Kaj pa vojna?

Vsi čakajo, da Rusija že končno enkrat zmaga. Da se vse to neha. Da se vrnejo dobri stari časi. Stebrov Zahoda, ki to »posebno vojaško operacijo« – Putinovo verzijo Trumpove politike »America first« – gledajo, se loteva apatija. Izgubljajo potrpljenje. In živce. Čedalje hujša nestabilnost zahodne ekonomije, zahodnega načina življenja in zahodne sreče jih spravlja v slabo voljo.

Naj že zmagajo Rusi – in naj se že začnejo pogajanja! Ukrajinci v tej vojni itak ne morejo zmagati!

Še malo pa stebrov Zahoda ta vojna, ki jih je tako ganila, ne bo več zanimala. Tako kot jih čez nekaj časa ni več zanimala iraška vojna. Ali pa sirska. Oh, ali pa ukrajinska, tista prva, v Donbasu – po letu 2014. Čas in potrpljenje sta najsilnejša vojščaka, je opozoril Lev Tolstoj, avtor Vojne in miru.

Toda: kaj če bo zmagala Ukrajina? Le zakaj ne? Rusom ne gre. Čedalje več mrtvih imajo. Zaletavajo se v prazno. Delujejo obupano. Velike bitke – za Kijev, Harkov ipd. – izgubljajo. Vprašanje je le, ali bodo stebri Zahoda Ukrajini pustili zmagati. Ji bodo še naprej dajali dovolj, da ne crkne, in obenem premalo, da bi zmagala, ali pa bodo pustili, da imperialni Putin to, kar je (in bo), s pomočjo svojega propagandno-dezinformacijskega stroja prikaže kot zmago? In če bi Ukrajina zmagala (in se prelevila v »veliki Izrael«, kot napoveduje predsednik Volodimir

Zelenski), ali bi bila ta zmaga res zmaga – ali pa bi že čez leto ali dve sledila nova ruska invazija? In spet nova?

A kdo pravi, da si sile slavnega Zahoda sploh želijo, da se ta vojna kar takoj konča? Je mogoče takšno vojno kar na hitro končati? So posledice konca takšne vojne – vojne, ki je tako destabilizirala in abnormalizirala svet – predvidljive?

Ko gledamo stebre, oprode in piarovce Zahoda, se zdi, da se jim s koncem vojne prav nič ne mudi.

Kot veste, je že ob koncu marca, po pogajanjih v Istanbulu, v javnost pricurljala diplomatska rešitev, ki je šla takole: Ukrajina se ne bo včlanila v Nato, ne bo gostila tujih vojaških oporišč, ostala bo nevtralna, lahko se bo včlanila v Evropsko unijo, od Zahoda in Rusije bo dobila vsa potrebna varnostna zagotovila, toda obenem je bilo povsem jasno, da ta »čarobni« predlog varnostnih zagotovil ne predvideva za tiste dele Ukrajine, ki jih je – in bo – zasedla Rusija. Ezopski podton je bil na dlani: Ukrajina naj se v zameno za mir odpove delu svojega ozemlja. Že tedaj – takoj na začetku! – ni nihče verjel, da bi lahko Putin Krim in Donbas vrnil Ukrajini.

Zdaj žge vročinski val. Jeseni pride blato. Pozimi sneg. Meja med Ukrajino in Rusijo se vsak dan spreminja.

Italija je nedavno predlagala svojo verzijo diplomatske rešitve – ta vključuje razglasitev premirja in demilitarizacijo, umik ruske vojske in sankcij, ukrajinsko nevtralnost in zagotovila varnosti ter avtonomijo Krima in Donbasa, ozemelj, ki so jih zasedli Rusi. Avtonomijo? Samo avtonomijo? Le avtonomijo? Ja, ja, le avtonomijo – Krim in Donbas ostaneta v Ukrajini. A res? Koliko časa? Za vedno? Ali začasno? Bo to prineslo večni mir in stabiliziralo regijo? Evropo?

Francoski predsednik Emmanuel Macron je takoj zatem – diplomatsko, se razume – oznanil, da »Zahod ne sme ponižati Rusije«. Hotel je reči: diplomatska rešitev za Rusijo ne sme biti »ponižujoča«. Je diplomatska rešitev, ki vključuje le avtonomijo Donbasa in Krima, za Rusijo »ponižujoča«? Ali pač ne? Ne vemo – evropski voditelji so za vsak primer raje indirektni. Nedorečeni. Dvoumni. Nočejo, da bi jim kdo očital neobčutljivost do Ukrajine. Obenem pa nočejo »poniževati« Putina.

Ko gledamo ukrajinsko vojno, se zdi, da si vsi – od Amerike do Evropske unije – skrivaj želijo prav to: da bi še kar trajala in trajala. Da bi bila na voljo.

Zato ne preseneča, da je kot resnica evropskih »vizij« nastopil Henry Kissinger, nekdanji ameriški zunanji minister in vojni zločinec (britanski esejist Christopher Hitchens mu je – v knjigi The Trial of Henry Kissinger – »sodil« za vojne zločine in zločine proti človeštvu), ko je na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu – kje pa? – Ukrajino pozval, naj zasedena ozemlja kar lepo prepusti Rusiji, jasno, v zameno za mir. »V vrhovih politike se očitno oblikuje konsenz – Moskvi dajte ozemlje v zameno za mir,« pravita Alina Polyakova in Daniel Fried (Foreign Affairs).

Mar ni britanski premier Neville Chamberlain, obseden z »ohranjanjem  miru«, leta 1938 na sloviti »münchenski konferenci« Sudete, sicer češko ozemlje, vljudno in sramotno prepustil Hitlerjevi Nemčiji – v zameno za mir?

A glej, no, ta konsenz, ki ga pakirajo »koridorji moči«, bi lahko postal »čarobna« diplomatska rešitev, ki jo vsi tako napeto čakajo. Tako kot smo po II. svetovni vojni dobili dve Nemčiji, Zahodno in Vzhodno, bi zdaj dobili dve Ukrajini, Zahodno in Vzhodno. Ha. Ali dve Koreji.

Zdaj pa resno: je kaj bolj ciničnega od tega »konsenza«? Je kaj bolj sprevrženega od te »diplomatske rešitve«? Od Ukrajine, ki se je tako junaško uprla ruski vojski (in ki jo je Zahod pri tem tako navdušeno podpiral), pričakujejo, da bo zasedene teritorije, vse od Krima in Donbasa do kopenskega »mostu« med njima (ob Črnem morju), prepustila Rusiji – v zameno za mir? Zahod, ki je Putina tako odločno obsojal (Hitler! fašist! sociopat! pošast! zver! Kaligula!), bi ga zdaj nagradil – z ozemljem!

V resnici je še huje: zdi se, kot da »koridorji moči« to diplomatsko rešitev oblikujejo zato, ker dobro vedo, da je Ukrajina ne bo nikoli sprejela. To diplomatsko rešitev prikazujejo kot edino mogočo in najboljšo, tako rekoč idealno diplomatsko rešitev, ker dobro vedo, da jo bo Ukrajina zavrnila. Rečeno naravnost: to diplomatsko rešitev ponujajo in forsirajo zato, da se vojna še ne bi končala. Da bi torej še kar naprej trajala in trajala.

Rusija naj čim bolj trpi!

In res, ko gledamo ukrajinsko vojno, se zdi, da si vsi – od Amerike do Evropske unije – skrivaj želijo prav to: da bi še kar trajala in trajala. Da bi bila na voljo – kot televizijski program. Kot video na zahtevo. Da se torej ne bi končala. Noam Chomsky (TomDispatch) pravi, da bi to vojno lahko zelo hitro končali z diplomacijo, a da sta »Amerika in večina Evrope izbrali nediplomatsko opcijo. Kar je očitno. Še naprej je treba prizadevati Rusijo.« Refren je zdaj že dobro znan: »Poskrbeti je treba, da bo Rusija trpela.«

Noam Chomsky pravi, da bi to vojno lahko zelo hitro končali z diplomacijo, a sta Amerika in večina Evrope izbrali nediplomatsko opcijo. Še naprej je treba prizadevati Rusijo.

Pri tem je kakopak povsem nepomembno, kaj se dogaja z Ukrajino, ki se utaplja v čedalje grozovitejši moriji, in preostalim svetom, ki se utaplja v čedalje hujši energetski krizi, čedalje večji prehranski krizi, čedalje hujši inflaciji, čedalje večji draginji (recesija ni daleč stran) in čedalje strupenejši politični krizi. Povsem vseeno je, kako in koliko trpi Ukrajina – važno je, da trpi Rusija. Naj trpi! Čim bolj! Čim dlje!

Zahod – paket Amerike, Evropske unije in Nata – je očitno prepričan, da je treba le pritiskati na Putina, da ga je treba le izzivati in potiskati do skrajne meje, do skrajnega roba, pa se bo zlomil in priznal poraz. Če bo Rusija dovolj trpela, slej ko prej ne bo mogla več. Omagala bo. Se zrušila. Kapitulirala. Nobeno orožje ji ne bo več pomagalo.

Da bi Rusija čim bolj trpela, se zahodni »koridorji moči« igrajo z življenji Ukrajincev, ki jih žre vojna, z življenji Azijcev in Afričanov, ki bodo umrli od lakote, in s prihodnostjo civilizacije, pravi Chomsky. »Za to ni nobene moralne podlage.«

Namesto diplomacije in konca vojne nam stebri Zahoda – voditelji »mednarodne skupnosti« – že mesece naštevajo, kaj vse bo zanesljivo ustavilo in pokopalo Putina in njegovo invazijo: junaški odpor Ukrajincev; visoka bojna morala; mogočne, zastrašujoče zahodne sankcije; zamrznitev ruskih bank; odločni govori zahodnih državnikov; zahodna finančna, vojaška in logistična pomoč; Nato na meji; nemoč ruske vojske, ki že kaže znake velike utrujenosti, naveličanosti, nemotiviranosti, demoraliziranosti; neverjetno slabo načrtovanje blitzkriega; slabo rusko poveljevanje; slaba strategija; slaba taktika; slaba logistika; slaba oskrba vojske; slaba izurjenost; slaba disciplina; nerealistične časovnice; nepraktični in nelogični cilji; neučinkovitost; sistemska korupcija v ruski vojski; slabe kitajske gume na vojaških tovornjakih; ruski porazi; spodletelo naskakovanje Kijeva in Harkova; čedalje več indicev, da je Rusija – kljub vojaški, tehnološki, jedrski, proračunski, ekonomski in dezinformacijski premoči – le papirnati tiger (ne, ni kot Amerika, ki kontrolira Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad in ki ima v 80 državah več kot 750 vojaških oporišč); enotnost Nata in Zahoda; doslej je padlo trikrat več ruskih vojakov, kot je v Afganistanu – v času sovjetske okupacije – v desetih letih padlo sovjetskih vojakov; Finska in Švedska hočeta v Nato, kar je bilo še včeraj nepredstavljivo (še en hud poraz za Putina, ki je hotel Nato vendar zmanjšati!); Rusija – itak osovražena in v slepi ulici – ima manjši BDP kot Teksas; blodnemu, ošabnemu, zamegljenemu Putinu se obeta puč; McDonald’s je zapustil Rusijo; Rusija ne more več odplačevati zunanjega dolga in je tehnično bankrotirala (poroča Bloomberg); voditelji držav skupine G7 se že norčujejo iz Putina (»Se bomo slekli?«); Putinu Ukrajine ni uspelo odrezati od Zahoda; njegovi vojni načrti, ki so jih zasegli, kažejo, da je apetite precej zmanjšal in da ne sanja več o osvojitvi celotne južne Ukrajine (poroča Newsweek).

Putin ne more zmagati, kar pomeni, da bo ukrajinska vojna še kar trajala in trajala in trajala. Zahod je pač izbral »nediplomatsko opcijo«, kakega omembe vrednega protivojnega gibanja ni, velika večina članic Združenih narodov – več kot 140, kar je šest milijard ljudi oziroma 76 odstotkov svetovnega prebivalstva – ni uvedla sankcij proti Rusiji (globalni jug bolj ko ne kontrolira Kitajska, ruska zaveznica), Rusija Ukrajine ne zlepa ne zgrda ne bo pustila v Nato (še v Evropsko unijo ne), Ukrajina Rusiji v zameno za mir ne bo podarila tistih okupiranih »delčkov« Ukrajine ( ja, ne zlepa ne zgrda), vojna med Rusijo in Ukrajino ne nadomešča le vojne med Rusijo in Ameriko, temveč tudi vojno med Ameriko, svetovno ekonomsko velesilo št. 1, in Kitajsko, svetovno ekonomsko velesilo št. 2, nekdanjo svetovno znojilnico št. 1 (ki vidi, kaj bi se zgodilo, če bi napadla Tajvan), liberalna demokracija, ki jo tako zelo slavi Zahod, ni več ideal (Rusija in Kitajska imata povsem druge ideale, ki dajejo nacionalni suverenosti prednost pred mednarodnim pravom in človekovimi pravicami), sama vojna se čedalje bolj relativizira (kanadski premier Justine Trudeau se je sestal z ruandskim predsednikom Paulom Kagamejem, s katerim sta potem v en glas obsojala Putinov nezakoniti napad na Ukrajino in pozabila na ruandski nezakoniti napad na Kongo), množično umiranje je povsem sprejemljivo, nekaj naravnega, češ »nekateri bodo pogrešani, drugi ne« (pandemija, med katero je ponekod, recimo v Ameriki, vsak dan umrlo po 2500 ljudi, je svet precej »imunizirala« in čustveno paralizirala), Putina pa, kot kaže sondaža Levade, ruske agencije za merjenje javnega mnenja, podpira 83 odstotkov Rusov. Zakaj bi se ustavil? Zakaj vojne ne bi nadaljeval? Ameriškega predsednika Joeja Bidna po drugi strani podpira le 39 odstotkov Američanov. Vem, kaj ste si nagonsko rekli: zakaj bi se ustavil? Zakaj vojne ne bi nadaljeval?

Številni ameriški kongresniki, ki so delničarji tovarn orožja, neposredno profitirajo z vojno. Vojna je v njihovem interesu.

Zahodni voditelji delujejo kot konspirologi, ki so trdili, da je treba pandemiji pustiti, da se odvrti do konca – po naravni poti. Je pa Zahod prav v času pandemije pokazal, da kriznih situacij ne obvladuje več in da nima več nobene avtoritete. Tudi kakšne posebne kompetentnosti ne izkazuje več. Vse vojne izgubi. Nič ne more – samo zapiha, pa normalnost izgine. Spolzi ji iz rok. Kot rast.

In demokracija. Tako je bilo pri covidu. In tako je zdaj pri ukrajinski vojni.

Poleg tega vojna, ki jo gledamo, ni običajna konvencionalna vojna, hočem reči – to ni vojna, ki se lahko kar konča. Ne pozabite, da Putin, ki to vojno prikazuje kot nekaj, kar je manj kot vojna (»posebna vojaška operacija«), in obenem kot nekaj, kar je več kot vojna (obračun z nacizmom, Natom, Ameriko ipd.), trdi, da Ukrajina sploh ni legitimna država, da jo je ustvarila šele boljševiška Rusija, da je njeno ozemlje neodtujljivi del Rusije, da sta Rusija in Ukrajina neločljivi in da je treba Ukrajino, trenutno marioneto in kolonijo Zahoda ter izstrelitveno ploščad za ameriški napad na Rusijo, demilitarizirati in denacificirati, ker jo vodijo neonacisti.

Kako se konča vojna, v kateri ena država drugi očita, da je njena last, da ni neodvisna in suverena in da jo je treba denacificirati, razkužiti, očistiti, sfiltrirati? Se lahko takšna vojna – vojna, ki vključuje grožnje z izbrisom nacionalne identitete, nasilne množične deportacije, naglo »pasaportizacijo«, »taborišča za filtriranje« in množična grobišča, kot je tisto v Buči – konča kot ostale vojne? Se lahko konča brez totalnega poraza ene strani? Se lahko konča brez Putinove opustitve ekscesnih, sovjetskih, velikoruskih, hegemonskih, imperialnih fantazij? Je mogoče takšne fantazije sploh opustiti, če misliš, da moraš narediti svojo deželo spet veliko kot nekoč? Se je mogoče znebiti takšnega presežka ideologije? Bi se Putin lahko sprijaznil s tem, da Ukrajina obstaja – in da jo je izgubil?

Vrnitev čistega kapitalizma

Toda: kaj če je vojne v resnici že konec? In kaj če je to, kar se dogaja in kar gledamo, le še kapitalizem v svoji najbolj goli in brutalni obliki? Prav res – samo poglejte, kakšen posel je ta vojna. Kako profitabilna je. Kako dobro in lukrativno je biti njen delničar. Rudniki premoga, podjetja, ki črpajo nafto ter predelujejo in tržijo fosilna goriva, trgovalci s kmetijskimi pridelki, tisti, ki špekulirajo na blagovni borzi (na finančnem trgu osnovnih proizvodov), ladijski prevozniki, podjetja, ki tržijo palmovo olje in kobalt, ter tovarne orožja bajno služijo z vojno. Trgovalci s kmetijskimi pridelki delujejo disruptivno – v prehranskih verigah kar sami ustvarjajo luknje, motnje in zastoje, s katerimi potem profitirajo. Profiti so tako še višji. Tržna vrednost rudarskih družb se je skoraj podvojila.

Tovarnam orožja je zrasla za 15 odstotkov, tako da se je vojaškoindustrijski kompleks odsmejal do banke. Raytheon, Lockheed Martin, Northrop Grumman, AeroVironment, Olin, BAE Systems, Thales, Dynamit Nobel in druge tovarne orožja bujno in neusmiljeno profitirajo. Vrednost delnice francoskega Thalesa je zrasla za 35 odstotkov, britanskega BAE Systemsa za 32, ameriškega AeroVironmenta pa za 63. Clausewitzeva fraza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je bila res vizionarska: številni ameriški kongresniki, ki so delničarji tovarn orožja (najpopularnejše so delnice Raytheona in Lockheeda Martina), namreč neposredno profitirajo z vojno. Vojna je v njihovem interesu. Vojna je nadaljevanje njihovih profitov. Straniščna deska za jedrsko podmornico stane 10.000 dolarjev. »Včerajšnji generali postajajo jutrišnji multimilijonarski direktorji korporacij,« pravi Jeff Mackler (CounterPunch). Republikanska kongresnica Marjorie Taylor Greene je delnice Lockheeda Martina kupila dva dni pred ruskim napadom na Ukrajino, dva dni kasneje pa je zmagoslavno tvitnila: »Vojna je velik posel za naše voditelje.« Definitivno! Kaj bi tvitnil šele Donald Trump, če bi lahko.

Goldman Sachs, vsemogočna investicijska banka, trži ruski državni dolg in ga prodaja ameriškim skladom hedge, pri čemer mirno zlorablja luknje v sankcijah.

Naftne družbe – Shell, BP, Exxon Mobil, Chevron, Sinopec totals, Phillips 66 itd. – mlatijo rekordne profite. Gromozanske. Equinor, norveški energetski gigant, je v prvih treh mesecih zaslužil štirikrat več kot lani v istem času – 18 milijard dolarjev. Še nikoli toliko. Nikdar! Shellovi dobički v prvih treh mesecih znašajo 9,1 milijarde dolarjev (ne, še nikoli niso bili višji), Chevronovi 6,26 milijarde, Exxonovi 5,48 milijarde. British Petroleum, alias BP, je tako obsceno profitiral (6,2 milijarde), da so začeli nekateri britansko vlado pozivati, naj obdavči energetske gigante, z izplenom pa olajša življenje ljudem, ki jih stiskajo čedalje višji energetski stroški. Logično: premier Boris Johnson je rekel ne. Češ da potem ne bo hotel nihče več investirati v Britaniji.

Nič, čisti kapitalizem – nobenih obdavčitev obscenega bogastva, nobenega vznemirjenja elit, nobenega prerazporejanja bogastva, nobene empatije, nobene solidarnosti z ljudmi, ki si ne upajo ogrevati vode in stanovanj ali prižigati klime, ker se bojijo, da ne bodo mogli plačati računov. In vemo, kakšne so posledice višjih cen energije in strašanskih profitov energetskih korporacij – inflacija in draginja. Nazadovanje življenja za večino. A to je čisti kapitalizem – za večino se ne meni. Za večino ne more več poskrbeti. Večine ne potrebuje več. Sporočilo tega čistega, golega, »vojnega« kapitalizma (profitiranja s krvjo, trpljenjem, bedo, destabilizacijo sveta, strahom), ki ga gledamo in doživljamo, se glasi: večini ni več pomoči! A sodobni neoliberalni kapitalizem itak ni za vse – služi le elitam, najbogatejšim, zgornjemu odstotku. Deluje le za nekatere. Do drugih pa je bolj ko ne sovražen. V Rotterdamu bodo razstavili zgodovinski most, da bi lahko izplula Muskova 800-milijonska superjahta.

Vojna implementira in poudari vse poglavitne značilnosti neoliberalnega kapitalizma, stroja za proizvajanje in poglabljanje ekonomske neenakosti – selitev dobičkov k elitam, golo izkoriščanje delovne sile, nižanje davkov, razcvet davčnih oaz, skoraj ničelno obrestno mero, deregulacijo, marginaliziranje sindikatov, rahljanje delovne zakonodaje, vsiljevanje nadurnega dela, črtanje s trdim bojem pridobljenih pravic, odpuščanje, varčevanje, deficite, kazinojsko financializacijo, špekulacije, rasizem, seksizem, spolno diskriminacijo, homofobijo.

Še huje: vse, kar je vitalno za naše življenje (od energije in hrane do kobalta, ki ga potrebujemo za baterije za shranjevanje obnovljive energije), povsem očitno prevzema zasebni sektor, ne pa država, ki bi morala v teh hudih, ekstremnih, kriznih časih skrbeti za varnost, blaginjo in ekonomsko demokracijo. Vojna to privatizacijo vsega strateško pomembnega še dodatno uveljavlja, stopnjuje, legitimira in naturalizira. Kaj so družbene prioritete, odloča zasebni sektor. Kar je nerodno, to vemo: korporacije mislijo izrazito kratkoročno. In seveda – mislijo le nase.

»Le posel, nič osebnega«

Zato niti ne preseneča, da vsi najrazvpitejši stebri neoliberalnega kapitalizma, kralji financializacije kapitalizma, služijo z vojno – hladnokrvno in na skrajno perverzne načine. Goldman Sachs, vsemogočna investicijska banka, trži ruski državni dolg in ga prodaja ameriškim skladom hedge, pri čemer mirno zlorablja luknje v sankcijah, pravijo Jonathan Allen, Stephanie Ruhle in Charlie Herman (NBC). »V času, ko si zahodni svet prizadeva, da bi ubranil Ukrajino in zamrznil ruski denar, Goldman Sachs nastopa kot posrednik med moskovskimi upniki in ameriškimi vlagatelji.« Svojim klientom omogoča, da se okoriščajo z ohromljeno rusko ekonomijo – dolžniške vrednostne papirje lahko kupujejo poceni, kasneje pa jih bodo drago prodajali. To počnejo tudi drugi, recimo JPMorgan Chase,  le da prodaja dolg ruskih zasebnih podjetij. Noben kapital ni tako toksičen, da bi odbijal trgovalce in sklade hedge. Kupec itak ne pozna identitete prodajalca. Vse poteka v mraku, anonimno, brezosebno. Kot bi rekel ameriški ekonomist Milton Friedman, glavni ideolog neoliberalizma: »The business of business is business.« Posel posla je posel. Ali kot bi rekli v Coppolovem Botru: »Le posel, nič osebnega.« Kapitalizem potrebuje vojno, da bi ustvarjal vtis, da gangsterizem – s katerim tako kot s kapitalizmom profitirajo le nekateri – ni njegovo naravno stanje, ampak nekaj, v kar je prisiljen. Kapitalizem tako zelo potrebuje vojno, da jo sam financira – s kupovanjem ruskega dolga. Oh, in s kupovanjem ruskih energentov, navsezadnje, Rusija je v prvih stotih dneh po začetku vojne – od 24. februarja do 3. junija – s prodajo nafte in plina zaslužila 100 milijard dolarjev. Večino – 60 milijard – je v Putinovo vojno vložila Evropska unija, ki pretaka najdebelejše solze in ki kar poka od »načelnosti«. Rusija je v tem času na dan zaslužila milijardo, vojna pa jo je vsak dan stala 876 milijonov, kar seveda pomeni, da je delala – no, da se je vojskovala – z dobičkom. Ergo: čisti kapitalizem. Brez primesi. Brez morale. Ali kot je nedavno poudaril Grega Repovž: »Evropa je postala ena sama špekulacija, v kateri sodelujejo vsi, od držav do prodajalcev rož.«

Te dni so voditelji držav skupine G7 na vrhu v Bavarskih Alpah sklenili, da prepovejo uvoz ruskega zlata. Čakajte – uvoz ruskega zlata? Mislil sem, da so to storili že davno, takoj po ruskem napadu na Ukrajino! Vi tudi, ne. A so očitno čakali – na še hujše pokole! Iz vojne so iztisnili še zadnje dolarje. Važijo se, da so Rusijo odrezali od globalne ekonomije. Niso je.

Ja, vojne je konec – to, kar gledamo, je le divjanje kapitalizma. Da bi bolje divjal, ga bodo zdaj dobro oborožili. Kopica evropskih držav – od Nemčije, Norveške, Finske in Poljske do Francije, Italije, Švedske in Danske – je namreč zaradi ruske invazije napovedala dramatično povečanje obrambnega proračuna. Saj veste, za vsak primer – bojijo se, da bo Rusija napadla Zahod. Rusija ogroža Zahod! Ta »strah« nam prodajajo. Pod pretvezo tega »strahu« nas bodo oborožili. A ta »strah« je privlečen za lase: ali res verjamete, da lahko Rusija, ki ne more vojaško premagati niti Ukrajine, vojaško premaga in osvoji Zahod? Nehajte.

Čakajte – kje bodo vlade vzele denar za te velike nakupe orožja? Bodo zvišale davke? Ne, absolutno ne. Davki ne pridejo v poštev. In dobro vemo, kaj to pomeni – da bodo denar za nakup orožja vzele socialnim programom, socialni državi. Obrambno varnost bodo povečale, socialno varnost pa zmanjšale – družbo čakajo rezi. Kleščenje izdatkov. Kaj to pomeni, pa tudi dobro vemo – najprej stopnjevanje ekonomske neenakosti, socialne tesnobe, negotovosti, jeze in resentimenta, potem pa stopnjevanje družbene polarizacije, radikalizacije in ekstremizacije, vse do fašizacije.

Z eno besedo: vse to, kar gledamo (podaljševanje vojne), vodi v militarizacijo družbe. V militarizacijo kapitalizma. Da bo pri tem globalnem oboroževanju ogromno orožja ušlo na črni trg in prek njega v vsakdanje življenje družbe, je povsem logično in samoumevno, tako rekoč naravno – kapitalizem se pač oborožuje, radikalizira, ekstremizira in militarizira. Tako kot se radikalizira, ekstremizira in militarizira desnica – ukrajinska vojna je projekt militantne, avtokratske, populistične desnice, ki ji skuša Putin natakniti zlato krono.

Kapitalizem, ki Putina obsoja, a z njim bajno služi (in ki blazno moralizira, a ne kaže nobene morale), je očitno prešel v svojo vojno fazo. Ko poslušamo, da je treba Rusijo ekonomsko čim bolj oslabiti in zlomiti, se zdi, kot da skuša velika, monopolna korporacija oslabiti in zlomiti konkurenčno korporacijo, še toliko bolj, ker zahodne trge v odsotnosti sankcioniranih ruskih in izrinjenih kitajskih korporacij vse očitneje monopolizirajo ameriški giganti, ki lahko mirno dvigujejo cene. In seveda, ko je Rusija napadla Ukrajino, se je zdelo, kot da skuša le ena korporacija sovražno prevzeti drugo, konkurenčno korporacijo.

Kapitalizem dela res vse, da bi pokazal, da je le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Zato ni dvoma: vojne je konec. Preostal je le še kapitalizem – nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

To, da sodobni zahodni kapitalizem tako zelo potrebuje vojno (magari na svoji periferiji, a Zahod je vedno z velikim veseljem izkoriščal in plenil periferijo), pove vse o tem, kako zelo je paničen, načet, izgubljen, pohabljen. In ker je tako načet, izgubljen in pohabljen, pomeni, da bo potreboval čedalje več vojn.