Veliko denarja, dovolj zdravnikov, dolge čakalne dobe

Vsi poznamo ta scenarij: če danes v Sloveniji nujno potrebujete pregled specialista, boste naleteli na dolge čakalne vrste v javni ustanovi. Medtem pa boste do želenega zdravnika v nekaj dneh brez težav prišli v zasebni ambulanti, kjer boste storitev morda morali tudi plačati, čeprav plačujete javno zdravstveno zavarovanje preko socialnih prispevkov in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Razlogi za takšno stanje naj bi bili demografija, torej starajoča se družba, pa tudi pomanjkanje denarja, namenjenega zdravstvu, in seveda pomanjkanje zdravnikov.

A vse to so v številnih primerih zgolj izgovori: denarja za zdravstvo je danes toliko, da ga bolnišnice ne morejo porabiti. Od zagotovljenih dodatnih 60 milijonov evrov za skrajševanje čakalnih dob je uspelo lani ministrstvo za zdravje porabiti le za 18,5 milijona evrov dodatnih storitev. In koliko od tega denarja so javni zavodi, koncesionarji in zasebniki doslej potrošili? Do konca maja po podatkih ministrstva za zdravje zgolj 1,5 milijona evrov.

Ministrstvo za zdravje pod vodstvom Danijela Bešiča Loredana zdaj napoveduje nov ukrep: 500 milijonov evrov težko finančno injekcijo. »Upam si trditi, da bomo prvič v zgodovini samostojne Slovenije naredili eksperiment. Po 18 mesecih trdega dela bomo vedeli, kje so meje javnega zdravstvenega sistema,« je dejal ta mesec tudi premier Robert Golob. A denarja že prej ni bilo premalo. Tudi kadra je na večini področij dovolj. Leta 2005 smo imeli okoli 4800 zdravnikov, konec leta 2020 že 6612. Še celo število družinskih zdravnikov se je v tem času podvojilo: leta 2005 smo jih imeli 764, danes 1234.

Čakalne dobe so tudi posledica dejstva, da je delo zdravnikov zvečer in po posebnih programih, namenjenih skrajševanju čakalnih dob, izredno dobro plačano, zato so zdravniki v času rednega dela manj aktivni.

Zakaj kljub temu govorimo o krizi v zdravstvu? Medicina je v tem času napredovala, življenjska doba se je v Sloveniji od leta 2005 do 2020 povečala za 3 leta, pacientov je več in od zdravstva pričakujemo več. A tu je še en razlog za krizo v zdravstvu: v prejšnji številki Mladine smo razkrili način dela na enem od oddelkov UKC Ljubljana. Predstavili smo primer intervencijske radiologije, kjer zdravniki specialisti opravljajo operacije s pomočjo minimalnih posegov skozi žile. Namesto tveganih operacij znajo na ta način odstraniti – izžgati – tumorje, vstaviti žilne opornice in podobno. Samo delo opravljajo izjemno kakovostno in na tej ravni žanjejo številne pohvale, tudi bolnikov.

A problem je drugje. Na oddelku za intervencijsko radiologijo povprečni zdravnik specialist v rednem delovnem času, med 7. in 15. uro, v povprečju obravnava enega samega bolnika. Poseg na tem oddelku povprečno traja največ eno uro, na oddelku pa je skupaj zaposlenih 10 interventnih radiologov, ki imajo na voljo tri operacijske dvorane. Vse to pomeni, da so zdravniki v rednem delovnem času izjemno podobremenjeni. Aprila letos, denimo, so vsi skupaj v dopoldanskem času po naših podatkih opravili zgolj okoli 190 posegov. Popoldne in zvečer pa so posegi plačani po učinku in je urna postavka tudi do trikrat višja – in takrat so zdravniki tega oddelka petkrat bolj učinkoviti.

Primer radiologije je zgolj slika širšega problema: da so dolge čakalne dobe pogosto paradoksalna posledica dejstva, da je delo zdravnikov popoldne, zvečer ali po posebnih programih, namenjenih ravno skrajševanju čakalnih dob, izredno dobro plačano, zato so zdravniki v času rednega dela manj aktivni. Februarja letos je denimo svet UKC Ljubljana obravnaval primer obremenjenosti ortopedov na njihovi kliniki. Analiza je pokazala, da je bilo v službenem času od 23 ortopedov leta 2019 podpovprečno obremenjenih kar 15, torej velika večina. Na področju ortopedije so seveda čakalne dobe med najdaljšimi, na tem področju pa je tudi največ zasebnih ambulant, kjer so pogosto zaposleni prav ti v javnem sektorju podobremenjeni zdravniki.

Kako problem rešiti? Odgovorni rešitev pravzaprav nimajo. Vodstvo UKC, tj. generalni direktor Jože Golobič in strokovna direktorica Jadranka Buturović Ponikvar, sta v odgovoru na naše vprašanje priznala, da se problema zavedajo že kakšno desetletje. A »poskusi omejitve teh praks so zahtevni in terjajo veliko stopnjo prilagajanja, sicer nepopravljive posledice lahko nosijo bolniki«, odgovarjata. »Pri vsakem poskusu ureditve organizacije dela v javnih zdravstvenih organizacijah je potrebno predvideti in vzeti v obzir odziv zaposlenih, njihovih sindikatov, že tradicionalne grožnje z umikom soglasij za delo več kot 40+8 ur tedensko (kar lahko onemogoča razpis službe 24/7), in posledice, ki jih bo vse to imelo za bolnike. Posebej to velja za UKC Ljubljana, ki je zadnja postaja v državi, ki svojih bolnikov nima kam poslati.«

Poslovodstvo kliničnega centra, če ostanemo pri konkretnem primeru, torej ne ve, kaj storiti. Pišejo o tradicionalnih grožnjah sindikata Fides. Če smo konkretni: med intervencijskimi radiologi je tudi zastopnik Fidesa za ves UKC, ki seveda kot radiolog dela še pri zasebnikih. Ime mu je Milenko Stanković. Uprava UKC se ga boji. Od njih smo denimo zahtevali podatke o tem, kje pri zasebnikih njihovi intervencijski radiologi še delajo, zlasti gospod Stanković, a nam odgovora niso želeli posredovati. »Delo v drugih ustanovah opravljajo vsi zdravniki na Kliničnem inštitutu za radiologijo (KIR), ki za to izpolnjujejo pogoje in za dovoljenje zaprosijo. Poimenskih seznamov s podatki o naših zaposlenih vam ne moremo posredovati,« pravijo.

Čeprav so v koaliciji prepoved popoldanskega dela zdravnikov zapisali v koalicijsko pogodbo, je minister Bešič Loredan večkrat poudaril, da tega ne bo storil.

A tudi ostali dejansko ne vedo, kaj storiti. Poslovanje v UKC Ljubljana in »spodbujanje zdravnikov UKC k delu v rednem delovnem času je v domeni novega sveta zavoda UKC Ljubljana«, so nam odgovorili iz ministrstva za zdravje in opozorili, da je vlada minuli teden zamenjala predstavnike ustanovitelja v svetih nekaterih bolnišnic. Prejšnji svet UKC je vodil Matjaž Trontelj, član in nekdanji predsednik sveta NSi, sicer pa član vodstva Vzajemne oziroma direktor sektorja za zavarovalne primere – šlo je torej za človeka, ki je v direktnem konfliktu interesov z UKC. Vprašali smo ga, kaj je njegov svet storil na tem področju. Odgovoril nam je, da se ne bi več rad pojavljal v javnosti, a da so se pod njegovim vodstvom svetniki UKC s tem problemom zelo veliko ukvarjali.

Vlada Roberta Goloba je minuli teden zaradi slabega poslovanja zamenjala člane svetov zavodov devetih bolnišnic, med drugim tudi svete v obeh kliničnih centrih. V ljubljanskem UKC bo Trontlja zelo verjetno nadomestil Tomaž Slana, sicer strateški nadzorni manager v Gen-I. Slana nam je odgovoril, da ta trenutek še ni seznanjen z razmerami v UKC Ljubljana in da nam odgovorov ne more podati. Podobno so nam odgovorili drugi novi svetniki, ki smo jih vprašali o rešitvah, recimo Irma Gubanec. Na ministrstvu za zdravje pravijo, da imajo odgovore novi svetniki, novi svetniki pa, da še čakajo na nove usmeritve, torej na novo zdravstveno politiko ministrstva za zdravje.

Kako lahko vlada Roberta Goloba spodbudi zdravnike k delu v času rednega delovnika in v okviru javnega zdravstvenega sistema? Opišimo to na konkretnem primeru. Dimitrij Kuhelj, ki vodi Klinični inštitut za radiologijo UKC Ljubljana, ima očitno sklenjen nekakšen tihi dogovor z zaposlenimi: dopoldne jim ni treba veliko delati, dovoli jim delo pri zasebnikih popoldne ali služenje ob dodatnih programih. Zaposleni zdravniki specialisti so zato večinoma s Kuhljem zadovoljni in vsak poseg v njihovo rutino bi povzročil upor in proteste zdravniškega sindikata. Če bo nova vlada za zdravje zagotovila več denarja, v primeru Kliničnega inštituta za radiologijo verjetno dodatnih 16 milijonov evrov za nova presejalna programa za raka pljuč in prostate, bo ta denar namenjen zasebnikom in koncesionarjem, ki zdaj kupujejo nove radiološke aparate in kjer bodo radiologi iz javnega zdravstva več delali. A kje je tu logika?

Ob pomanjkanju drugih idej in zamujenih priložnostih, da bi te trende spremenili, bo očitno na koncu ostala le ena rešitev: prepoved popoldanskega dela zdravnikov in jasnejša meja med javnim in zasebnim zdravstvom. A tega se ekipa ministrstva za zdravje, glede na njihove izjave, ne bo dotaknila. Čeprav so v koaliciji prepoved popoldanskega dela zdravnikov zapisali v koalicijsko pogodbo, je minister Bešič Loredan večkrat poudaril, da tega ne bo storil.