni spreminjalo odloka o razglasitvi posestva gradu Brdo pri Kranju za kulturni spomenik državnega pomena, brez česar pa bi bil njihov premik lahko najmanj vprašljiv.

Z vprašanji v zvezi s tem smo se obrnili tudi na kulturno ministrstvo. Zanimalo nas je, koliko sredstev je prejšnje ministrstvo namenilo projektu in ali je imel muzej sploh zakonsko podlago za premik kipov iz Parka Brdo. Kot so nam sporočili, so v zvezi s premikom zbirke na ministrstvu prejeli številna zaskrbljena pisma, da pa še vedno poteka revizija projekta, o izsledkih katere bodo javnost obvestili v čim krajšem možnem času.

»Vprašati se moramo, kaj je v ozadju tega premikanja in kaj je kriterij zanj. Ker če tega ne razčistimo, so zaradi izostanka kriterijev za takšne geste ogrožene skulpture v našem javnem prostoru nasploh,« ob tem še dodaja dr. Žerovc. »Bomo prenašali v Pivko tudi druge javne in poljavne skulpture iz časa socializma? Le iz časa socializma ali tudi iz drugih obdobij? Ali pa bo to morda mesto, kjer se zbira kar vsa plastika, ki ne ustreza tistim, ki imajo v nekem hipu v rokah politično moč?«