Splav Meduze

Pa se za hip preselimo v pravi Gilead. Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je v Ameriki vse drgetalo, brbotalo, besnelo in jurišalo – to je bil čas kontrakulture, socialnega revolta in političnega protesta. Čas protivojnega gibanja, gibanja za črnske pravice, gibanja za pravice istospolnih in čas gibanja za ženske pravice. Ljudje so imeli dovolj vietnamske vojne, represije, tradicije, neenakosti. Ženske so diafragmo ali kontracepcijske tabletke dobile le, če so bile poročene. Ko so zanosile, niso več nikjer dobile dela. Kreditnih kartic niso mogle imeti na svoje ime, le na moževo. Če so bile posiljene, so jim rekli, da so same krive. In seveda – pravice do izbire niso imele. Splav je bil prepovedan.

Ne, ženske niso mogle reči, da ne čutijo politike. A tudi vsa tista protestna, kontrakulturna, revolucionarna gibanja, ki so preplavila Ameriko, v prepovedi splava niso videla kakega večjega problema – le »ženski problem«. Ženske, ki so hotele splaviti, so bile prepuščene mazačem in špekulantom, ki so jih v zanikrnih motelih mesarili, poniževali, izsiljevali in zlorabljali. Splav so morale pogosto plačati z denarjem in seksom. Včasih tudi s smrtjo. »Nisem imela druge možnosti, hotela sem, da se konča, in povsem vseeno mi je bilo, kako. Tako obupana sem bila,« pravi v dokuju The Janes (HBO Max) ena izmed žensk, ki so tedaj ilegalno splavile.

Ko je ta ilegalni trg splavov zavohala in prevzela mafija, je postalo še huje – še bolj umazano, še bolj nečloveško. Za različne cene so ženske dobile različno oskrbo – najnižji se je reklo »Chevy« (500 dolarjev), srednji »Cadillac« (750 dolarjev) in najvišji »Rolls-Royce« (1000 dolarjev). Toda ženske so krvavele, trpele in umirale. Brez anestezije. Vse skupaj je postalo tako hudo in tako pogubno, da je neka bolnišnica kar celo krilo namenila ženskam, ki so po mazaških splavih potrebovale nujno pomoč – letno je sprejela pet tisoč žensk.

Čikaške aktivistke, ki so bile vključene v protestno gibanje, so sklenile, da se bodo temu državnemu, patriarhalnemu nasilju nad ženskami – in tej »nelegitimni oblasti« – uprle, zato so ustanovile tajno, skrivno feministično organizacijo Jane Collective (alias Jane, alias The Abortion Counselling Service of Women’s Liberation), ki je ženskam omogočala ilegalne splave. V čikaške podtalne časopise so dajale oglase, Chicago, glavno mesto mafije, pa so prelepile z letaki, na katerih je pisalo: »Si noseča? Potrebuješ pomoč? Pokliči Jane.« In ženske so klicale. Nobene niso zavrnile. Plačale so, kolikor so lahko. Niso pa več trpele. Niso več umirale. Splavi, ki so jih omogočale Janes, so bili varni, čeravno ne totalno strokovni – ker so se ginekologi otepali splavov (kazni so bile hude), so jih zlagoma začele izvajati kar same aktivistke. A izmojstrile so se v tehniki, absolvirale so poseg, ki so ga imele za »revolucionarno dejanje«. Drugega jim ni preostalo. V letih 1968–73 so izvedle enajst tisoč splavov. Enajst tisoč revolucionarnih dejanj.

Sovraštvo, ki ga implicira razveljavitev pravice do splava, ima težo rasnega sovraštva. Prepoved, ki jo implicira razveljavitev pravice do splava, pa ima težo rasne segregacije.

Vse to razkriva doku The Janes, sijajna kronika junaškega obdobja ženskega osvobodilnega boja, ki ne skriva: Janes so ženskam, ki niso hotele roditi, dale možnost izbire. Zakona, ki ni spoštoval žensk, niso spoštovale. To je bila njihova dolžnost. Vsaj tako so verjele. Skrivale so se pred policijo in mafijo. Gradile so nov svet. Ustvarile so neodvisni, samozadostni, solidarnostni sistem, svoje malo podzemlje, uporabljale šifre, varne hiše in številne trike (namerno so uporabljale staromodno ime Jane, saj ni padlo v oči), da bi se izognile oblastem, ki pa so leta 1972 vendarle izsledile sedem aktivistk, jih prijele in obsodile – na 110 let ječe!

To pove vse o tem, kako obupane in ponižane so bile ženske, ko še niso imele možnosti izbire – in kaj vse so morale početi, da bi lahko splavile. Vrhovno sodišče je legaliziralo splav šele leta 1973 – z znamenito sodbo v primeru Roe v. Wade (Norma McCorvey, alias »Jane Roe«, proti Henryju Wadu, teksaškemu javnemu tožilcu). Ena izmed tedanjih aktivistk pravi: »Mislile smo, da je konec. Mislile smo, da smo zmagale.« Kolektiv so razpustile. Ženske, ki so hotele splaviti, jih niso več potrebovale. In prepričane so bile, da jih ne bodo več nikoli. Res nikoli.

Roe v. Wade

Zmotile so se. Američanke, ki bodo hotele splaviti, jih bodo kmalu spet potrebovale. Ženska pravica do izbire bo izgubila zvezno, ustavno zaščito. Portal Politico je namreč 2. maja ekskluzivno in šokantno razkril, da namerava vrhovno sodišče razveljaviti sodbo v primeru Roe v. Wade (kakor tudi sodbo v primeru Planned Parenthood v. Casey, ki je leta 1992 pravico do splava potrdila) in da je Samuel Alito, eden izmed devetih vrhovnih sodnikov (imenoval ga je predsednik George W. Bush), že spisal skoraj stostranski osnutek večinskega mnenja, no, mnenja petih konservativnih vrhovnih sodnikov, ki trdijo, da je bila sodba v primeru Roe v. Wade »nezaslišano napačna že od samega začetka«, da torej pravice do splava v ameriški ustavi ni, da je 14. amandma ne jamči, da ni »zakoreninjena v ameriški zgodovini in tradiciji«, da je imela »pogubne posledice«, da je nacijo le še bolj razdelila in da je treba odločanje o »problemu splava prepustiti tistim, ki so jih ljudje izvolili«.

Kaj to pomeni, je na dlani: konservativni vrhovni sodniki Samuel Alito, Clarence Thomas, Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett, ki so jih imenovali republikanski predsedniki in ki imajo čvrsto večino (John Roberts, šesti konservativec, najzmernejši med njimi, se menda še ni odločil, kam bo zanihal), hočejo odločanje o tem, kaj bo s splavom, prepustiti samim zveznim državam, ja, politikom, ki ga lahko, če tako hočejo, zelo omejijo in celo prepovejo.

Zvezna država Mississippi, ki sodi med najkonservativnejše, je leta 2018 prepovedala splav nad petnajstim tednom po oploditvi,  toda zaradi pritožbe na vrhovno sodišče – Dobbs v. Jackson Women’s Health Organization – zakona ni mogla uveljaviti. Vrhovno sodišče se zdaj že štiri leta odloča, ali naj popusti državi Mississippi, v teh letih pa se je sestava vrhovnega sodišča spremenila – po Trumpovih imenovanjih treh konservativnih pro-life sodnikov se je nagnila na desno. Če odločanje o splavu prepusti državi Mississippi (in o tem naj bi razsodilo prav kmalu, menda ob koncu meseca), to pomeni, da bi avtomatično pohodilo in razveljavilo sodbo v primeru Roe v. Wade, s tem pa odprlo pot ponovni kriminalizaciji splava.

Alito doktorje, ki izvajajo splave, imenuje »splavarji«, splav pa moralno enači z rasizmom, češ da so bili nekateri zgodnji zagovorniki pravice do splava tudi zagovorniki evgenike in da so pravico do splava uzakonili zato, da bi zreducirali črnsko prebivalstvo (»nesorazmerno veliko splavljenih fetusov je črnskih«). Prepoved splava je v njegovih očeh nekaj takega kot odprava rasne segregacije ( ja, fetusi so novi sužnji!), sploh pa, pravi, povpraševanje po posvojitvah se je v zadnjih desetletjih tako povečalo, da splavi niso več nujni. Ženske naj donosijo, otroke pa potem prepustijo drugim. Zaradi prepovedi splava ne bodo nič manj svobodne, saj »niso brez volivne in politične moči. Odstotek žensk, ki volijo, je vztrajno večji od odstotka moških, ki volijo,« pravi Alito, ki pravico do splava razglaša za nekaj rasističnega, a sam pri svojem razveljavljanju te pravice uporablja natanko rasistično argumentacijo. Navsezadnje so se na »pravice zveznih držav« (states’ rights), na katere se sklicuje, po drugi svetovni vojni sklicevali južnjaški rasisti, ki so nasprotovali rasni desegregaciji šol, češ da imajo zvezne države pravico do odločitve, ali lahko črnci obiskujejo iste šole kot belci. Guverner Alabame George Wallace je leta 1963 – ob inavguraciji – famozno vzkliknil: »Segregacija zdaj! Segregacija jutri! Segregacija za vedno!« Kasneje je opozoril, da bi moral reči: »Pravice zveznih držav zdaj! Pravice zveznih držav jutri! Pravice zveznih držav za vedno!«

Kaj to pomeni, ni skrivnost: sovraštvo, ki ga implicira razveljavitev pravice do splava, ima težo rasnega sovraštva. Prepoved, ki jo implicira razveljavitev pravice do splava, pa ima težo rasne segregacije. Ja, prepoved splava je nekaj globoko rasističnega. Prepoved splava je novi rasizem.

Prepoved splava je nekaj globoko rasističnega. Prepoved splava je novi rasizem.

Nič, generacije, ki so se koncepta svobode in ženskega vključevanja v družbo učile na podlagi prelomne sodbe Roe v. Wade, lahko le strmijo. Da je bil splav vse 19. stoletje in skoraj vse 20. stoletje kriminaliziran (»neprekinjena tradicija prepovedi splava«; »v ameriški zakonodaji ni bilo nobene opore ustavni pravici do splava«), dokazuje, da pravice do splava ni mogoče najti v ustavi, pravi Alito, kar je približno tako, kot bi rekel: odslej bomo spet živeli tako kot v 19. stoletju!

Ogenj kulturne vojne

V konservativnih zveznih državah – v polovici zveznih držav – so že pripravili zakonodajo, s katero bodo lahko v primeru razveljavitve sodbe Roe v. Wade prepovedali splav. In to takoj. Recimo: v Iowi – ki je v filmu Field of Dreams spominjala na nebesa – je lokalno vrhovno sodišče, na katerem imajo premoč konservativni sodniki (šest od sedmih so imenovali republikanski guvernerji), že presodilo, da pravica do splava ne sodi med temeljne pravice in da je iowska ustava ne ščiti (doslej jo je!), s čimer je lokalnemu kongresu, ki ga obvladujejo republikanci, utrlo pot do prepovedi splava. V Teksasu so že lani sprejeli zakon, ki civilistom omogoča, da tožijo tiste, ki izvajajo splave. Ta zakon so kopirali tudi drugod, recimo v (mojem malem) Idahu. V Oklahomi so pohiteli in splav nedavno prepovedali – morebitna razveljavitev sodbe Roe v. Wade bo to prepoved zabetonirala. Kazni za splav bodo hude, prepoved pa bo veljala tudi v primeru incesta in posilstva, če ju žrtev policiji ni takoj prijavila. Bodo deklice v tako represivnem in toksičnem ozračju res prijavljale incest? Nehajte.

V zvezni državi New York, kjer oba zakonodajna domova premočno obvladujejo demokrati, pa so ravnali ravno nasprotno: takoj in po hitrem postopku so preventivno sprejeli zakone, ki bi v primeru razveljavitve sodbe Roe v. Wade omogočali nemoteno uveljavljanje pravice do izbire oz. izvajanje splava, s čimer so New York prelevili v »varna nebesa« za vse tiste ženske, ki bi hotele splaviti, pa tega v zveznih državah, v katerih živijo, ne bi mogle in smele. Še več: ti zakoni jih bodo zaščitili tudi pred državami, v katerih živijo, saj jih newyorške oblasti ne bodo mogle izročiti matičnim državam, obenem pa bodo ščitili tudi pravice doktorjev in klinik, ki izvajajo splave – zavarovalnice proti njim ne bodo mogle ukrepati.

Aktivisti širom sveta se bojijo razveljavitve sodbe Roe v. Wade, saj se zavedajo, kaj bi to pomenilo – številne druge države bi začele nemudoma kopirati Ameriko. Ja, številne druge države bi začele nemudoma prepovedovati splav. Ne le v Latinski Ameriki, temveč tudi v Evropi, najprej kakopak vzhodni. Na Poljskem so to že storili. Ameriška retorika prepovedi splava bi ta trend še okrepila. In čas bi se zavrtel nazaj. In vzhodna Evropa bi na tej poti v preteklost neznansko uživala, saj bi jo tja peljala Amerika. Vse, kar se začne v Ameriki, pač vedno pride tudi k nam, v Evropo – neoliberalizem, prepoved kajenja, rasistična teorija o »veliki zamenjavi« (liberalne elite bodo bele kristjane zamenjale z ubogljivejšimi in vodljivejšimi nebelci in muslimani), prepoved splava.

Trump je v svojem mandatu imenoval tudi 226 dosmrtnih zveznih sodnikov, pretežno belih moških, fanatično konservativnih, ideološko dogmatičnih in zelo mladih, ki bodo na položaju še 40 ali 50 let.

Newyorška Katoliška konferenca je zakone, ki sta jih sprejeli newyorški zakonodajni telesi, že razglasila za »spodbujevalce abortivnega turizma«, toda prav desnica je bila v vseh teh letih tista, ki je z napadi na pravico do splava – in sodbo Roe v. Wade – podžigala ameriško kulturno vojno in polarizacijo ameriške družbe. Desničarski voditelji so z napadi na pravico do splava mobilizirali svoje ideološko in volivno občestvo, obenem pa radikalizirali javno retoriko ter ekstremizirali in militarizirali nacionalno ozračje.

Kam je to pripeljalo, vemo: njihovi vojščaki so vandalizirali, razstreljevali in požigali klinike, ki so izvajale splave, ter pobijali zdravnike, ki so ženskam zagotavljali pravico do izbire. Od leta 1973, ko je vrhovno sodišče legaliziralo splav, so jih pobili deset. Ob koncu maja so kamere v Casperju (Wyoming) posnele maskirano žensko, ki je zažgala kliniko, na kateri so izvajali splave – edino oz. še zadnjo takšno kliniko v Wyomingu, ki bo splav prepovedal, če bo vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Roe v. Wade.

A kulturna vojna se v pričakovanju razveljavitve te sodbe čedalje bolj stopnjuje, napenja in razplamteva: v zadnjem letu so se zagovorniki in nasprotniki splava štirikrat brutalno spopadli (s palicami, kiji, dimnimi bombami, kemičnimi sredstvi ipd.), pred domovi konservativnih vrhovnih sodnikov se vrstijo protestni mimohodi, neki kalifornijski moški je v Marylandu načrtoval atentat na Bretta Kavanaugha, spolnega nadlegovalca, ki ga je Trump imenoval za vrhovnega sodnika, varovanje vrhovnih sodnikov in vrhovnega sodišča so dramatično okrepili (republikanci zahtevajo reaktiviranje starega zakona, ki prepoveduje protestne shode pred domovi sodnikov), ministrstvo za domovinsko varnost svari, da se obetajo napadi tako na vrhovne sodnike, ki nasprotujejo pravici do splava, kot na klinike in doktorje, ki izvajajo splave, in da se bodo v kulturno vojno, ki jo podžiga retorika splava, nasilno vpletle vse ideološke strani, skupina »Jane’s Revenge« pa je razglasila odprtje »lovske sezone« ter prevzela odgovornost za številne nedavne požigalske napade na pro-life klinike, krščanske centre za nosečnice, cerkve in drugo »zatiralsko infrastrukturo«. Njen slogan se glasi: »Če splavi niso več varni, potem tudi vi niste več varni!« Te nove Janes – ekstaze feminističnega ogorčenja, militantnejše od originalnih Janes, bolj podobne organizaciji Weather Underground, ki je strašila v šestdesetih in sedemdesetih letih – v svojem komunikeju poudarjajo, da vojna proti ženskam traja že desetletja, da ženske te vojne nočejo, da je niso izzvale, da jih že predolgo napadajo, ker hočejo le osnovno medicinsko oskrbo, da jih že predolgo streljajo, bombardirajo in silijo v porode brez soglasja in da imajo dovolj tako tega kriminaliziranja človečnosti kot protiženskega nasilja in neprestanega življenja v strahu. Celo v nedavnem pokolu na osnovni šoli v teksaškem Uvaldeju, kjer je osemnajstletni psihopat – obseden z orožjem, alergičen na ženske – pobil devetnajst šolarjev in dve učiteljici, vidijo le »dejanje moške prevlade in patriarhalnega nasilja, ki naj bi ženske, otroke in učiteljice prisilila v življenje v strahu«.

Maščevanje gibanju #MeToo

Slika Amerike res ni lepa: kulturna vojna, ki jo podžiga desničarsko mizoginično demoniziranje pravice do splava, se prepleta z grizlijevskimi množičnimi pokoli, ki tresejo Ameriko in ki so produkti skrajnodesničarskih ideologij (letos je bilo takšnih pokolov že okrog 300!), in s preiskavo skrajnodesničarskega napada na Kapitol oz. državnega udara, ki se je 6. januarja 2021 zgodil pod taktirko desničarskega predsednika Donalda Trumpa.

Desnica ustvarja toksično okolje. To, kar počne, kaže, kako se je radikalizirala in ekstremizirala. Da se je zelo radikalizirala in ekstremizirala, pa ni dvoma: sodbo v primeru Roe v. Wade je leta 1973 sprejelo vrhovno sodišče, na katerem je bilo sedem konservativnih sodnikov – pet jih je ob dveh liberalnih sodnikih glasovalo za žensko pravico do izbire. Večinsko mnenje je napisal Harry Blackmun, vrhovni sodnik, ki ga je imenoval Richard Nixon. Točno, splav je legaliziralo konservativno vrhovno sodišče! Danes bi bilo to popolnoma, totalno in absolutno nemogoče. Tako kot bi bilo danes nemogoče, da bi boj za žensko pravico do izbire podprli duhovniki – kolektiv Janes so podprli.

Ko je Johnny Depp tožil Amber Heard, ki je trdila, da jo je zlorabljal, in ko je potem tožbo dobil ter je sodišče, ki je očitno verjelo, da je bil žrtev zlorab on in ne ona, odločilo, da mora Amber Heard moškemu, ki jo je – vsaj tako kaže – zlorabljal, plačati 15 milijonov dolarjev, so nekateri vzkliknili: evo, to je reakcija na gibanje #MeToo! To je maščevanje gibanju #MeToo! Feminizmu! Opolnomočenju! Tem ženskim pošastim, Meduzam! Deppova sodna zmaga je produkt moškega resentimenta!

Alternativna desnica, alias alt-right, je izrazito protiženska, prepričana, da so šle ženske predaleč. Da so se snele. Da jih ni več mogoče krotiti. Še huje: moškim se obeta velika zamenjava. Ženske hočejo zamenjati moške – tako kot hočejo z nebelci in muslimani zamenjati belske kristjane. Filmi, v katerih ženske zamenjajo moške (recimo rimejk Izganjalcev duhov), so napoved te strašne prihodnosti, zato je potrebna repatriarhalizacija družbe – vrnitev spolne hierarhije. Desnica hoče na vsak način splaviti Meduze.

Toda tisti, ki pravijo, da je Deppova sodna zmaga maščevanje ženskam, pozabljajo, da je pravo in neprimerno hujše maščevanje ženskam razveljavitev sodbe Roe v. Wade oz. omejevanje pravice do izbire, ki poteka zadnja leta, ne le v Ameriki, ampak tudi drugod. In seveda – pozabljajo, da je bila pravo in strašno maščevanje ženskam že izvolitev Donalda Trumpa, seksista, šovinista in antifeminista, serijskega spolnega nadlegovalca, obtoženega celo posilstva. Čas je skušal zavrteti nazaj: izginejo priseljenci – in Amerika je spet velika! Izgine pravica do splava – in Amerika je spet velika! Splav Meduze!

Strahovlada vrhovnega sodišča

Ko so demaskulinizirani, deklasirani, deprivilegirani, nevidni, užaljeni, jezni moški poslušali, kako se vsi, z mediji in »elitami« vred, posmehujejo Trumpu, so imeli občutek, da se posmehujejo njim – njihovi demaskuliniziranosti, deklasiranosti, deprivilegiranosti, nevidnosti, užaljenosti, jezi. Moški (in belci), ki imajo občutek, da izginjajo in izumirajo, so ga še vedno voljni poslušati v nedogled – ni norosti, ki mu je ne bi šteli v dobro.

Le zakaj ga vsi ti »pravi« moški ne bi jemali resno? Ko je kandidiral za predsednika, je obljubil, da bo na vrhovno sodišče imenoval same konservativne sodnike, ki bodo potem razveljavili sodbo Roe v. Wade in prepovedali splav. In to je potem res storil: na vrhovno sodišče je imenoval tri konservativne sodnike (Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh, Amy Coney Barrett), ki naj bi zdaj – skupaj s preostalimi konservativnimi vrhovnimi sodniki – razveljavili sodbo Roe v. Wade in prepovedali splav.

Toda: mar niso na oblasti demokrati? Mar nimajo večine v kongresu? Mar ni v Beli hiši liberalec, demokratski predsednik? Res ironično, že kar groteskno: na oblasti so demokrati, Ameriki pa dejansko vladajo republikanci – konservativni vrhovni sodniki, ki so jih na vrhovno sodišče imenovali republikanski predsedniki. Liberalci so na oblasti, Ameriko pa spreminja vrhovno sodišče. Še huje: liberalci imajo oblast, vrhovno sodišče pa Ameriko pelje na desno.

Spomnite se predsedniških volitev leta 2000, ko sta se udarila George W. Bush in Al Gore. Bila sta povsem izenačena. Odločala je Florida, na kateri pa je zmagal Bush, toda tako tesno, da so začeli glasove ponovno šteti – in bolj ko so šteli, bolj je kopnela razlika. Če bi jih prešteli do konca, bi zmagal Gore, demokratski predsedniški kandidat. Toda vrhovno sodišče je štetje presenetljivo ustavilo. Logično: pet vrhovnih sodnikov je bilo konservativnih, štirje pa so bili liberalni. Tudi glasovali so tako – 5 proti 4 za Busha. Ja, Busha je izvolilo vrhovno sodišče, kjer so imeli večino republikanci.

A zadnja desetletja je bilo ves čas tako. Petim konservativcem so na vrhovnem sodišču nasproti stali štirje liberalci, ki pa so vse ključne bitke, usodne za Ameriko, izgubljali. Vrhovno sodišče je tako s svojimi konservativnimi odločitvami korporacijam in bogatašem omogočilo, da so v predvolilne kampanje »vlagali« ogromne, brezmejne količine denarja in si kupovali politike (s čimer je legitimiralo korupcijo), ljudem je s svojo interpretacijo zakona o volilni pravici otežilo oddajo volilnega glasu (predvsem revnim in pripadnikom manjšin, črncem ipd.), praktično onemogočilo je civilne tožbe proti korporacijam, interesom korporacij je povsod dajalo prednost pred interesi ljudi (v monopoliste je naravnost zaljubljeno), korporacijam in bankam je razširilo pravice, tako da kazensko nihče ne odgovarja za svoje finančne zločine, omejilo je pravice manjšin in tudi žensko pravico do izbire. Rezultat je bil pač vsakič in vedno znova in spet 5 proti 4.

Vrhovno sodišče je poskrbelo, da se je Amerika – podobno kot Bill Murray v Ramisovi romantični komediji Groundhog Day – ujela v časovno zanko »neskončnega dneva«, toda z vsakim dnem je zdrsnila bolj na desno. Ne Ronald Reagan, ne stari Bush, ne mali Bush, ne republikanski kongres, ne Tea Party – vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je Ameriko odpeljalo na desno. Tudi ko so bili na oblasti demokrati (Bill Clinton, Barack Obama), so vladali republikanci.

In navsezadnje, vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je pustilo, da je ameriški proletariat postal žrtev tehnoglobalizacije, davčnih oaz, davčnih reform, neoliberalnih politik, kreativne destrukcije, dereguliranih bank, socialnega kolapsa in Ginijevega koeficienta. Vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je proletarce spremenilo v deklasirane, deprivilegirane, nevidne, užaljene, jezne, izgubljene, pozabljene, žalostne ljudi, čakajoče na Godota – no, populista.

Konec je progresivnosti. Ameriko čaka največja erozija pravic v zgodovini.

Rezultat 5 proti 4, s katerim so se leta in leta zaključevale volitve onega pravega, originalnega, skrivnega volilnega stroja (vrhovnega sodišča), je izginil šele leta 2016, ko je umrl Antonin Scalia, zelo konservativen vrhovni sodnik, in ko kongres, v katerem so imeli večino republikanci, Baracku Obami ni pustil, da bi imenoval svojega, liberalnega vrhovnega sodnika, tako da ga je potem imenoval Trump, jasno, svojega, konservativnega, Neila Gorsucha. Kmalu je dobil priložnost, da imenuje še dva, Bretta Kavanaugha in Amy Coney Barrett, oba zelo konservativna in nenaklonjena pravici do splava.

A prav konservativno vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je ustvarilo demokracijo, v kateri lahko ekonomsko prosperirajo tipi, kakršen je Trump, in v kateri lahko tipi, kakršen je Trump, postajajo predsedniški kandidati in celo predsedniki. Amerike ne čaka destalinizacija, temveč restalinizacija. Ne odjuga, temveč dolga zima.

Pri tem ne smemo pozabiti, opozarja Jay Michaelson (Rolling Stone), da je Trump v svojem mandatu imenoval tudi 226 dosmrtnih zveznih sodnikov, pretežno belih moških, fanatično konservativnih, ideološko dogmatičnih in zelo mladih, tako da bodo na tem položaju še 40 ali 50 let. Za Ameriko bo to pogubno, saj jo iz dneva v dan, iz odločitve v odločitev, iz sodbe v sodbo kapljično – da ne rečem kapilarno – spreminjajo in obračajo čedalje bolj na desno, ko sistematično reducirajo pravice nebelcem, priseljencem, ženskam, skupnosti LGBTQ+ in okolju. Konec je progresivnosti. Ameriko čaka največja erozija pravic v zgodovini.

Kar seveda pomeni, da predsedniške volitve leta 2016 niso bile le volitve novega predsednika, temveč tudi volitve novega vrhovnega sodišča. Volivci niso odločali le o tem, kdo bo sedel v Beli hiši, temveč tudi o tem, kdo bo sedel na vrhovnem sodišču. Navsezadnje, prav tam, na vrhovnem sodišču, se dogajajo prave volitve – volitve, ki res odločajo. Volitve, pri katerih res šteje vsak glas. Le devet volivcev, le devet glasov. In vsi vedno pridejo na volišče. To pa je tudi vse, kar na koncu ostane od demokracije. In volitve so le cirkus, ki vsaka štiri leta to prikrije.

In če parafraziram Deklino zgodbo: Gilead se bo zlagoma preselil v ljudi.