Končno novi zakon o nalezljivih boleznih

Ko so pred tednom dni koalicijski poslanci v parlamentarni postopek vložili predlog sprememb zakona o nalezljivih boleznih, se je del javnosti zdrznil. Bodo uvedli obvezno cepljenje in visoke denarne kazni za tiste, ki se ne bodo želeli cepiti? Ali predlog res prinaša nove, še višje kazni za neupoštevanje vladnih odlokov, s katerimi se omejuje gibanje? Bodo res najstrožje kaznovani tisti, ki bodo pozivali k protestom zoper vladne ukrepe? Te strahove je potem pred kamerami izrekel tudi poslanec SDS Branko Grims. Nelagodje v javnosti je bilo precejšnje.

Mediji v neposredni ali posredni lasti SDS so objavljali in poobjavljali omenjena svarila. Objavili so celo del zakona, ki potrjuje vsaj strahove pred visokimi kaznimi v povezavi z omejevanjem gibanja in protesti.

Vendar predlog sprememb zakona o nalezljivih boleznih ni obsežen. In kdor ga je prebral, ve, da držijo pojasnila vlagateljev zakona in Pravne mreže za varstvo demokracije: zakon namreč prinaša prav nasprotno – več varovalk pred oblastnimi zlorabami epidemije, kazni pa celo odpravlja.

Pojdimo po vrsti. Glasila iz kroga SDS so sicer objavila del pravega, v državni zbor vloženega zakona. A objavili so del s členi, ki se spreminjajo, torej člene, ki so v veljavi in bodo spremenjeni z novim zakonom. Strah v javnosti so torej sejali z zakonskimi določili, ki jih je uzakonila vlada Janeza Janše oziroma njena koalicija v državnem zboru. Ta je namreč v prvih mesecih epidemije podvojila kazni za neupoštevanje epidemioloških in drugih vladnih ukrepov, poleg tega pa uvedla dodatne, še trikrat višje kazni za tiste, ki bi organizirali protivladne proteste ali pozivali k udeležbi.

Barbara Rajgelj iz mreže za varstvo demokracije je na Twitterju omenjene medije in spletne portale označila za »strupena glasila Janeza Janše« in »lažnivi propagandni stroj«. Zdi se, da je ta propagandni stroj dokončno prestopil mejo med drugačno interpretacijo, selektivnim poročanjem, zavajanji na eni strani in lažjo na drugi. Možna pa je tudi razlaga, da v resnici ne poznajo veljavnega zakona o nalezljivih boleznih in sprememb, ki jih je vanj zapisala Janševa vlada.

Možno je tudi, da je osnovno vest, ki so jo potem poobjavili vsi drugi, pripravil nekdo, ki slabo pozna zakonodajo, zato je po pomoti v zakonskem predlogu navedene veljavne člene predstavil kot prihajajoče.

In kaj dejansko prinaša novi zakon? V resnici v celoti odpravlja kazni za nespoštovanje ukrepov, kot so omejevanje gibanja, policijska ura in podobno. Odpravlja tudi kazni za protivladne protestnike. Uzakonja to, kar je v več odločbah zapovedalo ustavno sodišče, zlasti v tisti, s katero je lani poleti potrdilo najbolj očitno – da je veljavni zakon o nalezljivih boleznih podnormiran in neprimeren za razsežnejše epidemije v sodobnem času.

Zakon torej prinaša omejitve za vlado pri vladanju z odloki, vodenje epidemije na podlagi stališč (prave) strokovne skupine, časovne omejitve ukrepov, nadzor državnega zbora – pač vse, kar je doslej manjkalo in zaradi česar je prejšnja vlada med epidemijo lahko počela, kar je želela. Pravzaprav gre za minimum, ki zagotavlja varovalke pred izkoriščanjem epidemij za avtoritarne posege v družbo, pri čemer gre trenutni koaliciji zameriti zgolj to, da zakon sprejema po skrajšanem postopku, za kar v tem trenutku (še) ni posebne potrebe.

V podobnem položaju, z zastarelimi, neprimernimi in neustavnimi zakonskimi podlagami za čas epidemij, so se znašle številne, če ne vse vlade. A so večinoma samoiniciativno ali po navodilih njihovih ustavnih sodišč že v prvih mesecih ali vsaj v prvem letu epidemije sprejele času in razmeram primerno zakonodajo. Storile so torej, kar v Sloveniji zdaj počnemo 27 mesecev po prvi razglasitvi epidemije.

A zapisano ne pomeni, da bo zakon sprejet. Po nekaterih pravnih mnenjih naj bi bil nadzor parlamenta nad vladnimi uredbami sporen, saj naj bi načenjal ustavno načelo delitve oblasti. Zato se lahko zgodi, da se bo v postopku sprejemanja zakon še spremenil. Politika pač mora biti spretna, zakoni pa pravno precizni.