Seveda je televizija pograbila kandidaturo Nine Krajnik

Vsake predsedniške volitve zaznamujejo tudi obrobni kandidati, ki sploh nimajo možnosti za izvolitev. Nekatere postavijo politične stranke, ki s tem opozarjajo nase, na drugi strani so posamezniki, ki vidijo priložnost za samopromocijo, reklamiranje svojih podjetij, dejavnosti ali sebe kar tako, že česa. Naj je šlo na prvih predsedniških volitvah za Ivana Krambergerja, prodajalca knjig o osebni rasti, za radikalnega nacionalista Andreja Šiška, pa bivšo ravnateljico Angelco Likovič, katere stališč nihče od nas noče poznati, ker predsedniške volitve pač niso revnoumen resničnostni šov … Seznam je dolg.

Saj razumemo, da ti kandidati privlačijo tabloide, a zakaj so tako privlačni za resni televiziji, kot sta TV Slovenija in POP TV? Zakaj se vedno ponovi popolnoma nekritično predstavljanje nepomembnih stališč irelevantnih kandidatov, ki sploh nimajo možnosti, da bi bili izvoljeni? Mar na televizijah ne razumejo, da s tem banalizirajo politiko ter lastno delo? Če so poročila – prva ali večerna – na POP TV vsebinsko lahko tako blizu resničnostnim šovom, zakaj bi kdo potem sploh še cenil to novinarstvo? Princip dela je namreč enak.

Zadnji primer nekritične obravnave robnih in tudi vprašljivih kandidatov je Nina Krajnik, gospa s sicer ugledno izobrazbo, a izjemno dvomljivih dejanj in vprašljive uporabe psihoanalize; bremenijo jo tudi pričevanja o nasilju. Zakaj se Gregor Drnovšek, novinar nacionalke, tako trudi, da bi Krajnikovo, ki ve manj o politiki, kot je vedel sam, ko je prišel kot pripravnik na televizijo, postavil ob bok dvema etabliranima kandidatkama, Marti Kos in Nataši Pirc Musar? Zakaj potem ni vabil v svoje oddaje hkrati Janeza Janše in Zorana Svetovanovića? Seveda vemo odgovor: ker to pač ne gre. Kaj je drugače pri tej kandidatki? Mar to, da si drzne napadati Slavoja Žižka, Alenko Zupančič in Mladena Dolarja – je zaradi tega kredibilna? Je njena samooklicanost za izvedenko res dovolj, da jo primerjajo z omenjeno trojico, ki gostuje po najuglednejših univerzah sveta, medtem ko Krajnikova svojih »uspehov« ne more popisati niti na enem listu A4 formata? Ali k temu priznavanju botruje seznam njenih podpornikov, ki se bere kot seznam političnega obrobja?

A prav nič drugače se za javni prostor popolnoma nepomembne osebe, kakršna Nina Krajnik brez dvoma je (čeprav bi si zaslužila resno obravnavo v prispevku o tem, ali ima država nadzor nad »pomočjo« ljudem v stiski), ni lotil POP TV. Vemo zakaj: Nino Krajnik vidijo kot popestritev, kot priložnost, da bo predsedniška bitka bolj resničnostni šov. Zato so jo seveda predstavili v oddaji 24ur zvečer, pri čemer pa kljub siceršnji tabloidnosti na dan ne potegnejo vsega, kar o njej vedo. Jani Muhič točno ve, s kom ima opraviti, a zdaj še ni čas za razkritja: pred sabo ima namreč osebo, ki bo dvigovala rejtinge, ki bo naredila predsedniško kampanjo »bolj gledljivo«. To pač stoji za tem nekritičnim predstavljanjem.

Se pa že veselimo prispevkov tako na TV Slovenija kot POP TV tam po predsedniških volitvah, ko se bodo spraševali, kako je mogoče, da so tako robni kandidati na volitvah tako odmevni. Le kdo ustvarja ta odmev?