Volilno-referendumska jesen?

Kadar Vili Kovačič napove pridobivanje podpore za razpis referenduma, je jasno, da misli resno. Gre za človeka, ki mu je uspelo pred sodišči doseči celo razveljavitev referenduma – zaradi bistvenih nepravilnosti v kampanji – in s tem ponovno glasovanje o istem vprašanju na ponovljenem referendumu (to je bil referendum o zakonu o drugem tiru v času vlade Mira Cerarja). A tako ni zato, ker bi šlo za čudežnega civilnodružbenega borca, pač pa zato, ker je Kovačič član velike in močne ekipe. Za njim stoji največja in daleč najbogatejša politična stranka (SDS), zelo pogosto pa tudi največja in daleč najbogatejša civilnodružbena organizacija (RKC).

A čeprav je sprva kazalo, da bo težaško in umazano delo v obliki »ljudskega« referenduma za politične potrebe in namene namesto SDS spet opravil Kovačič, se to ni zgodilo. Tik pred iztekom roka za vložitev referendumske zahteve je poslanec SDS Branko Grims na posebni tiskovni konferenci javnost obvestil, da bo referendum o zakonu o vladi iz prve vrste vodila kar njegova stranka. V SDS so očitno zbrali vsaj 2500 podpisov volivcev, in če se bodo ti izkazali za verodostojne, bo predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič morala razpisati rok za zbiranje potrebnih 40 tisoč podpisov za razpis zakonodajnega, razveljavitvenega referenduma.

Čeprav se glede na nedavni volilni izid zdi neverjetno, da bi volivke in volivci na referendumu premieru Golobu odrekli možnost, da nekoliko razširi vlado in jo oblikuje po svojih željah, je SDS prvi cilj dosegla že s tem, da bo uveljavitev zakona o vladi ustavljena vsaj za čas zbiranja podpisov, za katerega je z zakonom določenih 35 dni. A zdi se, da se bo vse skupaj zavleklo še precej dlje in da bi zaradi kaprice SDS dejansko lahko bil razpisan celo referendum. Stranki, ki je na volitvah zbrala 280 tisoč glasov, verjetno ne bi smelo biti težko zbrati sedmine teh.

Zdaj je že jasno, da pri početju SDS (ob pomoči NSi) ne bo šlo zgolj za nekaj nešportnih potez nekoga, ki slabo prenaša poraz in je v afektu spričo razočaranja nad volilnim izidom. Njeni poslanci so že prvi dan mandata novega državnega zbora začeli res sistematično uporabljati vsa »dopustna« parlamentarna sredstva – pa čeprav v nasprotju z njihovim osnovnim namenom. Namen ni vsebinski, ampak oteževanje dela vlade in koalicije v državnem zboru. Pomembni predstavniki SDS mislijo povsem resno, ko že dlje zagotavljajo, da bodo takšna opozicija celoten mandat, da ne bodo kar tako odnehali.

Umazana ustavna igra

Seveda SDS (in NSi) ni mogoče očitati kršitev zakonskih določb o delovanju opozicije. Vse poteze – od vlaganja številnih predlogov zakonskih sprememb, s katerimi se ravno zdaj ukvarja državni zbor, da se bo čez čas lahko začel ukvarjati (tudi) s predlogi zakonov, ki jih je vložila vlada ali koalicija, do vlaganja zahtev za referendume – vse to je znotraj zakonskih in s tem ustavnih pravil igre v parlamentarni demokraciji. A prav to je definicija tako imenovane constitutional hardball, v sodobni ustavnopravni teoriji že dokaj uveljavljenega termina za nekakšno »umazano«, »trdo« ustavno igro. »Gre za uporabo pravil, pogosto nenapisanih ustavnih ’norm’ in ’standardov’, pri kateri se namen takšnih nenapisanih norm izniči s tem, da se krši ’namen’ teh pravil, čeprav tisti, ki to predlaga, ozko gledano, ne ’krši’ izrecne norme parlamentarnega postopka,« pojasnjuje dr. Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu in soavtor knjige Power to the People, v kateri se ukvarja prav s tem problemom, ki ga po pravilu naplavi prihod takšnih in drugačnih populistov na oblast.

Ameriški predsednik Joe Biden se je odrekel umazani ustavni igri na vrhovnem sodišču, s katero bi lahko spremenil razmerje med konservativnimi in liberalnimi sodniki.

Morda je početje SDS lažje ponazoriti s primerjavo. Poimenovanje umazane ustavne igre izhaja iz športa. Včasih slišimo trenerje in športnike moštvenih kontaktnih športov, med katerimi sta tudi najbolj priljubljena nogomet in košarka, kako se pritožujejo, da jih nasprotniki pretepajo. To ne pomeni, da jih dejansko pretepajo, ampak da namenoma in vztrajno igrajo trdo, z več stika kot navadno, na meji prekrška. Po pravilu pretepani rešitve iz slabega in nefer položaja ne vidijo v vztrajanju pri pošteni igri, ki bo prej ko slej prinesla rezultat, ker naj bi bilo to edino pravično. Ne, odziv je vedno enak – da se bodo morali »postaviti zase«, »na nasprotnikovo trdo igro odgovoriti z lastno«, da se bodo morali »spustiti v pretep z njimi« in podobne športne floskule. In moštveni šport v tem pogledu ni bistveno drugačen od prav tako moštvene igre, imenovane parlamentarna demokracija, kjer so nasprotna moštva politične stranke.

Kako se bo odzvalo pretepano moštvo?

Bugarič pojasnjuje, da v zgodovini vendarle najdemo številne primere, ko so se nekateri politični akterji odrekli umazani oziroma trdi ustavni igri ali pa se je o tem poenotila in se ji odrekla celo večina parlamentarnih strank in (uspešno) marginalizirala tiste, ki igrajo skrajno umazano. Kot najbolj svež primer omenja ameriškega predsednika Joeja Bidna, ki se je odrekel umazani igri, s katero bi lahko razvrednotil poprejšnjo umazano igro predhodnika Donalda Trumpa: »Biden se je recimo uprl skušnjavi, da bi na trdo igro Donalda Trumpa, ki je vrhovno sodišče koloniziral s svojimi kandidati, odgovoril z lastno trdo igro in povečal število sodnikov vrhovnega sodišča, kar ameriška ustava dopušča, saj število sodnikov ureja zvezni zakon.« Biden bi torej povsem znotraj ustavnih pravil lahko povečal število vrhovnih sodnikov, imenoval dodatne sodnike in s tem spremenil razmerje med konservativnimi in liberalnimi sodniki. Verjetno lahko z gotovostjo zapišemo, da bi republikanska stranka, kot jo poznamo danes, v podobnih razmerah zagotovo ravnala tako ne glede na to, ali bi jo vodil Trump ali kdo drug.

Je edina izbira, ki jo ima Golobova vlada, da tudi sama igra umazano ali pa izgubi?

Poleg tega so vsaj kratkoročne in srednjeročne posledice plemenite Bidnove drže kar grozljive. Ameriško vrhovno sodišče z močno konservativno večino je v preteklih dneh dodatno zacementiralo pravico do nošenja orožja in hkrati odpravilo splošno pravico do splava. Glede orožja je razveljavilo zakon zvezne države New York, ki je zahteval utemeljen razlog za pridobitev dovoljenja za posest orožja oziroma za nošenje orožja v javnosti, in s tem tudi drugim zveznim državam sporočilo, naj navkljub pokolom po šolah kar pozabijo na omejevanje »pravice do nošenja orožja«. Kar pa se pravice do splava tiče, so vrhovni sodniki to pol stoletja staro pravico na zvezni ravni preprosto odpravili. To pomeni, da bo poslej lahko vsaka zvezna država določala svoja pravila, splav dovolila ali pa prepovedala. Več kot polovica od 50 zveznih držav je takoj zapovedala zaprtje preostalih nekaj klinik, ki so na njihovem ozemlju še opravljale splav.

Temu je sledila še razsodba vrhovnega sodišča glede srednješolskega trenerja ameriškega nogometa, ki je bil odpuščen, ker je po tekmah pokleknil na sredini igrišča in molil. Po novem, v skladu z odločitvijo sodišča, bodo učitelji v šolah med poukom očitno lahko udejanjali svoje verske prakse, dokler ne bodo silili učencev, da to počnejo z njimi. Ena izmed preglasovanih liberalnih sodnic Sonia Sotomayor je v odklonilnem ločenem mnenju zapisala, da že omenjeno vedenje športnega učitelja pomeni neko prisilo nad učenci, to naj bi kazali tudi posnetki učencev, ki so se pri tem počutili neprijetno.

Mark Tushnet s Pravne univerze v Georgetownu, ki je pred leti utemeljil izraz »ustavne umazane igre«, se je že tedaj vprašal, ali obstaja pot iz začaranega kroga, ko vse politične strani igrajo vedno bolj umazano igro, in ali obstaja možnost, da dobimo politike, ki bodo to zavračali. V sedanjih razmerah v Sloveniji bi lahko njegov odgovor na to vprašanje, ki se sicer v izvirniku nanaša na ameriške republikance, parafrazirali s temi besedami: »Sumim, da bomo priča umazani ustavni igri, dokler SDS ne prevzame popolne oblasti oziroma dokler njeni vodje ne spoznajo, da se to v doglednem času ne bo zgodilo.«